Polna Križevniška cerkev je upravičeno čakala na prav poseben koncert v okviru 74. Ljubljana Festivala. Nastopil je namreč kvartet harmonik, sestavljen iz zamejskih slovenskih glasbenikov, ki pa organizirano delujejo v Sežani, Trstu, v Lokvi na Krasu, kjer imajo svoje prostore, vodijo tečaje in šolo za mlade harmonikarje in nasploh zelo dragoceno povezujejo skupni slovenski kulturni prostor. Koncert je minil sklenjeno brez pavze, kar je bilo glede na naraščajočo temperaturo v cerkvi bolje; smo manj “trpeli”, zato pa bolj uživali.
4 mehovi 4 zgodbe, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Štirim vrhunsko izobraženim glasbenikom se je porodila ideja, da bi svoje znanje in izkušnje združili v edinstvenem ansamblu štirih različnih zvokov harmonike 4 mehovi 4 zgodbe oziroma 4 Bellows 4 Tales. Z izvajanjem glasbenih priredb, ki segajo od baroka do moderne dobe, se želijo predstaviti širšemu občinstvu, pri tem pa uporabljajo več kot deset različnih harmonik. Gumbne, klavirske, diatonične harmonike, bandoneon in akordina vdihnejo življenje različnim glasbenim zvrstem in žanrom.
V resnici smo na odru Križevniške cerkve pred samim koncertom videli kar petnajst različnih harmonik, kar je dajalo vtis, da bo nastopil cel ansambel, a smo nekaj minuit zatem z odra slišali, zakaj imajo le štirje glasbeniki kar petnajst inštrumentov. Izgledalo je kar pompozno. Skoraj kot v glasbenem muzeju, npr. na Ptuju.
Stefano Bembi
Glasbeniki v 4 mehovi 4 zgodbe
Stefano Bembi je pianist, harmonikar in organist. Te vloge so ga pripeljale do sodelovanja z gledališči, kot so Stalno gledališče Furlanija-Julijska krajina, Slovensko stalno gledališče v Trstu in Stalno gledališče v Catanii. Sodeloval pa je tudi s spremljevalno zasedbo italijanskega kabaretista Paola Rossija in skladateljem Nicolo Piovanijem, ki je prejel oskarja za filmsko glasbo za film Življenje je lepo.
Zoran Lupinc (diatonična harmonika, plonerca, bas harmonika) se je izšolal kot hornist in harmonikar. Kasneje se je specializiral v igranju na ljudska glasbila. Leta 1987 mu je uspel izjemen podvig, saj je v Attimisu postal absolutni in prvi svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko. Omeniti velja, da je odtis njegove desne roke shranjen v Mednarodnem muzeju harmonike v Termah Recoaro v Italiji, kar je dokaz njegovega pomembnega prispevka v
svetu harmonikarske glasbe in izobraževanja.
Maurizio Marchesich (bandoneon, gumbna harmonika, plonerca, bas harmonika, akordina) se je uveljavil kot nadarjen harmonikar, bandoneonist, skladatelj in dirigent. Je ustanovitelj kvinteta Triestango, specializiranega ansambla, ki se osredotoča na izvajanje del Astorja Piazzolle. Maurizio je obenem redni profesor harmonike na Nižji srednji šoli Cirila in Metoda v Trstu v Italiji, kjer svoje znanje in strast do harmonike deli z naslednjo generacijo glasbenikov.
Imad Saletović je harmoniko začel igrati pri desetih letih na Osnovni šoli sv. Cirila in Metoda v Trstu. Med študijem se je udeležil številnih glasbenih tekmovanj in pridobil dragocene izkušnje na lokalnih odrih. Od leta 2015 je predan član Harmonikarskega orkestra InMusic v Sežani, ki izvaja raznolik repertoar na regionalnih in mednarodnih odrih. Marca 2024 je postal član harmonikarskega kvarteta 4 Bellows 4 Tales.
