Bliža se jubilej slavne slovenske operne in koncertne pevke Marjane Lipovšek, rojene 3. decembra 1946. Ob njeni osemdesetletnici pripravljajo na Dunaju posebno publikacijo. Med iskanjem ogromnega publicističnega gradiva, ki se začenja od njenih študentskih let in nadaljuje vse do danes, je posebno dragoceno dogajanje ob podelitvi Prešernove nagrade leta 1988, ko je bila nagrajenka Marjana Lipovšek, slavnostni govorec pa arhitekt Boris Podrecca. Oba živita na Dunaju in se poznata že desetletja dolgo. Tu prvič sploh objavljamo govor Borisa Podrecce v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na slovesnosti pred 1400 poslušalci. Slikovna oprema je kombinacija iz časa dogajanja in kasnejših podob ali imen in njihovih del, ki se neposredno ali posredno povezujejo z govorom. Govor v tipkopisu hrani Arhiv Republike Slovenije na Poljanski ulici 40 v Ljubljani. Objavljen je po digitalizirani verziji. Nekaj besed je svojskih in karakterizirajo Podreccov osebni intelektualni stil, ena pa je problematična – “Statost in antičnost Plečnikovega znaka ne zanikata modernosti…” Kaj je ta statost, ki je v slovenščini ni ? Je to statičnost ali sodobnost, sočasnost ?
Spoštovani in dragi prijatelji,
najprej se vam moram zahvaliti za zaupanje, ki ste mi ga izrekli s tem, da ste me poklicali za slavnostnega govornika ob slovenskem kulturnem prazniku, ob podelitvi Prešernovih nagrad. Radost in skrb me navdajata, ko sem bolj kot kdaj spet postavljen v položaj, v katerem sem in nisem, ko sem bolj kot kdaj spet Slovenec in tujec obenem, razpet med vtise mojega ljubljanskega otroštva, tržaških mladostnih let in današnjega dunajskega bivanja. Iz tega zornega kota, ki je poleg tega opredeljen še z mojim poklicem, se mi pogled na pravkar omenjeni trikotnik nenehoma širi in zožuje, je pa tudi edina perspektiva, iz katere lahko nocoj spregovorim. Torej bcm bolj zidal kot govoril. Zato se vam moram še posebej zahvaliti tudi za priložnost, ki jo imam, da v tem svečanem trenutku lahko spregovori skozi mene tudi nekoliko drugačen svet od običajnega, svet ambientalne kulture.
Boris Podrecca, Marjana Lipovšek in dr. Dimitrij Rupel, zunanji minister Republike Slovenije, foto Marijan Zlobec
Poleg tega daljnogled, ki sem ga nastavil, ne gleda od znotraj v svet, temveč iz sveta noter. Zato ta slovenski svet ne vidim v njegovi razblinjenosti in detajlih, ker pač nisem čisto blizu, temveč v njegovi emblematični zgoščenosti. Moja oddaljenost pa nikakor ne pomeni odsotnosti, ampak – verjemite mi – iskreno prizadetost.
Forma perennis, razstava v NUK, 2025, foto Marijan Zlobec
Ta moja prostorska razsrediščenost pogojuje seveda tudi moj odnos do časa, ki ga doživljam prav tako široko, v široko raztegnjenem zgodovinskem loku. V tem loku seveda zdajšnjost ni niti malo zanemarljiva, je pa prav tako vpeta v širšo časovnost. Tudi osebno in narodno identiteto gledam v takem prostoru in takem času. Torej je ne doživljam kot sklenjen in dokončan monolit, temveč kot odprto, dialektično dogajanje.
Razstava Forma perennis o Plečnikovem doslej prezrtem oblikovalskem opusu v NUK
V tem kontekstu ne morem govoriti o odgovornosti družbe, pa čeprav morda pričakujete od mene prav to, temveč kvečjemu o odgovornosti estetike in odgovornosti posameznika. To pa zato, ker je umetnost konec koncev odgovorna predvsem sama sebi. Vsaj pretežni del umetnosti, z izjemo tiste, s katero se ukvarjam jaz sam, z izjemo arhitekture.
