Cecilia Bartoli Vivaldija spremenila v opernega sodobnika

Umetniško vodstvo salzburškega Binkoštnega festivala ostaja v rokah Cecilie Bartoli. Podaljšanje pogodbe do leta 2031 sta ona in direkcija Salzburškega festivala podpisala pred napovedjo snemanja filma Hotel Metamorfoza, ki bo nastal s snemanjem treh zadnjih opernih predstav. Medtem na Salzburških slavnostnih igrah potekajo še zadnje predstave omenjene operne sestavljenke z glasbo Antonia Vivaldija in pod sicer pri skladatelju neobstoječim naslovom Hotel Metamorfoza. Vivaldi sam take partiture nima. Je pa projekt izjemno zahteven, unikum po izvedbi sedaj in verjetno nikoli več ponovljiv. Salzburška predstava je aktualna konstrukcija in sestavljenka, povezana v novo celoto, s katero se očitno strinjajo vsi.

Cecilia Bartoli

Glede na to ozadje so bile vokalne vloge izbrane in bodo odigrane tudi z mislijo na mlado generacijo umetnikov. Nova opera vsebuje tudi več plesnih in zborovskih elementov, kar vodi v obsežno delo glasbenega gledališča, ko traja predstava več kot tri ure.

Nadezhda Karyazina 

Kosky je poudaril, da so zanj pomembni elementi čustvenega stanja, ki jih na občinstvo prenaša lik Orfeja. »Uporabljamo čudovit nov nemški prevod Ovidija, ki je prepričljiv v svoji veliki jasnosti,« je Kosky dodal glede koncepta. »Zgodba o Orfeju in Evridiki je pripovedovana z vidika Evridike.

Cecilia Bartoli

Uporabili smo tudi epizodo s Pigmalionom, ki mu Venera dovoli govoriti s figuro, ki jo je ustvaril. Potem so tu še zgodbe o Arahni, Miri in Ehu ter Narcisu – vse zgodbe so o preobrazbi. Ovid veliko govori o preobrazbah spolov. V sedanjosti potrebujemo mitološke zgodbe: pripovedujejo skrivnosti življenja. Kot da bi se čas ustavil, Vivaldijeva glasba pa nas popelje v mitološki svet sanj.«

Plesalci

Na vprašanje o raznolikosti in številnih barvah glasbe je Capuano odgovoril: »Vsak dan odkrivamo nove stvari. Občinstvo se bo na trenutke vprašalo, ali resnično sliši Vivaldija.«

Lea Desandre

»To vključuje tudi uporabo specifičnih inštrumentov, kot je strunski inštrument šalam,« je dodal Kosky.

Lea Desandre

»Njegova ideja je bila vedno, da bi pripovedovalca Orfeja igrala ženska,« je nadaljeval Kosky. Zanj je Angela Winkler idealna igralska zasedba, saj ima sposobnost, da liku da potrebno melanholično globino. (Angela Winkler, rojena leta 1944, je mednarodno znana nemška gledališka in filmska igralka. S svojimi 81. leti je predstavi dala poseben čar).

Angela Winkler

Naslov novega opernega dela iz Vivaldijeve glasbe Hotel Metamorphosis (2024) »izhaja iz temeljne razlike med dvema svetovoma,« je dejal Kosky, »realističnim svetom z ljudmi in nadrealističnim svetom sanj. Ponavljajoča se glasbena stanja melanholije in osamljenosti simbolizirajo sterilno, anonimno vzdušje hotelske sobe, ki jo nato napolnijo čustvena stanja sveta sanj. Formalno so tu odlomki, v katerih sta besedilo in glasba ločena s premori, in drugi, v katerih so besedila podlaga za glasbo.«

Lea Desandre (Echo), Angela Winkler (Orfej), Il Canto di Orfeo, plesalci

Arije iz Vivaldijevih oper in njihova besedila so bila izbrana tako, da se ujemajo s situacijo, prikazano v pasticciu; Kosky je pet zgodb opisal kot samostojne epizode. Na ta način se je med šesttedenskim procesom vaj razvila nova partitura – partitura, ki je prav tako podvržena nenehnim preoblikovanjem. (Po tiskovnem sporočilu).

Philippe Jaroussky (Narcis)

Kakšna je vsebina nove opere Hotel Metamorphosis ?

Prolog

Orfej si izmišlja zgodbe iz svoje domišljije. Prisiljen je spoznati, da svoje ljubljene Evridike ne more obdržati v deželi živih.

