Eno jutro se spremeni v večnost na Salzburškem festivalu 2025

Letos je salzburški festival vsekakor pretirano hibriden; preveč je prepametnih režiserjev in drugih soavtorjev, ki bi radi ustvarili nekaj več, v kombinaciji in mešanici glasbenih del, ki niso to, kot so prikazana. To smo videli pri montaži množice povsem različnih del Antonia Vivaldija, predrugačenju Händla in še enournem opernem projektu s kombinacijo samostojnih skladb Antona Weberna, Arnolda Schönberga in enim stavkom v kontekst scenske izvedbe vkomponiranega sklepnega stavka Slovo iz Pesmi o zemlji Gustava Mahlerja.

Salzburški festival ne zna poiskati mnogih oper, ki bi bile vredne predstavitve, če se spomnim samo Paula Hindemitha in njegovih oper Cardillac, Slikar Matija in Harmonija sveta, pa Vojna in mir Sergeja Prokofjeva, več oper Franza Schrekerja, ki so ga v Salzburgu uprizorili le enkrat, čeprav je bil dunajski profesor, ne nazadnje našega Marija Kogoja s svojimi Črnimi maskami, ki bi bile v isti dvorani Skalne jahalne šole veliko bolj zanimive in mnogo večji umetniški dogodek od tega, kar smo gledali s samovoljno in vsebinsko zgrešeno režijo Petra Sellarsa in dramaturga Antonia Cuenca Ruiza.

Če si Salzburg v sto letih ne upa uprizoriti niti ene opere najslavnejšega skladatelja neke dobe na Dunaju: Antonia Salierija, je spoštovanje lastne kulturne dediščine precej na psu.

Spomini na boljše čase. Kje je tvoj prijatelj? Zakaj ni tukaj s tabo? Svet je tako lep, ti pa si že tako dolgo sam. Občutek imaš, kot da si bil vedno sam. Tavaš po svetu, polnem lepote, svetu, pijanem od življenja. Nove pošasti v noči. Prepojen si od znoja. Neznosna bolečina. Nenadzorovano se treseš. Intenzivnost te bolečine ti pove, da dejansko umiraš. Ni zdravila. In bolečina se ne ustavi. In v trenutku si mrtev.

Pogrebni sprevod. Vse, kar si želiš, vse, o čemer sanjaš, vse in vsi, za katere ti je mar, so popačeni, zasmehovani, oskrunjeni, skrunjeni in uničeni pred tvojimi očmi. Taborišča smrti, mučilnice. Lakota, stradanje. To so ljudje. So nedolžni in ljubljeni. Kateremu angelu zgodovine so žrtvovani? Toda to je prisilni pohod. Prav tako se ne smeš ustaviti in postavljati vprašanj, četudi se zgrudiš v prah. Na lastnem grobu. Še zadnji krik protesta, potem ko si mrtev in pokopan. Potem te ni več. Kako se posloviš od prijatelja? Ponudiš mu pijačo. Vprašaš ga, kam gre in ali res mora iti. In zakaj. Zakaj odhaja? Tvoj prijatelj zelo tiho reče, da se stvari niso izšle tako, kot so upali. Naslednji koraki so težki, a končno bodo zagledali gore. Tam se bo ulegel, počival in bil doma. Na Zemlji je spet pomlad. Vse je zeleno in cveti pod neskončnimi oblaki. V daljavi zdaj sije modra luč. Vedno.

Predstava je zelo drugačna, kot je pred tridesetimi leti Schönbergovo opero Erwartung ali Pričakovanje na odru Velike festivalske dvorane režiral pred kratkim umrli Robert Wilson in je bila Ženska slavna ameriška sopranistka Jessye Norman. Ta enodejanka je bila uprizorjena z drugo enodejanko, Bartokovo opero Grad Vojvode Sinjebradca. S filološko natančno režijo in pravim razumevanjem vsebine obeh oper.