Razstava Borisa Podrecce v Centru Rog v Ljubljani 2025
Knjigo, ki nam ni všeč, zapremo, pred slabo glasbo si lahko zamašimo ušesa, ponesrečeno sliko obrnemo k zidu, ne moremo pa si odmisliti ali likvidirati kolonade, ker bi se hiša pri tej priči zrušila na nas. Obsojeni smo živeti z njo. Arhitektura pa je odgovorna tudi zaradi svoje specifične časovnosti, saj vsebuje trajanje in stalnost.
Boris Podrecca slovi po svoji intelektualni suverenosti, foto Marijan Zlobec
Knjige ponoči spijo, mesto pa je budno. Zato so vse druge umetnosti v svojem bistvu samoodgovorne, arhitektura pa je odgovorna. Beseda bo meso postala, seveda bo postala, in ima za to na voljo veliko časa, arhitektura pa je že meso in telesnost.
Slavna Plečnikova knjiga iz leta 1941 s soavtorjema: umetnostnim zgodovinarjem dr. Francetom Steletom in psihologom dr. Antonom Trstenjakom
To se mi zdi pomembno poudariti vselej, kadar tako ali drugače govorimo o slovenski narodni identiteti. Narod, ki se je in se še vedno predvsem osvobaja in ki je poleg tega fizično tako nemočan, kot je slovenski, razpolaga pri svojih prizadevanjih predvsem z besedo – ne samo z literarno, ampak tudi z ideološko in politično besedo, medtem ko mu je kultura telesnosti, kultura ambienta, manj pomembna.
Boris Podrecca – Vila Urbana v Ljubljani, foto Miran Kambič
Ne samo kultura ambienta – tudi kultura vidnega in slušnega. Toda če gradimo svojo identiteto izključno na besedi, jo moramo za svet prevajati in smo v nenehni odvisnosti od posrednikov, ki lahko posredujejo svetu tudi nadomestek.
Jože Plečnik je oblikoval plakat Dunajske secesije, z razstave v NUK, 2025
Zato moramo s smislom za realnost sveta, ki ga nosi arhitektura s svojo neposredno avtentičnostjo, graditi identiteto naroda ne samo na besedi, ampak tudi na lastni podobi ambienta, ki stoji in ga ni treba prevajati. Pa tudi na lastni podobi filma in glasbe, ki jima prav tako niso potrebni posredniki. Ni samo ljudska pesem, je tudi slišni in vidni svet.
Plečnikove arkade na Ljubljanski tržnici, za katero je Marjana Lipovšek rekla, da je najlepša na svetu, foto Marijan Zlobec
Skoraj vsi veliki italijanski filmski režiserji so iz Emilije, Fellini, Antognoni, Bertolucci, vendar jih ne opredeljuje samo pokrajina, iz katere prihajajo. Vsak ima svoj horizont. Felliniju je horizont morje, Bertolucciju nižina zemlje, Antognoniju ptičja perspektiva …
Razstava Borisa Podrecce v Centru Rog v Ljubljani, 2025
Zgodbe v njihovih filmih skoraj ni, njihova zgodba je v njihovem pogledu na svet. Tudi najmanjši Plečnikov baluster na Tromostovju, postavljen tukaj ali v Parizu, govori neposredno – govori o univerzalnih pravilih gradnje in je tudi univerzalno primerljiv, obenem pa priča tudi o določenem izvoru.
Marjana Lipovšek in skladatelj, akademik Uroš Krek po podelitvi Prešernovih nagrad leta 1988, foto Marijan Zlobec
Identiteta naroda se utemeljuje le v okviru univerzalnih pravil.
Toda če že govorim o narodni identiteti, potem se moram zavedati tudi neprijetnih stvari. Prvič te, da Evropa in svet ne pričakujeta od nas, da bomo izvažali Evropo in svet, ampak nas same. Drugič te, da slovenske identitete, naj si še tako domišljamo, da je, v Evropi in svetu ni, vsaj ne kot nečesa avtonomnega in do kraja razpoznavnega – je predvsem identiteta Jugoslavije ali celo Balkana…
Boris Podrecca ima rojstni dan 30. januarja in je bil leta 2025 star 85 let, foto Center Rog
Pri tem dejstvu pa ne moremo in ne smemo računati, da bo umetnik opravljal poleg svoje vloge še vlogo posrednika, politologa, menažerja in advokata svojega dela. Zakaj tisto, kar lahko umetnik da svetu, je samo njegovo umetniško delo. Vloge si je torej treba razdeliti in se organizirati.
