Cankarjeva založba je v Knjigarni Konzorcij predstavila serijo novih knjig, tako da se je ekipa avtorjev in avtoric, urednikov in urednic na sredini zamenjala. Tiskovna konferenca je predstavila vsestranskost založniškega delovanja, ki sega vse do zvočnih knjig in posnetkov kar devetih romanov Ivana Cankarja s kar štirimi radijskimi bralci, kar je izjemen podvig in izziv za slovensko literaturo v prihodnje. Možnosti so namreč ogromne. Napovedane tri knjige romanov Ivana Cankarja še niso izšle v celoti, ampak le prva knjiga. Tokrat predstavljamo prvi del obsežne tiskovne konference, ki jo je vodil urednik dr. Andrej Blatnik.
Tiskovna konferenca, foto Marijan Zlobec
Andrej Blatnik je z Veroniko Simoniti predstavil njen roman Kako umirajo ladje in z Vidom Simonitijem njegov romana Optimisti, z Marcelom Štefančičem jr. pa roman Morilec v meni Jima Thompsona. Prevajalke Maje Novak ni bilo. Je pa bila zelo pohvaljena.
Dve slovenski noviteti sta velik izziv za poletno branje, smo slišali.
Naslovnica
V večplastnih in svinčenih sedemdesetih, natančneje avgusta 1975, dobro leto po koncu polkovniške diktature, se skupina gledališčnikov odpravi na ekskurzijo po Grčiji. Med njimi sta Pina in Urban, ne pa tudi njun tesni kolega Timon. Medtem ko obiskujeta antične ostaline, se poleg Pinine preteklosti razkriva tudi arheologija njenega razmerja z obema moškima in po vrnitvi v Ljubljano ni nič več tako, kot se je zdelo pred potovanjem. Po kateri predlogi je igral svojo vlogo na videz dionizično svetli Urban in kaj je skrival apolinični, a temni Timon, bo razkrila šele dramaturgija časa, pravi MK.
Kako umirajo ladje, tretji roman Veronike Simoniti, sicer tudi avtorice treh zbirk kratkih zgodb, se z Ivano pred morjem, leta 2020 ovenčano s kresnikom, povezuje v romaneskni diptih.
Naslovnica
Veronika Simoniti je razložila genezo romana, njegovo nastajenje, v katerem je spoznala možnost nadaljevanja zgodbe iz svojega prvega romana. Pomembni so odnosi med liki, umetniške ustvarjalnosti in poklica, poleg tega pa ambient Grčije, še posebej Aten.
Naslovnica
Vid Simoniti je še enkrat predstavil svoj roman Optimisti in opozoril na njegovo generacijsko vzdušje v prvih letih 21. stoletja ter spremembe sveta v današnjem času, ki se kaže vse prej kot optimistično. Bo nastal nov roman kot nadaljevanje prvega. Drama sveta je vsekakor možna kot nov izziv.
Nastop sicer znanega televizijca Marcela Štefančiča jr. je bil sprva skrivnosten, a se je takoj pokazalo, da je bolj vpet v poznavanje svetovne literature, ne le filma. On je namreč pisec druge najobsežnejše spemne študije (štiri pole) v izjemni seriji knjig v zbirki Moderni klasiki (146 knjig). Za pol pole ga je presegel le Janez Pipan.
Morilec v meni (1952) je najizrazitejši predstavnik zgodnje ‘mrakobne’ kriminalke, ki je z Nesbojem in drugimi skandinavskimi mojstri dobila domovinsko pravico na lestvicah danes najbolj prodajanih knjig.
Lou Ford se zdi zgolj nezanimiv šerifov namestnik v majhnem teksaškem mestu; pod to fasado pa je premeten sociopat s sadističnimi spolnimi nagibi. To ga zapelje v dejanja, ki si jih ne bi smel dovoliti nihče, še najmanj pa šerifov namestnik.
Jim Thompson (1906 – 1977) je avtor več kot tridesetih uspešnih kriminalk, zdaj pa prvič preveden v slovenščino. Zanj velja, da je manjvredni žanr kriminalke spremenil v polnokrvno leposlovje, pri čemer uporablja tok zavesti, nezanesljive pripovedovalce in odmik od klasičnega toka pripovedi. Po Morilcu v meni sta bila v letih 1976 in 2010 posneta opazna filma.
Jim Thompson
Spremno besedo je napisal Marcel Štefančič jr. Morilca v meni predstavlja kot enega ključnih romanov ameriškega noirja in vrhunec opusa Jima Thompsona, pisatelja, ki je kriminalni roman spremenil v neusmiljeno raziskavo človeške psihe. Thompsonove zgodbe niso klasične detektivke, temveč mračne študije nasilja, družbene hipokrizije in psihopatologije, v katerih so zločinci pogosto tudi pripovedovalci. Lou Ford, navidez prijazen šerifov pomočnik, je po Štefančičevem mnenju eden največjih literarnih psihopatov 20. stoletja, lik, ki razkriva temno plat ameriškega povojnega optimizma in mita o urejeni malomeščanski skupnosti. Štefančič Thompsona primerja z Dostojevskim in drugimi klasiki, saj pod površjem kriminalne zgodbe razkriva eksistencialna vprašanja, družbeno neenakost in nasilje, ki ga ustvarjajo kapitalizem, pohlep in represivne družbene norme. Posebej izpostavi Thompsonov pripovedni slog, v katerem se humor, groteska in brutalnost prepletajo z navidez vsakdanjim govorom protagonistov, zaradi česar bralec postopoma zdrsne v njihovo izkrivljeno logiko. Štefančič jr. opozarja, da je Thompson močno vplival na sodobni noir in poznejše pisatelje ter filmarje, čeprav je bil dolgo časa podcenjen kot avtor “žanrske” literature. Morilca v meni zato razume kot roman, ki presega kriminalni okvir in ostaja pretresljiva analiza ameriške družbe in človeškega zla.
Na predstavitvi je morda najbolj zbodla Štefančičeva primerjava med Dostojevskim in Thompsonom in ugotovitev, da na Slovenskem za Thompsonovo literaturo doslej ni bilo zanimanja in ga očitno ni nihče ali le malokdo poznal, kar se zdi čudno, saj ameriško literaturo spremlja veliko naših urednikov in drugiih bralcev, sam pisatelj pa je umrl že leta 1977, torej pred pol stoletja. Omenjena primerjava bi morda terjala drugačen pristop k izdajanju Thompsonovih knjig v slovenščini, seveda če je res Dostojevski svojega časa, torej po letu 1950. Odvisno bo, kako se bo knjiga med bralci prijela in koliko bo na njeno recepcijo vplival sam avtor obsežne spremne besede ali že kar študije, ki razgrinja veliko več kot samo omenjeni roman.
Morda pa je na Štefančiča jr. kot promotorja Jima Thompsona bolj vplivala filmografija kot sami romani ? Bomo videli, kaj se bo dogajalo s prvo knjigo v slovenskem prevodu. Študija Dirka s hudičem Literarrni pandemonij Jima Thompsona je že sama po sebi privlačna za branje, zato lahko začnete pri njej, potem pa poiščete relevantnost v samem romanu.
Štefančičeva izjava, da je bil Jim Thompson celo pred Hitchcockom (Psiho, 1960), daje misliti.
Marijan Zlobec