Zadnja tiskovna konferenca Cankarjeve založbe je potekala v dveh delih. Drugi del je vodil urednik Sašo Puljarević s sodelavkama. Nina Žitko Pucer je z Marijanom Dovićem predstavila novo izdajo Erotike, Cankarjeve edine pesniške zbirke, za katero je Dović napisal spremno študijo. Urednik je v nadaljevanju predstavil še enega najpomembnejših projektov leta, v katerem praznujemo 150. obletnico Cankarjevega rojstva: zbirko Cankarjevih romanov v treh knjigah. Njegovi sogovornici sta bili dr. Alojzija Zupan Sosič in Maja Ravnikar, ki je poskrbela, da so Cankarjevi romani odslej dostopni tudi kot zvočne knjige. Tretja pa je bila urednica Erotike Nina Žitko Pucer.
Cankarjeva Erotika je bolj znana po Jegličevi totalitaristični akciji, kar pomeni samovoljnem, osebnem, ne institucionalnem cenzorskem in eliminatornem posegu vsaj posredno slovenske Cerkve proti svobodi pesniškega ustvarjanja in samoodločujoči akciji, ki je pripeljala do odkupa 700 še dostopnih (od naklade 1000 izvodov, kar je za leto 1899 nekaj izjemnega) knjig in njihovega požiga, kar pa je pripeljalo do drugačne reakcije, ne nazadnje do nove izdaje že leta 1902. Prva izdaja Erotike je danes velika redkost in dosega na dražbah vrednost tudi 5000 evrov.
Literarni zgodovinar Marijan Dović je v Erotiki zlasti omenil “problematičnost” cikla Dunajski večeri, ki obsega sedem pesmi in en krajši prozni zapis. Morda je bila za škofa Antona Bonaventuro Jegliča bolj moralno nevarna proza (Prišel sem o mraku k svoji ljubici), saj ima poezija več metafor, medtem ko je Cankarjeva proza tu že tipično findesieclovska ali že kar dekadentna, a po opisanem erotičnem utripu že kar klimtovsko slikarsko rafinirana, vsekakor pa napisana vrhunsko. Cankar je takoj ob prihodu na Dunaj dojel njegov erotičen utrip, tako kot pred njim Hugo Wolf iz Slovenj Gradca oziroma Maribora ali ljubljanski skladatelj Anton Krisper, pa še Oton Župančič. Dunaj je bil tedaj z dvema milijonoma prebivalcev tretje največje mesto na svetu (za Londonom, 5 milijonov, in Parizom, 3 milijone). Rojstvo slovenske moderne je dunajsko pogojeno, s tem pa svetovno. Jegličeva spolna morala je bila izrazito določena v njegovi knjižici o spolnem življenju zakoncev. Največji totalitarizem, ki traja vse do danes, (kot vidimo v slovenskem parlamentu, bi lahko dodali mimo tiskovne konference).
Cankar je začel pisati poezijo že pri petnajstih letih, od leta 1893 pa že objavljal v Ljubljanskem zvonu, kar pomeni šest let pred izidom Erotike. Cankar je s pomočjo Antona Aškerca in Frana Levca že 14. junija 1897 sklenil pogodbo z založnikom Bambergom, in prejel lep honorar 200 goldinarjev, a je knjiga izšla šele konec marca 1899. Obsegala je 50 pesmi, od tega jih je bilo le 20 že prej revijalno objavljenih. Razdeljena je bila v štiri cikle: Helena (10 pesmi), Iz lepih časov (20 pesmi), Dunajski večeri (8 pesmi) in Romance (12 pesmi).
