V Viteški dvorani Križank se nadaljuje cikel koncertov profesorjev na Konservatoriju Vincenzo Bellini iz Catanie na Siciliji v Italiji, s katerim ima Festival Ljubljana intenzivne stike zlasti na področju organiziranja in izvedbe mednarodnih mojstrskih tečajev v okviru Ljubljana Festivala in mednarodnega tekmovanja pianistov kot del programa Zimskega festivala.
Pianist Rossario Randazzo in flavtist Salvatore Vella, foto Festival Ljubljana/Katja Kotba
Program:
Joachim Andersen:
Norma Vincenza Bellinija iz cikla Operne transkripcije, op. 45, št. 2
Don Giovanni Wolfganga Amadeusa Mozarta iz cikla Operne
transkripcije, op. 45, št. 5
Giulio Briccialdi:
Fantazija na teme iz opere La traviata Giuseppeja Verdija, op. 76
Paul-Agricole Génin:
Fantazija na teme iz opere Ples v maskah Giuseppeja Verdija, op. 81
Jules Demersseman:
Velika koncertna fantazija na teme iz opere Oberon Carla Marie von Webra, op. 52
Peter Iljič Čajkovski:
Kuda, kuda, kuda vi udalilis, arija Lenskega iz opere Jevgenij Onjegin
François Borne:
Briljantna fantazija na teme iz opere Carmen Georgesa Bizeta
Pianist Rossario Randazzo
V 19. stoletju so številni virtuozni glasbeniki našli svoj ustvarjalni izraz v priredbah priljubljenih opernih tem, ki so jih preoblikovali v bleščeče fantazije, variacije in parafraze. Ta zvrst je združevala privlačnost znanih melodij s priložnostjo za tehnično in izrazno izkazovanje izvajalcev. Čeprav je bil Franz Liszt s svojimi klavirskimi priredbami najvplivnejši predstavnik na tem področju, so operne fantazije in tovrstne skladbe nastajale tudi za številne druge instrumente. Med flavtisti tega obdobja so bile priljubljena priložnost za združevanje virtuozne tehnike, melodične inventivnosti in teatralne izraznosti, s čimer so operne melodije prenesli iz orkestrske jame in z gledaliških odrov v salonske in koncertne dvorane.
Danski flavtist, dirigent in skladatelj Joachim Andersen (1847– 1909) je veljal za enega najodličnejših virtuozov svojega časa. Po začetnih letih v Kraljevem danskem orkestru je deloval v Sankt Peterburgu, nato pa v Berlinu, kjer je bil med soustanovitelji Berlinskih filharmonikov. Kot dirigent je vodil poletne koncerte v Scheveningenu, pozneje pa ustanovil dirigentsko šolo v rodni prestolnici. Andersen je bil plodovit skladatelj, znan predvsem po študijah in virtuoznih skladbah za flavto. Njegov opus šteje več kot šestdeset del, med katerimi izstopa cikel Operne transkripcije, op. 45. V tej zbirki je osem skladb za flavto in klavir, v katerih je priredil prizore iz oper Vincenza Bellinija, Wolfganga Amadeusa Mozarta in drugih ter v njih združil bleščečo virtuoznost z izrazito liričnostjo. (Iz programa).
Izbor prizorov iz dveh slavnih oper je pokazal ne le programsko posebnost, na kakršno doma nismo navajeni, razen včasih kakšne in posamezno, ne pa kot koncertno celoto. Še bolj bi se tak program izkazal kot posebnost, ko bi solist in njegov klavirski spremljevalec izbrala celoten cikel, ki traja eno uro. Poleg omenjenih dveh oper so v njem še Mozartova Figarova svatba, Boieldieujeva La Dame Blanche, Nicolaijeve Vesele žene windsorske, Donizettijeva Lucia di Lammermoor, Webrov Čarostrelec in Mozartova Čarobna piščal.
