Letošnji 74. Ljubljana Festival je zaključil drugi teden komornih koncertov s tretjim večerom profesorjev Mednarodnih mojstrskih tečajev in z njihovo največjo udeležbo, hkrati pa z razprodano Križevniško cerkvijo, tako da vsi niso več dobili vstopnic, kar je že sam po sebi dokaz, da so vedeli, kaj natanko jih zanima. O izvedbi Zgodbe o vojaku priča program festivala ali koncertnega cikla Festine in Festinice leta 2008.
Boris Ostan, vse fotografije Marijan Zlobec
Zgodbo sta na podlagi ruske pripovedke idejno oblikovala režiser Diego de Brea in dirigentka Živa Ploj Peršuh. Ob glasbeni spremljavi Janeza Podleska (violina), Petra Brčarevića (kontrabas), Jožeta Kotarja (klarinet), Paola Calligarisa (fagot), Franca Kosema (trobenta) Miha Šulerja (pozavna) in Jožeta Bogolina (tolkala) so v Viteški dvorani predvajali tudi film, ki je nastal posebej za to priložnost. V tem nastopajo Janez Škof, Gregor Bakovič in Pavle Ravnohrib.
Zgodba pripoveduje o vojaku, ki na poti domov sreča hudiča. Temu proda v zameno za knjigo violino, prepričan, da bo z novim nakupom obogatel. A čeprav mu knjiga uresniči vse želje, mu blagostanje ne prinese sreče. Zapisal se je namreč hudiču, kar pomeni, da ne more ljubiti in biti ljubljen. Zgodbo je po izvirniku Charlesa Ferdinanda Ramuza prevedel Pavel Oblak. Koncertni večer se je v sklopu Festine ponovil še na Ptujskem gradu.
Iz Maribora pa je informacija, da so isto produkcijo izvedli še v Dvorani union kot 3. abonmajski koncert Cikla za mlade. Igralca ali interpreta besedila naj bi bila Janez Škof in Gregor Bakovič
Spominjam se posebnega avtorskega večera slavnega koreografa Milka Šparembleka v Ljubljanski Operi SNG 13. oktobra 1983, ko je bil bralec Boris Cavazza, nastopil pa je baletni ansambel. Izvedena je bila tudi Pulcinella. Takrat sem za tednik Teleks imel s Šparemblekom velik intervju.
Slišal pa sem tudi za izvedbo, v kateri je bil pripovedovalec dramski igralec Jure Ivanušič.
Prav tako je znana priredba, ki jo je opraril Jaka Pucihar za trio Mefisto in je bil koncert na Ljubljanskem gradu leta 2002. Tako bi se dalo sklepati, je bila izvedba, ki smo jo poslušali v Križevniški cerkvi že peta (v variantah).
Igor Stravinski (1882–1971) je bil brez dvoma ena najvplivnejših osebnosti v glasbi 20. stoletja. Morda ni noben skladatelj tega časa napravil s svojim likom in ustvarjalnim načinom
tako močnega vtisa na skladatelje po vsem svetu. Moč njegove osebnosti je bila tako velika, da je potegnil za sabo večinosodobnih skladateljev, pa naj se je odločil kreniti v katerokoli
smer. Njegov glasbeni občutek sloni na gibanju, to se pravi ritmu. Melodija, kolikor jo je sploh pripravljen upoštevati, je v vsem njegovem ustvarjanju prevedena v duhovit in razigran punktiran sistem.
Zgodba o vojaku je nastala leta 1918, ob koncu prve svetovne vojne, v času gospodarske stiske in omejenih možnosti za velika orkestrska dela. Zgodba temelji na ruski ljudski pripovedi o vojaku, ki hudiču proda svojo violino v zameno za bogastvo in prihodnje znanje. Toda cena tega posla je izguba lastne identitete in nezmožnost vrnitve v prejšnje življenje.
