Prva uprizoritev Donizettijeve bolj po imenu kot uprizoritvenih izkušnjah znane opere Maria Stuarda na odru Velike festivalske dvorane daje misliti: kako malo je nekaj nad sto let festivala in koliko je še odličnih oper, ki niti v najbolj opernem festivalu na svetu ne pridejo na vrsto, poleg seveda novih oper, saj je vsako leto najmanj štirideset novih opernih praizvedb.
Maria Stuarda 2025: Kate Lindsey (Elisabetta), Lisette Oropesa (Maria Stuarda), foto SF/Monika Rittershaus
Maria Stuarda je v bistvu kar fascinantna predstava, tako po vokalni odličnosti vseh šestih solistov, v zaodrje umaknjenem opernem zboru, najbolj pa po scenografiji in z njo povezanih svetlobnih efektih ter uporabi plesalcev med hojo po vrtečih se okroglih velikih dveh diagonalno postavljenih scenskih ploskvah, ki v bistvu predstavljata dva nasprotna, sovražna svetova. Tu ni potreben boj z meči, ni potrebno ilustrativno obglavljenje, ni potrebna velika dramska igra, spopad, boj, ampak ostaja vse bolj prefinjeno, a s premikanjem figur ves čas dogajanja opere v istem ritmu hkrati ves čas dovolj dramatično. Do tragičnosti in še prej zgodovinskih, meddržavnih, političnih, čustvenih, sorodstvenih, ljubezenskih, rivalskih konfliktov nas vodijo počasi stopajoči koraki. Ti niso bojevniški, ampak strukturno režijski in celostno scenski. Psihologija oseb se dogaja opazno šele s pogledom na celoto od daleč, najraje z balkona, ko vidiš celoto in opazuješ, kako se svetova zbližujeta in oddaljujetam vse do konca, ko trajajo kar dolge priprave na obglavljenje, kot veličasten ritual in opomenjanja samoproglašene nedolžne žrtve, ki pa bo s svojo plemenitostjo ustvarila veličasten ritual, dokler se zgornja okrogla ploskev ne bo začela počasi spuščati in prekrivati žensko. Ime je znano, a gre režiserju hkrati za simbol in epilog odkrivanja zlasti ženskih nravi, ki so mnogokrat veliko bolj skrivnostne od moških.
Lisette Oropesa (Maria Stuarda), Nino Gotoshia (Anna Kennedy)
Kakšna je vsebina opere po razlagi v gledališkem listu
Zgodba v ozadju
Marija Stuart, škotska kraljica, se je znašla pod notranjim političnim pritiskom po nepojasnjenem umoru svojega drugega moža Henrika Stuarta, lorda Darnleyja – v katerega je osumljena vpletenosti. Prisiljena je abdicirati v korist svojega doječega sina Jamesa. V svoji stiski išče zaščito pri svoji sestrični Elizabeti I., angleški kraljici. Toda Marijina prisotnost v protestantski Angliji je za Elizabeto in njene svetovalce zelo problematična: ker papež ni nikoli potrdil poroke Elizabetinega očeta Henrika VIII. z njeno materjo Ano Boleyn, katoličani Marijo smatrajo za zakonito dedinjo angleške krone. Elizabeta Mariji podeli zatočišče na angleških tleh, vendar se boji njenih zahtev po oblasti. Od takrat naprej je Marija ujetnica in pod strogim nadzorom.
Ansambel plesalcev na dveh vrtečih se okroglih diagonalnih ploskvah ali diskih
Prvo dejanje
Na angleškem dvoru je dan praznovanja. Elizabeta I. je prejela ponudbo za poroko od francoskega kralja. Ker se boji za svojo neodvisnost kot monarhinja, ni prepričana, ali naj sprejme njegovo ponudbo. Poleg tega je zaljubljena v Roberta Dudleyja, grofa Leicesterskega. Vendar čuti, da se od nje vedno bolj oddaljuje. George Talbot, grof Shrewsburyjski in dolga leta ječar Marije Stuart, prosi za njeno izpustitev. Za lorda Williama Cecila, glavnega ministra Elizabete, Marija predstavlja stalno grožnjo stabilnosti Anglije, saj se nikoli ni odpovedala svoji zahtevi po angleški kroni. Zahteva, da jo usmrtijo. Elizabeta je neodločena in se noče ukvarjati s to temo. Globoko v sebi je ljubosumno obsedena z ljubeznijo, za katero sumi, da jo Leicester čuti do Marije.
Ansambel plesalcev s simbolno žrtvijo Marijo na ramenih
Med pogovorom z Leicestrom mu Elizabeta da prstan za francoskega odposlanca – kot znak, da bo sprejela ponudbo njegovega vladarja. Leicester se na možnost Elizabetine poroke odzove z vljudno ravnodušnostjo. Prizadeta je in meni, da se je do nje vedel nehvaležno. Talbot Leicestru na skrivaj izroči portretno miniaturo in pismo od Marije, v katerem prosi, da se zanjo zavzame pri Elizabeti. Navdušen je nad Marijino lepoto, hrepeni po tem, da bi jo spet videl, in je pripravljen zanjo storiti vse. Elizabeta se nenadoma ponovno pojavi, njeni sumi pa se prebudijo. Leicestru naroči, naj ji pokaže pismo, in tako izve, da jo Marija prosi za zasebno srečanje. Zdi se, da je Elizabeta ganjena. Leicester izkoristi svojo prednost in kraljico spodbudi, naj se sreča z Marijo. Elizabeta se strinja z njegovo prošnjo. V parku v Fotheringhayu Marija Stuart uživa v redkem trenutku v naravi s svojo zaupnico Anno Kennedy. Spominja se svojega srečnega otroštva v Franciji. Elizabetina lovska skupina se bliža. Pojavi se Leicester in prosi Marijo, naj se do kraljice obnaša krotko, ter jo spodbuja, naj se sklicuje na njeno sočutje. Ko se tekmici srečata iz oči v oči, se Mariji sprva uspeva zdeti podrejena. Elizabeta v sebi besni od ljubosumja. Ko se Leicester odkrito postavi na Marijino stran, jo Elizabeta imenuje morilka in zločinka. Marija ji ugovarja tako, da Elizabeto žali kot »barabo«, ki nima legitimne pravice do angleškega prestola. Elizabeta Mariji naroči, naj se pripravi na smrt, in jo da odpeljati.
Lisette Oropesa (Maria Stuarda), plesalci SEAD – Salzburške eksperimentalne akademije za ples
Lord Wilhelm (Guglielmo) Cecil kraljico poziva, naj Marijo Stuart obsodi na smrt. Elizabeta okleva, saj ve, kako politično eksplozivna bi bila takšna obsodba, ker bi postavila pod vprašaj svetost kronane glave. Ko pa Leicester ponovno poziva Elizabeto, naj Marijo pomilostijo, podpiše smrtno obsodbo in mu ukaže, naj se udeleži usmrtitve. Cecil obvesti Marijo, da je bila obsojena na smrt. Obremenjena s krvavimi spomini na svojo kratko vladavino na Škotskem – umorom tesnega zaupnika Davida Rizzia in moža Henryja, lorda Darnleyja – se odloči, da bo ubrala pot pobožne katoličanke. Talbot sliši njeno izpoved: Marija prizna, da je bila vpletena v atentat na svojega moža in prosi Boga za odpuščanje. Pripravlja se na smrt. Marijini privrženci izražajo svojo žalost in grozo ob njeni bližajoči se usmrtitvi. Marija jih prosi, naj ne točijo solz. Pripravi se v stanje zanosa in odpusti Elizabeti. Ko se je poslovila od Leicesterja, se mirno odpravi na usmrtitev.
Lisette Oropesa (Maria Stuarda), plesalci SEAD – Salzburške eksperimentalne akademije za ples
Bistveni avtor predstave je v eni osebi režiser in senograf Ulrich Rasche. V pogovor za gledališki list je med drugim povedal.
