Kako je Slavko Pregl v avtobiografiji polemiziral z mano o Janezu Berniku


Pisatelj Slavko Pregl se je v svoji avtobiografiji Srajca srečnega človeka (Beletrina) pokazal v svoji tipični samovolji in vzvišenosti, samoljubju, da ne rečem večvrednosti. Opazil sem, da me omenja dvakrat. Na kratko me omenja, ko sem ob obisku slavnega češkega predsednika Vaclava Havla na Slovenskem knjižnem sejmu založnikom predlagal, da mu dajo kakšno knjigo v spomin, drugič pa kot avtorja kritičnega zapisa v Delu o razstavi Janeza Bernika v Moderni galeriji, ko me je, kot edini, napadel.

M_Slavko Pregl.jpg

Red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih 31. avgusta 2017 , foto Urad Predsednika Republike Slovenije

Na ta napad je očitno še danes tako ponosen, da ga je v svoji avtobiografiji v celoti ponatisnil, a tako, da bralec ne more izvedeti, kaj je predmet njegove “polemike”. S to neprofesionalnostjo nekoč ne bi na Delu napravil pripravniškega izpita in ga ne bi vzeli v službo. Ne vem, kako ga je bil Mitja Gorjup lahko vabil za možnega dopisnika Dela v New Yorku ali Moskvi. Kaj bi tam počel ?

Obisk Vaclava Havla v Ljubljani je bil kulturniško obarvan, saj je velikega humanista zanimala kulturna in duhovna podoba Ljubljane. V spremstvu je peš odšel čez Tromostovje in takoj videl, kaj je Plečnikovo in kaj od drugih, potem se je sprevod zaustavil pred ljubljansko stolnico sv. Nikolaja, ker je Havel želel videti baročno arhitekturo in likovno opremi cerkve. Nadaljevali smo pot do Prelovškove vile. Havel je bil gost dr. Damjana Prelovška in se prepričal, kako izgleda samostojna stanovansjka hiša, kot jo je v celoti oblikoval slavni arhitekt. Sledil pa je še Havlov obisk vile, v kateri domuje slovensko pisateljsko društvo. Dramatika je nagovoril Boris A. Novak.

Vaclav Havel je Slovenski knjižni sejem obiskal zvečer. Prišel je skozi glavni vhod, potem pa se počasi premikal od stojnice do stojnice. Hitro sem opazil, da ga slovenske knjige in založništvo zelo zanimata. Stopil sem k nekaj voditeljem založb in jim predlagal, da ob tako redki pozornosti tedaj enega najbolj cenjenih državnikov v Evropi, Havlu podarijo kakšno svojo knjigo ali še raje monografijo, ki bo zanj lep spomin na Slovenijo. To se je potem zgodilo in je bil Havel vidno hvaležen in zadovoljen. Knjjig je dobil kar veliko, a jih je hitro oddal svojim spremljevalcem, da so jih nosili namesto njega.

S tem pa se Havlov obisk Cankarjevega doma ni končal. Direktor Mitja Rotovnik ga je odpeljal še v Gallusovo dvorano; pazljivo si jo je z balkona ogledal, k orglam pa je pristopil njihov skrbnik Mišo E. Frelih in nekaj zaigral. Zdelo se mi je malo tiho ali pretiho, zato sem vzkliknil “Tutti”. Havlovi varnostniki so se hitro ozrli, češ kaj se dogaja, Mišo pa je odprl registre kot se za velike orgle spodobi.

“Marijan Zlobec pa je napisal za moje pojme prav ponižujoče uničujočo kritiko”

Slavko Pregl o Janezu Berniku piše precej, a je bil zanj očitno najpomembenjši njegov odmev na moj zapis v Delu Cesarjeva nova oblačila, 12. decembra 2005.

O omenjeni razstavi Pregl v svoji avtobiografiji piše, da je “bila deležna le nekaj bežnih informativnih prikazov, novinar kulturnega uredništva Dela Marijan Zlobec pa je napisal za moje pojme prav ponižujoče uničujočo kritiko. Nekako nisem mogel pogoltniti sprenevedanja stroke in sem v Delu (28. decembra) objavil rahlo prizadeto opazko.”

Torej Savko Pregl je bilo prizadet in je tak še sedaj, saj bralec njegove knjige nima možnosti ali celo pravice prebrati, s čim ali s katerim, v tem primeru mojim tekstom, polemizira. Preglova “opazka”, objavljena v njegovi knjigi, je naslednja.

