Daša Perme Jurjavčič in urednica Darja Marinšek
Osrednja junakinja knjige Na vseh štirih ni mlada ženska, ki išče svoje mesto v svetu, niti mladenič, ki se odpravi na pustolovščino, da bi našel sebe, niti moški v krizi srednjih let, temveč petinštiridesetletna mama, ženska in podjetnica, ki se znajde v perimenopavzi.
Daša Perme Jurjavčič in urednica Darja Marinšek
Še pred nekaj leti si nihče ne bi mislil, da bo zgodba o ženski v perimenopavzi postala tak literarni fenomen in sprožila navdušene odzive tako kritikov kot bralcev. Toda roman je očitno prišel ob pravem času. Avtorica je v njem brez zadrege, brez samopomilovanja, predvsem pa prav nič pompozno spregovorila o življenjskem obdobju, ki ga je literatura dolgo puščala ob strani – in ubesedila izkušnjo na milijone žensk.
Darja Marinšek in Jerca Kos
Na vseh štirih ni povzročil revolucije, je pa izjemno natančno ujel in popisal spremembo družbene klime. Knjiga je nastala v času, ko se o meni in z njo povezanimi pojavi ni več samo skrivaj šušljalo ali razpravljalo v medicinskem jeziku, ampak je postala splošno sprejeta tema, ki je začela dobivati prostor v literaturi, filmu in medijih. Na vseh štirih je eden prvih romanov, ki je to življenjsko obdobje ujel v vsej njegovi protislovnosti.
Prevladovale so ženske avtorice
Miranda July že od svojih prvih filmov, performansov in zgodb raziskuje trenutke, ko ljudje nenadoma začutijo, da življenje ne poteka več po ustaljenem scenariju. A če so bili nekoč v središču njenega zanimanja mlajši junaki, zdaj piše o generaciji, ki skupaj z njo stoji na pragu druge polovice življenja. Temeljno vprašanje ostaja isto: ali je mogoče začeti znova, ko se zdi, da so bile najpomembnejše odločitve že sprejete?
Daša Perme Jurjavčič, Darja Marinšek in Jerca Kos
Miranda July je ena tistih umetnic, ki jih je težko opisati z eno besedo: je režiserka, pisateljica, performerka, scenaristka in vizualna umetnica. Zanimajo jo ljudje, ki živijo mimo ustaljenih predstav o tem, kako naj bi bilo videti »normalno« življenje. Njeni junaki niso veliki uporniki, ne bežijo pred družbo, ne razglašajo velikih resnic in ne sanjajo o revoluciji. Preprosto jih začne dušiti občutek, da življenje, ki ga živijo, morda ni edino mogoče.
V kulturi, ki mladost razume kot obdobje možnosti, srednja leta pa kot čas utrjevanja že sprejetih odločitev, Na vseh štirih predlaga nekaj skoraj subverzivnega: da je lahko prav druga polovica življenja čas največje notranje preobrazbe.
Čeprav jo danes poznamo predvsem kot pisateljico, je bila najprej performerka, videastka in filmska ustvarjalka. Odraščala je v Berkeleyju v Kaliforniji, v okolju, kjer sta bila umetnost in družbeni angažma nekaj samoumevnega. Snemala je filme, ustvarjala performanse, pisala kratke zgodbe in romane, toda v vseh oblikah jo je zanimalo isto: kako živimo drug z drugim in kako pogosto se ujamemo v predstave o tem, kakšni bi morali biti.
Širše občinstvo jo je spoznalo leta 2005, ko je njen film Me and You and Everyone We Know prejel zlato kamero na festivalu v Cannesu. Sledili so zbirka kratkih zgodb No One Belongs Here More Than You, roman The First Bad Man in film Kajillionaire. V vseh teh delih nastopajo ljudje, ki so malce nerodni, precej osamljeni in pogosto smešni. Ne zato, ker bi bili čudaki, ampak ker si želijo bližine, pa zanjo ne najdejo pravega jezika.
