Letošnji 34. mednarodni glasbeni in koncertni cikel Mladi virtuozi Festivala Ljubljana se v novembru nadaljuje z vso intenzivnostjo. V Viteški dvorani Križank sta nastopili dve mladi italijanski harfistki kot solistki brez kakšne spremljave. To sta bili starejša Laura Colombo in mlajša Silvia Capé.
Laura Colombo, vse fotografije Marijan Zlobec
Italijanska harfistka Laura Colombo je harfo začela študirati leta 2005 na Glasbeni akademiji Amadeus v Agrate Conturbii pri Simoni Marchesi. Že od otroštva se udeležuje tekmovanj v domovini in tujini, kjer je prejela številna priznanja, letos pa je osvojila prvo nagrado v najvišji kategoriji na 7. mednarodnem tekmovanju Društva harfistov Slovenije. Leta 2014 je nastopila v Gledališču Coccia v Novari pri praizvedbi opere Pesem zmagoslavne ljubezni Paola Colette. Z Orkestrom Akademije Amadeus je igrala v Gledališču Dal Verme v Milanu, cerkvi La Madeleine in Unescovi palači v Parizu, kjer je nastopila tudi kot solistka na italijanskem veleposlaništvu. Med letoma 2017 in 2019 je bila članica zasedbe AMA Ensemble. Sodelovala je v Orkestru Konservatorija v Comu, tudi pri opernih produkcijah Lastovke Giacoma Puccinija in projektu ponovnega odkrivanja opere Turanda Antonia Bazzinija. Od leta 2019 je članica kvarteta harf sHarp4 in ansambla HarpA- madeus. Izpopolnjevala se je pri Jani Bouškovi, Irini Zingg, Susanni Mildonian, Marii Cristini Cleary in Mari Galassi. Lani je z najvišjo oceno in odliko končala drugostopenjski študij na Konservatoriju Giuseppeja Verdija v Comu.
Program:
Domenico Scarlatti: Sonata v e-molu, K. 198
Henriette Renié: Simfonična skladba v treh epizodah / Pièce symphonique en trois épisodes
I. Introdukcija / Introduction: Lamentoso – Marche funèbre: Andante
II. Appassionata
III. »Misel na prihodnja upanja bolečine ne uniči, preobrazi jo« “La pensée des espérances futures, ne détruit pas la douleur, elle la transfigure”
Johannes Brahms: Intermezzo v A-duru, op. 118, št. 2
Franz Liszt, prir. / arr. Henriette Renié: Slavček, (Le Rossignol), S. 250/1
Franz Liszt: Etuda po Paganiniju št. 5 v E-duru, S. 141/5, »Lov«, (La Chasse)
Domenico Scarlatti (1685–1757) je bil po ustvarjalnem profilu skoraj popolno nasprotje svojega očeta Alessandra, plodovitega avtorja oper, kantat in sakralnih del. Domenico se je posvetil predvsem glasbi za tipke in večino življenja preživel na portugalskem in španskem dvoru. Zapustil je 555 raznovrstnih sonat, ki segajo
od strogo baročnih in kontrapunktičnih do lahkotnejših, galantnih del ter od liričnih miniatur do virtuoznih skladb. Sonata v e-molu, K. 198, je pretežno dvoglasna skladba rahlo melanholičnega značaja, v kateri si roki izmenično podajata kratke figure in ustvarjata neprekinjen glasbeni tok. (Iz programa Jana Prepadnika).
Harfistka Laura Colombo je takoj pokazala svojo odlično pripravljenost in koncertno koncentracijo, v sami skladbi pa tipičen Scarlattijev slog, temperament, muzikalnost, plemenito lepoto z elementi vzvišene elegance, ki ostajajo večni izziv za vse izvajalce, če se znajo vživeti v italijanski glasbeni esprit. Harfistka je hkrati opozorila na domačo glasbeno kulturo, njeno bogastvo, časovni razpon, vpliv in največji izziv za same italijanske glasbenike. Ti ostajajo že v splošni izobrazbi vseh šol zavezani domovini, kot jo je možno doživljati le kakim petih, šestim narodom v Evropi.
Zanimivo pa je v tem kontekstu, da je bila med najboljšimi interpretkami Scarlattijevih klavirskih sonat naša pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak, med aktualnimi pa Martha Argerich, kar smo slišali v njenem dodatku po koncertu v Ljubljani.
Laura Colombo seveda ni želela vztrajati pri Scarlattiju, ampak koncert programsko razširiti in obogatiti.
Med najpomembnejše osebnosti bogate francoske harfne tradicije na prelomu 19. in 20. stoletja sodi virtuozinja, skladateljica in vplivna pedagoginja Henriette Renié (1875–1956), ki je pomembno prispevala k uveljavitvi harfe kot samostojnega koncertnega glasbila. Na Pariškem konservatoriju je že pri enajstih osvojila prvo nagrado za harfo, pozneje pa študirala še harmonijo, kontrapunkt in kompozicijo. Med drugo svetovno vojno je napisala Metodo za harfo in ta je postala temeljno pedagoško delo, njeni učenci pa so njen pristop razširili po vsem svetu.
Simfonična skladba v treh epizodah je zasnovana s programskim lokom žalovanja, od žalobnega uvoda in pogrebne koračnice prek strastnega osrednjega dela do sklepne preobrazbe bolečine v upanje. Skladbo povezuje preoblikovanje istih tematskih zamisli in motivičnih fragmentov, harfa pa je z gostimi akordi, kontrapunktom in širokim zvočnim razponom obravnavana skoraj orkestralno. Povsem drugačno plat skladateljice pokaže Ples škratov, (v drugem delu koncerta in z drugo harfistko), virtuozna miniatura nagajivega karakterja, ki od izvajalca zahteva veliko gibčnost rok, hitro pedalizacijo ter natančno koordinacijo. (Iz programa).
Simfonična skladba v treh epizodah je takoj pokazala svojo modernejšo zvočno podobo in širši izrazni razpon, kar je logično že glede na tristavčno strukturo. I. Introdukcija / Introduction: Lamentoso – Marche funèbre: Andante se morda ni zdel izrazito mrtvaško koračniški, prej kot počasna meditacija, dolga, prefinjena, razkošna, spevna, z občutenimi majhnimi dinamičnimi razponi, bolj med p in mf. V nadaljevanju se izraz razširi, pa spet umiri do kakih štirih minut, ko se skladba nadaljuje brez premora v tekoči, skoraj plesni drugi stavek Appassionata, ki poleg poskočnih virtuoznih pasaž prehaja v melodičnost in virtuoznost, a spet z momenti meditativnosti. Spoj s tretjim stavkom, ki je po naslovu zelo dolg, spremeni karakter celote, jo omili, doda z značajem vzvišenosti in plemenitosti ter jo skoraj z vznesenostjo dokonča. Tu se mora interpretacija ujemati z izpovedjo in pomenom skladbe kot celote.
Številni romantični skladatelji so razvili svojo značilno obliko miniature, ime Johannesa Brahmsa (1833–1897) pa neločljivo povezujemo z intermezzom. Zlasti pozni cikli (opusi 117–119), ki so zaznamovani z navznoter obrnjenim izrazom in motivično ekonomičnostjo, kažejo njegovo umetnost v najbolj zgoščeni obliki.
Intermezzo v A-duru, op. 118, št. 2, je nastal leta 1893 kot del zbirke Šestih skladb za klavir, posvečene njegovi neizpolnjeni ljubezni Clari Schumann. Miniatura je zasnovana v tridelni obliki, pri čemer intimna spevnost uokvirja osrednji del, ki prehaja iz bolj strastnega gibanja v mirnejši koral ter nazaj.(Iz programa).
Nemesto izvornega klavirja smo poslušali priredbo za harfo. Ta je zelo prefinjena, mehka, spevna, melanholična, a kar dolga, členjena, rahlo ponavljajoča se ali manj zaokrožena. Nima tiste namenskosti, kot jo je bila imela kot skladba za klavir in predvsem konkretno osebnost.
Franz Liszt (1811–1886) je že kot mladi virtuoz revolucionarno razširil tehnične, zvočne in izrazne možnosti klavirja, pozneje pa je z razvojem programske glasbe in drznejšo harmonijo pomembno zaznamoval tudi kompozicijo. Velik del njegovega opusa sestavljajo parafraze, transkripcije in koncertne etude, ki so ostale med
njegovimi najpriljubljenejšimi deli. Slavček temelji na istoimenski romanci Aleksandra Aljabjeva iz leta 1826; Liszt jo je predelal v svobodno klavirsko parafrazo, v kateri se spevna melodija postopoma okrašuje in preobraža, Henriette Renié pa jo je pozneje prenesla na harfo. (Iz programa).
Tudi tu nastopi problem aranžmaja klavirske skladbe v izpovednost harfe. Ta je osamosvojena in se mora solistka skoncentrirati na svoj inštument brez kakšnih zunanjih aluzij. Seveda je klavirju lažje izpeljati dvotirnost melodije in spremljave, a je harfa prav tako odlična in izrazita. Še posebej v izrazu vrhunske melodije in hkrati spremljave. Laura Colombo je bila v dojemanju celote odlična.
Etuda po Paganiniju št. 5, »Lov«, iz leta 1851 je priredba ene od slavnih kapric za violino Niccolòja Paganinija. Zgrajena je kot preprost rondo, njen lovski značaj pa poudarjajo energične izmenjave figur, ki posnemajo flavto in rog, ter bleščeči glissandi in druga virtuozna pianistična sredstva. (Iz programa).
Zelo znana melodija je zazvenela v izvedbi harfe, poleg poprejšnje priredbe violinske skladbe za klavir, prav tako prefinjeno, s poudarkom na spevnosi in občutljivosti, kratki zaokroženosti, ki po svoje stremi k efektnemu koncu samega solistkinega nastopa in njenega večera. Čeprav ime priredbe ni bilo omenjeno, pa je to opravila italijanska harfistka Floraleda Sacchi.
Slovo Laure Colombo
V drugem delu koncerta je nastopila še mlajša kolegica Silvia Capé in povsem prepričala s svojo tehnično virtuoznostjo, muzikalnostjo, programsko pestrostjo, sijajno koncertno prezenco, tako da je bilo že opazovanje njenih rok prava čarobnost. Njeno izvajalsko stapljanje s svojim inštrumentom je naravnost vzorno in za avditorij navdihujoče, tako da je na koncu dočakala ovacije.
Italijanska harfistka Silvia Capé se je rodila leta 2006 v Milanu, harfo pa začela igrati pri osmih letih pri Simoni Marchesi. Trenutno študira na dodiplomskem programu Konservatorija Giuseppeja Verdija v Comu, svoje znanje pa je izpopolnjevala na mojstrskih tečajih pri mednarodno priznanih pedagogih, kot so Isabelle Moretti, Jana Boušková, Fabrice Pierre, Marie-Pierre Langlamet, Aleksander Boldačev in Ieuan Jones. Že od mladih let se uspešno udeležuje mednarodnih tekmovanj v Italiji in tujini.
Med številnimi prvimi in absolutnimi prvimi nagradami izstopajo uspehi na mednarodnih harfističnih tekmovanjih v Walesu, Legnagu, Limogesu, Nici in drugod. Leta 2022 je bila izbrana za nastop na Svetovnem harfističnem kongresu v Cardiffu v ciklu Mladi v fokusu, lani pa za program Stars of Tomorrow na prvem Evropskem harfističnem simpoziju v Feldkirchu. Letos je na 7. mednarodnem tekmovanju Društva harfistov Slovenije prejela drugo nagrado, zlato medaljo in posebno nagrado za najboljšo izvedbo obveznega programa. Redno nastopa kot solistka in komorna glasbenica ter sodeluje tudi z mladinskimi orkestri v Milanu.
Program:
Louis Spohr: Fantazija za harfo v c-molu, op. 35
Henriette Renié: Ples škratov
Giovanni Battista Pescetti: Sonata v c-molu
I. Allegro ma non presto
II. Moderato
III. Presto
Gabriel Fauré: Impromptu št. 6 v Des-duru, op. 86
Louis Spohr (1784–1859) je bil v svojem času eden najbolj cenjenih nemških glasbenikov, dejaven kot violinist, dirigent, pedagog in izredno plodovit skladatelj. Njegov opus sega od oper, simfonij in koncertov do komorne glasbe, njegov slog pa podobno kot glasba Ludwiga van Beethovna stoji na prehodu iz klasicizma v romantiko. Pri delu je rad preizkušal nove rešitve, med drugim je izumil podbradnik za violino in v orkestrske partiture uvedel orientacijske oznake za vaje. Fantazijo za harfo v c-molu, op. 35, je napisal leta 1807 v Gothi za svojo ženo, harfistko Dorette, s katero je pogosto koncertiral po Evropi. Delo kaže vpliv njenega učitelja Johanna Backofna, zaznamujejo pa ga viharni in strastni odseki, značilni za glasbo tedanjega prostora in časa. (Iz programa).
Osemminutna skladba že v uvodu poudari svoj slavnostni značaj, a z momenti meditacije, ujete v prefinjen tempo, v katerem se mora izraziti vsa melodičnost in s poudarki na dvoglasnosti vodilne melodije in spremljave, ki na posameznih mestih postane tehnično virtuozna, potem pa se nadaljuje v hitrejšem plesnem ritmu, a se melodičnost vseskozi ohranja in poudarja. Solistka je pokazala odlično, natančno in doživeto igro in nakazala visoke kriterije svojega razumevanja solističnega nastopanja. Harfistka nas je takoj prevzela.
Sledil je že v uvodu omenjeni virtuozni Ples škratov Henriette Renié, ki ga je solistka izvedla vrhunsko. Začenja se poskočno, melodično in s prefinjeno spremljavo, odločno, a se spremeni v mirno melodičnost, počasnost kot kontrast, potem pa zaključi v prvotnem hitrem tempu kot Presto do zelo efektnega konca.
Skladatelj, organist in čembalist Giovanni Battista Pescetti (1704–1766) je bil dejaven v rodnih Benetkah, kjer je postal drugi organist Bazilike svetega Marka in poučeval (med njegovimi učenci je bil tudi Antonio Salieri), ter v Londonu, kjer je vodil Opero plemstva. Slogovno ga uvrščajo med Domenica Albertija in Domenica Scarlattija. Sonata v c-molu sledi tradicionalni tristavčni zasnovi v zaporedju hitro-počasi-hitro. Prvi stavek zaznamuje zibajoči motiv z večjimi intervalnimi skoki, osrednji stavek ima razložene akorde v levi roki in okrašen zgornji glas s številnimi predložki, sklepni Presto pa prinese živahnejši, bolj virtuozni značaj. (Iz programa).
Skladatelj je pri nas domala neznan, a je že tako, da se italijanska glasbenica z lahkoto poistoveti z zgodovino italijanske glasbe in jo želi predstaviti na tujem. V tem je čar gostovanj. Sonata v c – molu je klasično zgrajena v treh stavkih. Že v I. Allegro ma non tropo je solistka pokazala vso elegantnost, finese in smisel za spevnost v zmernem tempu. II. Moderato je bil bolj meditativen, občutljiv, skorajda izpoveden, spet v izdelanem tempu, ki ga je solistka poudarila s čudovito lego rok. Izraz se ponovi in dinamika malo ublaži. III. Presto je kratek, a zelo hiter in še vedno v pravilni strukturi celotne sonate. Izjemnost solistke se je le še stopnjevala.
Kot pedagog je Gabriel Fauré (1845–1924) izredno vplival na mlajšo francosko generacijo. Ko je leta 1905 prevzel Pariški konservatorij, je razširil njegov togi repertoar z novejšo glasbo, med njegovimi učenci pa je bil Maurice Ravel. Fauréjev slog stoji med pozno romantiko in impresionizmom ter zgodnjim modernizmom, zaznamujeta pa ga enakomeren, a fluiden ritmični tok ter povsem samosvoja in barvita harmonija. Impromptu št. 6 v Des-duru, op. 86, je nastal leta 1904 za harfistično tekmovanje na konservatoriju. Široki akordi in spevni padajoči motivi se razvijejo v virtuozne variacije na uvodno glasbeno zamisel z razloženimi akordi, flažoleti in glissandi. (Iz programa).
Kar devet minut dolga skladba se začenja z Allegro molto moderato, prefinjeno, s hitro spremljavo, ki se umiri v Meno mosso in poudari strukturno širino v stilu samega naslova, ko se vrne v a Tempo. Tu je veliko prostora za doživljajsko poglobitev, a se nadaljujej v izjemne hitre in prefinjene pasaže, kot se za tekmovalno skladbo spodobi. Spet smo v Allegro con moto z mnogimi okraski, majhnimi ritardandi, poudarjeno melodijo in tiho spremljavo. Molto slargando je zahteven interpretativni višek, ki terja od solistke samozavest, ponos in izvajalsko strast.
Silvia Capé je pokazala vse svoje zvočno razkošje, tekočo melodiko s spremljavo, smisel za spevnost, prefinjeno niansiraje dinamike, izpeljano zvočnost, v zadnjem delu se skladba spremeni v rahlo meditacijo, se upočasni, potem pa spet dobi karakter Impromptuja, izzveni občuteno, skoraj monumentalno, tako da je vsak zvok kot izklesan. Konec je efekten.
Silvia Capé je bila po svojem zelo uspelem nastopu zelo zadovoljna. Obe harfistki sta spet prišli k nam, tokrat ne več na tekmovanje, ampak na samostojen koncert. Možnosti v prihodnje so še velike.
Marijan Zlobec