Ves svetovni tisk je že sinoči začel objavljati najprej vesti in zatem obsežnejše biografije o najslavnejši pevki po Marii Callas na svetu, ameriški sopranistki Jessye Norman (1945 – 2019), ki je včeraj umrla v bolnišnici v New Yorku v starosti 74 let. Umrla je zaradi septičnega šoka in odpovedi več organov in zapletih po poškodbi hrbtenjače, ki jo je utrpela leta 2015.
Jessye Norman, foto spletne strani
Kdor jo je kdajkoli videl ali srečal v živo, je moral biti fasciniran nad njeno izjemnostjo v vseh smislih; težko namreč naletiš ali srečaš v življenju osebnost s tolikšno samozavestjo, ponosom, energijo, močjo in večnim nasmehom, tako da bi celo utegnil pomisliti, da nikoli ne pozna nobenih težav, stisk, bolečin, kar pa seveda ni bilo tako.
https://www.youtube.com/watch?v=YYmaznpLMz8
Norman je bila ženska, ki je najprej od sebe zahtevala popolnost, še posebej v odnosu do glasbe. S tem pa je lahko, tako kot Maria Callas, vzor vsem mlajšim ali najmlajšim generacijam, ki jim je na srečo zapustila trajno glasbeno dediščino, tako na področju samospeva, koncertov in opere, celo jazza in črnske duhovne glasbe.
Sam sem jo videl večkrat, še posebej dragocena so bila srečanja z njenih nastopov na Salzburških slavnostnih igrah, kjer je na primer z lahkoto sama nastopila in napolnila ogromen oder Velike festivalske dvorane v enodejankah Arnolda Schönberga Pričakovanje in Grad vojvode Sinjebradca Bele Bartoka. Konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let je tam nastopala vsako leto, saj je bil pritisk ameriških in seveda evropskih obiskovalcev Salzburga, da jo vsako leto pozdravijo in ji prisluhnejo, izjemen.
Njena odrska pojavnost je bila izjemna, in ko je že odprla velika, skoraj ogromna usta, je bilo jasno, da ima pevski organ, rojen za solistične nastope, za izraz duha, duše in vsega, kar je z veliko rafiniranostjo pela. Njen operni repertoar je bil večji, kot bi se ga takoj spomnili ali ga podoživljali z opernih odrov. Njena slava ni prišla kot rezultat repertoarne politike, iskanja efektnih vlog, ampak udejanjenja lastnega pogleda na glasbeno zgodovino. Njej je bilo dovolj, da je pela le tisto, o čemer je sama menila, da je dovolj dobra, v očeh drugih pa kajpada neponovljiva.
Z nastopov v Salzburgu
V Salzburgu je nastopala ob klavirski spremljavi Jamesa Levina, umetniškega vodje Metropolitanske opere v New Yorku, ki je bil takrat najbolj priljubljen dirigent Wagnerjevih oper v Bayreuthu, še posedbej Nebelungovega prstana in Parsifala.
Najbolj fascinanten je bil konec koncerta in potem dodatki. Po četrtem dodatku, ko je pela neko črnsko duhovno pesem, in je nastopila popolna tišina, se je prvi oglasil neki moški in pred vsemi zavpil:“Angel!”. Med dodatki, ko so nekateri že odšli, sem se prebil zelo blizu v parterju in napravil celo vrsto posnetkov. Nekoč bom moral narediti razstavo.
Jessye Norman bi moral videti še na Dunaju, na odprtju Dunajskih slavnostnih tednov, ko so na program uvrstili legendarno in mogočno kompozicijo Arnolda Schönberga Gurrelieder z Dunajskimi filharmoniki in več zbori ter solisti, med katerimi je bila tudi naša mezzosopranistka Marjana Lipoivšek. Dirigent je bil tedanji umetniški vodja dunajske Državne opere in glasbeni direktor Dunaja Claudio Abbado. Predstavnik nemške založniške hiše Deutsche Grammophon Ewald Markl mi je že dopoldan povedal, da je Norman nenadoma zbolela in da v hotelu joče in zelo trpi, ker ne bo mogla na oder. Lahko si predstavljamo te težke trenutke; ljudje pridejo z vsega svet na Dunaj, da bi te slišali peti v zelo redki kompoziciji (v Sloveniji je še več kot po sto letih, po dunajski poraizvedbi leta 1913, niso izvedli), ki zahteva 130 članski orkester in kakih dvesto pevcev ter pet solistov, med njimi je en recitator. Abbado je spraznil ves balkon ob orglah, da je tam namestil zbor. Namesto Norman je pela sopranistka Sharon Sweet na začetku svoje kariere. Bilo je nepozabno.
