Cankarjeva založba je na svoji zadnji tiskovni konferenci v Knjigarni Konzorcij predstavila celo vrsto knjig, med njimi je bila zelo obsežna (534 strani večjega formata) in temeljita monografija ali študija literarnega zgodovinarja dr. Marijana Dovića Sočni sadeži prepovedi Cenzura in slovenski literati od Linharta do Cankarja. Predstavila sta jo urednik CZ Sašo Puljarević in sam avtor, ki je predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.
Marijan Dović, foto Založba ZRC
Sočni sadeži prepovedi prinašajo izviren in privlačen pogled na zgodovino cenzure v slovenski književnosti 19. stoletja. Literarni zgodovinar dr. Marijan Dović skozi usode in dela Antona Tomaža Linharta, Valentina Vodnika, Franceta Prešerna, Frana Levstika, Ivana Tavčarja, Ivana Cankarja in drugih razkriva, kako so politične razmere, oblastni nadzor in prepovedi oblikovali razvoj slovenske literature in kulturne identitete.
Marijan Dović in Sašo Puljarević, foto FB CZ
Knjiga temelji na obsežnih raziskavah, a znanstveno natančnost združuje z esejistično pripovedjo, bogatim slikovnim gradivom in objavo številnih nekoč spornih oziroma prepovedanih besedil. Rezultat je napeto in berljivo delo, ki cenzuro predstavi kot pomemben del slovenske zgodovine ter odpira vprašanja o svobodi izražanja, moči literature in razmerju med ustvarjalcem ter oblastjo, ki ostajajo aktualni tudi danes.
Marijan Dović razlaga svojo knjigo
Med predstavitvijo se je pojavil tudi problem Kopitarja in njegovega odnosa do mladega pesnika Franceta Prešerna in pesnikovega “maščevanja” z “Le čevlje sodi naj kopitar”. Mnenje je bilo, da Kopitar vendarle ni bil tak cenzor, kot se poudarja, ampak je Prešernu o njegovi poeziji v onem času ustvarjalnih začetkov povedal svoje kritično mnenje.
O Cankarjevi Erotiki in škofu Antonu Bonaventuri Jegliću je sicer bil govor na isti tiskovni konferenci ob ponatisu pisateljeve prve knjige in pesniške zbirke iz leta 1899, v kateri je spremno besedo prav tako napisal Dović. Cankarju je Dović v svoji knjigi prispeval posebno poglavje Cankar Od goreče Erotike in onemogočenih Hlapcev do političnega zapora. Žal pa ni odprl vprašanja, kako je Cankar v resnici umrl. (Ali je bil res ubit ?)
Pri Cankarju je posebne pozornosti deležna objava uradne cesarske cenzura Cankarjevega zapisa v Rdečem praporju Etbina Kristana leta 1908: Krvavi dnevi v Ljubljani. Cenzura je zaplenila časopis V novi, cenzurirani izdaji, sta izšla le uvodna odstavka. Dović objavlja fotografiji obeh izdaj, tako da se vidi, kaj je bilo “zaplenjeno”. Omenimo le en Cankarjev cenzurirani stavek:”Najmirnejšemu človeku je morala zavreti vsa kri ob teh aziatskih brutalnostih.”
O cenzuri drame Hlapci je v javnosti več znanega, manj pa, da je drama našla zatočišče s prvo izvedbo v Trstu, ki je takrat imel več slovenskih prebivalcev kot sama Ljubljana. Prvič je podrobneje objavljen cenzorski dokument, ki je bil odkrit šele leta 2010. Dović omenja uradnega člana Cenzurnega sosveta, pesnika Antona Funtka, ki je opisal, kaj je v Hlapcih treba popraviti in zatem ponovno predložiti cenzuri. Dović v podrobni analizi Funtkovega cenzorskega teksta odkrije njegovo dvojno funkcijo, češ da ne problematizira jedra zgodbe in njene poante. Drugi cenzor je bil sodni svetnik Fran Milčinski. Iz nastale situacije je Cankar uprizoritev sam umaknil, upajoč na praizvedbo Hlapcev kje drugje, tako da cenzurne odločbe, ki bi uprizoritev igre v Ljubljani izrecno prepovedala, sploh ni.
Marijan Dović in Sašo Puljarević
Dović ugotovi, da se je država najbolj bala Cankarjevega nacionalizma, ki je grozil z razbitjem imperija, ne pa erotičnih pesmic ali protiklerikalnih dramskih replik.
Dović je posebno pozornost namenil še cenzuri Cankarjevega predavanja Slovenci in Jugoslovani 12. aprila leta 1913 v Mestnem domu (danes Šentjakobsko gledališče). To je kar dolga epizoda, ki jo avtor podrobno opiše in citira Cankarjevo izjavo o cilju, ki naj pripelje do jugoslovanske republike in znanih citatov “pustimo Avstrijo v lastnem dreku, bodimo kakor Mazzini v Italiji.” Prišlo je do Cankarjevega zaslišanja, devet strani dolge obtožnice in sodnega procesa, zaprtega za javnost, ter kazni z enotedenskim zaporom med 12. in 19. septembrom v ječi poleg sodne palače, ki je danes ni več. Cankar je bil v predavanju, kot je splošno znano, mnogo širši. Posledica je bila tudi razpustitev društva Vzajemnost, ki je organiziralo Cankarjevo predavanje.
Cankar pa je bil kasneje zaprt še enkrat, tokrat na Ljubljanskem gradu. To pa zato, ker je v gostilni na Vrhniki izgovoril prijazne besede o Srbih, prijavilo pa ga je gostilniško dekle. Cankar je bil zaprt od 23. avgusta do 9. oktobra 1914. Zapor mu je prinesel “sramotni občutek ponižanja” in mu načel zdravje. Cankarja so izpustili, ker “za vojskovanje ni bil nevaren.” Bil pa je tudi po izpustu policijsko nadzorovan.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec