Gostovanje profesorjev – koncertantov iz Konservatorija Vincenzo Bellini iz Catanie na Siciliji v Italiji na Ljubljana Festivalu postaja stalnica. Letos poteka drugi cikel, ki bo predvidoma ponudil sedem koncertov. Ljubljana sodeluje s Catanio zadnjih nekaj let, odkar se je z nami zbližal profesor, pianist, vodja mednarodnega tečaja ali seminarja za mlade pianiste in nazadnje direktor Mednarodnega Klavirskega tekmovanja Ljubljana Epifanio Comis.
Agatino Scuderi, vse fotografije Marijan Zlobec
Žal je bila informativna dejavnost Festivala Ljubljana zelo skromna, tako da ni prišlo dovolj poslušalcev, čeprav je kitara načeloma zelo priljubljen inštrument, a morajo biti povabljeni najmanj študenti Akademije za glasbo in Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana ter seveda glasbenih šol. Naši profesorji kot solisti redko nastopajo, gostujoči glasbenik pa je ponudil program, ki bi ga redko slišali.
Kot prvi je na samostojnem recitalu nastopil italijanski kitarist Agatino Scuderi se je rodil v Catanii, kjer danes deluje kot profesor na tamkajšnjem Konservatoriju Vincenza Bellinija. Študiral je pri Lindi Calsolaro in znamenitem Aliriu Díazu, ki je Scuderija opisal kot »izjemnega virtuoza z izrazitim občutkom za zven in frazo«. Diplomiral je na Konservatoriju za glasbo Niccola Piccinnija v Bariju, pozneje pa se je izpopolnjeval na številnih mojstrskih tečajih v Italiji in Španiji pri uglednih mojstrih, kot so Leo Brouwer, Narciso Yepes, Eliot Fisk, América Martínez, Aldo Minella, Bruno Battisti D’Amario in Ruggero Chiesa. Kariera ga je vodila na številne mednarodne koncertne odre, med drugim v New Yorku, Parizu, Rimu, na Dunaju, v Varšavi, Kielu, Berlinu, Tokiu, Moskvi, Bukarešti, Reykjaviku, Bruslju in São Paulu.
Kot solist je nastopil s številnimi simfoničnimi orkestri v Evropi (zlasti Ukrajini, Romuniji in Moldaviji), Združenih državah Amerike in Latinski Ameriki. Scuderi je prejemnik več priznanj, med drugim Velike nagrade Excellence Paris Saint-Germain-des-Près in Nagrade Winners Series Carnegie Hall ter častnega doktorata na The World University Roundtable v Arizoni. Sodeloval je na številnih mednarodnih festivalih v Italiji, Nemčiji, Švici in Združenih državah ter redno vodi mojstrske tečaje. Njegov repertoar sega od baročnih transkripcij do sodobne glasbe, s posebnim poudarkom na španskih in latinskoameriških skladateljih, kar je razvidno tudi iz njegovih številnih posnetkov pri glasbeni založbi Guit Art.
Za svoj umetniški izraz je bil deležen pohval tudi v japonski reviji Gendai Guitar, kjer so zapisali, da »na kitari poje z eleganco tenorskega glasu«. Igra na instrument italijanskega izdelovalca klasičnih kitar Luciana Maggija, ki mu je posvetil poseben model.
V svoj program je uvodoma uvrstil Francisca Tárrego in njegov Preludij št. 5: Študija v obliki menueta / Estudio en forma de minueto, Solza / Lágrima, Adelita ter Preludij št. 2
Marieta, Maria.
Francisco Tárrega (1852–1909) je osrednji predstavnik španske kitarske tradicije in skladatelj, ki je v pozni romantiki dvignil ta inštrument na raven koncertnega glasbila. Med študijem na madridskem konservatoriju se je seznanil s klasičnimi modeli in slogi ter pridobil tehnično podlago, ki mu je omogočila oblikovati nov, prečiščen idiom za kitaro. Napisal je okrog osemdeset avtorskih del in več kot sto dvajset priredb za svoje študente.
Njegov opus obsegajo predvsem krajše skladbe (preludiji, študije in plesi), v katerih se prepletajo romantična občutljivost, intimna liričnost in španski melos, pogosto z ljudskimi, mavrskimi ali orientalskimi pridihi. Med njegovimi najznačilnejšimi deli so Preludija št. 2 in 5, lirični preludij Solza, Študija v obliki menueta ter plesne miniature Adelita, Marieta in Maria – prvi dve v obliki mazurke, zadnja pa v značilnem dvodobnem metrumu gavote. V teh skladbah se Tárrega pokaže kot skladatelj, ki je kratko salonsko obliko povzdignil na raven koncertnega izraza in s tem utemeljil tradicijo moderne klasične kitare. (Iz programa).