V romanu Na vseh štirih, ki ga v slovenščini beremo v prevodu Daše Perme Jurjavčič, ta tema dobi novo razsežnost. Glavna junakinja se odpravi na pot iz Los Angelesa v New York, a že po nekaj deset kilometrih zavije z avtoceste, najame sobo v obcestnem motelu in tam ostane. Iz navidez nepomembne odločitve nastane roman o zakonu, materinstvu, spolnosti, ustvarjalnosti in času. Ne toliko o tem, kaj človek izgubi, ko se stara, ampak o tem, kaj si morda prvič dovoli priznati.
Darja Marinšek
Miranda July je v intervjujih večkrat poudarila, da ni želela napisati romana o menopavzi. Zanimalo jo je nekaj drugega: kaj se zgodi z identiteto, ko se spremeni pogled na prihodnost. V mladosti se nam zdi, da smo nesmrtni, da je čas na pretek in še več. V srednjih letih se na lepem zavemo, da vsega ne bomo mogli več odložiti na pozneje, toda to spoznanje ni nujno tragično, lahko je tudi osvobajajoče.
Prav zato perimenopavza v romanu ni diagnoza, ampak sprožilec. Trenutek, ko se zamajejo predstave, ki jih gojimo o sebi. Kaj pomeni biti žena? Mama? Umetnica? Zaželena? Svobodna? July na ta vprašanja ne odgovarja z velikimi besedami. Njena junakinja je protislovna, pogosto duhovita in včasih tudi sebična, predvsem pa zelo človeška.
Daša Perme Jurjavčič
Morda je prav to razlog, da se je knjiga dotaknila toliko bralk. Dolga desetletja je literatura z velikim razumevanjem opisovala moške krize srednjih let, ženske v podobnem življenjskem obdobju pa odrivala na rob zgodbe. Na vseh štirih tega ne počne. Srednja leta niso čas umikanja iz življenja, ampak obdobje, ko se odprejo nova vprašanja.
Junakinja Mirande July se ne upira staranju, temveč predstavi, da je njeno življenje že dokončno določeno. V tem je tudi širši pomen romana. Na vseh štirih ne govori le o drugi polovici ženskega življenja, ampak o drugi polovici življenja nasploh – o trenutku, ko človek ugotovi, da prihodnost ni več neskončna, a je še vedno odprta.
Predstavitev knjige je bila kar živahna, še posebej, ker so sodelovale same ženske in so potemtakem nehote izmenjevale svoje izkušnje, povezane s tematiko knjige. Moški, sicer v manjšini na tiskovni konferenci, smo bili previdno tiho, razen da sem sam bleknil “dolgčas”, kar naj bi pomenilo, da se partnerji razidejo iz naveličanosti, oziroma ker jima drug z drugim postane dolgčas.
Med drugim pa smo slišali tudi o težavah s prevajanjem slenga in še posebej kletvic, ki predstavljajo izziv, do kod smeš z njimi v slovenščini.
Claire Keegan sodi med najbolj cenjena sodobna pisateljska imena. Njeno delo odlikujejo izjem,na zgoščenost, pozornost do podrobnosti in sposobnost, da tudi z malo besedami ustvari zgodbo, ki dolgo ostane z bralcem.
Finalistka Bookerjeve nagrade v svoji najnovejši knjigi V zadnjem trenutku pripoveduje o državnem uradniku, ki se na dan svoje poroke vrača domov in skozi na videz običajen dan postopoma razkriva svoje značajske pomanjkljivosti. Delo odpira vprašanja osebne odgovornosti v odnosih med ženskami in moškim, pisateljica pa bralcu ne ponuja preprostih odgovorov.