Boris Podrecca – Delto reke spremeniti v morje, razstava v Centru Rog
Kultura naroda je tudi v kulturi struktur posredovanja, dialektika med jazom umetnika in družbo pa mora biti ohranjena.
Boris Podrecca v svoji hiši, domu v četrtem nadstropju na Dunaju, foto Marijan Zlobec
Umetnik tudi v malem narodu ne more biti posredovalec in socializirano bitje, ampak obsedenec s svojim sklenjenim, v njega samega zaprtim svetom. Pustimo mu – za božjo voljo ! – naj v njem izgoreva in izgori. Samo na ta način bomo imeli tisto bogastvo in tisto različnost jazov, da bo kulturi posredovalnih struktur sploh vredno kaj posredovati. Pri tem pa seveda nimam v mislih merkantilnega, tržnega odnosa do kulture, čeprav majhnim narodom včasih primanjkuje tudi tega.
Boris Podrecca razlaga svojo razstavo na Dunaju, foto Marijan Zlobec
Znebiti se moramo tudi občutka, da je majhen narod nekaj drugega od sveta. In da mora na realnost velikega sveta, ki ga obdaja, vedno reagirati sramežljivo in z občutkom usodnosti. Ta slovenska majhnost, izjemnost in posebnost je lahko tudi kapital. Saj iz širše časovne perspektive danes metropola skoraj ni več mogoča, ker je zanimivejši in pomembnejši mozaik sveta kot celovita podoba Madone. Naj je še tako prevladujoča opcija številčnosti in moči, lahko danes metropola kot sinonim velikega naroda prevzema le vlogo velikega posrednika, torej tistih struktur, ki jih mali narodi nimajo.
Marjana Lipovšek v Salzburgu, foto Marijan Zlobec
Metropola sama pa nima avtentične invencije. Metropola išče svojo avtentičnost na periferiji, tam, kjer je po dolgem zgodovinskem čiščenju ostalo le bistvo klasike, obogateno z bogatim regionalnim ali narodnim izvorom.
Slovite Plečnikove arkade na Ljubljanski tržnici, foto Marijan Zlobec
Katalonska kultura, ki smo jo imeli priložnost spoznati tudi v Ljubljani, priča prav o tem: o novem ambientalnem izrazu, ki je pestrejši od klasično pojmovane kulture in bogatejši od ludizma metropole, saj se izraža predvsem kot kultura in kvaliteta prostora, kot kvaliteta življenja. In to ne samo kot beseda o kvaliteti. In tudi ne kot kvaliteta, ki je pogojena samo z ekonomskih faktorjem, ki je pogosto le alibi za pomanjkanje vizije. Na mojem Dunaju je vizija socialdemokrata Viktorja Adlerja v časih najhujše gospodarske recesije zgradila v nekaj letih najlepšo socialno arhitekturo, bivališča in infrastrukturo za 63.000 ljudi.
Zmajski most v Ljubljani (leta 1904 most Franca Jožefa I.) dnevno obišče na tisoče ljudi, foto Marijan Zlobec
In to niso bila samo stanovanja, ampak tudi obrambna trdnjava pred bližajočim se nacizmom. Impetus in val, ki je pogojen s človekovo eksistencialno potrebo po tem, kar hoče in mora imeti, je močnejši od vsakih ekonomskih omejitev ali pa inovator ekonomije same. Torej je dejansko tudi vizija. Danes smo v Barceloni, v Portu, na Dunaju in morda celo v Ljubljani priče kulturi, ki izraža človekove najgloblje eksistencialne potrebe in noče biti več le ilustracija.
Akademik, pisatelj Boris Pahor in Boris Podrecca v Ajdovščini ob odkritju spomenika slikarju Venu Pilonu, delo akademskega kiparja Mirsada Begića, foto Marijan Zlobec
Ta nova kultura, ki ni samo apologija fragmenta ali apoteoza regionalizma, potrebuje za svojo rast predvsem vizijo. Tudi Cilj, tudi Utopijo, pa naj sta bili ti dve besedi v preteklosti še tako zlorabljeni. Odprtost dialoga, pluralizem opcij in kar je še teh novih fenomenov ne morejo biti samozadostni, tudi ne zadnji cilj – cilj je lahko le kvaliteta življenja. Velika normalnost.
Plečnikova regulacija Ljubljanice je bila arhitekturna poteza stoletja, foto Marijan Zlobec
Tudi nihilističen, nič manj navzoč pogled na svet, je lahko etičen samo tedaj, če v širšem aspektu predstavlja korelativ diaboličnemu použivanju sveta. Oba ekstrema, Nič in Vse, načenjata sredino, kjer je lok življenja najpolnejši in nam jemljeta sposobnost za ustrezen odgovor na bistveno vprašanje, kako biti.
Plečnikova vizionarnost v mestu s 50.000 prebivalci
Tu – pri tem tako zahtevno zastavljenem vprašanju – vidim celo prednost. Ko majhen narod odkrije kvalitativen odnos do sveta, svojo veliko normalnost, je namreč na boljšem: svojo kvaliteto lahko uresničuje v svoji zgoščenosti, medtem ko jo lahko uresničujejo veliki narodi le v svoji razsežnosti. A samo kot kvaliteta življenja je lahko model velikemu narodu, nikakor pa ne kot kriza. Kriza malega naroda je za velike narode vedno samo estetski užitek; in kolikor bolj je kriza malega naroda diabolična, toliko večji je njihov užitek. Konstrukcija vizije, v katero se iz svoje oddaljenosti skoraj ne upam spustiti, pa poteka v glavnem s pomočjo graditve svoje lastne ambientalne kulture, skozi kodeks lastnih oblik.
Maketa Plečnikovega Parlamenta iz leta 1947, foto Andrej Peunik / MGML
Novi drevored palm v Barceloni, ki so sicer izvorno tujek v tem mestu, izpričuje potrebo po identiteti z vsemi kulturami, ki so kdaj naseljevale ali se vsaj približale temu mestu. To ni samo eksotični motiv in zunanji znak, ampak zgoščenost identitete. Pogum in prostodušnost…
Slovenska avantgardna umetnostna revija Tank iz leta 1927
Organizacija mesta, muzeji in ustanove v majhnem narodu nimajo funkcije importa-exporta ali funkcije administrativnega ornamenta, ampak iniciacijo lastnega imaga. To pa seveda ni folklorizem, ki je najboljši tržni in izvorni artikel, temveč tudi univerzalni odnos do sveta, kakor tudi ni drugi ekstrem, internacionalizem in esperanto.
Plečnikov spomenik NOB na razstavi na Gallusovem nabrežju v Ljubljani, foto Marian Zlobec
Taka splošna oblika identitete je Plečnikova mladostna krogla na Guttenbergovem spomeniku na Dunaju in njegova starčevska krogla na spomeniku NOB v Ljubljani. Molk in splošnost te krogle v burnih peripetijah zgodovine, njena uporabnost, ki temelji na specifičnem zornem kotu, ni odvisna od ideologije, ampak od uporabnosti njenega lastnega arhetipa.
Avgust Černigoj – Konstruktivistični portret Srečka Kosovela, grafika, 1926
S svetom jo lahko primerjamo s splošnimi pravili klasičnosti ali z avantgardo kot zanikanjem te klasičnosti, ampak njena končna pravila so le pravila stroke. Tudi identiteta malega naroda ne more mimo teh splošnih, univerzalnih pravil. Plečnikov kapitelj izpričuje vso razsežnost klasike in ta klasika je v njegovih rokah najbolj na varnem prav zato, ker je najbolj slovenska.
Veno Pilon – skladatelj Marij Kogoj, 1923, Moderna galerija v Ljubljani
Kulturi je lastno stremljenje k sintezi besede in ambienta, se pravi misli in dejanja. Umetnost, ki me je obdajala v moji mladosti s Kosovelom, Pilonom, Kogojem in Černigojem, pa me je opozarjala tudi na policentričnost kulture. Pilonov portret mi je govoril o avantgardnem stremljenju metropole, točneje Pariza, o ikonografiji človeka, s katerim sem živel in ki sem ga poznal, in o zemljepisnih pogojih, iz katerih je zrasla likovna prvina. Ta širina je v tedanji družbi vse te umetnike pahnila na rob življenja, v tako ali drugačno boemstvo. Pomislimo samo, kako je merkantilno in kulturniško kratkovidni Trst izpljunil Černigoja! Združevanje raznorodnih elementov je umetnikom prineslo prekletstvo.
