Slučajno srečanje z Igorjem Omerzo v čitalnici Arhiva Republike Slovenije, kjer sem proučeval celotno gradivo o Prešernovi nagradi leta 1988 in nagrajenki Marjani Lipovšek, ki bo prihodnje leto, sicer šele decembra, praznovala osemdesetletnico in ji na Dunaju Avstrijci pripravljajo jubilejno monografijo, je pripeljalo do informacije, da je tik pred izidom (še do konca oktobra) drugi (in morda še tretji) del trilogije, kot je bila že pred leti načrtovana. To sta knjigi Temna stran Dela in Svetla stran Dela. Omerza je, kot je povedal, gradivo zbiral kar petnajst let, a je bilo marsikaj že uničeno in dokazov ni več, so pa imenski seznami. To pomeni, da je bilo udbovcev na Delu še več, a dokumenti (še) niso odkriti.
Igor Omerza v Arhivu Republike Slovenije, foto Marijan Zlobec
To je knjiga, ki deli sodelavce (Omerza uporablja tudi izraz konfidenti) Udbe v dve kategoriji.
Za starejše novinarje Dela bo vsekakor izredno zanimivo spoznati, pod kakšnim nadzorom smo vedno bili, še bolj pa, kaj so delali in o čem poročali, ko so delovali v glavnem kot dopisniki Dela v tujini.
Vseeno mnoga imena zelo presenečajo. Ves čas so se delali zelo pošteni, a je bilo v ozadju še marsikaj.
Največ sodelavcev Udbe je bilo poročevalcev iz tujine ali stalnih sodelavcev zunaj Dela, ki pa so v dnevniku redno objavljali.
Omerza v svoji knjigi sodelavce Udbe na Delu deli med večje in manjše ribe. Največ prostora namenja “kapitalcem”, ki zavzemajo več kot 500 strani. Kdo so bili, je razvidno iz kazala bodoče knjige v tisku.
Morda je podnaslov zgrešen
Skrivnost je Svetla stran Dela
Svetla stran Dela bo tretja knjiga
O knjigi bomo lahko poročali šele po izidu.
Delo je nastalo kot Dom slovenskega družbeno-političnega tiska in smo bili na 15 nadstropno stolpnico vsi zelo ponosni.
Marijan Zlobec