Kitarist Agatino Scuderi je takoj pokazal svojo muzikalnost, velike koncertne izkušnje, intelektualno držo, povezano z obvladovanje koncertnega programa, ki pa mu je očitno zelo blizu in v rafiniranih odtenkih obsega dela, ki se bolj približujejo španskemu in južno ali srednjeameriškemu občutju, tradiciji tipičnih plesov, nasploh folklore, kot jo poznajo od Paragvaja in Argentine, prek Kube do same Španije, verjetno pa še v Franciji in sami Italiji oziroma na Siciliji, ki je kulturno precej drugačna kot je srednja in severna Italija.
Scuderi igra z lahkoto, samozavestjo, umirjenostjo, ker obvlada program in ga dojema že kot svojo osebnostno umetniško identiteto. Stilni razpon mu ne dela nobenih težav, ampak se vanj enakomerno ali enakovredno poglablja, hkrati pa skuša pokazati različnost detajlov, temperamenta, melosa, ritma, miniaturnega žanra. To mu z lahkoto uspeva, ne da bi želel biti atraktiven.
Sledila je kratka skladba Manuela de Falle Poklon Debussyju / Homenaje a Debussy
Manuel de Falla (1876–1946) velja z Isaacom Albénizom, Enriquejem Granadosom in Franciscom Tárrego za eno najpomembnejših osebnosti španske glasbe prve polovice 20. stoletja. Njegov slog združuje romantično idejo nacionalne šole z vplivi francoskega impresionizma, zlasti Clauda Debussyja, ter s kasnejšim neoklasicizmom, ki se pogosto izraža z aluzijo in parodijo. Skladba Poklon Debussyju je edino delo, ki ga je de Falla napisal za kitaro. Nastalo je leta 1920 kot del zbirke Nagrobnik Clauda Debussyja (Tombeau de Claude Debussy) in združuje harmonsko prefinjenost z asketsko zadržanostjo, prežeto z zastrto melanholijo, značilno za pozno ustvarjanje obeh skladateljev.
Agatino Scuderi je v tej kompoziciji poudaril dvojnost stilov obeh skladateljev, kar je v kompozicijskem in interpretacijskem smislu zahtevno, a kaže na poseben, lahko bi rekli dokaj redek dialog ali spoštovanje.
Pred pavzo je sledila Sonatina Federica Morena Torrobe: I. Allegretto, II. Andante, III. Allegro.
Čeprav španski skladatelj, dirigent in gledališki impresarij Federico Moreno Torroba (1891–1982) ni igral na kitaro, se je uveljavil kot eden osrednjih ustvarjalcev za ta inštrument v 20. stoletju. Njegovo izjemno poznavanje glasbila gre pripisati dolgoletnemu sodelovanju z legendarnim virtuozom Andrésom Segovio, ki ga je spodbudil k pisanju za kitaro. Torroba je znan tudi kot avtor številnih zarzuel, španskih spevoiger, kot tudi orkestralnih del, vendar so prav njegove kitarske skladbe postale temelj sodobnega repertoarja. Sonatina iz leta 1927 je prvo delo, ki je nastalo po skladateljevem srečanju s Segovio. Tridelna skladba je zasnovana v jasni tonalni govorici in tradicionalni shemi s hitrim prvim in tretjim stavkom, ki oklepata lirični srednji del. (Iz programa).
Scuderi izhaja iz generacije glasbenikov ogromnih mednarodnih koncertnih izkušenj in potovanj po svetu, k čemur spadajo raziskovanja različnih tipik in kultur ter seveda osebna srečanja z ljudmi. S pomočjo izkušenj z lahkoto dojema izpovedno identiteto vseh skladateljev, ki jih izvaja, žal pa se zdi, kot da italijanska glasbena kultura, pa tudi sicilijanska, nimata kaj koncertno zahtevnejšega, bi utegnili pomisliti ?
Pravilo vseh gostovanj bi moralo biti v tem, da se vedno izvede vsaj eno delo iz domače kulturne dediščine.
V drugem delu tecitala smo najprej poslušali Lea Brouwerja in njegovo Hvalnico plesu / Elogio de la danza I. Lento, II. Obstinato
Leo Brouwer (1939) je kubanski skladatelj, dirigent in kitarist, ki je bistveno zaznamoval razvoj kitarske glasbe druge polovice 20. stoletja. Pri trinajstih je začel študirati pri Isaacu Nicoli, učencu Emila Pujola in Francisca Tárrege, pozneje pa se je izpopolnjeval na ameriških šolah Hartt in Juilliard. Njegov zgodnji slog izhaja iz ritmov in melodike kubanske glasbe, v šestdesetih in sedemdesetih letih pa se je približal sodobnim glasbenim tokovom, zlasti aleatoriki in estetiki skladateljev, kot sta Luigi Nono in Iannis Xenakis. V poznejšem obdobju se je ponovno obrnil k tonalnosti in modalnosti ter razvil prepoznaven, izrazno intenziven slog. V skladbi Hvalnica plesu iz leta 1964, prvotno napisani za balet, se zgoščajo elementi flamenka, afrokubanskih ritmov in modernistične zvočne ekspresivnosti.