Veno Pilon – V kavarni, 1926, olje na platno
Moje zanimanje za Plečnika je iskanje moje lastne policentričnosti. Plečnikovo umetnost vidim v tem, da je vse bogastvo in vso različnost Evrope, ki se je nakopičila v njem, posredoval pod plaščem narodnega, slovenskega… In prav ta Plečnikova narodnost je tista, nad katero se danes svet navdušuje. Vendar to ni samo folklora, ni samo nekaj narojenega, ampak tudi kultura. In prepričan sem, da nekaj podobnega velja za vse velike slovenske duhove, tako za Franceta Prešerna kot za Ivana Cankarja.
Srečko Kosovel – Kons 5, konstruktivistična poezija, 1925, rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani
Tudi Prešeren in Cankar sta bolehala za boemstvom, kakor moji mladostni vzorniki, samo Plečnik je ostal presenetljivo zdrav. To pa najbrž zato, ker je bila njegova igra bolj pretkana, pa čeprav je bila še tako iskrena: ni hotel posnemati Evrope in zanikal je vse svoje učitelje, gradil je narod…
Marij Kogoj – opera Črne maske, 1929, izvedba v okviru Evropske prestolnice kulture – EPK, Maribor, 2012, foto Tadej Regent
Presajanje klasične gradbene simfonije je v svojih vulkanskih temah in v tragiki čezmernega poželenja skrival za mitom slovenske prestolnice. In skozi neresničnost umetnosti je zgradil resničnost našega ambienta. Nezaključenost njegovega dela, ne čisto do kraja izpeljana simbioza narodnega in forme pa nam vsem daje možnost, da zavihamo rokave in nadaljujemo. Nimamo opraviti z mrtvim stebrom, ampak z odprto poetiko. Kljub temu pa moramo biti previdni in tenkočutni.
Marij Kogoj – Črne maske, kostumograf in scenograf Alan Hranitelj, foto Tadej Regent
Statost in antičnost Plečnikovega znaka ne zanikata modernosti, ampak sta klasičnost pripeljala do njene zadnje meje, kjer jo lahko že vsak nadaljnji korak zruši. Njegove forme ne moremo kar emblematično nadaljevati, ne smemo pa je v imenu novega življenja pokončati.
Razstava Plečnikovih spomenikov Narodno osvobodilne borbe – NOB na Gallusovem nabrežju v Ljubljani, foto Marijan Zlobec
Plečnikove kolone ne pokrivajo režima. Kakor tudi njegove cerkve ne pokrivajo klerikalizma, saj vera še je, zadrtost pa ni več gradbeni element. Veličina njegove umetnosti ni afirmacija narodnega v preodprti metafori, ampak v najvišji korektnosti stroke.
Črne maske so najboljša ekspresionistična opera na svetu, Marij Kogoj je bil učenec Arnolda Schönberga in Franza Schrekerja na Dunaju med 1914 in 1918
Torej ne mimika forme, ne emblematičnost znakov, temveč visoka korektnost stroke! Nič drugače kot dognan Prešernov sonet. Kakor je namreč za Plečnika in njegovo delo odločilno njegovo italijansko potovanje, tako je najbrž za Prešerna odločilen Petrarkov vpliv. Naj si to želimo slišati ali ne, še vedno velja ugotovitev genija, da imamo Slovani dovolj talenta in trdnosti, ampak da bomo morali oboje še vedno brusiti v Rimu. Je pač tako, da celo narodne identitete ni več mogoče ustvarjati z zaverovanostjo vase, z zaklinjanjem na zvestobo samemu sebi in z narcisoidnim ogledovanjem samega sebe, temveč v kontemplaciji in relaciji s svetom. Zatorej obrnimo parolo: kolikor bolj sem univerzalen, toliko bolj sem tudi naroden.
Simulacija postavitve 120 m visoke Plečnikove Katedrale svobode, foto Kristijan Tavčar
Tudi moje udejstvovanje in udejstvovanje še mnogih drugih, ki živijo zunaj domovine, ne more biti plakat. Prvine, ki jih imamo od doma, moramo nenehno preverjati v relaciji s svetom. Njihova kvaliteta in odpornost se kažejo v tem, v kolikšni meri so naš ustvarjalni vložek in ne nekaj apriornega. Tu se ohranja in razvija naš skupni kulturni prostor, tu je temelj naše medsebojne povezanosti. Slovenstvo nikdar ni bilo in nikdar ne bo že kar samo po sebi konvertibilen vrednostni paket.
