Mladinska knjiga je v Knjigarni Konzorcij predstavila finalistko svojega zelo odmevnega natečaja za najboljši rokopis in nagrado modra ptica. Odmev na razpis nagrade je bil izjemen, saj so dobili v oceno 60 rokopisnih romanov, kar kaže na izjemno ustvarjalnost slovenskih pisateljic in pisateljev. Ker je bilo odličnih tekstov precej, nagrada pa je bila lahko le ena, so se odločili, da natisnejo vsaj še eno delo. To pa je roman s prav posebnim naslovom Marija Antoaneta, na posteljo pripeta.
Predstavitev knjige, foto Marijan Zlobec
V romanu Katje Jurgec Bricman, enem od treh finalistov natečaja za nagrado modra ptica 2026, spremljamo Marijo, profesorico športne vzgoje in strastno tekačico, ki se nenadoma znajde popolnoma ohromljena. Priklenjena na posteljo, a oborožena z ostrim jezikom in humorjem, se poda na nepričakovano pot iskanja smisla, bližine in novih možnosti. Roman brez olepševanja, a z veliko duhovitosti spregovori o ranljivosti, izgubi neodvisnosti, odnosih in življenju, v katerem se nič ne zgodi tako, kot bi pričakovali. (Iz uradne predstavitve).
Knjigo sta predstavili avtorica Katja Jurgec Bricman in urednica Tanja Božić. Pri samem naslovu smo iz ust avtorice slišali, da je bilo nekaj variant, dokler se ni izluščila najboljša možna. Antoaneta ne konča pod giljotino, ampak po prometni nesreči z avtom na poledeneli cesti, ko je bila pred tem malo preveč spila, si poškodovala hrbtenico in postava večna invalidka.
Katja Jurgec Bricman
Junakina je prvoosebna izpovedovalka svoje življenjske zgodbe, v kateri je zakon brez otrok, ločitev, moževa poroka z drugo in zatem nosečo ženo, s katero se enkrat kasneje srečajo, pa profesorski (telovadba) poklic na šoli, do telefonskih ponudb govorne erotike ali izzivov zanjo na moške klicatelje na drugi strani vroče linije.
Tanja Božić
Na tiskovni konferenci smo slišali, da naj bi v romanu šlo za opis spolne terapije, a seveda tega ni, ker bi potem vsaka prostitutka lahko bila terapevtka za spolnosti željne ljudi. V romanu gre za plačane telefonske pogovore, med katerimi je že prvi sado mazo ali nekaj takega. Gre za preračunljivost invalidke, ki skupaj s kolegi načrtuje svoj erotični biznis brez kakršnega koli osebnega stika in seveda poznavanja ljudi ali sogovorcev.
Koliko tega se dogaja v Sloveniji, je skrivnost, a roman kaže le na en primer oziroma eno žensko izpoved (v kontekstu še drugih seveda).
Zgodba je sicer polna dilem, kriz, stisk, depresij, iskanja smisla in optimizma, novih simpatij, ki bi se lahko razvile v ljubezen.
Glavna junakinja je tekačica ali je vsaj bila nekoč, a se v romanu ta motiv ohranja do konca. Atletika je v glavi, ne le v nogah.
Roman učinkuje zelo prepričljivo, ne brez določenih jezikovnih žargonskih posebnosti v smislu banalnosti.
Vmes je še zgodba s psičko Ksaro.
Posebno redka romaneskna tema je problem evtanazije. V romanu je neuspešna dvojna preizkušnja, kar pomeni zmagoslavje življenja kot najvišje vrednote, četudi si na invalidskem vozičku, a tudi kot tak lahko najdeš parterja in s tem novo ljubezen, ki premaga smrt.
Marijan Zlobec