Bronja Žakelj s svojim prvencem Belo se pere na devetdeset podira rekorde. Devet tisoč prodanih knjig in več kot petinštirideset gostovanj v Sloveniji, polne dvorane in navdušeni odzivi zdaj že v Italiji, nagrada Kresnik, ki jo podeljuje časnik Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta, in izbor med deset nominirank za nagrado Mira 2019 – to so le nekateri presežki pisateljice.
Bronja Žakelj, foto Beletrina
Beletrina pa že napoveduje izid novega slovenskega romana ter dveh prevodov vrhunskih svetovnih klasikov.
Jernej Županič je napisal roman Behemot. Glavni protagonistki romana Behemot, Ana in Sonja, sta sestri, ki odraščata v ljubljanskem predmestju. V postštudentskih letih Ana prek Sonje spozna skupino anarhistov, ki se ji pridruži, nato, ko se ji zazdi skupina premalo resna, pa presedla k drugi, radikalnejši. Pod vplivom njihovih idej Ana odide v pomembno evropsko prestolnico, si poišče zvodnika in začne pod imenom Manon delati kot prostitutka s posebno nalogo. V tujem mestu Ano opazijo Sonjini prijatelji in Sonja jo odide na prošnjo staršev iskat.
Jernej Županič (1982) je prevajalec, pesnik in pisatelj. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in filozofije, prevaja iz angleščine v slovenščino in obratno, leta 2017 je prejel nagrado Radojke Vrančič, njegov roman Mamuti je leta 2019 prejel nagrado kritiško sito. Behemot je njegov drugi roman.
Nobelov nagrajenec Ivo Andrić bo ponovno med bralci z zbirko novel pod naslovom Na sončni strani. Knjiga Iva Andrića Na sončni strani obsega sedem novel: Zanos in trpljenje Toma Galusa, Na sončni strani, Postružnikovo cesarstvo, V celici št. 115, Skušnjava v celici št. 38, Jelena, ženska, ki je ni in Prekleta zgodovina. Vse so bile napisane v tridesetih letih prejšnjega stoletja in spadajo v Andrićevo zgodnjo prozo. Nekatere so bile za časa njegovega življenja že objavljene v različnih zbirkah kratke proze, druge so ostale v zapuščini. Vse povezuje tematika ujetništva. Glavni junak zgodb je Toma Galus, ki na začetku 20. stoletja pride v Trst. Ne da bi kaj zagrešil, se znajde v zaporu. Knjigo je prevedla Mateja Komel Snoj. Knjiga je izšla s finančno podporo programa Ustvarjalna Evropa.
Ivo Andrić (1892–1975), balkanski Homer, književnik in diplomat, je leta 1961 dobil Nobelovo nagrado. Začel je kot pesnik in nadaljeval kot prozaist. V mladostnem obdobju je napisal vrsto novel in kratkih zgodb. Njegova najbolj znana dela so o zgodovini Bosne: romani Most na Drini, Travniška kronika in Gospodična, pa tudi daljša pripoved Prekleto dvorišče.
José Saramago pa bo prišel med bralce s knjigo Leto smrti Ricarda Reisa. Knjiga je Saramagov poklon geniju portugalske književnosti, Fernandu Pessoi. Eden Pessoovih heteronimov je Ricardo Reis, ime, ki ga nosi glavni junak romana. Star je »petinštirideset let, rojen v Portu, samski, po poklicu zdravnik, zadnje prebivališče: Rio de Janeiro«. Z ladjo se vrne v rodno Portugalsko leta 1936, ko je Španija na pragu civilne vojne, Portugalska pa v primežu trde roke diktatorja Salazarja. Reis se vrača domov po šestnajstih letih v Braziliji, da bi doma našel samega sebe in se odcepil od svojega stvaritelja Fernanda Pessoe. Starajoča se Evropa je na pragu vojne; tam pa je tudi pesnik Fernando Pessoa, ki je tako rekoč mrtev, a obiskuje Ricarda Reisa in z njim razpravlja o ključnih aktualnih in univerzalnih temah. Knjigo je prevedla Barbara Juršič. Knjiga je izšla s finančno podporo programa Ustvarjalna Evropa.
José Saramago (1922 – 2010) se je rodil v Azinhagi na Portugalskem. Bil je pisatelj, dramatik, novinar in kolumnist. Napisal je več kot trideset literarnih del. Leta 1998 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. (Po tiskovnem sporočilu).
Marijan Zlobec