Gost Festivala Ljubljana je Konservatorij Vincenzo Bellini v Cataniji na Siciliji s koncerti svojih profesorjev in sodelavcev. Koncerti potekajo v Viteški dvorani Križank, zadnji koncert pa je predstavil njihovega odličnega pianista Danieleja Petralie.
Daniele Petralia, vse fotografije Festival Ljubljana/Katja Kodba
Italijanski pianist Daniele Petralia, rojen leta 1973 v Catanii, je diplomiral z odliko na tamkajšnjem Konservatoriju Vincenza Bellinija pri Giuseppeju Cultreri ter študij nadaljeval na Nacionalni akademiji sv. Cecilije v Rimu pri Sergiu Perticaroliju in na Univerzi Mozarteum v Salzburgu. Izpopolnjeval se je pri priznanih pianistih, med drugim pri Dominiquu Merletu, Borisu Petrušanskem, Aldu Ciccoliniju, Lazarju Bermanu in Marii Curcio-Diamand, dragocene spodbude pa je prejel tudi od Vladimirja Aškenazija.
Kot solist je nastopil v številnih svetovnih glasbenih središčih, med drugim v Parizu, Rimu, Milanu, Zürichu, Moskvi, Tokiu, New Yorku, Montrealu, Sydneyju in Atenah, ter sodeloval z uglednimi orkestri, kot so Orkester Gledališča Massima Bellinija, Sicilijanski simfonični orkester, Orkester Glasbenih tednov v Stresi in Avstralski simfonični orkester pod vodstvom Aškenazija.
Za svoje umetniške dosežke je prejel več nagrad, med njimi veliko nagrado princese Lalle Meriem na mednarodnem pianističnem tekmovanju v maroškem Meknèsu ter posebno nagrado Carla in Rodolfa Furchta za interpretacijo Sonate za klavir št. 7 v B-duru, op. 83, Sergeja Prokofjeva. Redno vodi mojstrske tečaje in sodeluje v žirijah pianističnih tekmovanj, medtem ko kot profesor klavirja deluje na Konservatoriju Vincenza Bellinija ter gostuje na Akademiji Musicale di Roma Capitale.
Za izjemne dosežke na področju umetnosti je prejel priznanje Unesca, decembra 2023 pa je pri francoski založbi TVClassique izšel njegov posnetek z deli Sergeja Rahmaninova in Prokofjeva.
Ta program, skupaj s ponujeno CD, je predstavil tudi v Viteški dvorani Križank: Sergej Rahmaninov: Glasbeni trenutki, op. 16 / Moments musicaux, Op. 16: I. Andantino, II. Allegretto, III. Andante cantabile, IV. Presto, V. Adagio sostenuto, VI. Maestoso
Preludij v B-duru, op. 23, št. 2
Preludij v D-duru, op. 23, št. 4
Preludij v c-molu, op. 23, št. 7
Sergej Prokofjev: Sonata za klavir št. 7 v B-duru, op. 83
I. Allegro inquieto
II. Andante caloroso
III. Precipitato
Ko je leta 1893 umrl Peter Iljič Čajkovski, je novica globoko pretresla mladega Sergeja Rahmaninova (1873–1943), ki si je prav tedaj utiral pot v skladateljski svet. Izguba ne samo največjega vzornika, temveč tudi zaščitnika, ga je potisnila v obdobje ustvarjalne otopelosti. V letih, ki so sledila, je občutil notranji zastoj in pomanjkanje navdiha, zato je v tem času nastalo le malo del.
Njegovo zadnje večje dokončano delo pred daljšim ustvarjalnim zatišjem je cikel Glasbeni trenutki, op. 16 (1896), naslovljen po zbirki Franza Schuberta, ki je Rahmaninova navdihovala. Gre za njegov prvi veliki cikel miniatur za solo klavir, prefinjeno in zrelo delo, ki presega vsa dotedanja po obsegu, zvočni polnosti in tehnični zahtevnosti.
Vsaka izmed šestih skladb je oblikovana v drugačni glasbeni formi iz zgodovine klavirskega repertoarja ter predstavlja skladateljevo poklonitev umetnosti pianizma. Prva skladba (Andantino), hibrid med nokturnom in variacijsko obliko, je liričen in atmosferičen uvod v cikel.
Druga skladba, izrazito virtuozni in kromatični Allegretto, je v tridelni pesemski obliki in spominja na etudo. Tretja skladba (Andante cantabile) se giblje med pesmijo brez besed in pogrebno koračnico, medtem ko Rahmaninov v četrti (Presto) znova poseže po briljantni virtuoznosti, ki močno spominja na Revolucionarno etudo Frédérica Chopina.
Peta skladba, lirični Adagio sostenuto, združuje značilnosti nokturna in barkarole, njegova akordična, skoraj koralna melodika s pogostimi zadržki pa ustvarja vzdušje lebdenja.