“Glasbeno gledališče je bilo vedno prisotno v mojem delu za govorjeno gledališče – pogosto delam z živimi skladbami, ustvarjenimi med vajami. V mojih gledaliških produkcijah se forma in dramaturgija pogosto razvijata iz glasbenih načel. V tem pogledu je bil prehod k operi lažji, kot si morda predstavljamo: opera mi daje strukturo, ki jo moram v govorjenem gledališču mukoma razdelati – to mi pomaga. Vendar pa je ena pomembna razlika v odnosu z izvajalci. Pevci imajo drugačne potrebe in omejitve kot igralci. Njihova tehnika je kompleksna in jim nalaga ogromne fizične zahteve. To neposredno vpliva na delo režiserja. Zaporedja gibov morajo biti razvita v harmoniji z partituro – petje morajo podpirati, ne ovirati. Zato zelo natančno delam z glasbeno strukturo. Partituro analiziram glede na možnosti gibanja, zlasti v interakciji z vrtečimi se diski odra. Med predhodnimi fazami sem bil v stiku z Lisette Oropesa (Maria Suarda) in Kate Lindsey (Rlisabeta) – poslal sem jima klavirsko partituro s koreografskimi skicami in razpravljali smo o tem, kaj je mogoče in smiselno zanju.”
Thomas Lehman (Lord Guglielmo Cecil), Kate Lindsey (Elisabetta), plesalci iz SEAD – Salzburške eksperimentalne plesne akademije
Na vprašanje, ali je režiserjevo delo v tej predstavi bilo v bistvu bolj koreografsko, je Ulrich Rasche odgovoril, da svojega dela ne bi opisal kot primarno koreografskega. Čeprav igrata forma in gibanje veliko vlogo, se režiserjeva pot do dela vedno začne z dramsko situacijo: z liki, besedilom, notranjimi konflikti. V primeru glasbenega gledališča je partitura bistveni element; nosi vsebino. Glasba ustvarja pomen. Ustvarja čustvene prostore, v katerih se lahko artikulirajo misel, spomin, odpor ali hrepenenje – pogosto onkraj besedila. Zato se koncept gibanja in prostora ne razvija abstraktno, ampak v dialogu z glasbo. Koreografski element izhaja iz tega – ne kot slogovno sredstvo, temveč kot posledica angažiranosti z vsebino dela.
Ansambel tragičnost ustvarja zelo počasi, skoraj ritualno
“Sprva se mi je svet bel canta zdel daleč od dela, ki sem ga opravljal do sedaj. In libreto Marie Stuarde me je sprva odvrnil – v primerjavi s Schillerjevo igro se mi je zdel preveč čustveno napihnjen; psihološko plitek. Toda v tem leži izziv: narediti ta prelom med obliko in vsebino produktiven. Dlje ko sem se ukvarjal z opero, bolj me je zanimalo, kako se družbene in politične napetosti skrivajo za navidezno lepoto glasbe. Tesno sodelovanje z mojim glasbenim partnerjem, dirigentom Antonellom Manacordo, je bilo bistveno. Najina skupna analiza se ni ukvarjala le s formalnimi in čustvenimi vidiki partiture, temveč tudi s prelomi, ambivalentnostmi in protislovji v tej glasbi. Ni nas toliko zanimala virtuoznost sama, temveč njena dramska funkcija: kaj povzroča čustveni naboj? Kje orkester nasprotuje temu, kar se poje? Kje je izražena želja? In kje se skladba obrne v politiko? To natančno glasbeno delo je bilo osnova za uprizoritev, ki ne ilustrira Donizettijeve glasbe, temveč jo prevaja v svoj fizični in vizualni jezik. “
Lisette Oropesa (Maria Stuarda)
Na vprašanje, kaj sestavlja značaja obeh kraljic in kako se razlikujeta med seboj, je režiser in scenograf Ulrich Rasche odgovoril, da sta si Marija in Elizabeta radikalno nasprotni – v smislu biografij, značajev in politike. Kot pravi Stefan Zweig: utelešata »svetovnozgodovinsko antitezo«. Marija se rodi v oblast. Pri komaj šestih dneh je škotska kraljica; pri šestih letih se zaroči s francoskim dauphinom; pri 17. letih je francoska kraljica. Ima pravico do treh kron – pravice, ki se ji nikoli ne odpove. Je nagonska, čutna, zaveda se moči. Ljubi in je ljubljena. Toda njene zasebne odločitve – njene ljubezenske afere, njene poroke – postanejo politično nabita minska polja. Njena strast na koncu vodi v njen padec. ženskosti in moči, a sta kljub temu neločljivo povezani. Obstoj pomeni tudi obstoj v senci druge.
