

Dopisovanje med Fanico Obid – Mirjam (1903–1940) in Srečkom Kosovelom (1904–1926), prvič skupaj objavljeno v tej knjigi, je najbrž najbolj bogato in tematsko raznoliko v slovenski kulturni zgodovini. Zaobsega 54 pisemskih enot od aprila 1922 do januarja 1926 in dopisovalca si v njem izmenjujeta poglede na svet in na svoje mesto v njem: dijakinja tolminskega učiteljišča, doma iz naselja Bukovo pri Cerknem, se kaže kot iskrivo, razgledano, svobodomiselno dekle, prežeto z antifašizmom, domoljubjem in vero v enakopravnost žensk, ljubljanski študent iz Tomaja pa kot hitro dozorevajoč pesnik in mislec, organizator kulturnega življenja, strasten bralec in pozoren mentor.

Fanica Obid (1903–1940), foto Mestna knjižnica in čitalnica Idrija
Zadnja oseba, s katero je Kosovel govoril pred smrtjo
Premišljujeta o literarnem ustvarjanju in družbeno pomembnih vprašanjih, a tudi o zelo osebnih stvareh. Njuno prijateljstvo postaja vse bolj zaupno, njune samorefleksije poglobljene, njuna intelektualna povezanost je trdno zavezništvo na daljavo. Medsebojna simpatija, ki povezuje in ohranja njuno korespondenco, je nesporna, a ljubezensko čustvo, ki bi se ob tem nemara lahko razraslo, ostaja pritajeno in zatajevano. – Po pričevanju Kosovelovih naj bi bila Fanica zadnja oseba, s katero je, ko ga je obiskala, na smrtni postelji v Tomaju govoril pesnik.

Srečko Kosovel (1904 – 1926)
Lepo in bridko prijateljstvo dveh mladih ljudi
Srečkova pisma Fanici so bila natisnjena in strokovno komentirana pred petdesetimi leti, Faničina, ki so veljala za izgubljena, pa trideset let kasneje in so tokrat prvič objavljena v Sloveniji. Zdaj ko jih beremo v »naravnem zaporedju«, marsikdaj zažarijo v novi luči in z drugačnim leskom, ob vsem drugem tudi kot pripoved o lepem in bridkem prijateljstvu dveh izjemnih mladih ljudi izpred stotih let.
Pisma Srečka Kosovela in prijateljice Fanice Obidove v jubilejni knjigi pri MK
Marijan Zlobec