Sklepni Maestoso prinaša viharniško in zvočno razkošno glasbo, s katero Rahmaninov izkorišča vse izrazne možnosti in celoten razpon klavirja ter cikel zaokroži v triumfalen zaključek. (Iz programa samega pianista).
Pianist Daniele Petralia se je odločil, da v Ljubljani predstavi ruski program in nam morda dal vedeti, da se z nami začenja ogromen slovanski prostor, v katerega se preseli iz povsem drugačnega, jezikovnega in kulturnega, morda celo civilizacijskega, čeprav ne bi mogli zanikati dejstva, da je bila ravno Emona v celoti romanska.
V pianizmu nastane v Italiji problem, ker so vedno imeli boljše pianiste kot kompozicije in skladatelje. Zakaj je tako, bi odgovor dal nastanek opere pred več kot štiristo leti v Firencah, njena tradicija, izjemnost v vseh smislih, neverjeten vpliv ter porditev umetniške veličine vse do danes in brez dvoma še za jutri.
Italijanski pianizem seveda ima mnogo del, a ne dovolj opaznih, verjetno pa bi primerjalna analiza pokazala, da imajo sosedje celo manj kvalitetnih del kot Slovenci, ker so bili naši skladatelji tudi izvrstni pianisti. A bi za uvod v koncert rad slišal kakšno italijansko skladbo, ker prihaja gost iz znamenitega konservatorija. No, za tretji dodatek smo vendarle slišali povezavo vsaj z italijansko opero, ko je Daniele Petralia zaigral parafrazo na Verdijevo opero Rigoletto Franza Liszta, ki je sam dal Italiji veliko več, kot je ona vrnila njemu, zlasti pa Vatikan s papežem…
Seganje Italijanov v slovanski svet je povezan s stoletnim mikom največjih kulturnih centrov, kot sta Sankt Petergurg in Moskva, odhajanjam tja, delovanjwm, povezavami, soustvarjanjem.
Daniele Petralia se je s Sicilije zlahka povezal k nadaljevanjem velike tradicije Čajkovskega najprej k Rahmaninovu, zatem pa še k Prokofjevu. Če bi nastopil z orkestrom, bi verjetno najraje igral kar vse tri skladatelje ?
Petralia je izkušen koncertni pianist, samozavesten in je uvodne Glasbene trenutke izvedel hkrati celovito in kontrastno, že uvodoma meditativno in z virtuozno desno roko, v drugem trenutku je pokazal razkošno zvočnost, hitro in dinamično vzneseno igro. Tretji trenutek je bil precej počasen, s precej težko in kontemplativno igro. Četrti Presto je bil zelo poudarjen, peti zelo miren, zadnji pa močan, kot da bi se skladatelju in pianistu odprl prostor svobode v vseh smislih.
Rahmaninov je v nadaljevanju ustvaril več velikih ciklov miniatur za solo klavir, med njimi Preludije, op. 23, ki so nastajali med letoma 1901 in 1903. Kasneje jih je dopolnil še z zbirko Preludijev, op. 32, ki skupaj z zgodnjim Preludijem v cis-molu, op. 3, št. 2, ustvarjajo celoto štiriindvajsetih preludijev v vseh durovih in molovih tonalitetah, s čimer je nadaljeval tradicijo Chopina in svojega sošolca z Moskovskega konservatorija Aleksandra Skrjabina.
Toda v nasprotju z njima, ki sta pogosto pisala kratke, fragmentarne in formalno odprte skladbe, so preludiji Rahmaninova bistveno bolj razsežni. Zbirka Preludijev, op. 23, odseva skladateljevo izjemno mojstrstvo v razkrivanju tehničnih, zvočnih in izraznih možnosti celotne klaviature.
Sam Rahmaninov jih na koncertih nikoli ni igral kot cikel, temveč je izbiral posamezne preludije, ki so si med seboj kontrastno odgovarjali po značaju in tempu. Kljub temu zaporedje tonalitet, prehodi in formalna zaokroženost nakazujejo, da jih je zasnoval kot smiselno celoto.
V ciklu najdemo tridelno zasnovani Preludij v B-duru, op. 23, št. 2, v katerem se neukročen ostinato leve roke prepleta z rezko, akordično melodiko desne roke in ustvarja vtis skoraj simfoničnih razsežnosti. Med najbolj lirične v zbirki sodi Preludij v D-duru, op. 23, št. 4, ki razgrinja spevno temo, jo postopoma vodi do vrhunca in nato razblini v miren zaključek. Preludij v c-molu, op. 23, št. 7, prinaša dramatičen, skoraj fatalističen značaj, grajen na nepopustljivem šestnajstinskem gibanju, ostrih kontrastih in harmonskih zgoščevanjih, ki se razvežejo v silovit sklep. (Iz programa).