Normo začenja pianist, kar precej počasi, a bolj dramatično, kot da bi rezimiral iluzijo orkestra, kar seveda že samo po sebi v tej kombinaciji ni možno. A pianist hitro tempo pospeši, ko se oglasi flavta kot nosilka Bellinijevih melodij, seveda z okraski, malo virtuoznosti, prevladuje pa arijska spevnost, ki daje solistu možnost občutenja izpovedne sopranske vloge. Pianist ima še nekaj solo povezovalnih mest, tako da flavtist lahko s svojim igranjem spremeni sceno v operi in s tem njen značaj. Prevladuje pa prefinjen dialog. Najbolj je znana arija Casta Diva, ki jo je gostujoči solist izvedel s potrebno emotivnostjo, čeprav njegova flavta ni mogla nadomestiti Marie Callas. Je pa sam konec kar hiter in virtuozen.
Don Giovanni je še bolj zahteven, ker ima celo vrsto dramatičnih in dialoških prizorov, duetov, tercetov…, tako da avtomatično marsikaj odpade, razen če bi imeli npr. še eno flavto. Poslušalec najbolje da spremlja samo koncert, brez imaginacije opernih izvedb, kot jih pozna z odra. La ci darem la mano (Don Giovanni) je že ena najbolj značilnih arij v ciklu, a ostaja brez duetnega dela. Malo manj je znana Vedrai, carino (Zerlina). Posebnost je motivna prevzeta slavna basovska arija Non piu andrai iz Figarove svatbe, potem pa Don Giovanni nastopi spet z nam znano Šampanjsko arijo in flavtist transkripcijo s primerno hitrostjo in dinamiko zaključi.
Flavtist Salvatore Vella
Giulio Briccialdi (1818–1881) je bil ena najvidnejših osebnosti 19. stoletja na področju flavte v rodni Italiji, ne samo kot skladatelj, temveč tudi kot inovator na področju svojega inštrumenta. Rodil se je v Terniju in že kot najstnik poučeval na Nacionalni akademiji sv. Cecilije v Rimu, pozneje pa je deloval v Neaplju, Milanu, Londonu in Firencah.
Koncert
Bil je priljubljen profesor in tudi izvajalec, ki je v svojih kompozicijah pogosto črpal iz glasbenega gledališča, še posebej oper Giuseppeja Verdija. Njegova Fantazija na teme iz opere La traviata Giuseppeja Verdija, op. 76, je značilen primer virtuozne parafraze 19. stoletja, v kateri se prepletajo briljantna tehnika, eleganten kantilen slog in občutek za glasbeno dramaturško učinkovito razporeditev tem. (Iz programa).
Pri Traviati se struktura arij in tem v bistvu ponovi, ker glede na opero kot tako to v transkripciji za flavto in klavir niti ne bi bilo možno izpeljati drugače, tako da manjkajo npr. najdaljša arija ob koncu prvega dejanja, pa kolektivna napitnica Libiamo… Boljše je Violettino umiranje, ker je flavta, kot veste, posebno lepa, ko joče, če jo igra flavtistka, moški pa bolj joče s figo v žepu ali mediteransko.
Klavir začne in nakaže operno dramatičnost, a se takoj oglasi flavta, in to nekako od zadaj, ko je Violetta sama z Alfredom in svoje domnevno razuzdano življenje že zaključuje. Slišimo seveda Alfredovo arijo Parigi, o cara, ki se v operi nadaljuje z Violetto, ki melodijo arije najprej ponovi, potem pa nastopi duet, ki pa ga ena flavta ne more izvesti. Posrečen je množični prizor ali Ples v drugem dejanju, ki je v resnici poln melodične plesnosti in flavtistu daje priložnost vrhunske tehnične in muzikalne izvedbe s prav bravuroznimi okraski in se solist v nadaljevanju odrske izvedbe opere v melodiji flavte ne sliši več, ker gre transkripcija naprej v arijo iz 3. dejanja Addio, del passato. Klavir ponovi melodijo, nadaljuje pa flavtist z izjemnimi variacijami na poprej izpostavljeno temo Addio… Parigi, o cara se ponovi, le da je sedaj še večji poudarek na virtuoznih okraskih same flavte, a transkripcijo zaključi solo klavir.
Francoski flavtist in skladatelj Paul-Agricole Génin (1832 1903) se je rodil v Avignonu in se učil pri slovitem Louisu Dorusu, ki je imel s svojimi učenci ključno vlogo pri uveljavitvi sodobne kovinske prečne flavte, kakršno poznamo danes. Génin se je uveljavil v Parizu, kjer je bil kot soloflavtist reden sodelavec italijanske operne družbe Théâtre-Italien in pozneje član Orkestra Colonne, ter postal eden vodilnih francoskih flavtistov druge polovice 19. stoletja.
Zadovoljstvo po koncertu
Skladal je predvsem za svoj inštrument, napisal je več kot šestdeset del, med katerimi prevladujejo izvajalsko zahtevne fantazije na teme iz priljubljenih oper, variacije in lirične miniature. Med njimi najdemo Fantazijo na teme iz opere Ples v maskah Giuseppeja Verdija, op. 81, ki združuje tehnično dovršenost z melodično elegantnostjo francoskega značaja. (Iz programa).
Začenja jo baritonska arija Renata iz prvega dejanja Alla vita che t’arride di speranza e gaudio piena. Najprej kot melodija in sledijo sijajne virtuozne okrasne hitre pasaže ter variante. Izjemna je tenorska arija Riccarda, ki jo zna flavta odlično karakterizirati, seveda z variacijami v ponovitvi in z naraščajočo briljanco. Sledi nova arija, a vendarle manjka Oscar. Ponovi se le arija Alla vita s sijajno tehnično zahtevno igro flavtista do efektnega konca.
Jules Demersseman (1833–1866) se je kljub precej kratkemu življenju uveljavil kot eden najpomembnejših francoskih flavtistov sredi 19. stoletja in je kot skladatelj pomembno zaznamoval razvoj flavtističnega repertoarja. Rodil se je v Hondschootu in študiral v Parizu, kjer je bil učenec Jean-Louisa Tulouja, zagovornika starejših modelov flavte. Kljub zgodnji slavi kot solist ni nikoli dobil učiteljske vloge, saj je vztrajal pri tradicionalnem glasbilu.
Pisal ni zgolj fantazij, etud in sonat za flavto, temveč tudi skladbe za druge inštrumente, s čimer je pokazal širši ustvarjalni razpon kot večina njegovih flavtističnih sodobnikov. Velika koncertna fantazija na teme iz opere »Oberon« Carla Marie von Webra, op. 52, je spevna, razgibana in formalno jasna skladba, značilna za francosko šolo sredi 19. stoletja. (Iz programa).
Oberon je bil v že gornjem kontekstu manj zanimiv in privlačen, ker poslušalec nima prave identitete, saj je opera malokrat izvajana. Prevladuje spevnost, počasnost, z elementi refleksije, potem variacijami do žalostnega konca.
Medsebojne čestitke
Peter Iljič Čajkovski (1840–1893) je bil prvi ruski skladatelj, ki je dosegel resnično mednarodno prepoznavnost in odločilno zaznamoval razvoj ruske glasbe v 19. stoletju. V nasprotju z rusko
peterko ni črpal iz ljudske glasbe, temveč je združeval zahodnoevropsko oblikovno disciplino z izrazito čustveno intenzivnostjo in melodično invencijo.
Aplavz
Opero Jevgenij Onjegin je napisal leta 1879 po Puškinovem romanu v verzih, ki ga je pritegnil s psihološko poglobljenostjo likov in prefinjeno družbeno satiro. Arija Lenskega Kuda, kuda, kuda vi udalilis (»Kam ste odšli, zlati dnevi moje pomladi«) iz drugega dejanja je ena najbolj ganljivih točk v celotnem opernem repertoarju. V njej pesnik tik pred dvobojem z Onjeginom v umirjenem, elegičnem tonu premišljuje o minljivosti življenja, izgubljeni mladosti in ljubezni. (Iz programa).
Flavta je tu jokajoča in sentimentalna, za kar pa je bil solist nekoliko premalo poglobljen in sočuten. Do predsmrtne pretresljivosti je bilo še nekaj stopinj na lestvici od 1 – 10, se pravi 7.
Salvatore Vella
Francoski flavtist in skladatelj François Borne (1840–1920) je bil član Orkestra Velikega gledališča v Bordeauxu in profesor flavte na Konservatoriju v Toulousu. Poleg poustvarjanja je sodeloval tudi pri tehničnih izboljšavah Böhmove moderne prečne flavte. Najbolj znan je po Briljantni fantaziji na teme iz opere Carmen Georgesa Bizeta, ki jo je objavil leta 1880 in je postala ena najbolj priljubljenih skladb romantičnega soloflavtističnega repertoarja.