Program:
Johann Sebastian Bach: Arija iz Orkestralne suite št. 3 v D-duru, BWV 1068
Aldo Kumar: Istrska suita
Davide Clodig: Tih večer
Slovenska tradicionalna, prir. Aleksander Vodopivec: Luna lunica
Wolfgang Amadeus Mozart: Fantazija v f-molu, K. 608
Giacomo Puccini: Krizanteme
Urban Koder, prir. Aleksander Vodopivec: Cvetje v jeseni
Klemen Leben: Štiri zgodbe
I. Once upon a time
II. Hide and seek
III. Longing
IV. Happy end
Potpuri pesmi Edith Piaf
Ivano Battiston: Movida
Astor Piazzolla: Escualo
Johann Sebastian Bach (1685–1750) je bil v razvoju svoje glasbe kot dvostransko ogledalo. Ena stran je gledala nazaj: v njej se je zrcalilo tisto, kar je bilo že doseženo, Bach je uporabljal oblike in sloge, ki so jih izdelali njegovi predhodniki, povzdignil jih je na vrh umetniškega in tehničnega razvoja, ki ga v mnogih primerih ni bilo več mogoče stopnjevati. In druga stran je gledala v prihodnost, nakazovala je pot, po kateri bo šla glasba v naslednjem stoletju. Arija iz Orkestralne suite št. 3 v D-duru je eden najlepših primerov Bachovega izjemnega občutka za spevnost. Nad mirnim ritmičnim pulzom se razprostira dolga, skoraj brezčasna melodična linija, katere navidezna preprostost skriva mojstrsko kontrapunktsko zasnovo. (Iz programa Ivane Mrzlikar).
Bacha smo nazadnje menda slišali v izvedbi Slovenske filharmonije. Dirigent Milan Horvat ga je rad izvajal na koncertih v tujini kot dodatek, kar je bilo vedno ugodno presenečenje. Prav tako ugodno presenečenje pa je bilo tudi v Križevniški cerkvi, kjer se je zdelo, kot da tja spada. Razkošnost, lepota in baročni stil so neponovljivi, tako da so štirje harmonilkarji takoj nagovorili občinstvo in dali vedeti, da bo ves program naravnan glasbeno pozitivno in plemenito. Te besede skoraj ne uporabljamo več, zakaj ne, pa je zgolj človekov problem. Počasen tempo z različnimi zvočnimi povezavami je dal misliti, da bi sam Bach podpisal tak aranžma.
Slovenski skladatelj Aldo Kumar (1954) sodi med najpomembnejše ustvarjalce sodobne slovenske glasbe. Njegov opus zaznamuje izrazit posluh za ritmično energijo, jasne formalne zasnove in preplet sodobnega glasbenega jezika z ljudsko dediščino. Istrska suita izhaja iz glasbenega izročila slovenske Istre, vendar skladatelj ljudskih melodij ne povzema dobesedno. Zanimajo ga predvsem njihov melodični značaj, modalnost in značilni ritmični vzorci, ki jih preoblikuje v sodoben kompozicijski izraz. Nastane glasba, ki ohranja stik s tradicijo, ne da bi jo posnemala. (Iz programa).
Aldo Kumar je precej drugačen, kot se ga glede na avantgardistične težnje nekaterih slovenskih skladateljev (Rojko, Šenk, Ž) da takoj prepoznati in sprejeti. Zakaj je tako, je vprašanje kulturnega izročila, dediščine, genske pogojenosti in notranje občutljivosti, ki je po eni strani zavezana tradiciji, po drugi pa rada čuti tudi novosti. A ne za vsako ceno.
Suita vsebuje bogat istrski melos, spremljavo, ki ga samo še razširi. Značilna je plesna ritmika, melodija v smislu pesmi Petelinček je zapel, potem prepoznamo celo rusko v slovenski varianti, vse do končne beneške Dajte, dajte.
Sodobni italijanski skladatelj in harmonikar Davide Clodig (1974) ustvarja predvsem za harmoniko in komorne zasedbe. Njegova skladba Tih večer razkriva lirično razsežnost inštrumenta. Glasbeni tok se razvija počasi in zadržano, brez izrazitih kontrastov, v ospredje pa stopajo barva zvoka, zračne harmonije in občutek mirujočega časa. Takšna glasba ne ustvarja pripovedi z dramatičnimi vrhunci, temveč poslušalca vabi k poglobljenemu poslušanju najmanjših sprememb v dinamiki in resonanci. (Iz programa).
Uvodna melodija je podobna melosu iz Carmen; spevno, plesno. Drugi del je bolj sinkopiran, tretji se vrne k melodiji v tipu tanga s spremljavo. Konec je miren.
