Letošnje Salzburške slavnostne igre niso samo razvpite že zdavnaj razprodane predstave Bizetove Carmen, ampak je opernih program zelo bogat, a se zdi, da je Carmen zasenčila zanimanje za druge operne produkcije ali koncertne izvedbe oper. Salzburg ima strategijo postaviti v središče medijske pozornosti eno opero in okrog nje narediti čim večjo publiciteto, k čemur pa prav letos veliko prispevajo objave in komentarji samih udeležencev premier in ponovitev, česar doslej ni bilo, vsaj ne v taki množičnosti.
Prizor iz Cosi fan tutte, foto SF/Monika Rittershaus
To ni le značilnost Salzburga, ampak se je izkazalo še v Bayreuthu, kjer o kvaliteti predstav z videi ali fotografijami na FB izveš prej kot z objavami v časopisih. Ob premieri nove postavitve Wagnerjevega Nibelungova prstana s scenografijo s pomočjo umetne inteligence smo slišali toliko kritik, da je vsem jasno, kako je bilo. Glasba in glasbeno pevska izvedba ti je zelo všeč, scensko in režijsko pa predstave ne maraš.
Victoria Karkacheva (Dorabella), Elsa Dreisig (Fiordiligi), Johannes Martin Kränzle (Don Alfonso), Andrè Schuen (Guglielmo) in Bogdan Volkov (Ferrando)
Iz posnetka predstave Carmen na ORF 2 smo videli, da so zrežirali reportažo pred premiero in neposredni prenos v živo 8. avgusta, s končnim aplavzom tako, da ni bilo videti prihoda na oder glavne avtorice, režiserke, ki pa je v Salzburgu na dan prenosa ni več bilo, kot so mi pojasnili v tiskovnem uradu.
Lea Desandre (Despina)
Tu najprej dodajam nekaj misli iz pogovora z glavnimi protagonisti, kot sem jih objavil že v angleški verziji. To mi je po ogledu predstave v živo bolj prezentno, da lahko še sam kaj dodam. Predstava je namreč globlja in ima matrsikatero metaforo, o kateri se da še dolgo razmišljati, najbolj o ljubezenskih odnosih v Mozartovem časdu, ki pa se zdijo danes prav tako aktualni, ali pa še bolj, čeprav vidimo iz libreta, da so bili že v antiki (omenjena je npr. Penelopa, pa grški bogovi, Mark Avrelij). Ne pozabimo, da sta oba vojaka šla na vojsko z ladjo iz Neaplja.
Elsa Dreisig (Fiordiligi), Victoria Karkacheva (Dorabella)
Andrè Schuen (Guglielmo), Victoria Karkacheva (Dorabella)
Nenavaden naslov opere Wolfganga Amadeusa Mozarta Così fan tutte – kar v prevodu pomeni »Tako počnejo vse ženske« – je morda moteč. Po besedah režiserja Christofa Loya obstajajo številne produkcije, ki ženske figure prikazujejo na naiven, pretiran način, s poudarkom na površnem humorju. Loy pa poskuša z liki ravnati dostojanstveno, ne da bi ustvarjal »karikature«. Govori o »rajskem stanju«, v katerem se znajdejo na začetku dela, in opisuje »žensko nedolžnost kot nekaj zelo lepega«. Navsezadnje so moški s svojo stavo, da preizkusijo žensko zvestobo, »sprva veliko bolj pokvarjeni«, Loyeva uprizoritev pa jih prisili, da »gledajo v nepričakovana brezna«, ko jim intriga zdrsne iz rok. V Fiordiligi režiser vidi »absolutnost čustev«, s čimer se Elsa Dreisig poistoveti: »Vse doživlja stoodstotno, v njej ni ničesar polovičarskega. Ljubim to žensko; ima ogromno temperamenta.« Sopranistka z ljubeznijo govori o svoji vlogi: »Lahko bi bila moja prijateljica.«
Elsa Dreisig (Fiordiligi)
Elsa Dreisig (Fiordiligi), Victoria Karkacheva (Dorabella)
»Morali smo biti hitri,« se Joana Mallwitz spominja nastanka različice iz leta 2020. S Christofom Loyem sta sledila isti viziji: »Nisva razmišljala o tem, kaj bi lahko izrezala, ampak o stvareh, ki sva jih vsekakor želela slišati.« Oba opisujeta nekatere reze kot »boleče«; večinoma se je to nanašalo na druge arije solistov. Čeprav so te vrzeli v oživitvi zapolnjene, sta Mallwitz in Loy nekatere reze ohranila – nekatere je priporočil celo Mozart sam.