Skladba se zdi kontrastna, precej modernistična, a tudi plesna, ritmična, spevna. Solist je poudaril uvodni modernizem, ki se nekako vklaplja v avantgardna gibanja šestdesetih let, pogojena z omenjenimi srečanji ali vplivi, a je to bolj nekakšna zvočna past, ker je bistvo skladbe drugje, v utripu, gibanju, težko bi rekli plesu, čeprav ga v določeni obliki slišimo. Predvsem pa občutimo kot izrazno močnejše. Sem spada trkanje na kitarsko ohišje.
V hitrem zaporedju sta si sledili še dve kompoziciji. Najprej smo poslušali Agustína Barriosa Mangoréja: Blizu tvojega srca / Junto a tu Corazón: Aconquija (Arija kene) iz suite Andina, Arija zambe iz suite Andina in Paragvajski ples.
Paragvajski kitarist in skladatelj Agustín Barrios Mangoré (1885–1944) velja za enega največjih virtuozov v zgodovini klasične kitare. Njegov opus obsega več kot tristo skladb, v katerih se prepletajo poznoromantična izraznost in folklorni motivi Latinske Amerike. Slogovno je izhajal iz šole Francisca Tárrege, a je iz nje razvil povsem samosvojo govorico, prežeto z liričnostjo, domoljubjem in mistiko, navdihnjeno z južnoameriškimi plesi in pesmimi. Lirični valček Blizu tvojega srca ter deli iz suite Andina – Aconquija (Arija kene), ki se sklicuje na tradicionalno andsko flavto, in Arija zambe, zasnovana na argentinskem ljudskem plesu, razkrivajo skladateljevo globoko povezanost z južnoameriško tradicijo. Paragvajski ples povzema njegovo ustvarjalno filozofijo: preprostost ljudskega izraza, preoblikovana v skrivnostno in poetično glasbeno govorico. (Iz programa)
Tu se je zdela povezava med posameznimi deli za poslušalca manj pregledna ali težja, kot nekakšna sestavljenka, manjše predstavljivosti ali identitete.
Sledil je še sodobnejši Alberto Ginastera s Sonato za kitaro, op. 47: I. Esordio, II. Scherzo, III. Canto, IV. Finale
Argentinski skladatelj Alberto Ginastera (1916–1983) je eden najvplivnejših latinskoameriških ustvarjalcev 20. stoletja. Njegov slog temelji na prepletanju narodnih in modernih izraznih sredstev, sam pa je svoje ustvarjanje razdelil v tri obdobja: objektivni nacionalizem, subjektivni nacionalizem in neoekspresionizem. V zadnje obdobje sodi tudi Sonata za kitaro iz leta 1976, edina skladateljeva izvirna skladba za ta inštrument, napisana za kitarista Carlosa Barboso-Limo. Delo združuje surovo energijo argentinske ljudske tradicije z intenzivnostjo sodobnih kompozicijskih tehnik, med katerimi so razširjene tehnike igranja, nenavadni zvočni učinki in neobičajni ritmi. Štirje kontrastni stavki razkrivajo skladateljevo mojstrstvo v oblikovanju dramatičnega loka, od skrivnostnega Esordia in živahnega Scherza do meditativnega Canta in sklepnega Finala, prežetega z neukročeno energijo južnoameriških plesov. (Iz programa).
Uvodni stavek Esordio kot da temelji na izpostavljanju koncertnega gradiva, ob hkratnem iskanju identitete, spet z udarjanjem s prsti na kitaro. Malo je meditativnosti, skoraj refleksije, kot da bi skladatelj želel najti še kaj zunaj glasbenega. Tudi Scherzo je bolj moderen, seveda hiter, najbolj virtuozen v vsem večeru, veliko je tehničnih izzivov in kombinacij. Tretji stavek Canto ima motiv kot iz Wagnerjevega delčka Mojstrov pevcev, ki pa se hitro nadaljuje v počasnejši, a modernejši izraz, spet prepleten s tehničnimi izzivi, kot da bi skladatelj iskal najboljšo možnost za karakter stavka, a jo išče in išče. Finale je potem tisto, česar prej še ni našel, kar se strukturno zdi logično. Iskal je melos, ritem, ples, temperament, gibanje, eksplozijo, svobodo. Tu je bil solist v svoji interpretaciji logičen in prepričljiv.
Po toplih aplavzih je imel še dva dodatka, a nič sicilijanskega.
Marijan Zlobec