Cesarjeva nova oblačila

V svojem zapisu o veliki pregledni razstavi akademika Janeza Bernika v Moderni galeriji v Ljubljani (Delo, 12. december 2005) je Marijan Zlobec zapisal, da je ob ogledu “doživljal šok za šokom, vse v negativnem smislu”, in da je to “najslabša pregledna razstava, kar sem jih videl v življenju, in to kjer koli”. V besedilu sledi še kup zanimivo negativnih misli, ki bi jih bilo škoda povzemati, saj so v izvirniku “najlepše”. Kot ljubitelju likovne umetnosti mi je vzbudilo nekaj vprašanj.
Lep čas je mimo, a na gnevni zapis ni reagiral nihče od Bernikovih stanovskih kolegov. Verjamem, da koga morda moti Bernikovo zasebno pozabljanje, kako in koliko so mu bila v času prejšnje resničnosti odprta vrata v svet, kako je bil priznan doma. Ampak posameznikova človeška podoba verjetno ni kriterij likovne kritike (kot tudi ne nobene druge umetnostne kritike) in njegovega dela. Nenavadno se mi zdi, da ob veliki razstavi bernikovskega formata noben likovnik ni začutil potrebe po branjenju slikarskega dostojanstva, potrebe po tem, da razstava doživi likovno kritiko.

Na zapis, ki na četrtini časopisne strani med drugim postavlja na laž večino domačih in tujih o Berniku pišočih likovnih kritikov v skoraj pol stoletja, ni reagiral noben likovni teoretik. Verjamem, da jih je Zlobec razjezil s prostodušno bralsko lenobo (zapisal je, da Bernika “zunaj nas tako rekoč ni”, pa bi si vsaj v katalogu razstave lahko prebral npr. Bernikove nagrade v tujini) in osupljivo površnostjo (res bi me zanimala kakšna beseda več o plonkanju in plagiatorskem načinu).
Ampak polagoma se zdi, da bi lahko prišli časi, ko bi se na vseh področjih le morali tudi pri nas uveljaviti namigi, da sicer lahko ima vsak mimoidoči svoje mnenje, o “čevljih” pa bi bilo vseeno dobro, da jih – prej kot zlobec – najprej presodi kopitar.

Besedilo je, sicer nemilo obdelujoče Bernika, mimogrede dodobra izprašilo hlače (in vse, kar je v njih) Moderne galerije in naše kulturne politike na likovnem področju sploh. Kje so – v naših muzejih in v naši zavesti – veliki slovenski slikarji, kiparji, grafiki XX. stoletja. Kje je njihov “dom”? Ali jih imamo ali jih nimamo ? Zlobec je nedvoumno zapisal dvom o delu “umetnosti, ki je v Sloveniji oblast”. Državljani, še posebej ljubitelji, imamo pravico, da oblast spregovori. Če bo molčala, se bo zdelo, da nima kaj povedati.
Pred časom je slovenski pisec pojasnjeval razliko med humorjem in satiro. Humor, je rekel, je besedilo, pri katerem se med smehom zjočem. Satira je besedilo, je rekel, zaradi katerega te udarim. Zlobčevo besedilo se mi zdi mešanica obojega, z dodatkom otroške literature. To področje mi je blizu, pa si dovolim strokovno pojasnilo. Marijan Zlobec je v svojem besedilu Cesarjeva nova oblačila s citatom zapisal, da se je Janez Bernik pokazal tak, kot je: cesar je gol.
Dodajam, da je Bernik to lahko storil zelo samozavestno:ima kaj pokazati”

“Z Janezom nisva nikoli govorila o tem”

Slavko Pregl po citatu svojega polemičnega zapisa in odsotnosti, kot rečeno, citiranja mojega, danes dodaja, da “z Janezom nisva nikoli govorila o tem”. Precej čudno, da mu Bernik, ki je ves čas ostal tiho, ni zmogel reči niti hvala. Pregl se nehote izda, kako malo je Berniku pomenil njegov “angažma” zanj. Prav tako Pregl dela vtis, kot da o Bernikovi “donaciji” ni vedel ničesar, pa so o njej vedeli vsaj nekaj vsi drugi.
Pregl je odigral vlogo “vljudnostne tovarišice”, kot je neko urednico neke ljubljanske revije nekoč označil Josip Vidmar, ko je hodila ljubljanske polemike objavljat v beograjski NIN in bila prepričana, da je glavna v Jugoslaviji.
Bralec mojega spletnega časopisa, teh pa je v tem trenutku že natanko 1.977.001 v kar 177 državah vsega sveta, pa ima, v nasprotju s prepričanjem Slavka Pregla, pravico izvedeti, s katerim tekstom v svoji knjigi sploh polemizira.