Kate Lindsey (Elisabetta), plesalci SEAD – Salzburške eksperimentalne plesne akademije
Nasprotno pa se mora Elizabeta boriti za vse. Oče jo razglasi za nezakonsko, zato jo polsestra zapre in jo leta drži stran od središča moči. Njena pot do prestola je počasna, naporna in strateška. Vlada z izmikanjem: izogiba se poroki, da bi ostala neodvisna. Njena moč je v nadzoru, ne v čustvih. Njeno življenje zaznamujeta politična samodisciplina – in naraščajoča osamljenost. Ženski utelešata različna modela ženskosti in moči, a sta kljub temu neločljivo povezani. Obstoj pomeni tudi obstoj v senci druge.
Lisette Oropesa (Maria Stuarda)
Režiser in scenograf Ulrich Rausche, ki je pravzaprav edini vseobsegajoči avtor postavitve opere Maria Stuarda na Salzburških slavnostnih igrah, je še bolj podrobno analiziral vsa možna okolja v centralni zgodbi, predvsem miselna svetova obeh žensk kot takih. Skoraj bi se dalo reči, da je bolj psihoanalitični režiser kot akcijski, dramski.
Kate Lindsey (Elisabetta), plesalci SEAD – Salzburške eksperimentalne plesne akademije
Režiser prikaže na odru, pravzaprav dveh vrtečih se okroglih ploskvah ali diskih, kot jih sam imenuje, Marijo in Elizabeto kot tekmici in hkrati eksistencialno soodvisni. Čeprav je res, da se zgodovinsko gledano nikoli nista srečali v živo, sta druga z drugo povezani z usodo. Vsaka se definira v odsevu druge. Vsaka od njiju preganja, se bori, si predstavlja drugo – skozi leta, zelo smiselno ugotavlja režiser Ulrich Rausche.
Nino Gotoshia (Anna Kennedy), Bekhzod Davronov (Roberto, Graf Leicester), Aleksej Kulagin (Giorgio Talbot), Lisette Oropesa (Maria Stuarda), Kate Lindsey (Elisabetta), plesalci
“Donizetti se oklepa te konstelacije in najprej prikaže obe ženski v ločenih prizorih – toda v vsakem prizoru odsotna ženska izkazuje svojo prisotnost.
Ko Elizabeta poje, nagovarja Marijo. Ko Marija poje, nagovarja Elizabeto. Opera prikazuje psihološki dialog, ki deluje onkraj prostorske ločitve – prek črk, pogledov, spominov, strahov.”
Lisette Oropesa (Maria Stuarda), plesalci SEAD – Salzburške eksperimentalne akademije za ples
V naši uprizoritvi to namišljeno prisotnost naredimo vidno. Dva velika vrteča se diska predstavljata obe ženski kot antitezi v simbolnem prostoru. Občinstvo hkrati vidi, kaj ena ženska počne, medtem ko druga govori oz. poje. To ustvarja stalen dialog teles, misli in projekcij. Odnos brez bližine – in prav zaradi tega neizogiben, pravi o svoji režiji Ulrich Rasche.
Ansambel
V tej režiji pa se skriva še nekaj, kar predstavo privleče v aktualni svet moderne oblike komuniciranj, v odnose, ki se dogajajo, ne da bi se odločujoči v resnici fizično srečevali, ampak jih vsa javnost čuti, opazuje, jim sledi, jih kritizira, ima vizijo… Kdaj se je v resnici začela politična modernost ? Z Julijem Cezarjem ali Leninom ?
