Na 74. Ljubljana Festivalu se je v Križevniški cerkvi izkazal zelo redek solist na mandolini. Z recitalom je namreč nastopil izraelski glasbenik Avi Avital s kombinacijo Bachove Partite št. 2 v d- molu, BWV 1004, in med njenimi posameznimi stavki zapolnjene še z deli Giovannija Sollime, Ernesta Blocha in Filippa Saulija.
Avi Avital razlaga svojo umetniško pot, vse fotografije Marijan Zlobec
Avi Avital je leta 2010 postal prvi mandolinist, nominiran za grammyja v kategoriji klasične glasbe. Po študiju v Jeruzalemu in Padovi je oblikoval mednarodno kariero z nastopi v najuglednejših koncertnih dvoranah ter sodeloval z vodilnimi orkestri, dirigenti in komornimi glasbeniki po svetu. S svojim delovanjem pomembno prispeva k razvoju repertoarja za mandolino ter redno naroča nova dela za svoj instrument.
Dejaven je tudi kot ustanovitelj zasedbe Between Worlds, v kateri raziskuje preplet klasične in tradicionalne glasbe različnih kulturnih okolij. Od leta 2013 snema ekskluzivno za založbo Deutsche Grammophon, pri kateri je izdal več nagrajenih posnetkov, med drugim album Concertos z ansamblom Il Giardino Armonico, nagrajen z nagrado opus klassik.
Program večera je prepletal baročno dediščino z novimi pogledi na mandolino. Jedro sporeda je bila Partita št. 2 v d-molu Johanna Sebastiana Bacha, eno izmed šestih del v ciklu, nastalem med letoma 1717 in 1720. Štirje plesni stavki vodijo k sklepni monumentalni Šakoni (Chaconne).
Med posameznimi deli partite se pogled odpira Preludiju za mandolino solo Giovannija Sollime, ki je nastal posebej za Avitala in razkriva ritmično vitalno plat glasbila, sledila pa sta Nigun iz suite Baal Shem Ernesta Blocha, ki upodablja prizor iz življenja začetnika hasidskega judovstva, ter Partita za mandolino solo Filippa Saulija, skladatelja, ki je v začetku 18. stoletja raziskoval tehnične in izrazne možnosti mandoline v pretežno plesnih oblikah.
Avi Avital je sam razložil svojo umetniško pot, študij, odnos do mandoline, ki jo je začel spoznavati kot otrok in se nad njo navdušil.
Posebej je razložil slavno Bachovo Partito št. 2 za solo violino. Prav tako je pojasnil samosvojo programsko kombinacijo del ali stavkov, kot je ne bi izbral nihče drug. Pri Bachu je bilo takoj jasno, da je izvirna violina solo nedosegljiva. Spomnimo se prav tako izraelskega violinista Shloma Mintza, ki je Bacha solo pred kakimi 35 leti izvajal v Narodni galeriji. Bacha smo slišali tudi s kitaro ali harmoniko.
Avi Avital razlaga skladbo Giovannija Sollime
Bacha je igral po rokopisnih notah samega Bacha, ne pa po modernem ali sodobnem natisu not. Prva dva stavka: Alemanda in Courante je združil v prvi del. Avi Avital je takoj pokazal čisto igro, primeren tempo, a je zvok ostajal rahlo tuj, kot da bi se na mandolino morali šele privajati. Motivno se Bach ponavlja, a violina solo ponuja večjo metaforično in refleksivno avtentičnost, ki je mandolina nima.
Prvega Bacha je nasledil sodobni skladatelj Giovanni Sollima s Preludijem za mandolino solo. Delo je bilo napisano posebej za Avija Avitala leta 2018 za nastop na festivalu Suoni delle Dolomiti. V delu se Sollima navezuje na južnoitalijansko plesno tradicijo pizzice in tarantelle ter na njun šestčetrtinski ritem.
Avi Avital je tu prikazal več drznosti, dinamike, ritmičnosti, celo ekspresivnosti, ki jo je podkrepil z igranjem pod kobilico, kar je povsem spremenilo zvok. Kakšne baročnosti tu ni bilo, tako da je bil presek z Bachom kar izrazit.
Bachova Sarabanda kot tretji stavek Partite je bila zelo meditativna, a je bil zvok same mandiline različen in se na Bacha težje privajaš.
Druga nebachova kompozicija je bila Nigun iz Suite Baal Šem Ernesta Blocha (1880 – 1959). Parcialna izvedba enega stavka je premalo poudarila najprej vprašanje, kdo je bil prerok Baal Šem (okrog 1700 – 1760), in seveda glasbeni vtis celotne Suite Baal Šem, v kateri Bloch slika tri različne podobe hasidskega življenja. Avi Avital je izvedel le drugi stavek, ki je improvizacija in izraz verskega petja pravega hasida. Njegova igra je bila bolj izvirna, dinamična, z dvojemkami, svečana, išče barvo zvoka in izraz, karakter kompozicije, ki jo tu zaznamujejo svetli visoki zvoki. Proti koncu je Bloch zelo virtuozen, potem pa izpade stavek kot žalostinka, jokajoč, a spet zelo prefinjen.
Spet smo se vrnili k Bachovi Partiti, in sicer k četrtemu stavku Giga. Tu je bil Avi Avital močnejši s čisto igro, medtem ko je bila dinamika bolj monotona, s tem pa tudi izraz, ne glede na tehnično perfekcijo.
Vrnitev k začetkom skladanja za mandolino je Avi Avital razložil na primeru italijanskega skladatelja Filippa Saulia (iz 17. in 18. stoletja), ki naj bi živel nekoliko zunaj Firenc. Izbral je Partito za mandolino solo, s katero je postavil ta inštrument v vlogo samostojne koncertne prezence. Avital je igral čisto, svetlo, bolj avtentično baročno.
Bach se je končal z dolgo Šakono kot petim stavkom Partite št. 2 in z zelo znano uvodno melodijo, ki jo je Avi Avital izvedel mehko, meditativno, s pavzami in poudarki, da vsak ton zadiha s svojo zvočno težo. Osrednji del je bil bolj dramatičen, oster, stilno drugačen. Nadaljuje se mirno, tiho, veliko je figur in okraskov. Konec je vedno bolj dramatičen, dokler se melodija ne vrne k začetku in ponovi.
Kot dodatek je Avi Avital poskrbel za izjemno ritmično razgibano in virtuozno izvedeno bolgarsko ljudsko kompozicijo. Tu se je naš koncertant lahko popolnoma sprostil in pokazal vse svoje znanje.
Pravo presenečenje večera pa je bil drugi dodatek. Na oder Križevniške cerkve je povabil kitarista Maka Grgiča. Skupaj sta izvedla skladbo Gajdarsko oro v priredbi kitarista Miroslava Tadića, ki je pred dnevi nastopil v Križankah na koncertu Radeta Šerbedžije.
Celoten koncert brez pavze je bil zelo redko ali posebno glasbeno doživetje 74. Ljubljana Festivala. Takega ne bi izvedel noben drug glasbenik.
Marijan Zlobec