Nadaljevanje Rahmaninova s tremi Preludiji op. 23 je še bolj poudarilo pianistovo navezanost na določen postor in čas, kar je podčrtal še s Prokofjevom v drugem delu koncerta. Dobro, tu bi manjkal še Šostakovič za pravo piko na i. Najbolj znan in s tem najlepši je Preludij št. 4 v D – duru, ker v njem skladatelj najbolj prisluhne samemu sebi, svoji notranjosti in izrazi svojo dušo. A je hkrati vseeno precej kontrasten, z določenimi dramatičnimi poudarki, po katerih pride do mirnega izpovednega konca.
Sergej Prokofjev (1891–1953) je veljal za enega najizvirnejših glasbenih umov na začetku 20. stoletja. Izobrazil se je na Konservatoriju v Sankt Peterburgu, kjer je že kot deček izstopal po virtuoznosti in kompozicijski drznosti. Že v prvih skladbah so sodobniki prepoznali njegov »uporniški« značaj, v katerem se mladostna drznost prepleta z ironično distanco in iskrivim humorjem.
Njegov izjemno raznoliki opus obsega simfonije, koncerte, opere, balete, filmsko in komorno glasbo, v središču pa ostaja klavir, ki ga je spremljal vse ustvarjalno življenje. Prokofjev je klavir razumel v njegovi temeljni, »tolkalski« naravi. Skladatelji prejšnjih stoletij so ga praviloma obravnavali kot »petje« z glasovi, on pa je v ospredje postavil njegovo perkusivno ostrino in mehanično energijo. Toda ob ritmični neizprosnosti je znal ustvariti tudi nežne, lirične trenutke.
Prokofjev je prav v klavirskih sonatah najpopolneje razvil samosvoj, ostro ritmiziran in harmonsko drzen slog. Sonata za klavir št. 7 v B-duru, op. 83, znana tudi pod vzdevkom Stalingrad, je nastajala med letoma 1939 in 1942. Je druga izmed t. i. vojnih sonat, ki sodijo med njegova najintenzivnejša dela. Skladatelj jo je začel snovati tik pred izbruhom druge svetovne vojne in jo dokončal v času, ko je pred nemško ofenzivo zbežal iz Moskve na Kavkaz. Čeprav je bil pogosto zmožen ustvarjati neodvisno od zgodovinskih okoliščin (njegova lahkotna Klasična simfonija iz leta 1917 je nastala sredi revolucije), so v tej sonati neposredno odsevale napetosti časa: tesnoba, ogorčenje in občutek katastrofe. V tej skladbi Prokofjev ni več zgolj »nagajivi« modernist, ki izziva tradicijo, temveč umetnik, ki z intenzivnostjo izraža resničnost svojega časa. Klavir postane bojno polje, kjer se prepletata poezija in brutalnost. Prvi stavek (Allegro inquieto) oblikuje kontrast med tihim, napetim uvodom in eksplozivnimi pasažami v nizkem registru, ki jih zaznamujejo disonantni akordi in ostre ritmične figure. Občasni lirični vložki le začasno omilijo napetost. Drugi stavek (Andante caloroso) v E-duru prinaša lirično temo, ki črpa iz samospeva Žalost (Wehmut) Roberta Schumanna. Melodika se v srednjem delu zgosti, preden se vrne v pomirjajoč sklep, s čimer skladatelj doseže občutek krhkega ravnotežja med napetostjo in intimnostjo. Precipitato je oblikovan kot tokata v 7/8 taktovskem načinu, zgrajen na vztrajnem in intenzivnem ponavljanju trozvokov. Finale doseže vrhunec v reprizi glavne teme, ki zahteva izjemno tehnično moč in se zmagoslavno zaključi v briljantnem nizu oktav. (Iz programa).
Pianist Daniele Petralia je z izborom Sedme sonate pripravil poklon slavnemu pianistu Mauriziu Polliniju, ki je slovel kot interpret prav te sonate, medtem ko je Ivo Pogorelić raje dal poudarek Šesti sonati.
Že prvi stavek učinkuje bolj moderno, ritmično, udarno, konfliktno, skratka vojno v ff. Drugi stavek je kontrastno speven, miren, melodičen in kontemplativen, kot da bi ponujal spravo in poudarek ter s tem sprejemanje lepote življenja kot najvišje vrednote. Tretji ima redko oznako Precipitato ali prehitevajoče, kar postavlja izvajalca v položaj svojih skrajnih izvajalskih zmožnosti; nekakšne posebne zagrizenosti, napadalnosti, vojaškega juriša v notranjih miselnih in doživljajskih prvinah.
To vzdušje je Petralia znal poustvariti. A mu v bistvu ni bilo težko, ko pa se je lahko spominsko ozrl na Svjatoslava Richterja, Maurizia Pollinija, Grigorija Sokolova… Zame je bil najboljši Pollini.
Petralia se je po toplih aplavzih odzval in občinstvu zahvalil z dvema Chopinoma in omenjenim Lisztom.
Marijan Zlobec