Verjetno se bo med slovenskimi ljubitelji glasbe našel še kdo, ki se spominja njenega edinega nastopa v Ljubljani, menda leta 1973, kamor jo je povabil Festival Ljubljana. Kot mi je pripovedovala tedanja direktorica Meri Plemenitaš, so morali odpreti stranska vrata, da je s svojo korpulentno postavo sploh lahko prišla na oder. Koncertni list programa je ohranjen.
Jessye Norman je več snemala kot pela javno, bi lahko rekli, a je vse to še predmet bodočih raziskav. Snemala je v času velikega vzpona starih LP in potem CD ter videa oziroma VHS in potem DVD. Tega je veliko.
Sam bi opozoril na morda v tem trenutku manj znan posnetek opere-oratorija Oedipius Rex Igorja Stravinskega, na katerem poje Jokasto. Posnetek, nastal na Japonskem, je takoj dobil nagrado za najboljšo operno izvedbo na svetu. Ansambel tokijske opere je dirigiral Seiji Ozawa.
Iz Wagnerjevih oper je koncertno najraje pela Izoldino ljubezensko smrt. Vsekakor ni slušaj, da jo je kot pevko odkril Herbert von Karajan in da je Ljubezensko smrt pela z njim.
Mnogi Slovenci se spominjajo njenih javnih nastopov ob inavguraciji ameriških predsednikov Ronalda Reagana in Billa Clintona, ob 200. obletnici francoske revolucije, ko je pela v Parizu, ob odprtju olimpijskih iger v Atlanti ali ob 150. obletnici Marijinega gledališča v Sankt Peterburgu, saj jih je prenašala naša televizija.
Čeprav je bila temnopolta Amneričanka, je uspešno premagala vse morebitne predsodke, tako v Ameriki kot Evropi; vsi so jo takoj sprejeli, najprej Berlin, kjer je debitirala že leta 1969 ali pri štiriindvajsetih letih.
Jessye Norman se je rodil 15. septembra 1945 v mestu Augusta v državi Georgia . Že kot štiriletnica je začela peti gospel. Študirala je na univerzi Howard v Washingtonu, ustanovi za črnke, kasneje na konservatoriju Peabody in na univerzi v Michiganu.
Dialogi karmeličank
Njen operni prvenec je bila, kot rečeno, Elizabeta v Wagnerjevem Tannhäuserju v Državni operi v Berlinu. Richard Wagner je bil zanjo ideal. A znala je poiskati nekatere redke vloge, kot so Elle v Poulencovi operi La voix humanine, Judith v Gradu vojvode Sinjebradca Bele Bartoka, Ženska v Schönbergovem Pričakovanju, Jokasta v Oedipusu Rexu Igorja Stravinskega, Madame Lidoine v Dialogu karmeličank Francisa Poulenca, pa Alceste v Gluckovi operi Alceste, Armida v Haydnovi Armidi,
Iz Wagnerjeve Walküre
Kot svetovno znana wagnerjanska pevka je pela v Tannäuserju, Lohengrinu, Tristanu in Izoldi, Walküri, Somraku bogov in Parsifalu. Znameniti so bili njeni nastopi v vlogi Ariadne v Straussovi Ariadni na Naxosu ali kot Saloma. Pela je Leonoro v Beethovnovem Fideliu, Bizetovo Carmen, Verdijevo Aido, Mascagnijevo Santuzzo v Cavallerii rusticani, Kasandro in Didono v Berliozovih Trojancih, Antonio in Giulietto v Offenbachovih Hoffmannovih pripovedkah… Skupaj so doslej našteli njene nastope v 39 opernih vlogah.
Jessye Norman je veliko pela na koncertih, še posebej nemški (Händel, Brahms, Mahler, Bruckner, Wolf, Schubert, Schumann, Schoenberg, Richard Strauss, Alban Berg, Wagner) ali francoski repertoar (Ravel, Satie, Franck, Chausson, Debussy, Franck, Poulenc, Berlioz, Duparc).
Med monumentalnimi koncertnimi deli, v katerih je nastopala kot solistka, so Verdijev Requiem, Beethovnovi Missa solemnis in Deveta simfonija ali Brahmsova Nemški requiem in Alt rapsodija.
Bila je ena najbolj znanih svetovnih opernih in koncertnih zvezd, a je bila cenjena tudi kot jazz pevka in še posebej črnskih duhovnih pesmi.
https://www.youtube.com/watch?v=nPYvfZ9iwgk
Norman je v svoji karieri prejela številne prestižne nagrade, da bi jih bilo težko vse našteti. Prihajale so kot same od sebe. V zadnjem obdobju ni veliko nastopala, a so jo oživljali njeni številni posnetki, ki jih sedaj dajejo v javne oglede na YouTube.
Jassye Norman je med tistimi umetnicami, ki jih ni mogoče nikoli pozabiti. Legenda je bila že za življenja, sedaj pa je postala še mit.
Marijan Zlobec