Glasbeni večer Mihe Kralja v Poletem gledališču Križanke na 74. Ljubljana Festivalu je bil spričo svoje posebnosti in vsestranskosti, inovativnosti, vizualnosti, solističnosti od samega multiglasbenika Kralja, električne violine, sopran saksofona do vokala, plesa in borilnih veščin, pa seveda zgodovinskosti, saj je predstavljal umetnikovo šestdesetletnico kontinuiranega ustarjanja v domačem in mednarodnem prostoru, prežet z nenavadno močno prezenco vsega. O uvodnem nastopu kantavtorja Tomaža Domicelja smo tu že pisali, na vrsti je naslednji na odru: Miha Kralj.
Prva scena večera, foto Marijan Zlobec
Nastala je bistvena celostno odrska ali že kar sistemska, postavitvena sprememba, ki jo je poleg glasbe spremljala vsebinska, tekstovna, bralska podoba večera. K temu je v celoti svoj glas posodil in ga na odru izražal dramski igralec Pavle Ravnohrib.
Žal ni bilo jasno, kdo je v resnici avtor besedil, vse do konca prežetih s kozmičnimi dimenzijami, na Zemlji pa osredotočenimi na okoljske probleme, teme ohranjanja narave in vseh protinaravnih sprememb, ki nam grozijo z uničenjem predvsem človeštva.
Space train
“V tišini med zvezdami se rojeva zgodba brez meja. V neskončnem vesolju, kjer svetloba potuje skozi večnost, vsaka duša nosi svojo iskro, svoj nevidni kompas in svojo pesem. Ko pogledamo proti nebu, ne iščemo le oddaljenih galaksij, temveč tudi del sebe, ki sanja, ljubi in upa. Naj današnji večer združi glasbo in srce, zemljo in zvezde, telo in dušo.”
Space train
Pavle Ravnohrib je izrekel dobrodošlico “na potovanju skozi vesolje,
kjer vsak zvok postane zvezda in vsak šepet del neskončnosti.”
Pavle Ravnohrib
Takoj je postalo jasno, da na tem koncertu planet Zemlja ne bo dovolj, ker se je misel podala na potovanje v vesolje, tja, kjer avtor misli, da obstaja glasba, četudi drugačna in zelo skrivnostna, taka, kot jo vidi in doživlja Miha Kralj. Njegova misel izhaja iz spoznanja, da je glasba povsod, samo odkriti jo je treba znati, prepoznati, opredmetiti v obliki javne predstavitve na koncertu, kot se je to dogajalo v Poletnem gledališču Križanke.
Koreografinja in plesalka Urška Centa
Miha Kralj zanika temeljno misel pesnika Srečka Kosovela, ko je v svoji pesm zapisal: “O, saj ni smrti, ni smrti! samo tišina je pregloboka.”
Električna violina Nine Pečar
Ta tišina bi po Kraljevo pomenilo, da če ni glasbe, človeštvo ne biva več, ne kot posameznik, še manj kot družba, s tem pa je glasba temeljni napoj človeka in njegovega večtisočletnega bivanja z glasbo; od njenih začetkov do današnjih večmilijonskih ali celo milijardnih pojavnih oblikah.
Izrečene misli niso bile znanstvene; bolj pesniško spoznavne, ne filozofske ali esejistične, deloma mitološko zgodovinske, iz česar bi smeli sklepati, da Kralj jemlje zgodovino kot zvočni profil nekega razvojnega obdobja, ki ga vse do danes znane vede znajo vsaj do neke mere identificirati.
Miha Kralj
Miha Kralj s svojim koncertom ni hotel ničesar periodizirati, njegov čas je neopredeljena kategorija, prostor pa kajpada Vesolje.
Tu je najbolj pesniški, ker verjame v nekaj, česar normalen človek ne bi sprejel kot vesoljsko resnico. Ker tam v resnici vlada tišina. So valovanja, a ne zvočna.
Bogata vizualizacija
Nebula
Matis Nareks
Miha Kralj ima vse pod nadzorom
Halo Nataša
Nostalgija
Milan Hribar
Digitalic
Miha Kralj
“Tam, kjer se zvezdni prah sreča s svetlobo, se rojevajo novi svetovi. Tam, kjer se tema dotakne večnosti, duša prepozna svoj izvor. Pisalo se je leto 1975 in nastal je Prah.”