Prvo dejanje

Prva scena: Pigmalion

Kiparju Pigmalionu je uspelo izklesati žensko figuro tako popolno, da jo ima za človeško. Zaljubi se v svojo stvaritev. Figura se preobrazi v človeško bitje in Pigmalionu vrne ljubezen.

Druga scena: Arahna

Arahna, znana po svojih tkalskih spretnostih, privablja številne občudovalce. Ogorčena je, ker jo imajo za učenko Minerve, boginje modrosti in obrti. Minerva obišče Arahno v podobi starke, ki jo opomni, naj ne tekmuje z boginjo. Toda Arahna izzove Minervo na tekmovanje v umetniških spretnostih. Minerva ustvari umetniško delo, ki prikazuje edinstveno naravo sveta bogov, medtem ko Arahna pokaže, kako bogovi v različnih oblikah zavajajo človeštvo. Minerva jo poniža in poskuša vzeti življenje. Toda boginja jo spremeni v pajka, da lahko Arahna nadaljuje s tkanjem.

Tretja scena: Mira (Myrrha)

Mira hrepeni po svojem očetu in zavrača vse snubce, ki jih ta ponudi svoji hčerki. Zaupa se svoji najbližji prijateljici, ki vztrajno poskuša izvedeti razlog za Mirin obup. Neke noči, ko je Mirina mati odsotna, njeni prijateljici uspe pretihotapiti Miro v očetovo posteljo. V temi ne more videti svoje mlade ljubice. Nekaj noči deli očetovo posteljo.

Drugo dejanje

Prva scena: Eho in Narcis

Mladega Narcisa obkrožajo oboževalci, a jih vse zavrača. Boginja maščevanja odgovori na prošnjo enega od moških, ki jih je zavrnil, da tudi Narcis morda nikoli ne bo imel osebe, ki jo ljubi. V tolmunu Narcis zagleda svoj odsev v vodi, a ga ne prepozna kot takega, in se zaljubi v svoj odsev. Nimfa Eho je vanj očarana, a on ima oči samo za svoj odsev. Zaradi kazni, ki jo je izrekla boginja Juno, lahko Eho odgovori le z zadnjimi besedami, ki jih je slišala. V tesnobi zaradi neuslišane ljubezni do Narcisa njeno telo postopoma izgine in Eho živi naprej kot zvok. Ko Narcis spozna, da ljubi le svoj odsev, ga prevzame hrepenenje in se spremeni v cvet.

Druga scena: Evridika v podzemlju

Ko Orfeju ne uspe obuditi svoje ljubljene Evridike v življenje, ta izgine v podzemlje. Žalujočega Orfeja brutalno umorijo menade. Evridiko prestraši groza ob njegovi smrti. Preobraženi telesi Evridike in Orfeja izgineta v temi. (Vsebino pripravil Olaf A. Schmitt).

Od kod so govorjena besedila ?

Avtorji operne predstave v dveh delih:

Cecilia Bartoli

Predstava je po svoji strukturi in vsebini, dolžini in vsakršni zahtevnosti, tudi za gledalce, najbolj ambiciozna v dolgi karieri Cecilie Bartoli. Z njo si je postavila spomenik, hkrati pa dokazala še neznano moč tako Vivaldijevega glasbenega opusa kot samo gledališko in operno potenco, ki so jo v bistvu kar vsi štirje avtorji znali ne le odkriti, ampak postaviti na oder v splošno presojo.

Dirigent Gianluca Capuano in režiser Barrie Kosky

Postavljanje zgodovine v sodobnost pomeni preizkus njene večnosti. Barrie Kossky je to znal na izjemen način strukturiranja prizorov in oseb v njih. Ampak vse te prizore nadzira in opisuje Orfej v posebni komentatorski funkciji, ki pa na koncu pripelje do rezultata podzemnega srečanja z Evridiko. Vsi prizori so izjemni, svojski, posebni, domiselni, sodobni, kontrastni, dialoški, čeprav se v bistvu dogajajo le v hotelu, torej zaprtem prostoru neke zelo velike sobe, v kateri je možno streči tudi hrano in pijačo, sprejemati obiske, jo spreminjati v sodobno računalniško opremljeni biro s televizijskimi ekrani, računalniki, skratka stikom s sedanjim in morda bodočim svetom že nastajajoče in delujoče umetne inteligence. Tu naredim piko, kajti kaj bi bilo, če bi Cecilia Bartoli ob Vivaldiju zajadrala še v te vode in bi v hitrosti njenega tipkanja v računalnik, kot smo videli na odru med predstavo, v resnici dajala navodila nekomu drugemu, kaj naj stori, namesto nje. Kossky je imel celo vrsto vrhunskih prizorov, na primer s Pigmalionovo lutko ob pogrnjeni mizi s hrano in pijačo v hotelski sobi, potem dvema ljubimcema, hčerko Miro, ki spi z očetom in potem zanosi, starko Minervo na invalidskem vozičku kot test empatije Arahne…