Elsa Dreisig (Fiordiligi), Lea Desandre (Despina), Victoria Karkacheva (Dorabella)
Dirigentka poudarja »neverjetno raznolikost plasti, ki jih lahko v tej operi slišite kadar koli«. Psihološki pogled na like ne deluje z odštevanjem, temveč z »razmišljanjem iz najglobljega, iz jedra«: »Leta 2020 smo prve štiri tedne le sedeli okoli klavirja, delali na besedilih in se spraševali: kakšen je čas? Kje je impulz? Kje se začne občutek, na kateri točki se mora vzpostaviti? Kateri akord iz fortepijana mu mora slediti, v kakšni obliki? In potem je bila opera končana in smo jo lahko na kratko uprizorili.« Dejstvo, da je večina solistov prvič ponovno del produkcije letos, je »velika sreča«: »V teh vlogah so vsi tako zelo uglašeni drug z drugim. Jedro je še vedno tam in deluje.« V svojem glasbenem delu Mallwitz poudarja sotočje zelo dobre tehnike in »glasbene artikulacije, ki je vedno vezana na besedilo, ki je lahko celo nekoliko predrzna«. To je odnos, ki ga potrjuje do solistov in Dunajskih filharmonikov: »Znajo se spopasti z besedilom in iz vsake črke izvabiti tudi najmanjše čustvo.« Salzburška produkcija pevcem omogoča dober pogled na orkester. Za Elso Dreisig se ta bližina zdi »kot komorna glasba«. »To so uresničene sanje.«
Elsa Dreisig (Fiordiligi)
Zmanjšana različica je zdaj stara šest let in v teh letih se je zgodilo veliko: »osebno, kar zadeva razvoj, tudi vokalno,« pojasnjuje Joana Mallwitz. Dejstvo pa, da je bila opera Così fan tutte »takrat vadena s tako natančnostjo in strastjo«, pomeni, da se jim je vtisnila v spomin. »Radovedna sem, kaj nam bo ta skladba naredila zdaj, šest let pozneje.« Za Mallwitzovo je to »najbolj iskrena od vseh Mozartovih oper« in ta produkcija je »idealni Così«. Christof Loy poudarja »odgovornost do dela, ustvarjenega takrat,« in opisuje koreografski in čustveni »urni mehanizem«, katerega natančnost je treba obnoviti. Elsa Dreisig se spominja »metuljev«: »Imela sem občutek, da smo vsi skupaj zaljubljeni.«
Vse to je bilo že objavljeno tu v angleški verziji pred premiero.
Bogdan Volkov (Ferrando), Andrè Schuen (Guglielmo)
Najprej je treba reči, da smo dobili na odru ali za dirigentskim pultom precej dvignjenega orkestra, ki se je v nadaljevanju odra povezal in zlil z njim v posebno celoto, izjemno nemško dirigentko Joano Mallwitz. Lahko bi vso predstavo gledal samo njo. Je kot Carlos Kleiber med dirigentkami. Njena leva roka je čudežno lepa, prefinjena, močno dvignjena in razkošno pripovedujoča, ustvarja emocije, da samo strmiš. Enostavno je rojena dirigentka, poleg tega je zelo visoka, roke ima nenavadno dolge, in ko jih dvigne, postanejo kot oltar, ki ga orkester začuti kot svoje svetišče. In ko jih za sekundo ali dve izpusti, je prostor za vdih in nadaljevanje nove fraze. Orkester začuti in ves čas dolge opere občuti kot razkošno zvočno celoto, zato smo slišali toliko lepih solov vseh pihalcev, pa še posebej čembalista. Godal je bilo manj, a ravno prav za enakovrednost in plemenitost vrhunske izvedbe celotne opere.