Skupina Prah
Povezovalec koncerta Pavle Ravnohrib je na odru pozdravil prve glasbene goste, člane originalne zasedbe skupine Prah, ki je delovala pet let. Miro Čekeliš, bobni, Edo Sušnik, kitara, Milan Hribar, vokal, namesto pokojnega Dominika Trobentarja je nastopil bas kitarist Andraž Hribar in seveda ustanovitelj skupine Miha Kralj na klaviaturah.
Slišali smo pesmi Sezona senc in Sedem morij.
“Hvala starim prijateljem, ki so se odzvali mojemu vabilu…Bili smo Prah in kmalu bomo spet…,” ni bila ravno posrečena izjava večera.
Prva plošča iz leta 1976
Iz tistega časa je bila še ena pesem, uspešnica: Halo Nataša, ki smo jo slišali v sodobni izvedbi. Zazvonil je stari telefon, Miha Kralj je dvignil slušalko in oglasila se je Nataša.
Na odru smo poslušali še en spominski nastop, tokrat skupine Dekameroni, ki so delovali med letoma 1969 in 1972. Zanje je Kralj napisal svoj prvi največji hit Sava šumi, ki smo ga seveda z odra slišali. Menda je pesem napisal že leta 1967. Kralj se je pridružil skupini Dekameroni leta 1969, ravno v času, ko je prvi človek stopil na površje Lune. To ga je glasbeno zaznamovalo, bi se dalo pomisliti.
Ekološka katastrofa Save
Na odru so se predstavili glasbeni gostje: bobnar Jani Tutta, bas kitarist Tone Hribar, kitarist Edo Sušnik, namesto pokojnega Vojkota Paunoviča, Miha Kralj je poleg klaviatur bil vokalist namesto Radota Bezjaka.
Dekameroni
Embrio iz leta 1979
Reaktor iz leta 2020
“Nenaden občutek doma na neznanem kraju. Sanje, ki so bolj resnične od spominov. Občutek, da si nekoga srečal že davno, čeprav ga vidiš prvič.
To so šepeti vzporednih svetov.
V enem svetu si popotnik med zvezdami. V drugem si varuh starodavnih skrivnosti. V tretjem še vedno stojiš na pragu odločitve, ki si jo tukaj že davno sprejel.
Morda je nekje različica tebe, ki prav zdaj opazuje isto nebo. Morda nekdo drug nosi tvoje sanje.
Morda se vse poti, ki jih nikoli nisi izbral, še vedno razprostirajo skozi neskončnost. In med vsemi temi svetovi obstaja skrivnostna nit… Nit zavesti.”
Galaxyz Ocean iz leta 2025
Koncert je razvidno imel srednji spominski del, a je velika pozornost veljala zadnjemu albumu ali glasbi iz zadnjih petih let.
Parallel Mirror iz leta 2020
“Modreci pravijo, da duša ni ujeta v en sam svet. Njena svetloba sega skozi tančice dimenzij, dotika se življenj, ki jih ne poznamo, in zbira modrost iz neštetih različic obstoja. V tihih trenutkih, ko se um umiri, lahko začutiš njihov klic.
Andromeda ni le oddaljena galaksija… temveč starodavni šepet večnosti.
V njenih srebrnih spiralah počivajo sanje nerojenih zvezd in spomini svetov, ki jih še nismo spoznali. Ko ponoči dvignemo pogled proti nebu, njen tihi sijaj potuje skozi milijone let, da se dotakne naše duše. Morda nas Andromeda kliče k nečemu, kar smo pozabili.
Opominja, da smo otroci zvezdnega prahu in popotniki v neskončnem oceanu svetlobe.”
»Andromeda« je skladba avtorja Mihe Kralja z istoimenskega albuma iz leta 1980. Najprej je šel s to skladbo in albumom na Založbo kaset in plošč RTV Ljubljana, a mu ga tam niso želeli izdati, saj naj bi glasba za tiste čase zvenela preveč cerkveno.
Zato je šel v Beograd k založbi PGP RTB, kamor ga je napotil Vilko Ovsenik in kjer so mu leta 1980 takoj ugodili. V državah Beneluksa, Rusije in Švedske so jo prodali v po 15.000 izvodih.
Med letoma 1985 in 1994 so predvajali počasno Kraljevo glasbo med smučarskimi poleti v Planici.
Takratni planiški režiser Stane Škodlar je imel idejo, da je treba počasne posnetke izjemno dolgih poletov, opremiti z ustrezno glasbeno instrumentalno spremljavo.
Takratni glasbeni opremljevalec Ilija Šurlev mu je prinesel nekaj predlogov in skupaj sta izbrala Andromedo, ki se je predvajala v počasnih posnetkih Planice med letoma 1985 in 1994.