Čar scenografije Michela Levinea je v njegovi afiniteti do pomenske večplastnosti, gradnje iz neke osnovne avtentike v različne simbolne razlage in prizore, spretnost dinamičnega spreminjanja vsebin in prizorišč, povezanih s tempom nastopanja oseb, zbora, plesalcev, že kar izjemnih solistov, ne klasičnega baleta, ampak predvsem modernega v mnogih izraznih oblikah in s tako perfekcijo, da samo občuduješ zlitost vsega odrskega dogajanja. Koreografija Otta Pichlerja je bila v opisanem smislu izjemna, seveda pa je koreograf imel na voljo same perfektne plesalce, skupaj dvanajst. Vsi so omenjeni kot solisti, ne pa kakšna skupina.

Kostumograf Klaus Bruns se je izkazal z elo diferencirano kostumsko podobo predstave. Ta je sodobna, razkošna, prilagajajoča se tipu, profilu in imenu oseb. Še najmanj razkošen je črni hlačni kombinezon za pripovedovalko – Orfeja. V orgiastičnem plesnem in zborovskem ter solističnem prizoru pa smo dobesedno priče beneškemu karnevalu, tako kot čisto na koncu črnim figuram z belimi dolgimi kljuni kot nekakšnimi maskami ali celo kakšne beneške tajne sekte, da ne rečem mafije.

Vsi solisti

Vso solisti so bili odlični, pri čemer je Cecilia Bartoli imela tako mirne, počasne, spevne melodije, po drugi pa spet pokazala bravuroznost svojih koloratur.

Nastop slavnega kontratenorista Philippa Jarousskyja nas je prepričal tako po svoji vokalni kot igralski plati, še posebej v prizorih z lutko, ko je hote moral biti rahlo neroden, pa ne v smislu onega filmskega igralca, a se sedaj ne spomnim imena, vem pa, da vi veste. Jaroussky je bil žlahten kontrast prevladujočim ženskam, za katere bi lahko imeli vtis, kot da jih je izbrala sama Bartoli kot svoje možne perspektivne naslednice.

Mezzosopranistka Lea Desandre je bila izjemna tako po vokalni kot igralski plati. Ima pravi odrski instinkt. Kot pevka italijansko – francoskih korenin ji je zahtevna italijanščina v predstavi zelo blizu.

Temnejše in bolj dramske mezzosopranske barve je bil glas rusko švicarske pevke Nadezhde Karyazine, ki je kljub mladosti prejela nekaj laskavih nagrad in se na svetovnih odrih uveljavlja zadnjih nekaj let.

Cecilia Bartoli je daljnovidna, če pomislimo, da je sprejela vodenje Binkoštnega festivala do leta 2031.

Dramska igralka Angela Winkler je bila na odru že kot kakšna antična Deus ex machina. Vsega z njo in v njej je ravno prav.

Zadnji pozdrav nastopajočih

Glasbena podoba Les Musiciens du Prince – Monaco in vokalnega ansambla Il Canto di Orfeo, je bila izredna. Dirigent Gianluca Capuano z njimi nastopa že leta dolgo in pozna vse podrobnosti, pri Vivaldiju je neposredno sodeloval pri izboru del, odlomkov, arij, zborov, vse za dosego idealne predstave. Perfektnost in avtentičnost glasbene izvedbe podpira sodobnost scene. Kaj je metamorfoza, če ni preobrazba vsega. V bistvu pa je redka beseda, za ime hotela pa sploh. Cecilia Bartoli bi si ga lahko zgradila nekje doma, kjerkoli že to je. In potem bi bil v njem celo muzej.

A predstava je vendarle predolga in bi jo bilo treba skrajšati in zgostiti; take priložnosti pa ne bo več. Bo pa film, za katerega pa spet ne moremo reči, kakšna bo njegova končna podoba, ker je šele v ustvarjalnem procesu. Vsekakor pa bo tudi posnetek celotne salzburške predstave.

Marijan Zlobec