DELO, 12. decembra 2005
Cesarjeva nova oblačila
MARIJAN ZLOBEC

Ali ima obiskovalec razstave pravico zaupati svojim občutkom, svojemu videnju, razumevanju, dojemanju, poznavanju, spremljanju določenih umetniških osebnosti, postavljenih na piedestal nacionalne kulture, ovekovečenih z vsemi mogočimi nagradami, priznanji, odlikovanji in akademskimi naslovi ? Ali ima pravico občutiti, da nekaj ni to, za kar se samo ima in razglaša in kar ponavljajo, da ne rečem trobijo, cele generacije za njim, ne da bi v resnici vedele zakaj, ali pa ima dolžnost pasti na kolena in priznati, da je nekaj veličastno, čeprav tega ne čuti niti za ščepec ? Tako se mi je v prispodobi dogajalo ob obisku velike pregledne razstave akademika Janeza Bernika v Moderni galeriji.

To je najslabša pregledna razstava, kar sem jih videl v življenju, in to kjer koli. Zakaj ? Vprašanje zakaj je najprej povezano s pričakovanji, pri akademskem profesorju in akademiku upravičeno visokimi, da ne rečem najvišjimi; če je nekdo deklariran za največjega slovenskega umetnika, moramo to obiskovalci razstave ugledati na prvi pogled ali začutiti v prvem hipu; pasti moraš v trans ob vstopu v dvorano, tako kot ti zašibijo kolena nekatere močne razstave, neodvisno od razstavljalčevega imena. Spomnim se, s kakšnimi veličastnimi občutki me je navdala razstava Francisa Bacona v dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju, s kakšnim občudovanjem sem zrl v zadnje slike devetdesetletnega Zorana Mušiča v palači Attems v Gorici; njegov v nič ali v embrio umikajoči se avtoportretni starec je neponovljiv, ali oni nagi portreti Luciana Freuda v beneškem Museo Correr, če omenim samo te tri primere iz zadnjega časa, ki so med slovenskimi obiskovalci razstav bili primerljivi in hkrati govore o sodobnikih.

Pri Janezu Berniku sem doživljal šok za šokom, vse v negativnem smislu. Razkorak med tistim, kar sem gledal in videl, ter onim, kar bi moral videti, je tako rekoč neizmeren. Janez Bernik je umetnik osamljene odtujenosti, veličina brez avtonomne prepoznavne poetike, človek, ki se neskončno muči, da bi vzdržal pritisk lastne slave vsaj v slovenskih razmerah, saj ga zunaj nas tako rekoč ni. Pod tem bremenom se izgublja v navideznem slikarskem eksistencializmu, v notranjem martiriju kot kakšen rezervni Kristus (ni neopazno, da najboljših Bernikovih slik, ki jih je na temo Kristusa že pokazal leta 1985, tu ni), v mazohistični pozi, morbidnosti in mrakobnosti, risarski hoteni diletantskosti, slikarskem totalnem strahu pred barvitostjo, kaj šele pred vitalizmom, optimizmom, bivanjsko vznesenostjo, valovanjem čustev, spontanostjo, navdihom, veseljem, samozavestjo, ponosom in samozavedanjem svoje enkratne ustvarjalne podobe in osebnosti.
Ne dvomim, da ima Janez Bernik o sebi visoko, da ne rečem najvišje mnenje, tako visoko, da je celo prepričan, da ima vse, kar naredi, tako rekoč neprecenljivo zgodovinsko in nacionalno kulturno vrednost. Od tod njegova donacija Moderni galeriji, ki menda še ni dokončna in ne brezpogojna. Vsiljevanje na vrh Parnasa se še nikoli ni obneslo, vsaj na dolgi rok ne. Se je pa splačalo, zlasti v materialnem in statusnem smislu.