Marij Kogoj med pisanjem Črnih mask 1924 – 1927, foto Kogojeva hiša v Gradežu pri Turjaku
Dovolite mi, da vam pred sklepom vnovič položim na srce tisto najintimnejše, kar premorem in kar vam lahko dam: danes, v tej novi senzibilnosti sveta, ki je tako občutljiva za vizualno, skoraj filmično doživljanje, je fizičnost sveta, ki nas obdaja, prav tako pomemben kriterij kulture kot hipertrofija besede.
Hinko Smrekar – Bog naše dobe, iz cikla Zrcalo sveta IV, (1932 – 1933), Narodna galerija v Ljubljani
Najbrž bo v viziji, za katero se zavzemam, še vedno igrala pomembno vlogo tudi beseda, vendar bo ta beseda ostala prazna, če je ne bo spremljala tudi reparatura konkretnega sveta. Ideologija, naj je še tako zgovorna in glasna, je minljivejša od molka in statičnosti telesnosti.
Simulacija stopnišča v Plečnikovi Katedrali svobode (Parlamentu), povzeta po stopnišču Narodne in univerzitetne knjižnice, foto Kristijan Tavčar
Ne želim ostati v dialektiki tujstva in domačnosti, ki terja nekakšno rigidno dinamiko. To rigidnost želim razblažiti s posebno naklonjenostjo in ljubeznijo do tujstva in domačnosti in do njunega medsebojnega prepletanja. To že moram povedati, ker je ta ljubezen obvezna zlasti za nas, tujce, ki že moramo biti prijazni do svojega okolja, če hočemo, da bo tudi okolje prijazno do nas. In če hočemo preživeti. Kljub temu pa ne zaključujem z Zdravljico in klicajem, temveč s piko, ki se mi zdi v vsej interpunkciji še najbolj sistematična in trezna.
Hinko Smrekar – Ivan Cankar (na Dunaj je prišel leta 1896 in tam ostal do 1909), Smrekarja, ki je bil član dunajske slovenske umetniške skupine Vesna od leta 1904, so italijanski okupatorski fašisti kot talca brez sodbe ustrelili v Gramozni jami v Ljubljani 1. oktobra 1942
Iskreno se veselim dosežkov Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada.
Boris Podrecca
Govor dunajskega arhitekta – doslej je prejel že dve državni odlikovanji Republike Slovenije, ni pa še prejel Prešernove nagrade kot arhitekt in umetnik -, je bil morda za sprotno ali hitro poslušanje na slovesnosti, kjer je bil poudarek na treh Prešernovih nagrajencih in še več nagrajencih Prešernovega sklada, – njihovi obsežni predstavitvi in utemeljitvi nagrad – preveč intelektualen in dolg ter spričo te dimenzije v tiskanih medij ni bil v celoti objavljen, ampak le deloma povzet in citiran.
Tradicija slavnostnih govornikov je dolga in v marsičem izjemna, saj so se v skoraj 80 letih podeljevanj Prešernovih nagrad – od leta 1947 – zvrstili največji slovenski umetniki in intelektualci s področja umetnosti in kulture, pa tudi kulturne politike, kar je bilo še posebej zanimivo, kaj bodo povedali o sodobni slovenski družbi in položaju kulture in umetnosti v njej. Koliko si bodo upali kritizirati oblast in govoriti resnico.
Ivan Cankar
Smrt Ivana Cankarja 11. decembra 1918 je še vedno ovita v skrivnost, ker da je padel po stopnicah in se nesrečno poškodoval, prepeljan v bolnico in tam umrl. Novejše teorije na podlagi pričevanj ljudi so, da so ga do smrti pretepli trije srbski skrajneži in da je šlo za politični umor, ker Cankar ni maral združitve Slovencev s Srbi v novi državi po razpadu Avstro – Ogrske monarhije. Ivan Cankar je po Ljubljani javno govoril, da bo imelo “ujedinjenje po srbsko” za Slovence katastrofalne posledice.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec