Založba ZRC izdaja tudi note oziroma knjige iz slovenske glasbene zgodovine najstarejših obdobij, in seveda one, ki so bile ohranjene na naših tleh. Največji podvig doslej je bil že pred desetletji z izdajo in ponudbo svetovni glasbeni javnosti celotnega Jacobusa Gallusa v okrog 60 zvezkih. Tokrat so predstavili Izbrana dela iz Hrenovih kornih knjig. Vse knjige izhajajo v sloviti seriji Monumenta artis musicae Sloveniae. Doslej je izšlo že 65 knjig in še pet dodatnih knjig kot Supplementa, kamor spada tudi sedanja knjiga. Torej je skupaj že 70 knjig notnih izdaj. Urednik teh izdaj je dr. Klemen Grabnar. Knjiga je posvečena spominu dr. Janeza Höflerja (1942 – 2026)
Naslovnica
Izbrana dela iz Hrenovih kornih knjig so že serija štirih knjig. Kot prva je izšla leta 2017 Annibale Perini: Missa Benedicite omnia opera Domini; Pietro Antonio Bianco: Missa Percussit Saul mille.
V izdaji sta objavljeni dve dvozborski maši s prehoda 16. v 17. stoletje, katerih avtorja sta Annibale Perini in Pietro Antonio Bianco, skladatelja iz Severne Italije, ki sta delovala na notranjeavstrijskem dvoru v Gradcu. Tako Perinijeva kot tudi Biancova maša sta t. i. parodični maši, kar pomeni, da sta obe osnovani na predhodno obstoječi večglasni kompoziciji. Predloga Perinijeve maše je motet Benedicite omnia opera Domini Ruggiera Giovannellija, medtem ko je Biancovi maši za osnovo služil motet Percussit Saul mille Giovannija Croceja. Zdi se, da je Perinijeva Missa Benedicite omnia opera Domini ena izmed skladb, ki jih je Perini leta 1596 poklonil nadvojvodi Ferdinandu II. Biancova Missa Percussit Saul mille pa je najverjetneje nastala leta 1601 po naročilu Ferdinanda za slovesno mašo pred njegovim odhodom v bitko. Edina vira obeh maš sta dva velika kodeksa z začetka 17. stoletja, ki sta del zbirke šestih dobro ohranjenih kornih knjig graškega izvora, znanih predvsem kot Hrenove korne knjige. Danes jih hrani Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (Ms 339–344). Vir kritične izdaje Perinijeve maše je Ms 340, Biancove pa Ms 341.
Dr. Klemen Grabnar in glavni urednik Založbe ZRC mag. Aleš Pogačnik, foto Marijan Zlobec
V drugi knjigi ali izdaji iz leta 2019 sta objavljeni dve dvozborski liturgični skladbi s prehoda 16. v 17. stoletje – Missa Exaudi Deus in Magnificat secundi toni. Njun avtor je Lambert de Sayve (1548/49–1614), franko-flamski skladatelj, ki je deloval v habsburških deželah. Sayvova maša temelji na sedemglasnem motetu Exaudi Deus Giovannija Gabrielija, medtem ko magnifikat ni osnovan na kateri izmed že obstoječih skladb in izkazuje spremembo v okusu spričo poudarjene zvočne barvitosti in slikanja besed. Glede na čas in prostor, v katerem je nastal kodeks, ki vsebuje obe skladbi (NUK, MS 343), ter spričo dejstva, da je Magnificat secundi toni Sayvov edini ohranjeni magnifikat, sta kompoziciji zelo verjetno deli, ki ju omenja eden izmed arhivskih zapisov iz leta 1604. V njem je omenjeno, da je Sayve posvetil novo mašo in magnifikat nadvojvodi Ferdinandu II. Pričujoča edicija je nastala v upanju, da bodo kvalitete, ki jih izkazujeta deli, morebiti le pokazale, da je Sayvov potop v pozabo nezaslužen ter da je celostna znanstvena obravnava njegovega opusa več kot potrebna.
Dr. Klemen Grabnar
V tretjem zvezku izbranih del iz Hrenovih kornih knjig iz leta 2024 so objavljene tri uglasbitve mašnega ordinarija skladatelja Simoneja Gatta (ok. 1545/50–1594/95), beneškega glasbenika, ki je deloval na notranjeavstrijskem nadvojvodskem dvoru v Gradcu: Missa Aller mi fault, Missa Stabunt justi in Missa Andra la nave mia. Vse tri maše pripadajo tipu t. i. parodične maše. Za osnovo dveh maš je skladatelj uporabil petglasno šansono Aller m’y faut sur la verdure Adriana Willaerta oz. petglasni motet Stabunt justi Orlanda di Lassa, medtem ko model za tretjo mašo ni znan. Te skladbe razkrivajo spremembe v okusu tistega časa spričo poudarjene zvočne barvitosti in slikanja besed. Missa Andra la nave mia nadalje priča o tem, da je bila večzborska glasba na graškem dvoru proti koncu 16. stoletja vse bolj cenjena in ponazarja vse večji vpliv dvozborske glasbe v Notranji Avstriji v tem času. Vse tri maše se spričo Gattove skladateljske spretnosti jasno kažejo kot plod izkušenega skladatelja.
V sedaj predstavljenem četrtem zvezku izbranih del iz Hrenovih kornih knjig je objavljena uglasbitev mašnega ordinarija skladatelja Jeana Guyota de Châteleta (ok. 1520–1588), vodilnega glasbenika v Liègeu v sredini 16. stoletja, ki je bil kratek čas dejaven na cesarskem dvoru v Dunaju: Missa Pastores quidnam vidistis. Maša pripada tipu t. i. parodične maše, kar pomeni, da je bil njen temelj glasbeno gradivo že obstoječe večglasne skladbe. Za osnovo svoje maše je Guyot uporabil petglasni motet Pastores quidnam vidistis Jacobusa Clemensa non Papa (ok. 1510/15–1555/56). Guyotova maša je del najzgodnejše plasti repertoarja v Hrenovih kornih knjigah in priča o tem, da so bile v deželah Notranje Avstrije skladbe uglednih mojstrov, nastale približno pol stoletja prej, še vedno cenjene.
Dr. Klemen Grabnar, foto ZRC
Iz predgovora dr. Klemna Grabnarja
Kot je bilo izpostavljeno že v prejšnjih treh zvezkih Izbranih del iz Hrenovih kornih knjig, so Hrenovi kodeksi s prehoda 16. v 17. stoletje najpomembnejši glasbeni viri iz tega obdobja na Slovenskem. Njihova pomembnost je odraz predvsem treh okoliščin. Prvič, zelo dobro so se ohranili. Drugi viri v tem oziru niso dočakali enake usode. Tako so se denimo glasovni zvezki iz približno enakega obdobja, prav tako kot Hrenove korne knjige hranjeni v Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani – SI-Lnr, Ms 207, Ms 284 in Ms 285 – ohranili nepopolno, in sicer obsega vsaka enota le en glasovni zvezek. Hrenovi rokopisi so neprecenljivi tudi zato, ker vsebujejo kar nekaj skladb, ki so se ohranile le v njih; te zajemajo približno četrtino celotnega repertoarja. Ne nazadnje pa Hrenove korne knjige predstavljajo reprezentativen izbor raznolikega liturgičnega repertoarja, ki je bil priljubljen v habsburški dedni deželi Notranji Avstriji – maše, magnifikate, litanije, psalme, himnuse, marijanske antifone in kratke odpeve. Skladatelji, katerih skladbe najdemo v Hrenovih kodeksih, so večinoma bodisi Italijani (iz Benetk in drugih severnoitalijanskih središč) bodisi Frankoflamci, ki so vsaj nekaj časa delovali v južnem, katoliškem delu nemško govorečega področja.
Med njimi so tako imena slavnih mojstrov 16. stoletja, kot so Orlando di Lasso, Philippe de Monte in Giovanni Gabrieli, kot tudi popolnoma neznanih skladateljev, kot na primer Hierony-mus de Sayve. Delež skladb (večinoma vidnih skladateljev tistega obdobja) je bil najverjetneje prepisan iz sočasnih tiskov, nekatere kompozicije pa so krožile le v rokopisnih prepisih, ki so služili za predlogo tudi za repertoar Hrenovih kodeksov.
