Nikoli doslej nisem pomislil na možnost, da (končno) kak slovenski pianist ne le pride na slovito Chopinovo tekmovanje v Varšavo, ampak tam tudi zmaga. To se je “zgodilo” sinoči po koncertu slovensko-azerbajdžanskega pianista (če sem prav sestavil njegovo krvno poreklo) Aleksandra Gadžijeva na abonmajskem koncertu Slovenske filharmonije s Chopinovim Klavirskim koncertom v f – molu, št. 2, torej istim, s katerim je Ivo Pogorelić fasciniral ljubljansko koncertno občinstvo leta 1982 še v Slovenski filharmoniji s Simfoniki RTV Ljubljana in dirigentom Markom Munihom. Ko so mladi izvedeli, da bo dopoldan v SF generalka in da bo Pogorelić dovolil obisk, ker je bil abonmajski koncert sicer že razprodan, so tako navalili, da se jih ni dalo zaustaviti in napolnili dvorano, mnogi pa so sedeli kar na tleh.
Chopin, fotografije Marijan Zlobec
Daleč je že ta čas, Pogorelić si je pridobil ali prigaral svetovno slavo ali prepoznavnost vse do danes, čeprav koncertira manj kot nekoč in snema še manj. V Ljubljani ga nismo videli že kakih petnajst let. Dobro, to je zgodovina, vprašanje pa je bolj aktualno: ali si Aleksander Gadžijev že piše zgodovino ? Moj odgovor je, da si jo.
Aleksander Gadžijev in Antoni Wit
Sinoči sem izvedel, da se je udeležil letošnjega tekmovanja Čajkovskega v Moskvi in da je sijajno igral, zlasti Šesto sonato Sergeja Prokofjeva, pa Skrjabina…, a je bil za rusko žirijo še premalo močan, da bi bil nagrajen. Je pa pred tem prejel tri mednarodne nagrade: na Japonskem, v Monacu in Franciji.
Ekspresivni Skrjabin
Če imaš komaj petindvajset let, pa je logično, da se ti ob Chopinovem tekmovanju, ki bo že prihodnje leto (čas beži) in igra samega Chopina, ki je predviden za finalni nastop tekmovalcev v finalu (najboljših deset), in ti dirigira v Ljubljani sam legendarni poljski dirigent Antoni Wit, ki Chopinovo tekmovanje pozna do potankosti, je pot v Chopinovo domovino tako rekoč nujna, obvezna ali “pod mus”.
Priklon
Aleksander Gadžijev je dokazal, da je odličen pianist s sijajno tehniko in muzikalnostjo, ki išče stik s Chopinovo duhovnostjo ne toliko z romantično sentimentalnostjo, nacionalnim prebujenjem in nasploh poljsko nacionalno renesanso v osvobajanju izpod ruske nadoblasti, ampak s sodobnejšim pogledom, v katerem se sentimentalizem umika čistosti in občutljivisti igre, v kateri pa je več prostora za transcendenco kot imanenco. Od tod toliko fines, čistih, a bolj tihih pasaž, manj smisla za (pogoreličevsko) dramatično eksponiranost, a vendarle z razkošjem in obvladljivostjo koncerta od začetka do konca. To pa je narekovalo orkestru vrsto dinamičnih zadržanj, ki jih je Wit nakazal kot mojstrski interpret in orkestru ni dovolil nikakršne (pre)glasnosti, razen malo na začetku tretjega stavka, kjer se je zdelo, da si je orkester želel malo več dinamične sprostitve, a je Wit vedel, kako v ravnovesju med solistom in njim stojijo “stvari”.
Posebej občutljiv je bil drugi stavek, v katerem je Gadžijev pokazal več kontemplativnosti in hkrati samodiscipline, ki jo je malo bolj “osvobodil” v tretjem stavku.
Dodatek
Gadžijev ni želel neke monumentalnosti, ki je v mladem Chopinu ni bilo, vprašanje pa je, ali jo je bilo sploh kdaj; niti ni želel postavljati kakšnh svojih tempov, raznih koron, se pravi daljšanja tonov ali taktov z željo po močnejših zvočnih efektih. Bolj mu je šlo za čistost igre in lepoto tona. V tem je zelo uspel.
Za dodatek si je izbral dva Skrjabina, zlasti prvi – Etuda je bila tako sijajna, da je že nakazal svoj odlični bodoči samostojni klavirski recital v Srebrnem abonmaju 20. novembra.
Alojz Ajdič na odru
Počastitev osemdesetletnice slovenskega skladatelja Alojza Ajdiča z izvedbo njegove nekaj let stare skladbe Prebujenje je pokazalo skladateljevo bolj optimistično naravnanost, kot je običajna pri slovenski glasbi, a spet ne toliko, da bi tu videli kakšno navdušenje nekdanjega Arniča ali Kozine. Skladba ima veliko ritmičnih in melodičnih ponavljanj, tako da strukturno izgleda precej zamejena, motivno sorodna in s tem manj dramatično pestra, a vendarle Ajdič zna izkoristiti ves orkester. Izvedba je bila solidna in je skladatelj, ki je prišel na oder, dočakal lepo priznanje.
Dirigentov aplavz za Alojza Ajdiča še v dvorani
Antoni Wit si je za drugi del koncerta izbral odlično Drugo simfonijo Sergeja Rahmaninova v e – molu, op 27. Spet na odru ni bilo članov Slowind, kar odpira vprašanja, v katera si vodstvo Slovenske filharmonije ne upa poseči, tako kot ne še v marsikaj drugega, na primer programsko in koncertno samostojnost, zunaj matične Slovenske filharmonije, Komornega godalnega orkestra SF. Kolikot vem, so vsi zaposleni v SF, delujejo pa še kot samostojni društvi. In kot veste, če sem kje drugje, ne morem biti v službi. Žal se je od Slovenske filharmonije poslovil koncertni mojster Janez Podlesek, sinoči ga je nadomestila Ana Dolžan z zelo skromnimi vodstvenimi izkušnjami.
Pred dvigom orkestra
Če bi rekel, da je bila sinočnja interpretacija Rahmaninova boljša kot nedavna Saint – Saënsa, bi pa takoj dodal, da se barva celotnega orkestra še vedno zdi precej brezbarvna, lesena, brez vznesenega soka, razen na nekaterih mestih, zlasti s solističnimi mesti rogov, trobent, pozavn s tubo, odličnega sola angleškega roga, malo še oboe in flavte.
Aplavz za dirigenta Antonia Wita
Wit je pač enakovreden Charlesu Dutoitu, vse njegovo dirigiranje je zelo natančno in čisto, dovolj sugestivno, ne mara dirigentske paličice, ampak roke kot inštrument duše.
Ja kaj naj rečem, se vidimo prihodnje leto z Aleksandrom Gadžijevim v finalu v Varšavi. Pri čemer pa ne vidim onega tolažilnega se non è vero, è ben trovato, ker tu gre vsekakor za vero.
Marijan Zlobec