V njej je Borne povezal najprepoznavnejše motive iz opere o fatalni ženski, med njimi Habanero in pesem toreadorja Escamilla, ter jih preoblikoval v niz izrazito kontrastnih variacij. Delo združuje tehnično zahtevnost z ognjevitimi plesnimi elementi in prepoznavno francosko barvitostjo, zaradi česar ostaja klasičen primer bleščeče koncertne fantazije 19. stoletja. (Iz programa).
Kdor pozna skladbo v izvedbi Irene Grafenauer, mu ne bo nobena interpretacija dovolj, kaj šele presežna. Skladba je tehnično najbolj zahtevna, Habanera je vrhunska, oba nastopajoča ta igrala zelo skupaj, a je v Carmen več emocij. Opera je mediteranska, a vendarle bolj ciganska. Raje bi videl nastop z več emocijami in manj ležernosti.
Po toplih aplavzih sta dodala priredbo za flavto in klavir Intermezza iz Mascagnijeve Cavallerie rusticane. Oba sta zelo soliden glasbeni tandem in sta na Festival Ljubljana prinesla programsko redkost.
Italijanski flavtist Salvatore Vella je z odliko diplomiral leta 1985 na Konservatoriju Alessandra Scarlattija v Palermu pri Gerardu Petruzziellu, nato pa se izpopolnjeval pri priznanih flavtistih, kot so Wolfgang Schulz na Dunaju, Aurelio Persichilli na Nacionalni akademiji sv. Cecilije v Rimu, Emmanuel Pahud v Firencah in Alain Marion na tečajih festivala v Gubbiu.
Teatro Massimo Bellini
Od leta 1989 je prvi flavtist Orkestra Gledališča Massimo Bellini v Catanii, sodeloval pa je tudi z uglednimi italijanskimi orkestri, med drugim z Orkestrom Nacionalne akademije sv. Cecilije v Rimu in Orkestrom Majskega glasbenega festivala v Firencah, ter pod vodstvom dirigentov Mjung-Vun Čunga in Riccarda Mutija. Nastopal je na festivalih v Italiji in tujini ter poučeval na mojstrskih tečajih v številnih evropskih državah, na Kitajskem in Japonskem. Kot solist in komorni glasbenik redno koncertira z zasedbo Ensemble Belliniano, s katero je nastopil v več kot desetih državah Evrope, Azije in Južne Amerike. Poučuje na Konservatoriju Vincenza Bellinija v Catanii in je od leta 2001 predstavnik japonske znamke Pearl Flute.
Tradicionalna darila Festivala Ljubljana
Rosario Randazzo je italijanski pianist in korepetitor, ki je diplomiral na Konservatoriju za glasbo Alessandra Scarlattija v Palermu, kjer je poleg klavirja študiral tudi kompozicijo, nato pa se izpopolnjeval pri Aldu Ciccoliniju v Bisceglieju in Sermoneti. Posveča se predvsem komorni in vokalni glasbi ter deluje kot cenjen operni korepetitor. Njegov repertoar obsega več sto del, od samospevov in opernih arij do daljših in tehtnejših kompozicij. Kot pianist je nastopal po številnih italijanskih in evropskih glasbenih središčih, med drugim v Bruslju, Lyonu, Milanu in Genovi ter v Mehiki, kjer je vodil tudi mojstrske tečaje za klavirsko spremljavo in komorno igro na Univerzi v Guanajuatu. Sodeloval je z uglednimi pevci in instrumentalisti, med drugim s flavtisti Silvio Careddu, Paolom Taballionom in Mariem Carolijem, trobentačema Robertom Rossijem in Marcom Torom, evfonistom Stevenom Meadom ter harfistko Marie-Pierre Langlamet iz Berlinskih filharmonikov. Bil je uradni pianist državnega tekmovanja italijanskih konservatorijev Državna nagrada za umetnost in redno sodeluje na mojstrskih tečajih priznanih evropskih glasbenikov. Poučuje na Konservatoriju Vincenza Bellinija v Catanii.
Cikel koncertov se bo nadaljeval prihodnji teden.
Marijan Zlobec