Pričujoči zvezek sledi prvotni zamisli izdajanja glasbenih del iz Hrenovih kornih knjig v okviru zbirke Monumenta artis musicae Sloveniae, tj. objavi skladb, ki so se ohranile zgolj v Hrenovih kodeksih in še niso bile natisnjene v sodobnih izdajah. Ker vsebuje zgolj eno skladbo, se je uredniški odbor odločil, da to izda v podzbirki Supplementa. Vsak zvezek Izbranih del iz Hrenovih kornih knjig vsebuje uvod, v katerem so na kratko pojasnjene zgodovinske okoliščine, orisano življenje in delo skladatelja oz. skladateljev in opisana sama glasba, ter revizijsko poročilo z opisom vira oz. virov, uredniških načel in revizijskih opomb.
Iz uvoda
S pomočjo ljubljanskega knezoškofa Tomaža Hrena je graški repertoar našel pot tudi na Kranjsko. Hren (škof v letih med 1597 in 1630) je bil tesno povezan z dvorom v Gradcu, zlasti v letih 1614–1621, ko je bil notranjeavstrijski deželnoknežji namestnik in je tam tudi prebival. Bil je ljubitelj glasbe in je nemalokrat z repertoarjem osebno oskrbel glasbeni kapeli v ljubljanski stolnici in gornjegrajski sostolnici.
Jean Guyot de Châtelet, kot nakazuje toponim »de Châtelet«, se je rodil v mestu Châtelet, provincialnem središču v knezoškofiji Liège, ki se nahaja v današnji regiji Valonija v Belgiji. Po kraju rojstva je bil pogosto identificiran tudi kot Castileti. V oporoki iz leta 1588 je navedel, da je star šestinšestdeset let, kar bi pomenilo, da se je rodil leta 1521 ali 1522. Vendar bi bil v skladu s tem podatkom star le dvanajst let, ko se je leta 1534 vpisal na Univerzo v Leuvnu, kjer je diplomiral leta 1537. Verjetno je to dejstvo napeljalo Clementa Lyona k mnenju, da se je Guyot rodil deset let prej, tj. leta 1512. Nasprotno pa Béné-dicte Even-Lassmann kot najbolj verjetni letnici rojstva navaja leti 1519 ali 1520, saj naj bi bil po njenem vpis na univerzo pri šele dvaindvajsetih letih prav tako malo verjeten.
Razen podatkov o njegovem vstopu na univerzo in diplomi je o Guyotovi karieri do leta 1546 znanega le malo. Dokumenti, povezani z družinskim premoženjem, ga umeščajo v Liège od približno leta 1541, čeprav podrobnosti o njegovih dejavnostih v tem obdobju ostajajo nejasne. Leta 1546 je bil Guyot imenovan za kaplana in sukcentorja v kolegijatski cerkvi sv. Pavla v Liègeu. Tam je leta 1557 ali 1558 postal tudi član kapele v katedrali sv. Lamberta, kjer je najprej deloval kot le maître de chante, istega leta pa je v katedrali postal še rektor glavnega oltarja. Leta 1559 je prevzel tudi odgovornosti prvega precentorja, vendar je te naloge leta 1561 uspešno predal svojemu učencu Jeanu de Chaynéeju.
Leta 1563 je Guyot zaprosil in pridobil dovoljenje za vstop v službo cesarja Ferdinanda I. na Dunaju ter prosil za razrešitev s položaja sukcentorja. Tam je kot vodja kapele nasledil nedavno preminulega Pietra Maessensa. Vendar pa je bilo njegovo delovanje na tem položaju kratkotrajno, saj je Ferdinand I. leta 1564 umrl. Naslednji cesar, Maksimilijan II., je razpustil obstoječo kapelo in na Dunaj pripeljal svojo kapelo pod vodstvom Jacobusa Vaeta. Guyot se je zato vrnil v Liège, kjer pa se v ohranjenih dokumentih pojavlja le občasno; njegove dejavnosti zato ostajajo nejasne. Domneva se, da se je posvetil predvsem poučevanju, kar dokazuje njegovo sodelovanje z Johannesom de Fosso, ki je kasneje nasledil Lassusa v Münchnu. Umrl je leta 1588, kmalu po tem, ko je napisal oporoko.
Ta izbor citatov iz same knjige je nujen za širše razumevanje celotne izdaje in zgodovinskega okvira, o katerem se zelo malo piše.
Dr. Metoda Kokole, foto ZRC
Na tiskovni konferenci je knjigo predstavil urednik, muzikolog dr. Klemen Grabnar. Glavna in odgovorna urednica zbirke je dr. Metoda Kokole, dolgoletna (od 2004 do 2022) predstojnica Muzikološkega inštituta ZRC SAZU.
Marijan Zlobec