Skladatelj opusti razkošno orkestracijo svojih zgodnjih baletov in ustvari komorno zasedbo, v kateri ima vsak instrument izrazito individualno vlogo. V partituri se srečujejo ruska ljudska glasba, koral, valček, tango, ragtime in jazz, vendar noben slog ne nastopa kot citat; vsi postanejo del nove govorice, značilne za Stravinskega. Prav ta svoboda prehajanja med glasbenimi jeziki napoveduje estetski pluralizem druge polovice 20. stoletja. (Iz programa Ivane Mrzlika).
Zgodba o vojaku, glasbeno-scenska pripoved o prevari in usodi, ki v neoklasicističnem idiomu Igorja Stravinskega združuje ragtime, tango, valček in groteskno ironijo, je v bistvu predstavljala drugi del koncerta kot zaokrožena celota. V glavnem delo poznamo po posnetkih, medtem ko jo je v živo zelo težko doživeti. Potrebuje namreč sedem prvovrstnih glasbenikov – solistov, pa še izjemnega dramskega igralca kot pripovedovalca zgodbe; tu ne v izvirni francoščini, ampak v slovenskem prevodu, za katerega pa ni bilo jasno, kdo ga je opravil.
Zgodba o vojaku, foto FL/Darja Štravs Tisu
Izvajalci tokratnega večera združujejo zasedbo vrhunskih komornih glasbenikov in pedagogov. Violinistka Latica Honda- Rosenberg deluje na Univerzi za umetnost v Berlinu, kontrabasist Rick Stotijn poučuje na Visoki šoli Roberta Schumanna v Düsseldorfu, klarinetist Harri Mäki na Akademiji Sibelius v Helsinkih, fagotist Ole Kristian Dahl pa na ustanovah v Mannheimu in Londonu. Trobentač Reinhold Friedrich je dolgoletni profesor Visoke šole za glasbo v Karlsruheju ter častni profesor v Londonu, Helsinkih in Madridu, Branimir Slokar velja za enega najpomembnejših pozavnistov, v Ljubljani pa je umetniški vodja omenjenioh tečajev.
Zgodba o vojaku, foto FL/Darja Štravs Tisu
Zasedbo dopolnjujeta še dva slovenska umetnika: Petra Vidmar je profesorica za tolkala na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani in solistka v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija ter sodeluje z mnogimi glasbeniki, ter igralec in recitator Boris Ostan, dolgoletni član Mestnega gledališča ljubljanskega. Ob gledališkem ustvarjanju se redno posveča recitaciji, radijskim igram, literarnim projektom in koncertnim izvedbam, pri katerih s prefinjeno interpretacijo besedila povezuje gledališko in glasbeno umetnost.
Vsem je bilo takoj jasno, da je enakovredno zasedbo zelo težko najti v najzahtevnejšem mednarodnem merilu še kje drugje, saj je vsak na koncert prinesel svojo svetovno večdesetletno izkušnjo. Res da je bilo v prepšolni cerkvi precej vroče, a je predvsem vladala velika koncertna napetost. Žal pa RTV Slovenija ni pokazala interesa, da bi večer posnela, prav tako je na vsaj dokumentarni posnetek z eno kamero s kora pozabil sam Festival Ljubljana. Zelo škoda, ker takega koncerta ne bo nikoli več.
Zgodba o vojaku je nastala med prvo svetovno vojno, ko sta bila skladatelj Stravinski in njegov libretist C. F. Ramuz brez tantiem (avtorskega honorarja), zato sta želela napisati delo, ki bi ga bilo mogoče preprosto producirati (na primer v obliki potujočega gledališča). Ramuz, ki ni bil dramatik, temveč romanopisec, je napisal zgodbo, v središču katere so pripovedovalec, igralec in plesalka – paradoksno gre torej za opero brez petja. Vojak Joseph Dupraz, ki se vrača domov z dopusta, med potjo vzame iz torbe violino in začne igrati. Nenadoma se mu prikaže hudič v podobi ostarelega popotnika.
Spretno ga pregovori, da violino zamenja za čudežno knjigo, ki naj bi svojemu lastniku prinašala bogastvo in uspeh. Nato vojaka povabi na svoj dom, kjer naj bi ga tri dni učil igranja na violino, v zameno pa mu obljubi hrano, pijačo in prenočišče. Vojak privoli, ne da bi slutil posledice svoje odločitve. Ko se po treh dneh vrne v domačo vas, ga pričaka pretresljivo spoznanje: nihče ga ne prepozna, niti lastna mati. Trije dnevi so se namreč spremenili v tri leta. Šele tedaj dojame, da je ves čas bival v hudičevi družbi, in spozna strašno resnico: »Mrtev sem med živimi.« (»Je suis mort parmi les vivants.«)
Obupan znova prisluhne hudiču, ki mu svetuje, naj uporabi čudežno knjigo. Z njeno pomočjo si kmalu pridobi neizmerno bogastvo, vendar ga to ne osreči. Njegovo življenje postane prazno in brez pravega smisla, zato se odpravi na novo pot, ne da bi vedel, kam ga bo vodila. Nekega dne prispe v kraljestvo in tam izve za hudo bolno princeso. Hudič se mu ponovno prikaže, tokrat v novi podobi, in mu svetuje, naj se izdaja za zdravnika. Če bo princeso pozdravil, bo osvojil njeno roko. Toda za to bo potreboval svojo violino. Med partijo kart mu uspe hudiča premagati: namerno izgubi bogastvo, ki ga je pridobil s čudežno knjigo.
Zgodba o vojaku, foto FL/Darja Štravs Tisu
Nazadnje si pribori nazaj še svojo violino. S pomočjo njene glasbe pozdravi princeso in kmalu se poročita. Toda hudič ga še zadnjič posvari: nikoli ne sme prestopiti meja kraljestva, sicer bo znova padel v njegovo oblast. Ko princesa pozneje izrazi željo, da bi obiskala njegovo rojstno vas, ji vojak ne more odreči. Tudi sam si želi še enkrat videti mater in jo povabiti, naj zaživi z njima. Verjame, da bi lahko združil preteklost in sedanjost, da bi hkrati imel vse, kar je nekoč izgubil, in vse, kar je pridobil. Toda človek ne more imeti vsega. Ko se približa domači vasi, izgubi tako princeso kot svojo violino. Hudič znova zmaga.
V Zgodbi o vojaku nastop pripovedovalca odreši odrsko dogajanje in glasbo naloge ustvarjanja dramatičnega procesa. Njuni dramaturški funkciji sta zdaj scensko-glasbeno ponazarjanje tistega, kar je pripovedovalec povedal. Glasba se je osvobodila funkcije ustvarjanja dramatike tudi s pomočjo komornega orkestra, ki igra na sceni in s tem postane del scenarija. Glasbena govorica dela ohranja surov, oster izraz, ki odločno zavrne še zadnje sledi romantične estetike.
V ospredje stopi ironičen in mestoma sarkastičen glasbeni svet, zaznamovan z nenehno spreminjajočimi se ritmičnimi poudarki, vztrajnim ponavljanjem ostinatnih vzorcev – enim od značilnih postopkov, ki jih je Stravinski razvijal vse svoje ustvarjalno življenje – ter disonancami, ki z ostrino zarežejo v sicer pretežno diatonično harmonsko tkivo. Prav napetost med navidezno preprostostjo tonalne osnove in nepričakovanimi ritmičnimi ter harmonskimi premiki ustvarja enega najbolj prepoznavnih zvočnih pečatov Stravinskega in pomeni pomemben prelom z glasbenim jezikom poznega romantizma. (Iz vloženega programskega lista).
Zgodba o vojaku je bila sijajna izvedba, tako s spremljejočim globoko doživetim, zelo angažiranim, pripovedniško in izpovedno diferenciranim dramskim izrazom gledališkega igralca Borisa Ostana, kot vseh inštrumentalistov. Ostan je imel v svojem sicer branju, a veliko več kot to, dikcijo različnih profilov, ki so si po svoji funkciji in identiteti zelo različni in terjajo od igralca ne le prilagoditev vsebini, ampak menjavo razpoloženja, dogajalnih trenutkov, sprememb, potovanj, vračanj, ujetosti v pasti obljub, stremuštva, častihlepnosti, lakomnosti, časovne preskoke, vračanja v preteklost, nezavednost za čas in prostor… do končnega propada vsega.
Zgodba o vojaku ima svojo koreografijo, ki jo tu ni bilo, a je ostala razvidna členjenost na inštrumentalne komponente in v bistvu zaokrožene nastope posameznih skupin kot celotnega ansambla.
Najprej je Uvertura in Marš vojakov
Gospe in gospodje,
mladi poslušalci
in vi, dragi otroci,
prisrčno pozdravljeni!
Predstaviti vam hočemo zgodbo, ki sta jo napisala dva ljubezniva odličnika, Charles-Francois Ramuz in Igor Stravinsky z najboljšim namenom, da vam bo njena vesela in hkrati žalostna vsebina kar se da ugajala…
… in z zaupanjem v vašo presojo
… da se vam vojak ne bo zdel preveč lahkoveren
… bralec ob prebiranju besedila ne premalo in ne preveč čustveno prizadet
… da ne bo vrag preveč hudoben
… in da bo princesa lepa kot so lepe vse princese v pravljicah iz preteklih dni.
Torej, spoznajte jo, Zgodbo o vojaku
Mimo kraja Denezy Na dopust vojak hiti. Petnajst dni bo prost vsega Srečen z ljubico doma.
Hodil je. Dolgo je hodil. Komaj čaka topli dom. Ves premražen in zaspan. (konec glasbe)
Glej, tu je primeren kraj. V travico se zlekne zdaj. Reven je vojaški stan. Cvenka ni za krop neslan! Tu nered je, da je joj! Kje je Sveti Jožef moj? Išče sveti medaljon Jožef je njegov patron
No, ga že imam! Vedno brska, ko je sam. Vleče sto stvari na dan. Zdaj je našel ogledalo, no, le daj, oglej se malo!
Kje je slika? Ah, kje je? Išče sliko ljubice, ki od nje dobil jo je. Ah, že ima jo! Seže dlje v notrino,
Ven potegne violino. To poceni reč je, žal. Nikdar mi ne gode prav.
Glasba prve scene – Majhni delci na mostu
Daj mi svojo violino! Ne! Prodaj mi jo! Ne! Jaz ti knjigo dam za njo! Ne znam brati! Ah, nič za to! To je knjiga… Vsakdo bere jo lahko! Zanjo znanja ni potrebno! Knjiga bere sama ti. To je knjiga… pravzaprav blagajna! Nje vsebina je sijajna. V njej so euri, dolarji, zlato… Daj, pokaži jo poprej.
Prav imaš, poglej! Na pogled… Ta knjiga ni prav razumljiva Kaj je to, pri moji veri? Berem, res, a mi ne gre v glavo! Še poskušaj, pa bo šlo! A kako, gospod? Za knjigo dragoceno. Svoje revne gosli naj ti dam v zameno? O nagibi tvoji čisti! Že zavoljo njih imel od te kupčije boš koristi!
Prilika kot tale… Reci: da! Kateri dan je danes? Četrtek, seveda! Šestega… Tu, gospodje in gospe, Gre za pomoto. Knjiga te je čudna reč. Poglejte, ta je s časom spredaj! Takole! Greš z menoj domov? Kaj počel bi tam? Vidiš, da igrati še ne znam! Brž ko znanja bom gotov, te odpeljal bom domov!
Malo dni dopust mi šteje… Človek se lahko ti smeje! Z mojim vozom, ena dva, kot bi trenil, boš doma!
Mater bo skrbelo…
V pravem času boš pri njej! Kaj bo ljuba rekla mi? V pravem času boš pri nji! Dobro – kje bom stanoval? Nič ne skrbi, vse bo prav! Jedel, spal boš kakor kralj! Saj gre le za nekaj dni, največ tri! Potlej boš bogat kot knez!
Kaj bom jedel dobrega? Vse od sadja do mesa izbranega. S čim si žejo bom tešil? Vino iz buteljk boš pil! In kadil bom tudi mar?
Čaka dvesto te cigar!
Pa naj bo po tvoji želji!
K sebi me domov odpelji!
In tako vojak nared
Šel na vragov dom je brez besed.
Jožef bil je tam gospod
Večjih ni še užil dobrot.
Vraga z mojstrsko veščino
učil je igrati violino.
(se nadaljuje)
Zgodba o vojaku, foto FL/Darja Štravs Tisu
V inštrumentalnem delu Zgodbe o vojaku si sledijo: Drugi del z Maršem vojakov, Glasbeno sceno, Zmagovalnim pohodom hudiča, Kraljevim maršem do Zaključne tretje glasbene scene, Malega koncerta, Treh plesov (tango, valček, ragtime), Plesa hudičev, Malega zbora, Hudičeve pesmi, Velikega zbora.
Zadnji del teksta
Več imeti se ne da,
kot imel je, kot ima.
In priklicati moč ni
Zdaj v sedanje prejšnje dni.
Kdor preveč imel bi rad,
si lahko pokvari vse.
Sreča pride le enkrat,
dvakrat srečen ni nihče.
Prelepo ni več lepo
In predobro je slabo.
Kdor preveč imel bi rad,
Si lahko zapravi vse!
Sreča pride le enkrat,
dvakrat srečen ni nihče!
Zdaj je srečen, vse ima,
Rešil je princeso zla,
Je bogat kot malokdo,
In ovenčan z vso častjo.
Gosli ubogajo ga spet,
A pred mano ne ubeži!
A pred mano ne ubeži,
Ker je v moje mreže ujet.
Vse kar hoče, res ima,
Ali željam konca ni,
vedno znova si želi,
kaj mu svet lahko bi dal.
In tako premišlja zdaj ves čas,
Da bi šel tja v rodno vas,
Daleč prek meja v rodno vas!
Ko imel bi le odslej
Vse, kar sem imel tedaj,
In vse to, kar zdaj imam,
Kakor kralj in kot vojak:
Svoje gosli in princeso
In še mater ki je sama,
Da bo vse dni z nama…
To nikoli pač ne bo!
Sreča ena je samo,
Dveh nikoli ni bilo!
Šel je … in prestopil mejo je.
Princesa zaostala je.
Reče ji, naj pohiti,
se okrene – ostrmi…
Konec kompozicije je Zmagoslavni marš hudiča.
Kot smo omenili uvbpodoma, je nastopilo sedem prvovrtstnih glasbenikpov, med katerimi se je izkazala odlična slovenska tolkalka Petra Vidmar. Izjemna je bila violinistka Latica Honda – Rosenberg, še posebej v dialogi s kontrabasistom Rickom Stotijnom. Kot pihalca sta se izkazala klarinetist Harri Mäki in fagotist Ole Kristian Dahl, med trobilci pa naš pozavnist Branimir Slokar in trobentač Reinhold Friedrich.
Njihovo ansambelsko ujemanje je bilo izjemno, tipično v duhu Igorja Stravinskega in njegovega sporočila, ki je antimilitaristično, a tudi antiintelektualistično, kar pomeni brez avtorefleksije, ki bi človeka obvarovala pred naivnostjo in neumnostjo. Na Zgodbo o vojaku se da gledati tudi povsem sodobno. Vojak nastrada vedno in povsod. In vedno je žrtev manipulacij.
Marijan Zlobec