Bernikova razstava je brez Bernika, medtem ko je bila na primer Tisnikarjeva retrospoektivna razstava v Slovenj Gradcu pred leti prepolna Tisnikarja. Slednji je, kot veste, umrl praktično brez kakšnega pomembnejšega družbenega priznanja. Prav Janez Bernik mi je nekoč dejal, da bi moral Tisnikar dobiti veliko Prešernovo nagrado, a je ni. Kako naj jo dobi nekdo, ki ni povohal akademije za likovno umetnost in se ni šolal pri nobenem njenem profesorju ? V Sloveniji to ni mogoče. Če nimaš žiga in podpisa, ne smeš biti umetnik, kaj šele velik ali večji od kogar koli iz nomenklature. Umetnost je v Sloveniji oblast in je nenehna skrb, da na oblastnem položaju ostaneš čim dlje, z vsemi sredstvi, pa čeprav na tihem veš, kdo pravzaprav si. Ta razlika med bistvom in bivanjem je pri razstavi Janeza Bernika šolsko razvidna; identitete ni. Zakaj se mora neki slikar nenehno dokazovati s plonkanjem evropskih vzorov ? Da bo sam evropski ? To je kajpada provincializem na kvadrat. Evropski si, koliko si evropsko primerljiv po svoji notranji umetniški avtonomijo in potenci, po svojem iracionalnem ujetju časa in zgodovine, ne da bi to vedel ali se tega dejstva zavedal; to odkrijejo najprej drugi. Umetniških izumov ne izumljaš, ker si to želiš za vsako ceno, ampak padeš vanje nevede in nehote. Če si izbran !

Umetnost je ponižna ptica z majhnimi krili, a vseeno daleč prileti. Moderna galerija je naredila malo za to, da bi dobila celotno zapuščino Marija Preglja, ni zmogla dostojne razstave Zorana Mušiča in ga niti ni uradno umestila v slovensko nacionalno kulturo, tako da je še vedno ali Italijan ali Francoz (število zadetkov na internetu kot Zoran Music doseže številko 536.000, kot Zoran Mušič pa le 793); ni prišel v Ljubljano, ker v njej ni videl ničesar. Niti po Prešernovo nagrado. Moderna galerija ne zmore praktično nobene prave avtorske retrospektive na študiozni ravni in vse tri pregledne razstave sodobne slovenske umetnosti po desetletjih so minile brez natančnega študija in pregleda gradiva, avtorjev in njihovih del (kar mi je potrdila cela vrsta ustvarjalcev, ki jih iz vrst kustosov Moderne galerije ni nihče nič vprašal).

Velika pregledna razstava iz vseh ustvarjalnih obdobij Janeza Bernika je navadno pospravljanje ateljeja, ne glede na to, kaj pišeta v kataloguz Milček Komelj – to je posebno poglavje njegovega načina pesnjenja o umetnosti – in direktorica MG Zdenka Badovinac, ki ni znala o umetniku in njegovi umetniški veličini v svojem uvodniku povedati ničesar.. Bernik se niti ne zaveda, da je razstava slik poraz navidezne veličine moderne slovenske umetnosti. Je poraz načina epigonskega mišljenja in prizadevanja biti Evropi enak na plagiatski način, biti sodoben tako kot so drugi, ne tako kot si sam. Pravzaprav smo akademiku Janezu Berniku lahko hvaležni, da se je končno pokazal tak, kot je. Maska je padla, cesar je gol!

Kaj in kako je bilo z Bernikovo donacijo ?

V svojem tekstu sem leta 2005 omenil: “Od tod njegova donacija Moderni galeriji, ki menda še ni dokončna in ne brezpogojna.” Kaj to pomeni ? Govor je bil o tem, da je Bernik pokazal vsa dela, ki jih je z donacijo želel zapustiti Moderni galeriji in bi iz tega smeli sklepati, da se je to tudi zgodilo. Veliko je bilo kuloarja o tem, kaj se Bernik gre in kaj zase terja, malo pa je znanega, kaj vse je bilo res; v podrobnostih in sosledju.

Danes smo že konec leta 2019, torej štirinajst let kasneje, kot je bila razstava v MG. Iz Bernikove “donacije” kot kaže trenutni položaj ali vsaj vem zanj, ni bilo nič. Po Bernikovi smrti so, logično, nastopili zakoniti dediči in verjetno pregledali papirje o donaciji, ki jih vsaj podpisanih ni (bilo).

O tem sem lani slučajno (ob neki tiskovni konferenci) govoril z Bernikovo nečakinjo in sem jo malo vprašal. Odgovorila mi je, da bodo mediji pravočasno obveščeni.
Pojem pravočasnosti je raztegljiv, v tem primeru pa dokazuje predvsem pokojnikovo voljo, sedanjo odgovornost, željo in potrebe tistih, ki imajo zakonite dedne pravice. Pri velikem ustvarjenem opusu, poleg Bernikovega pa še njegove žene Adriane Maraž, ki me je nekoč pri sebi doma celo portretirala, in sicer v seriji malih portretov, za katere mi je omenila, da bo njihovo razstavo pripravila dr. Nadja Zgonik, pa iz tega vse do danes ni bilo nič, skrbi in odgovornost dedičev niso niti majhne niti poceni. Da dobivajo cela premoženja v dar kot zakoniti dediči tisti, ki za ustvarjeno bogastvo niso kaj dosti prispevali, pa je znano že tisočletja, mar ne.

Odgovornost nosi Moderna galerija na čelu z Zdenko Badovinac, ki se je za drago razstavo z obsežnim katalogom na stroške MG z umetnikom Janezom Bernikom pogovarjala, a ni dosegla pismene pogodbe, saj sama niti ne bi mogla preseči svojih direktorskih pooblastil. Odgovorna je seveda tudi Vlada Republike Slovenije oziroma v Bernikovem primeru Ministrstvo za kulturo, saj se govori, da je Janez Bernik obiskal tedanjega ministra dr. Vaska Simonitija (v vladi Janeza Janše med letoma 2004 in 2008) in mu svoje namere razložil. Bernik je najbrž mislil, da je sedaj nastopil pravi čas in da mu bodo “svoji” pomagali.

Nameravana Bernikova donacija je bila vrednostno ocenjena

O teh stvareh je seveda največ ali vse vedel le pokojni Janez Bernik, ki pa očitno Preglu ni rekel ali povedal nič. Vsaj nekaj, če ne precej ali veliko vedo tako Bernikova rodbina kot vpleteni v dogajanje v Moderni galeriji, to pa so poleg direktorice Zdenke Badovinac, vsaj še oba cenilca Bernikove nameravane donacije, tedanja uslužbenka Moderne galerije Breda Ilich Klančnik in sodni cenilec in galerist, dolgoletni direktor Mestne galerije Aleksander Bassin, še najbolj pa samo Ministrstvo za kulturo s tedanjim ministrom ter verjetno nekdo, ki je Berniku nudil pravne informacije oziroma strokovno pomoč. Če do podpisa pogodbe ni prišlo, in vse kaže, da pravno veljavne pogodbe o donaciji ni, ostajajo zgolj ustni predlogi. “Kupčija je propadla.”

Če bi tedaj, ko sem pisal svojo kritiko, bil vedel, da je pogodba ali vsaj njen predlog v pravnem in vsebinskem smislu en velik nateg, ker je bila z vidika Bernikove zamisli iz objektivnih okoliščin in funkcije Moderne galerije ter njenimi finančnimi in drugimi (prostorskimi) zmožnostmi ali kapacitetami, kot jih je zase terjal ali celo zahteval Janez Bernik, kot se je že tedaj govorilo, v celoti neuresničljiva, bi bil moj zapis še “tozadevno obogaten”.

Pregl namenja sebi preko mene veliko več pozornosti, kot jo je namenil mnogim likovnim monografijam Mladinske knjige TOZD Koprodukcija. Že ve zakaj, na primer, kako in koliko časa so skubili kiparja Janeza Boljko, kriv pa je bil Aleksander Bassin, ker je o Boljki napisal preslab tekst.
A naj se Aleksander Bassin brani sam.

Marijan Zlobec


4 odzivi na “Kako je Slavko Pregl v avtobiografiji polemiziral z mano o Janezu Berniku”

  1. Samo drobnjakarski popravek: Vaclava Havla v prostorih Društva slovenskih pisateljev ni nagovoril Boris A. Novak, temveč tedanji predsednik Dane Zajc. Pod suknjičem je nosil svoj značilni “sviter” in Havel mu je šegavo odgovoril, kako mu je žal, ker zadnje čase ne more biti več tudi sam tako oblečen. Pozdrav, aleš

    • Ko sem jaz prišel v DSP, malo z zamudo, je govoril Boris A. Novak, in sicer v imenu PEN. Med drugim je pokazal Havlu strop s strganimi stropnimi tapetami, s čimer je želel reči, da slovenski pisatelji ničesar ne skrivajo, hkrati pa, da so revni.

  2. Prijatelj Boris A. Novak mi je te dni izčrpno pojasnil, kaj vse in kako se je dogajalo ob obisku Vaclava Havla v Ljubljani, točneje: v prostorih Društva slovenskih pisateljev. Iz tega nedvoumno sledi, da je ob tisti priložnosti v imenu slovenskih pisateljev prav on pozdravil predsednika Havla. Preklicujem torej svoj napačni “popravek” z dne 13.11. (ki je bil dobronameren, a se je izkazal za neumestnega) in se opravičujem zanj. Aleš Berger

Dodaj odgovor za aleš berger Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja