Mladinska knjiga proslavlja sedemdesaet let obstoja zbirke Zlata ptica, v kateri je do danes izšlo 125 knjig.
Jubilejna knjiga
Jubilej zbirke Zlata ptica, ki je slovenskim bralcem odprla vrata v pravljične svetove človeštva, zaznamujejo z mnogimi dogodki, kot je bila današnja tiskovna konferenca v Knjigarni Konzorcij.
70. jubilej zbirke Zlata ptica so pri Mladinski knjigi obeležili s predstavitvijo knjige Gora, skala, gozd, drevo Špele Frlic, z ilustracijami Jureta Brgleza.
Slavnostni dogodek odprt za javnost pa bo v četrtek, 27. avgusta, ob 18. uri, v Vodnikovi domačiji.
Špela Frlic, foto MK/Maša Žmitek
Izid zadnje knjige, zbirke evropskih čudežnih pravljic Gora, skala, gozd, drevo Špele Frlic, je priložnost za refleksijo in sproščeno druženje ljubiteljev in ljubiteljic ljudskih pravljic in pripovedovanja.
V sodelovanju z Mladinsko knjigo, dogodek sofinancira Mestna občina Ljubljana. Dogodek bo potekal na vrtu Vodnikove domačije.
Dogodek bo uvedel pogovor, ki ga bo vodila urednica Irena Matko Lukan. Gostila bo avtorice, ki so v zadnjem desetletju in pol s svojimi izbori, avtorskimi priredbami in poglobljenim strokovnim znanjem začrtale jasno smer razvoja zbirke Zlata ptica. Anja Štefan, Špela Frlic in Slavica Remškar bodo spregovorile o svojih pogledih na zbirko ter o razmislekih, ki jih vodijo pri njihovem delu. Pogovoru sledi pogostitev in druženje ob glasbi ter izmenjava knjig iz zbirk.
“Vabljeni, da prinesete tiste, ki jih morda ne potrebujete več, s sabo pa morda odnesete kakšno, ki bi jo želeli imeti na svoji knjižni polici, prvih petdeset obiskovalcev pa dobi lepo darilo.”
Zgodovina zbirke Zlata ptica
Pisalo se je leto 1956, ko je pri Mladinski knjigi izšla Zlata puščica, zbirka madžarskih ljudskih
pripovedi. Za njo so še istega leta prišle Afriške pripovedke, Litovske pravljice, Hauffove pravljice
in Slovaške pravljice. Pet knjig v enem samem letu – začetek, ki že sam po sebi govori o
velikopoteznosti zamisli.
Kristina Brenkova (1911 – 2009), foto Kamra
Za njo je stala Kristina Brenkova, legendarna urednica Mladinske knjige, ki si je Zlato ptico
zamislila in jo poimenovala ter jo sprva urejala skupaj z Ivanom Potrčem. Njena želja je bila
osupljivo široka: slovenskim bralcem prinesti pripovedno izročilo sveta.
»Kar moreš, s celega sveta, do tistih daljnih tihomorskih otokov – tako sem si govorila, tak cilj sem imela pred očmi,« je mnogo pozneje povedala Anji Štefan.
Danes, ko Zlata ptica praznuje 70 let in je v njej izšlo 125 knjig, se zdi ta stavek skoraj kot njen
ustanovni manifest.
Arheologija človeškega duha
Kristina Brenkova je ljudske pripovedi razumela kot nekaj veliko večjega od gradiva, namenjenega
otrokom. V njih je prepoznavala globoki spomin človeštva, sledi neštetih rodov, ki so si s
pripovedovanjem poskušali razložiti svet in svoje mesto v njem.
»To je arheologija duha,« je dejala. In dodala misel, ki bi jo lahko postavili za moto celotni zbirki:
»To je brezkončno bogastvo. Ampak – s pinceto izbrano.«
Zlata ptica nikoli ni bila zgolj zbirka pravljic z različnih koncev sveta. Od začetka je bila premišljen
uredniški projekt: izbiranje kakovostnih virov, iskanje poznavalcev posameznih pripovednih
tradicij, prevajalcev, zapisovalcev in prirejevalcev, piscev spremnih besed ter vrhunskih likovnih
ustvarjalcev.
Niko Grafenauer, foto MK
Niko Grafenauer, ki je Kristino Brenkovo nasledil pri uredniškem delu, se je spominjal, da je znala
okrog sebe zbrati izjemen krog pesnikov, pisateljev, ilustratorjev, svetovalcev in drugih sodelavcev. Bila je krhka le na prvi pogled, piše. Ko jo je bolje spoznal, je odkril, »kako trdna in zvesta sebi« je bila.
Prav ta trdnost je bila za Zlato ptico odločilna. Zbirka namreč ni nastajala v času, ki bi bil
samoumevno naklonjen vsem plastem ljudskega izročila. Grafenauer se spominja tudi ideoloških
omejitev, zaradi katerih so bile religiozno obarvane ljudske pripovedi težko objavljive. Tudi Anja
Štefan opozarja, da pot zbirke ni bila lahka in da sta Kristino Brenkovo njena nepopustljivost in
samosvojost vedno znova postavljali na trnovo stezo.
Toda Zlata ptica je – kot njena pravljična soimenjakinja – vztrajala.
Svet med platnicami
Če danes pogledamo sedem desetletij njenega življenja, se pred nami odpre svojevrsten
zemljevid pripovednega sveta.
Madžarske, afriške, litovske, slovaške, španske, bolgarske, švedske, romske, lužiškosrbske,
italijanske, irske, grške, japonske, ruske, uzbeške, danske, albanske, ukrajinske, armenske,
srbske, finske, vietnamske, tatarske, laponske, romunske, laoške, kamboške, francoske in
številne druge pripovedi so v Zlati ptici dobile slovenski glas.
Zbirka je zajela več kot petdeset različnih narodnih izročil. V njej so živalske in čudežne pravljice,
povedke, miti in epi. Slovenski bralci so po njeni zaslugi dobili dostop do nekaterih temeljnih
zakladnic svetovnega pripovedništva: od Grimmovih in Andersenovih pravljic do Tisoč in ene noči, Pančatantre, Kalevale, pravljic Afanasjeva, Josepha Jacobsa, Henrija Pourrata, Itala Calvina, Vuka Stefanovića Karadžića, Pavola Dobšinskega …
Anja Štefan, foto FB
Toda ob vsej geografski širini Zlata ptica pripoveduje tudi nekaj drugega: kako zelo smo si ljudje,
kjerkoli živimo, podobni.
Junaki teh zgodb hrepenijo po ljubezni in sprejetosti, bojijo se samote, premagujejo strah, iščejo
srečo, se spopadajo s krivico, pohlepom, neumnostjo in hudobijo. Biti morajo pogumni, iznajdljivi
ali potrpežljivi. Kdaj jim pomaga dobrota, drugič zvijačnost, tretjič srečno naključje. Pravljice se
sprašujejo, kaj človek potrebuje za dobro življenje in kako naj ravna z drugim človekom.
Pokrajine, jeziki, bogovi, čarobna bitja in običaji se spreminjajo. Temeljna človeška vprašanja
ostajajo presenetljivo podobna.
Zato je Zlata ptica po sedemdesetih letih tudi veličasten dokaz, da pripovedno izročilo ni le last
posameznih narodov, ampak skupna dediščina človeštva.
In seveda – slovenske pravljice
Na tem svetovnem zemljevidu je Kristina Brenkova od začetka puščala pomemben prostor
domačemu pripovednemu izročilu.
V Zlati ptici so izšle Slovenske narodne pravljice Alojzija Bolharja, Sto belokranjskih Lojzeta
Zupanca, Zverinice iz Rezije Milka Matičetovega, Slepi bratec Pavla Rožnika, Tolminske pravljice
Janeza Dolenca, V deveti deželi Marije Stanonik, pozneje pa Za devetimi gorami in Tristo zajcev
Anje Štefan.
Nekatere med njimi so postale knjige generacij. Slovenske narodne pravljice so najbolj
ponatiskovana knjiga zbirke: doživele so trinajst natisov in izšle v več kot 50.000 izvodih. Stare
grške bajke so bile natisnjene štirinajstkrat, skupaj v več kot 35.000 izvodih.
Za temi številkami pa se skriva nekaj pomembnejšega: otroci so te knjige brali, starši so jih
kupovali svojim otrokom, pozneje morda vnukom. Zlata ptica je iz založniškega projekta postala
del družinskega in kulturnega spomina.
Zbirka mnogih velikih imen
Sedemdesetletna zgodovina Zlate ptice je tudi zgodovina izjemnega kolektivnega ustvarjalnega
dela.
Pri njej je sodelovalo več kot šestdeset prevajalk in prevajalcev. Med njimi najdemo Nika Kureta,
Janka Modra, Gitico Jakopin, Alojza Gradnika, Severina Šalija, Dušana Ogrizka, Martino Šircelj, Iva Svetino, Tomaža Šalamuna, Anjo Štefan in številne druge.
Ivo Svetina, foto Wikipedija
Pomemben del identitete zbirke so postale spremne besede. Pisali so jih poznavalci, raziskovalci
in ustvarjalci, med njimi Milko Matičetov, Niko Kuret, Josip Vidmar, Kristina Brenkova, Marija
Stanonik, Anja Štefan, Špela Frlic in Mladen Dolar. Tako knjige niso samo prinašale zgodb, temveč so bralcu odpirale tudi vrata v okolje, iz katerega so te zgodbe prišle. (Po tiskovnem sporočilu)
Marijan Zlobec