Kritika je takoj opredelila Erotiko kot “pohotno zbirko”, a tega v resnici ni, ker je bil Cankar preveč fin pesnik in pisatelj. Cankar sam pa je pisal bratu Karlu: “Škof je torej res tako prismojen, da se gre blamirat s tako srednjeveško neumnostjo…” O vseh odmevih je v komentarju k Zbranim delom Ivana Cankarja pisal dr. France Bernik. Cankarja sta javno branila Rdeči prapor in Slovenski narod, ki je v polemičnem uvodniku 13. aprila 1899 ostro napadel katoliško dehovščino in jo obtožil, da so se iz njenih vrst od nekdaj rekrutirali najbolj “fanatični sovražniki duševne svobode.” Fran Govekar je prav tako v Slovenskem narodu med drugim zapisal: “Nikjer v Evropi ni zbrano na tako majhnem prostoru toliko nestrpnosti, toliko fanatičnega sovraštva do svobode umetnosti kakor pri nas…” (Zveni zelo sodobno).
Govekar je napovedal povsem drugačen sprejem Erotike v nadaljevanju, kar je pripeljalo do druge izdaje leta 1902. Dović omenja še kritiške odzive na Eritiko Frana Levca in Antona Aškerca. Katoliški tisk je napadel tako Aškerca kot Govekarja. V tržaški Slovenki je Cankarja branil Etbin Kristan.
Dović v spremni besedi spregovori o pripravi druge izdaje Erotike. Ker je prvotni založnik Bamberg pogojeval novo izdajo Erotike z umikom “inkriminiranih pesmi”, Cankar pa je bil proti, se je pesnik začel pogovarjati z novim založnikom Lavoslavom Schwentnerjem. Zanimivo je, da je Cankar spet prejel honorar vnaprej. Knjiga je izšla julija 1902.
Primerjava s prvo izdajo kaže, da je Cankar 21 pesmi izločil, dodal je 14 novih, nekatere pa je predelal. Dović omenja samo Cankarjevo samokritično reakcijo in “križ čez mladostni idealizem.” Podrobno analizira posamezne cikle, kot že uvodni Helena iz let 1895 – 1896, v kateri opeva muzo učiteljico Heleno Pehani. Dović omenja analizi Erotike Irene Novak Popov in Marcela Štefančiča jr., kar je zadnja objava. V svojem branju Erotike odpre možnost blasfemičnega razumevanja šeste pesmi v ciklu Helena… Dović sicer Štefančičevo branje Erotike oceni kot “branje najbolj paranoičnega cenzorja.”
Morda se v tej izdaji ob Cankarjevem jubileju zdi zamujena priložnost širše objave vseh kritik, še posebej v kontekstu celovitejšega dojemanja tedanjega časa in ne nazadnje odnosa do kulture slovenske aktualne desne politike, ki je mahničevsko – jegličevska in ne vemo, kaj nas še čaka.
Dović analizira vse cikle, zatem pa naredi primerjavo Cankar – Baudelaire in ugotovi, da Cankarjeva erotična revolucija v slovenskem pesništvu korespondira s tisto, ki jo je dobra štiri desetletja pred tem v francoski književnosti uprizoril Charles Baudelaire v zbirki Cvetje zla iz leta 1857, kar Dović analizira, prav tako analizira karakter cenzur obeh zbirk (francoski cenzor je zasegel celotno naklado in prišlo je do sodnega epiloga ter denarne kazni in izida cenzurirane verzije zbirke). Dović je za primerjalno analizo analiziral šest sodno prepovedanih pesmi.
Tu je Dović v primerjalni analizi Cankar – Baudelaire inovativen. Medtem ko so bile Baudelairove Rože zla (omenja drugo varianto naslova zbirke) predmet trde, a uradne cenzure, je ljubljanski škof Jeglić ravnal zgolj kot zasebnik in ta akt Dović ocenjuje kot “izraz cenzorske impotence.” Dović omenja tudi analizo Rož zla pesnika, prevajalca in profesorja Borisa A. Novaka.
Dovolj je citatov in povzetkov, kar že dovolj pove o aktualnosti sedanje izdaje Erotike. Besedila pesmi jezikovno niso posodobljena.
Knjigo je uredila Nina Žitko Pucer, lepo rdeče-roza oblikovalsko podobo knjige je zasnovala Suzana Duhovnik, ki je upoštevala grafične simbole iz prve izdaje Erotike.
Marijan Zlobec