Robert Wilson je takrat razumel vsebino Schönbergove monodrame v enem dejanju, ki ima sicer izjemno strukturo orkestra; pikolo, tri flavte, tri oboe, angleški rog (tudi 4. oboa), štirje klarineti, basklarinet, trije fagoti, kontrafagot, štirje rogovi, tri trobente, tri pozavne, basovska tuba, timpani, tolkala (činele, bas boben, mali boben, tam-tam, ropotuljica, triangel), harfa, čelesta, zvonček, ksilofon, godala. Ta se načeloma lahko navezuje na Weberna in Mahlerja, kot smo videli v naši festivalski predstavi, a je prvi za uvod neopazen in nepotreben, drugi pa kot vsebinski nadaljevalec dogajanja okoli trupla, kot ga dva iz mrtvaškega zavoda zavitega v črno pogrebno platno ali najlon privlečeta na oder, Ženska pa mora podpisati, da je to njen prijatelj, čeprav ne pokaže kakšnega pretresljivega čustva, niti radovednosti, da bi se prepričala, kako zgleda njen ljubi kot mrtev.

Vsebina monodrame je drugačna.

Ženska je v tesnobi, medtem ko išče svojega ljubimca. V temi naleti na nekaj, kar sprva misli, da je truplo, nato pa ugotovi, da je to drevesno deblo. Prestraši se in postaja vse bolj zaskrbljena, saj ne more najti moškega, ki ga išče. Nato najde truplo in vidi, da je to njen ljubimec. Pokliče na pomoč, a se nihče ne odzove. Poskuša ga oživiti in ga nagovori, kot da bi bil še živ, ter ga jezno obtoži nezvestobe. Nato se vpraša, kaj naj stori s svojim življenjem, saj je njen ljubimec zdaj mrtev. Končno se sama odpravi v noč.

Perspektiva je povsem drugačna, kot si jo domišlja Peter Sellars. Spominjam se množice dreves in med njimi ves čas tavajočo Jessye Norman, ampak ona je odkrila mrtveca na koncu, kot svojo največjo grozo.

Pri Sellarsu spremljamo beg od že takoj pokazanega trupla, pri Wilsonu smo opazili truplo ob koncu predstave. Sellarsova psihologija Ženske je povsem zgrešena. Ona ne išče, ampak beži, da bi se sprenevedala, kaj so ji prinesli pokazat.

Navezovanje Gustava Mahlerja s Pesmijo o zemlji, oziroma  skoraj polurnim zadnjim stavkom Abschied – Slovo, prikliče v spomin mnoge pevke, od slavne Christe Ludwig do naše Marjane Lipovšek, ki so na koncertnem odru imele svoje tenorske partnerje, kot Lipovškova v Ljubljani slavnega ameriškega tenorista Thomasa Moserja.

Peter Sellars je v svoji režiji uporabil Mahlerjev šesti stavek Slovo.

Besedilo ali libreto za modoramo Erwartung je napisala Marie Pappenheim, ki jo je skladatelj portretiral. Njeno besedilo je ekspresionistični metaforični spoj s prizori iz nočne narave pod žarki lune in notranjimi refleksijami ženske v ljubezenski ter eksistenčni negotovosti. Išče svojega moškega in se odloči, da bo med iskanjem v gozdu pela, da jo bo slišal. Premika se, vse je skrivnostno, vse jo bega in postaja vedno bolj negotova ter v skrbeh.

Pri Sellarsu se Ženska še enkrat približa zavitemu truplu, a tudi tokrat ne doživi spoznanja njegove istovetnosti, ko nenadoma odide in pride na oder druga pevka s petjem Mahlerjevega Slovesa.

Peto besedilo kot celota predstave, ki smo jo gledali na Salzburških slavnostnih igrah, je konglomerat nepovezanosti.

Kriteriji uporabe znanega avtorja petih besedil morajo biti jasni. V programu so sicer predstavljeni kot da so izvirni, Sellars svoj koncept opisuje drugače, povezava dveh glasbenih in tekstovnih predlog (Schönberg, Mahler) pa pove nekaj tretjega. A predstava je ena.

Predstavo so rešili scenograf George Tsypin, mojster luči James F. Ingalls, in kostumografinja Camille Assaf, ki je za razliko od kostumov Jessye Norman v žametno svileni karmin rdeči temni barvi, uporabila dve varianti temno modre oziroma skoraj črne, pri čemer je imela Schönbergova Ženska hlačni kostum, Mahlerjeva pevka pa dolgo krilo. Schönberg je predvidel Žensko v popolni belini kot kontrast v noči.