Skladba velja za pravo mojstrovino tako na Slovenskem kot v mednarodnem prostoru. Izjemen odmev je dosegla v Skandinaviji in Rusiji, vedno bolj priljubljena je tudi na Poljskem, kjer so nori na skoke in Planico.
Norvežani so celo kontaktirali Škodlarja, saj so želeli tudi sami uporabiti Andromedo kot glasbeno podlago, česar ni vedel niti sam Kralj. Zanimivo da se Škodlar in Kralj vsa ta leta do snemanja filma o Kralju nista niti poznala.
Andromeda je že iz leta 1979
Saksofonist Marjan Farič
“Onkraj vetrov zemlje, onkraj rek spomina in gora časa se razprostirajo neskončne galaksije – veliki krogi duha, ki plešejo skozi večnost.
Vesolje ni prazno. Vsaka zvezda je ogenj zavesti. Vsaka galaksija je sveti boben, katerega utrip odmeva skozi neštete svetove.
Ko se spusti nad zemljo noč, se odprejo poti med ognjem in svetlobo oddaljenih zvezd.”
Oder je bil izjemno prizorišče zvoka in svetlobe
Miha Kralj zelo spretno krmari med zvočno in svetlobno dramatiko in iz svoje precej dvignjene pozicije nadzira dogajanje na odru, a ima ves program v glavi, čeprav ni nikjer zapisan.
Juh Hu
Zakaj Kralja zanimajo in privlačijo kitajske borilne veščine in nasploh kitajska kultura, ostaja skrivnost.
Galactic Car
“V globinah vesolja odmeva tih klic…
Miha Kralj
… Zemlja, modra popotnica med zvezdami, pošilja svoj klic na pomoč. Njeni oceani šepetajo pozabljene molitve, gozdovi vzdihujejo v šepetu vetra, gore hranijo skrivnosti davnih časov.
Pevka Brigita Lupša
»Ali slišite?« kliče skozi meglice jutranje zarje.
»Sem živa, diham in sanjam. Moje reke so moje žile, moji oblaki so moj dih.«
Almin Gorinjac
Kitajske veščine
Zemlja ne prosi le za pomoč…
… želi prebuditi srca tistih, ki še znajo slišati glas vesolja v šumenju gozdov in v utripu lastne duše. Zemlja pošilja svoj tihi SOS. Njene reke so zastrupljene, morja polna senc odpadkov, gozdovi izginjajo v dimu pohlepa. Nad njenimi polji odmevajo vojne, medtem ko lakota tiho trka na vrata milijonov.”
Almin Gorinjac
SOS
Pevka Brigita Lupša
Zemlja kliče SOS Vesoljne smeti
Alien
Alien
Space Train
Violinistka Nina Pečar
Meet me in Galaxy
Saksofonist Marjan Farič
Galaxyz Ocean
Plesalka Urška Centa
Dekameroni
Kitajska scena
Glasbeni večer Mihe Kralja z gosti je bil nadvse prepričljiv, vsebinsko bogat, večpoveden, metaforičen, pa ne le zaradi teksta, ki se je ves večer zdel soavtorski oziroma kar avtorski. Vseskozi je prevladoval nadzor in povezanost v zgodovino ali prepričljivost jubileja.
China Blues
“Moja glasba so moje besede. Hvala vsem, ki ste bili danes z menoj. Vsem nastopajočim, ki jih zdaj vabim na oder pa iskrena hvala,” je svoj koncert končal Miha Kralj z besedami Pavleta Ravnohriba.
Zvezdna vrata
To so bili: violinistka Nina Pečar, plesalka Urška Centa, vokalistka Brigita Lupša, kitarist Vladimir Turnšek, Duo Heart Asylum, saksofonist Marjan Farič, mojster borilnih veščin Almin Gorinjac, člani nekdanje skupine Prah: Miro Čekeliš, Edo Sušnik, Milan Hribar in Andraž Hribar.
Future Shine
Na oder sta prišla člana skupine Dekameroni: Jani Tutta in Tone Hribar. Prišel je solist v uvodnem delu koncerta Tomaž Domicelj in na koncu Miha Kralj in seveda dramski igralec Pavle Ravnohrib.
Miha Kralj
Iz Studia 37 sta bila Jurij Korenc kot scenograf in režiser ter Miha Spende kot grafični in video oblikovalec. Žal iz objav ni bilo razvidno, da je avtor veznega teksta Jurij Korenc.
Album Galaxyz
Poslovili so se z Domiceljevo pesmijo Danes bo srečen dan.
…to sem začutil že zjutraj…
Marijan Zlobec