Aleksander Vodopivec (1932–2024) je bil pianist in skladatelj, ki je mnogo sodeloval z Radiem Trst A, za katerega je snemal bodisi kot solist bodisi spremljevalec, napisal pa je tudi več melodij, ki so jih mnoga leta uporabljali kot špico pri raznih radijskih programih. Skladal je scensko glasbo za najrazličnejša gledališča v Italiji in takratni Jugoslaviji, veliko je sodeloval s Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta. Njegove priredbe ljudskih pesmi, med katere sodi tudi Luna lunica, ne temeljijo na preprosti harmonizaciji, temveč iz ljudskega izročila ustvarjajo samostojna koncertna dela. Ohranjena ostane prepoznavna melodija, medtem ko bogata večglasna obdelava razširi njene izrazne možnosti. (Iz programa).
Aleksander Vodopivec je bolj znan v zamejstvu kot v matici, zato je prav, da so na koncert uvrstili njegovo priredbo slovenske ljudske pesmi, ki opeva Luno. Uvodoma prevladuje mirna spevna melodija, solo, toni postajajo svetlejši, višji, a sij Lune počasi pojenja. Konec je kratek.
Delo Fantazija v f-molu, K. 608, je eden najbolj nenavadnih poznih opusov Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791). Napisano je bilo za mehanske orgle (Flötenuhr), glasbilo, ki ga je poganjal urni mehanizem. V njem se prepletajo stroga fuga in dramatični uvodni odseki, ki že napovedujejo izraznost zgodnjega romantizma. Zaradi svoje monumentalne zasnove je Fantazija pogosto izvajana tudi v priredbah za druge zasedbe, harmonikarski kvartet pa omogoča posebno preglednost posameznih glasov in poudari njeno polifono bogastvo. (Iz programa).
Mozart v tej izvedbi je bil največje presenečenje koncertnega večera. Zdelo se je, kot da je skladatelj sam eksperimentiral, tako z inštrumentom kot s stilom in odprl možnosti ali povezav nazaj do baroka in naprej do predromantike. Vse se je zdelo kot skoraj tuje, kot polifonija in cerkvena glasba s svojo vzvišenostjo. V zadnjem delu je bilo več melodije, nekoliko bolj pianističnega Mozarta. A vseeno je bil Mozart precej poseben.
Poleg italijanskega daru za melodiko se je Giacomo Puccini (1858–1924) odlikoval s plemenitostjo, okusom in smislom za odrsko učinkovitost. Ne da bi žrtvoval svojo liričnost, je znal glasbi dati dramatičnost in z njo ustvarjati prepričljivo vzdušje. Delo Krizanteme je nastalo leta 1890 kot elegija v spomin na smrt vojvode Amadeja Savojskega. Krizantema v italijanski kulturi simbolizira žalovanje, Puccini pa motiv izgube izrazi z dolgimi, spevnimi melodijami in prefinjeno harmonijo, ki že napoveduje njegov operni slog. Nekatere teme iz skladbe je pozneje uporabil tudi v operi Manon Lescaut. (Iz programa).
Melodija Krizantem je bogata, spevna, v bistvu predoperna, dogajalna v zgodovinskem kontekstu. V drugem delu se pojavi nova melodija, emocija, spomin, želja, upanje. Zadnji del je počasen in slabši; kot žalost.
Slovenski skladatelj Urban Koder (1928–2024) je širšemu občinstvu najbolj znan po filmski glasbi. Med njegovimi deli zavzema posebno vlogo glasba za film Cvetje v jeseni, ki je postala ena najbolj prepoznavnih slovenskih filmskih partitur. Priredba Aleksandra Vodopivca ohranja lirično toplino izvirnika in jo prenese v bogato večglasno teksturo harmonikarskega kvarteta. Glasba presega svojo prvotno filmsko funkcijo ter zaživi kot samostojna koncertna skladba, prežeta z nostalgijo in občutkom minljivosti. (Iz programa).
Urbanu Kodru se je glasba za film Cvetje v jeseni posrečila, kot le malo drugim, čeprav ima slovenski film izjemne avtorje glasbe (Kozina, Adamič, Gregorc, Srebotnjak…, če omenim le nekaj starejših). Glasba pove vse; o ljudeh, njihovih čustvih, dogajanju, posebni priložnosti, okolju, pokrajini, času… Enostavno rečeno: čuti. Izvedba je bila temu razkošju emocij primerna. Zanimivo pa je, da je poudarila celo jazzovske plesne elemente in vzdušje, ne kot kontrast, ampak doživljajsko pristnost, ko se gorenjski človek razgali, (kar pa je bolj redko). Uvodna melodija se ponovi, kot da je bilo vse v pravljici, ki smo jo ravnokar prebrali do konca.
Program sklene delo mlajšega slovenskega skladatelja Klemna Lebna, Štiri zgodbe. Že naslov nakazuje pripovedni značaj skladbe, vendar posamezne zgodbe niso opisne v programskem smislu. Njihova vsebina se razkriva s kontrasti med različnimi razpoloženji, ritmičnimi vzorci in zvočnimi barvami. Leben pripada generaciji skladateljev, ki harmonike ne razumejo več kot glasbilo z omejenim repertoarjem, temveč kot enakovrednega partnerja sodobne komorne glasbe. (Iz programa)
Klemen Leben je prišel na izvedbo svojega dela, a je z odra zelo hitro izginil, tako da ni bilo časa niti za normalen pogled na skladatelja in avtorja, tako da si ga lahko pobliže ogledamo. To je sicer za slovenske skladatelje tipično. Če bi pa bili pevci, bi se priklanjali pet minut.
Skladba je v bistvu venček štirih zgodb s sicer angleškimi imeni ali naslovi, kot da so s tem več vredne. Prva je plesna, spominska, z lepo melodijo, malo kontrastna v ritmu, a se znana melodija vrne. Problem je bil, ker je občinstvo takoj zaploskalo in ni bilo jasno, kje v skladbi smo. Druga skladba je bila manj izrazita, a je bil tudi po njej aplavz, tretja pa ima melodijo iz slovenske ljudske Če boš ti meni kaj hud’ga napravu, glej da boš tudi za zibel vkup spravu (Leben mi po koncertu tega ni želel povedati, a ni vedel, da sem melodijo prepoznal tudi brez njegovega priznanja). Četrta pa je bila vesela, plesna, morda celo kot parodija, kot če bi nastopilo sto harmonik. Vsekakor zanimiva in uspešna kompozicija. Ni pa bilo jasno, ali je bila to krstna izvedba v tej zasedbi.
Francoska pevka Edith Piaf (1915–1963) ostaja simbol pariškega šansona in ene najprepoznavnejših glasbenih osebnosti 20. stoletja. Potpuri njenih pesmi združuje nekaj najbolj znanih melodij, ki jih povezujejo značilna spevnost, izrazita čustvena neposrednost in neponovljiva melodika. (Iz programa).
Slišali smo nekaj zelo značilnih pesmi, ki jih je pela slavna pevka. Harmonike so ustvarile pristno pariško vzdušje, najbolj s pesmima La vie en rose in Milord. Priznam pa, da sem za konec pričakoval njeno najboljšo in najbolj resnično Non, je ne regrette rien, a je niso zaigrali, s čimer so zmanjšali vrednost njenega umetniškega portreta.
Skladatelj in harmonikar Ivano Battiston je eden pomembnejših sodobnih ustvarjalcev za harmoniko. Njegova skladba Movida odseva živahen utrip sodobnega urbanega prostora. Naslov, ki označuje živahno družabno in nočno življenje, se kaže v ritmični razgibanosti, hitrih menjavah značajev ter igrivem prepletanju različnih glasbenih vplivov. Battiston izkorišča celoten izrazni potencial harmonike in jo predstavi kot sodobno koncertno glasbilo z izjemnimi virtuoznimi možnostmi. (Iz programa).
Skladba je bolj moderna, med drugim smo videli udarjanje z rokami na harmoniko, opazna je igra sola in spremljava drugih, v nadaljevanju postaja zelo razgibana, tako da nehote pomisliš na glasbeni Balkan, kar se nadaljuje do efektnega konca.
Delo Escualo Astorja Piazzolle (1921–1992) je nastalo po skladateljevem priljubljenem ribolovu, naslov pa pomeni »morski pes«. Toda pod površjem virtuoznosti se skriva značilni Piazzollov nuevo tango, v katerem se srečujejo argentinska plesna tradicija, jazz in evropska koncertna glasba. Ritmična ostrina, nenadne menjave razpoloženj in izjemna tehnična zahtevnost zaznamujejo celotno skladbo. (Iz programa).
Od slavnega Piazzolle smo pričakovali katero drugo melodijo, a so jo prihranili za poslovilni – drugi dodatek. Tako smo slišali uradno Escudo in neuredno Oblivion, ki je preprosta, a izjemna melodija. Nastala je že leta 1984, takrat, ko je s skladateljem imel intervju naš Brane Rončel.
Po dolgih aplavzih so harmonikarji zaigrali prvi dodatek; izbrali so Dmitrija Šostakoviča in njegovo skladbo Čaj za dva ali Tahiti Trot, op. 16. Pesem je iz muzikala No, no, Nanetta iz leta 1928.
Marijan Zlobec