Dvorana Skalne jahalne šole je izjemna za mnoge in zelo različne operne izvedbe. Tu smo med drugim videli igranje flavtista pri Mahlerju v zelo oddaljeni kamniti loži na levi strani, medtem ko je bil omenjeni gozd bolj plod sodobne visoke stolpne kombinatorike s teminami in srebrnim lesketom, kar je dajalo predstavi v kombinaciji z osvetljevanjem oddaljenih lož poseben čar, kot ga v drugih salzburških dvoranah ni možno doseči.

Predstava je imela dve izjemni pevki; najprej litovsko sopranistko Ausrine Stundyte kot Žensko. Bila je močna v vseh vokalnih detajlih, izrazna, ekspresionistična, bi se reklo glede na glasbeni stil, glasovno čista, bolj ponotranjena kot zunanje dramatična, a ostaja dilema, povezana s truplom, ki ga noče pogledati, ker ji tega ni dovolil režiser.

Pri Mahlerju se glasbeni stil seveda nekoliko pomladi in tu zlahka vidimo, kako izjemen je bil prelom z glasbeno tradicijo in zgodovino s pojavom uvodnega Weberna v predstavi in takoj v nadaljevanju Schönberga. Mahler je tu kot poznoromantičen emotivni izpovedovalec.

“Sonce zahaja za gore. Večer se s svojimi hladnimi sencami
spušča v vse doline. O, glej! Luna se kot srebrno lubje dviga nad modrim nebeškim jezerom. Čutim nežen veter, ki piha za temnimi smrekami! Potok sladko poje skozi temo. Rože bledijo v mraku. Zemlja diha mir in spanec, vse hrepenenje si zdaj želi sanjati, utrujeni ljudje se vračajo domov, da bi v spanju ponovno odkrili pozabljeno srečo in mladost ! Ptice tiho sedijo na svojih vejah. Svet zaspi! Hladen vetrič piha v senci mojih smrek. Stojim tukaj in čakam na svojega prijatelja; čakam na njegovo zadnje slovo. Hrepenim, o prijatelj, da bi bila ob tebi , da bi uživala v lepoti tega večera. Kam si šel ? Tako dolgo me puščaš samega! S svojo lutnjo se sprehajam gor in dol po poteh, poraščenih z mehko travo. O lepota! O svet, pijan od večne ljubezni – življenja! Sestopil je s konja in mu ponudil pijačo slovesa. Vprašal ga je, kam gre in zakaj mora iti tja. Spregovoril je z meglenim glasom: Ti, prijatelj moj, sreča na tem svetu meni ni bila naklonjena ! Kam grem? Grem, tavam v gore. Iščem počitek za svoje osamljeno srce! Tavam proti domu! Svojemu kraju! Nikoli ne bom taval daleč stran. Moje srce je mirno in čaka na svojo uro! Draga zemlja povsod cveti pomlad in vse znova ozeleni! Povsod in za vedno se daljave razsvetlijo modro! Za vedno … za vedno …”

Singapursko britanska mezzosopranistka Fleur Barron je bila prav tako vokalno odlična, izpovedovalka drobnih impresij in vizij, brez epskega naboja in s tem neke dramatične odrske prezence, a je ostala na isti sceni, kar je predstavljalo zlitje dveh glasbenih del v celoto.

Dunajske filharmonike je vodil sloviti finski dirigent Esa – Pekka Salonen, ki je med drugim v Salzburgu dirigiral eno najboljših oper druge polovice dvajsetega stoletja: Sveti Frančišek Asiški Oliviera Messiaena. Ustvaril je izjemno prefinjeno glasbeno atmosfero, povezal tri skladatelje v enourno predstavo brez pavze, vse s perfekcionistično zvočno vizijo ter prav tako izvedbo. Vsa glasbena, orkestralna podoba je z osupljivimi finesami, diskretno dinamiko, poudarjanjem zvočnosti, bogatih barv, uporabe inštrumentov (npr. čeleste), prehajala iz uvodnega iskanja, ki je bilo kot rečeno v tej režiji vprašljivo, do končnega slovesa. Ali zmaga veličina transcendence, pa ostaja še odprto vprašanje.

Marijan Zlobec