Mladinska knjiga je ob letu obletnice smrti pisateljice Zofke Kveder izdala posebno privlačno knjigo Pogum za lepoto in senco s podnaslovom Zgodba Zofke Kveder in dopisovanje s hčerko Vladimiro Jelovšek. V Konzorciju MK so jo predstavile kar štiri dame, s čimer, kot je bilo mimogrede ugotovljeno, je feministični boj pisateljice obrodil bogat, če že ne kar popoln sad ali rezultat. Moških je vedno manj. Ženske so urednice, pesnice, pisateljice, prevajalke, ilustratorke, oblikovalke, glavne urednice, predsednice uprave. Moški ostajajo med redkimi v avditoriju ponižno tiho. Zdaj razumem skrito metaforo slavne Pesmi o svobodi Radovana Gobca.
Nela Malečkar, Sonja Polanc in Katja Mihurko, vse fotografije Marijan Zlobec
Življenje in literarno delo pisateljice, publicistke in urednice Zofke Kveder (1878–1926) so odločilno zaznamovala tri dejstva: ukvarjanje z ženskim vprašanjem na začetku 20. stoletja, bivanje in delovanje v srednjeevropskem kulturnem prostoru ter smrt najstarejše hčere, devetnajstletne Vladimire Jelovšek (1901–1920).
Urednica Nela Malečkar
Prosim Te, bodi skromna, pazi, kaj govoriš. Ne bodi preveč »vorlauf«. Pospravljaj svoje stvari. Bodi ljubezniva in obzirna. Pazi na obleko, ne nosi takoj novih reči, da Ti bo ostalo kaj za pozneje, za poletje. Pospravljaj za sabo, govori tiše, nasploh se vedi, kakor se spodobi za dekle Tvojih let. Glej, da Te bodo stanovalci vzljubili in da gospodični Erni ne boš v napotje. Poljubček! (Iz uradne predstavitve knjige)
Dr. Katja Mihurko
Kveder je postala znana takoj, kar je v tem smislu znamenje sodobnosti, kot prizadevanje za lastno osebnostno in ustvarjalno osamosvojitev in podvig ter dvig v nacionalni kulturni prostor na področju novinarstva, publicistike, pisateljevanja, sodelovanja z vodilnimi nacionalnimi mediji, kot so bili Ljubljanski zvon, Dom in svet, Slovenski narod, Slovenka, Veda, Naši zapiski, Jutro, Slovan…pa logično preseljevanje v pomembnejše kulturne centre, ne le po Sloveniji, ampak veliko širše v Srednjo Evropo, kar je bil domet praktično slehernega ustvarjalnega Slovenca.
Nela Malečkar
Neke monumentalne monografije Slovenski umetniki in Evropa še nimamo, saj je tema preobsežna in je en raziskovalec ne bi zmogel. Vsekakor pa so slovenski umetniki dobro in vseskozi vedeli, kam morajo oditi, če hočejo napredovati.
Dr. Katja Mihurko
Knjigo so predstavili urednica Nela Malečkar, avtorica dr. Katja Mihurko, urednica pisem Vladka Tucovič Sturman in prevajalka pisem Sonja Polanc.
Dr. Katja Mihurko in Vladka Tucovič Sturman
Bistven sodobni prelom pri razumevanju pomena Zofke Kveder se je zgodil z njeno uvrstitvijo med slovenske literarne krasike v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev, kjer je doslej izšlo že pet knjig in med njimi povsem neznana publicistika, skrita v prvih objavah pod različnimi psevdonimi ali anonimno, da se je njena ženskost skrila. Glavcne zasluge za to ima literarna zgodovinarka in profesorica dr. Katja Mihurko.
Na predstavitvi knjige je orisala ne le Zofkino življenjsko pot, ampak vse bolj naraščajoči kontekst ženskih literarnih ustvarjalk, od Fanny Haussmann, Pavline Pajkove, Josipine Turnograjske, Luize Pesjak, Marice Nadlišek, Ljudmile Poljanec, Ivanke Anžič Klemenčič…Tu ni bilo omenjenih še drugih umetnic s področja likovne umetnosti ali glasbe.
Vladka Tucovič Sturman
Zelo je bila poudarjena edinstvena življenjska pot prve poklicne slovenske pisateljice, ki je kot Pražanka prišla v stik s samim Ivanom Cankarjem in bistveno prispevala za uprizoritev njegove drame Romantične duše v Pragi.
Tu bi bilo zanimivo spomniti še na druge umetniške stike med Ljubljano in Prago, a bi bilo tega hitro preveč in bi se od same Zofke Kveder oddaljili. Ne bi pa se mogli oddaljiti, če bo omenili vsaj nekaj njenih izvirnih zapisov o tedanjih svetovnih razstavah v Pragi, kot je videla razstave slavnega kiparja Rodina ali slikarja Segantinija, o čemer je pisala v Ljubljanskem zvonu, ko uradne slovenske umetnostne zgodovine še ni bilo, so pa o umetnosti pisali, poleg Kvedrove, Ivan Prijatelj (v Parizu o Medardu Rossu)), Josip Mantuani (Dunaj, o kiparju Maksu Klingerju in portretu Beethovna), Peter Žmitek (Sankt Peterburg, o zgodovini ruske umetnosti 18. in 19. stoletja), Matija Jama (München, o impresionizmu), Henrik Tuma (Beneški bienale)…
Na predstavitvi knjige je bil poudarjen njen odločen karakter, osebnostni pogum, prepričanje v svoje delo, tveganje življenjske, ljubezenske in ekonomske usode ali preživetja, materinskost s tremi hčerami, manj odnos z moškimi in možmi…
Ker je knjiga v prvem delu namenjenena njeni biografiji, je poudarek na njej, a z zelo širokim publicističnim horizontom in njeno dejavnostjo, kar dokazuje njen dvojni ustvarjalni karakter: publicistično kronistični in literarno fiktivni. Izvemo npr., da se je Zofka Kveder leta 1897 po prepiru z materjo iz Kočevja odločno odpeljala s postiljonom v samostojno življenje v Ljubljano, kjer si je našla zaposlitev in svojo sobo. Ko je odhajala, ji roke ni dal nihče. Oče ji je v nemščini dejal: Od zdaj naprej nisi več moja hči in me tudi ne smeš več obravnavati kot očeta. Če mi boš pisala, bom tvoja pisma vrnil neodprta. Zofka pa mu je odgovorila: Ni se vam treba bati, nikoli vas ne bom nadlegovala.
“Pa sem skočila v voz in postiljon je zatrobil v rog…Ne, ne rečem, da ni napravil ta sloves nikakega utisa na me. Ali jaz sem trde kože in kadar mi gre najbolj do živega, tedaj si najmanj priznam. Sedela sem torej v vozu, kakor da ne bi bilo nič – niti ena solza mi ni kanila iz očesa.”
V Ljubljani se je v pisarni dr. Ivana Šušteršiča poleg stenografije učila tudi italijanščine. V ljubezni je bila odkrita in strastna. Objavljeno je pismo Josipu Marnu iz leta 1897, a takrat je imela šele 19 let. Prav na Marnovo pobudo pa se je začela dopisovati z Vladimirjem Jelovškom, ki je kot dekadentni pesnik jeseni 1898 objavil zbirko Simfonije in jo posvetil Zofki.
Žal v knjigi ni objavljena nobena njegova pesem.
Predstavljen je bil odmev njene literature med kritiki, ki je bila večinoma zadržana, menda jo je še najbolj razumel Etbin Kristan.
O vseh biografskih podrobnostih na predstavitvi knjige ni bilo mogoče govoriti, a v knjigi nastopa nekaj deset konkretnih ljudi, tako da si bo bralec s pazljivim branjem ustvaril bolj zapleteno, a na koncu jasnejšo podobo o Zofki Kveder.
Nela Malečkar, Sonja Polanc in Katja Mihurko
Dr. Mihurko je v Ropisni zbirki NUK našla veliko slikovnega gradiva, s katerim je knjiga opremljena, in sicer same Zofke Kveder, pa tudi njene korespondentke, hčerke Vladimire Jelovšek. Med njimi je celo razglednica Tomaja in se je pojavila dilema, kje natančno je Vladimira na obisku Tomaja prespala, čeprav je razglednica označena s puščico. Kakšen domačin bi danes hišo verjetno prepoznal. Bolj je odprto, če je srečala koga od Kosovelovih, kar pa ji mama piše: Najlepše pozdravi gospodično Karmelo in njene starše. Zofka Kveder je očitno poznala fenomen pianistke, starejše sestre Srečka Kosovela. Verjetno je vedela za njene koncerte v Trstu in posledično tržaški slovenski tisk še spremljala, saj je o teh koncertih pisal. Tega pa v tej knjigi seveda ni.
O njej in korespondenci sta spregovorili prevajalka Sonja Polanc, raziskovalka v Zagrebu, kjer je dobila prevajalsko rezidenco in je tako lahko študirala, in Vladka Tucovič Sturman.
Naslovnica
Čeprav pisma niso bila namenjena objavi, so se odločili za javnost, ker kažejo odnos in intimo med materjo in hčerko.
Vladka Tucovič Sturman je napisala daljšo spremno besedo in pojasnila težko življenje in zgodnjo smrt komaj devetnajstletnice.
Knjiga, ki jo je potrebno zelo podrobno in pazljivo brati, kaže na vso zapletenost življenja praktično vseh, ki nastopajo v njej.
Najbolj sporno naj bi bilo pričevanje Josipa Marna, mladostnega prijatelja Zofke Kveder, da naj bi on povedal Eleonori Kernc, sourednici Izbranega dela Zofke Kveder, kako je Ivan Cankar klečal pred Zofko, jokal in prosil ljubezni. Tu naredim piko. Berite.
Marijan Zlobec