Jerca Kos
V pogovoru pripoveduje o nastanku svoje knjige, o tem, zakaj ne želi usmerjati bralčevega razumevanja svojih zgodb, ter o posebnostih irske književnosti in jezika. Predvsem pa spomni na nekaj pomembnega: »Večina od nas bere prehitro – tako hitro, da se nam izmuzne tisto, kar je zapisano med vrsticami.«
Bi nam z nekaj besedami predstavili knjigo V zadnjem trenutku ?
Pripoveduje zgodbo o zdolgočasenem državnem uradniku z imenom Cathal, njegovem delovnem dnevu in vrnitvi domov na dan, ko bi se moral poročiti. Raziskuje njegovo mizoginijo, skopuštvo in nepoštenost, zaradi katerih se ni sposoben soočiti s svojim vedenjem in ga spremeniti.
Nam lahko poveste, kako je knjiga nastala ?
Pred nekaj leti me je na delavnici pisanja neka študentka vprašala, ali lahko navedem primer zgodbe, ki vsebuje veliko napetosti, a malo drame. Med predavanjem sem tako na tablo skicirala zasnovo te zgodbe. Odtlej sem jo vedno znova uporabljala kot primer in ji postopoma dodajala nove podrobnosti. Ko sem dokončala in oddala rokopis knjige Take majhne stvari, sem se končno usedla in jo napisala.
Kaj upate, da bodo bralci odnesli od vaše pripovedi ?
Predvsem upam, da bodo ob branju zgodbe uživali. Niti malo mi ni do tega, da bi bralce usmerjala ali jim narekovala, kako naj besedilo razumejo; karkoli bodo iz njega razbral, bo prav. Če me je poučevanje česa naučilo, potem me je tega, da večina od nas bere prehitro – tako hitro, da se nam izmuzne tisto, kar je zapisano med vrsticami.
Irska velja za literarno velesilo. Zakaj menite, da je tako ?
Verjetno je to povezano z našim smislom za humor, tudi s tem, kako se odzivamo na kaos, s tokovi irskega jezika, ki prežemajo angleščino, kakršno govorimo, pa tudi z dejstvom, da pri nas besede le redko pomenijo samo to, kar dobesedno povedo.
Kateri irski pisatelji so vam najljubši ?
Joyce, Synge, Yeats in McGahern.
Prevajalka Jerca Kos je podrobneje spregovorila o vseh treh novelah, ki sestavljajo knjigo. Od prve Antarktike iz leta 1999, prek Počasne, boleče smrti in do V zadnjem trenutku. Posebnost Antarktike je tudi v tem, da se ne dogaja po naslovu, ampak pisateljica opisuje staro mestno jedro s katedralo in obrambnim jarkom okoli, tako da ugotovimo, da gre za Wells. V zgodbi poročena ženska zapusti mesto, da bi izkusila, kako je spati z drugim moškim, in se znajde v primežu posesivnega tujca.
V zgodbi V zadnjem trenutku se Cathal sooči z dolgim koncem tedna, medtem ko ga preganjajo misli na žensko, s katero bi lahko preživel življenje, če bi ravnal drugače.
V zgodbi Počasna, boleča smrt prihod pisatelja v obmorsko hišo na umetniško rezidenco zmoti akademik, ki mu vsiljuje svojo družbo in poglede.
Vsaka od zgodb razkriva dinamiko, ki lahko usodno zaznamuje odnose med ženskami in moškimi: pomanjkanje velikodušnosti, breme pričakovanj in nenehno prisotno grožnjo nasilja. Tri pretresljive, napete in izjemno izostrene zgodbe ostanejo v spominu še dolgo po tem, ko zapremo knjigo.
Kot je povedala prevajalka, Claire Keegan čustev nikoli ne opisuje neposredno, ampak jih vedno razberemo skozi dejanja likov, storjena ali nestorjena. Morda je bil to tudi največji prevajalski izziv: uganiti, kakšna čustva je avtorica namenila liku, in tudi v slovenščini opisati njegova dejanja tako, da bodo pri bralcu naredila enak vtis.
Marijan Zlobec