Bekhzod Davronov (Roberto, grof Leicester), Kate Lindsey (Elisabetta), plesalci iz SEAD – Salzburške eksperimentalne plesne akademije
Umetniški vodja Salzburških slavnostnih iger Markus Hinterhäuser je v letošnjem opernem programu najzahtevnejši doslej. V bistvu ga najbolj zanima opera s tematiko oblasti, še bolj pa psihologija oblasti, če se spomnimo še predstav Verdijevega Macbetha in Händlovega Julija Cezarja v Egiptu. Zgodovina nravi je problem vseh strok, ki se s tem ukvarjajo. Vsa zgodovina je v človeku in njegovih ravnanjih. Predvsem pa, kje, kdaj in zakaj gredo (politiki, vladarji) čez rob. Opera Maria Stuarda je v bistvu kot hoja po robu, podobno kot sem pred precej leti na Dunaju videl Donizettijevo opero Anna Bolena. Salzburg tega ne more ponoviti, ker sta tam nastopili Elina Garanča in Ana Netrebko, ki je scensko razvidno končala svoje življenje pod giljotino.
Nino Gotoshia (Anna Kennedy), plesalci SEAD – Salzburške eksperimentalne plesne akademije
Po Markusovem prepričanju mora najslavnejši glasbeni festival na svetu odpirati dejanske, aktualne teme, tudi če ne gre za neposredne politične opere, kot je bila že pred desetletji npr. Nixon na Kitajskem skladatelja Johna Adamsa, s premiero leta 1987, nastala po obisku ameriškega predsednika Pekinga leta 1972. Danes bi lahko objavil razpis za novo opero na kar nekaj aktualnih političnih tem, a jih ne bi tu našteval, kot na primer Trump in Putin na Aljaski. (Ostale aktualne teme vsi poznamo, a smo operno tiho).
Kate Lindsey (Elisabetta), Thomas Lehman (Lord Guglielmo Cecil), plesalci SEAD – Salzburške eksperimentalne plesne akademije
A bi moral Markus Hinterhäuser sestopiti z vlaka avstrijske mentalitete kot je bil nekoč znal največji avstrijski novinar, kritik, publicist, satirik in dramatik Karl Kraus, čigar dramo Poslednji dnevi človeštva uprizarjajo prav letos v dramskem programu festivala, ali pa je znal naš dramatik Ivan Cankar, ki je Krausa na Dunaju kot novinarja in urednika lastnega časopisa Die Fackel prebiral.
Nino Gotoshia (Anna Kennedy), plesalci SEAD – Salzburške eksperimentalne plesne akademije
Aktualnost oper se v Salzburgu dogaja v območju režij, scenografij in še bolj psihologij. Tega se zavedajo vsi režiserji, kot smo videli še pri slavnem Rusu Dmitriju Černjakovu, ki mu je Markus Hinterhäuser odprl vrata kot režiserju in scenografu za morda najbolj provokativno in drzno predstavo, v kateri Cezarja postavlja v podzemne bunkerje, z oznakami v ruščini, ker od zunaj pretijo nevarnosti udarcev strahotnih bomb, kar se med predstavo zgodi kar trikrat. Bomo videli, ali bo Markus svoj umetniški koncept še bolj aktualiziral in tvegal razpis za novo t. i. politično opero ? Saj veste, da imamo Orfeja že dovolj.
Nino Gotoshia (Anna Kennedy), Aleksei Kulagin (Giorgio Talbot), plesalci iz SEAD – Salzburške eksperimentalne plesne akademije
Operno predstavo Maria Stuarda smo tako gledali iz več možnih doživljajskih perspektiv, kot nekakšno odprto delo, kot bi dejal semiotik Umberto Eco. Bistveno je bilo sodoživljanje in dialog obeh protagonistk.
Lisette Oropesa (Maria Stuarda), plesalci SEAD – Salzburške eksperimentalne akademije za ples
Kot Maria Stuarda je nastopila lirska koloraturna sopranistka Lisette Oropesa. Spada med mlado in najbolj obetavno operno generacijo, tako da je že pela v MET, Milanu, na Dunaj, v Münchnu, Parizu, Madridu, kjer je že nastopila kot Maria Stuarda, in Londonu ter koncertno v Salzburgu.
Njen glas je pokazal nekaj sijajnih višin, močan koloraturni izraz, igralsko ne ravno dominantnost, bolj položaj ženske, ki ve o sebi veliko, še posebej o nečisti preteklosti, a se razglaša za nedolžno. Njen glas se v predstavi spreminja v skladu z razvojem samega dogajanja. Na trenutke ali v nekaj arijah je bila sijajna. (In s tem nadaljevala svoje poprejšnje mednarodne uspehe v Traviati in Lucii di Lammermoor).
Na koncu v dolgem ritualu, tudi poslovitvenem, se priznava kot žrtev, s ponosnim samozavedanjem brez krivde kriva. Kar je bilo nekoč, ne bi smelo vplivati na danes, (kar pa še zdaleč ni nikjer tako). Če je smrt odmevna, tako rekoč zgodovinska, naj bo lepa in pogumna, ritualna. Kot igralka želi biti monumentalna žrtev.
Predstava smrt poveliča, a brez klera, ki je bil v zgodovini Anglije vsem bolj kot ne v napoto in sovražen.
Bekhzod Davronov (Roberto, grof Leicesterski), plesalci SEAD – Salzburške eksperimentalne plesne akademije
Kot Elisabetta je nastopila mezzosopranistka Kate Lindsey, ki je bliskovito operno solistično kariero naredila le v nekaj zadnjih letih, ko je že nastopila v MET v New Yorku, v Covent Gardnu v Londonu, na Dunaju, v Münchnu, Parizu, Milanu…, na festivalih Aix-en-Provence, Glyndebourne in Salzburg.
Njen glas se še razvija in bi težo rekli, ali bo postajal bolj dramski, ker je že sedaj po svoji izpovednosti lahko tak, ali še bolje, nastaja ali se kaže kot preplet žlahtnosti lirskih in epskih, torej dramskih nians.
Kot igralka želi biti monumentalna, v odločitvah premišljena, skorajda najprej analitična, v kombinaciji razuma in ženske intuicije. Pravzaprav je Donizetti v teh svojih angleških zgodovinskih operah do žensk precej krut. Kakšna je bila šele zgodovina – vse do danes.
Kate Lindsey (Elisabetta), plesalci SEAD – Salzburške eksperimentalne plesne akademije
V kontekstu vsega tega prepletanja vidimo, kako težko je bilo režiserju ustvariti prepričljivo predstavo, in vso potekajočo le na vrtljivih diagonalnih diskih, na katerih vsi v svojem tempu korakajo, v bistvu pa se vrtijo v lastnem krogu, kar je posebno redka metafora. Zgodovina je zgolj krog ali krožna; ni puščica ali diagonala, premica, črta brez konca. Človeštvo se vrti v krogu, čeprav misli, da gre v vesolje.
Kate Lindsey (Elisabetta)
Moške vloge so v operi manj dominantne, seveda po funkcijah različne in kot taki so nastopili trije pevci. Najbolj všečen je bil kajpada uzbekistanski tenorist Bekhzod Davronov kot Roberto, vojvoda Leicesterski (ali Robert Dudley). Vanj je zaljubljena Elizabeta, a spozna, da se je v svojih ljubezenskih čustvih začel odmikati in približevati Mariji. Ženska ima emotivno podobo in bi v njej ogledala usodi dveh pogojno rečeno novih rivalov ? Tenorist ima izjemen glas in stas, kot se reče. Veliko tenorsko perspektivo, ker je njegov glas svetel, čist, malo dramski, a odličen za mnoge vloge, kar bo znal uprizoriti tudi igralsko.
Kate Lindsey (Elisabetta), Lisette Oropesa (Maria Stuarda), plesalci SEAD – Salzburške eksperimentalne plesne akademije
Navzkrižnost moških vlog se je nadaljevala z ruskim basistom Alekseiem Kulaginom v vlogi Giorgia (Georgea) Talbota, grofa Shrewsburyjskega in dolga leta ječarja Marije Stuart, ki prosi Elizabeto za njeno izpustitev. Ima sijajen glas, poln, žametne barve,prodoren in všečen, tako da so mu vrata v operni svet odprta. V operi seveda moški ne vedo, da so ženske emotivno inteligentnejše, s tem pa tudi operativno.