Victoria Karkacheva (Dorabella), Bogdan Volkov (Ferrando)
Christof Loy se mi je tu zdel z eno besedo psihoanalitski. Mozart še ni psihoanalitik, vsaj ne zavestni, kot je to postal Richard Wagner, a je odprl probleme, ki so v odnosih med moškim in žensko, kaj šele v t. i. ljubezenskem odnosu mnogo širši in aktualni. Gre sicer za dva ljubezenska para, a očitno šele na začetku zvez, kjer ljubezen še ni (morda), konsumirana. O spolni nedolžnosti nihče ne govori. a je. Bi pomislil.
Loy čuti večnost in operno konkretnost. V tem je zelo uspel. Gledalec lahko spremlja celotno, zelo razvejano in razumljivo dogajanje, lahko pa gre z njim domov še kakšna globlja misel, ki jo je v predstavi zaznal.
Loy seveda naredi preizkus, kot piše v libretu, v resnici pa je stava, kar pomeni, da sta oba moška “pokvarjena”, njuni ljubezni pa ne. Prav tako pokvarjena, a simpatično, je služkinja Despina.
Ampak Loy ima še nekaj; odpre vprašanje “profumo di dona” in obratno. Obe ženski začutita nekaj, kar je v bistvu že njuno, le da ne vesta, da je prišlo do lažne zamenjave. Oba moška po sicer težkih odločitvah sprejmeta, ker je izkušnja z njima, vsaj v kolektivu štirih, že v njiju. Freud bi to takoj razložil. Mozart je dal naslov, ki ni tako prepričljiv. Oba moška sta vendarle ista, tako kot obe ženski. Ženska intuicija ju ne zavrne, ker govori resnico, le z malenkostno napako zamenjave.
Tu je predstava zelo uspela.
Elsa Dreisig (Fiordiligi), Victoria Karkacheva (Dorabella)
Opera ima šest izvrstnih solistov. Takoj je opazna visoka kultura petja, pravo operno vokalno in izrazno razigrano solistično muziciranje. Tu so dueti, soli, z mnogimi arijami za vse, pa ansambli, do seksteta. Zdelo se je, da je malenkost boljši moški solistični del, ker je vokalno raznolik in karakterno vsak v svoji liniji. Igralsko pa so bili vsi trije skoraj fantastični.
Verjetno je bil najboljši tenorist Bogdan Volkov (Ferrando). Ne le po lepoti glasu, amak čistem vokalu in sijajni odrski prezenci, ki je izražala globoko emocijo. Andrè Schuen (Guglielmo) je bil kot postava markantnejši, a za spoznanje bolj plitek, čeprav je njegov glas prav tako izjemen, seveda nižji. Prav tako izjemen je bil Johannes Martin Kränzle (Don Alfonso). Brez njega ne bi bilo ničesar; glasovno je bil odličen, igralsko prepričljiv, dajal je vtis pravega možakarja za spletko, ki jo sam imenuje poizkus.
Elsa Dreisig (Fiordiligi)
Ženske so bile prav tako sijajne, a na Mozartovo pobudo socialno različne, tako da je lahko služkinji Despini dal višjo vlogo, tako rekoč igro v igri, in to dvakrat. Lea Desandre (Despina) je hitro dojela svojo poriložnost in naložene vloge (doktor, notar). Bila je že igralsko zelo simpatična, vokalno pa odlična in najboljši izbor.
Težje je razložiti vse nianse sester Elsa Dreisig (Fiordiligi), Victoria Karkacheva (Dorabella). Tu je povezava intimnejša, bolj pripovedna in občutena, a vseeno vsaka reagira po svoje. Režiser je ustvaril toliko igralskih variant, da je vokalni poudarek odvisen od vsakega trenutka posebej, zato je vse tako privlačno. Doživljanje v variantah, tako da občinstvo, ki opero že pozna, pričakuje vsak detajl posebej; kaj se bo zgodilo in kako. Vokalno sta bili obe odlični, a v detajlih, ki osebno dajejo odgovor na vprašanje, ali imaš raje sopranistko ali mezzosopranistko.
Predstava je imela privlačno omenjeno sceno ter sodobne kostume. Vse je bilo tako čisto in prefinjeno. Operna predstava z izjemno mero in uravnoteženostjo.
Marijan Zlobec