Thomas Lehman (Lord Guglielmo Cecil), Kate Lindsey (Elisabetta), plesalci iz SEAD – Salzburške eksperimentalne plesne akademije
Tretji moški je po glasovni logiki baritonist. To je bil ameriški batitonist Thomas Lehman kot lord Guglielmo (Wilhelm) Cecil. Lord kraljico poziva, naj Marijo Stuart obsodi na smrt. Kot pa smo zapisali že v uvodu o vsebini opere, Elizabeta okleva, saj ve, kako politično eksplozivna bi bila takšna obsodba, ker bi postavila pod vprašaj svetost kronane glave. Ko pa Leicester ponovno poziva Elizabeto, naj Marijo pomilostijo, podpiše smrtno obsodbo in mu ukaže, naj se udeleži usmrtitve. Cecil obvesti Marijo, da je bila obsojena na smrt. Leicester pride na usmrtitev, s tem pa je Marija pomirjena, saj ji je dokazal zvestobo do groba. Baritonist je svojo vlogo odigral in odpel zgledno.
Tu je še Marijina zaupnica Anna Kennedy, ki jo je interpretirala gruzijska sopranistka Nino Gotoshia. Ta njena vloga ali funkcija v operi ni ravno zelo pomembna.
Thomas Lehman (lord Guglielmo Cecil), Kate Lindsey (Elisabetta), Bekhzod Davronov (Roberto, grof Leicesterski)
Salzburške predstave ne bi bilo brez plesalcev iz SEAD – Salzburške eksperimentalne plesne akademije. Imeli so temeljno dramsko vlogo hoje po dveh svetovih, po potrebi v eno ali drugo smer, nasproti ali kontra, kot vsevidci, v nekaj prizorih bistveno dramsko dopolnjujoči, graditelji usode, spremljevalci s plemenitim odnosom do sveta in ljudi. Ideja za ta nastop je bila odlična.
Kostume je ustvarila Sara Schwartz, kot dolge obleke, kontrastne barve, malo spominjo na kakšno antično tragedijo.
Korograf je bil Paul Blackman, pri čemer bi pomislil, da je pri nastopu plesalcev sodeloval z režiserjem in je bila izvedba plod razmišljanja vseh udeleženih v operni projekt.
Ni bil neopazen video, seveda bolj posamezni prizori z njim, Floriana Hetza. Iluzija sodobnosti, slika sedanjosti ?
Oblikovlec svetlobe je bil Marco Giusti. Pokazal je vse svoje znanje, ko je upodobil ali osvetljeval z različnimi svetlobami in barvami oba diska in pričaral vso ustrezno svetlobno kombinacijo, ki je bila ves večer sijajna.
Končni aplavz Premiera Maria Stuarda 2025: Thomas Lehman (lord Guglielmo Cecil), Bekhzod Davronov (Roberto, grof Leicester), Lisette Oropesa (Maria Stuarda), Antonello Manacorda (glasbeni vodja), Kate Lindsey (Elisabetta), Aleksej Kulagin (Giorgio Talbot), Nino Gotoshia (Anna Kennedy), plesalci SEAD — Salzburška eksperimentalna akademija za ples, Koncertno združenje Zbora Dunajske državne opere, foto, SF/Marco Borrelli
Dunajski filharmoniki so opero odigrali zgledno, ne ravno festivalsko sijajno, a zelo prepričljivo, k čemur je najbolj prispeval sam dirigent Antonello Manacorda po poreklu iz Torina. Njegovo vodenje predstave je bilo zelo sugestivno, dirigira tehnično perfektno, z mnogimi poudarki in navdihujoče z levo roko kot znamenje emocij, ki jih ima opera dovolj.
Odličen operni zbor dunajske Državne opere je bil v ozadju, vsi so bili oblečeni v črne obleke, tako da so se za sceno lažje potuhnili v nevidnost, kot smo jih spregledali, ko so se prišli na oder priklonit. Njihov sicer le končni vokalni efekt je bil sijajen, vseodpuščajoč in poveličujoč ob svečani smrti, ob tem nehote pomisliš, kako lepa je smrt, če znaš umreti.
Marijan Zlobec
