Na 73. Ljubljana Festivalu smo sinoči v Slovenski filharmoniji dočakali nastop Profesionalne operne akademije Pehlivanian, ki smo jo spoznali lani v Križankah ob koncertni izvedbi Puccinijeve opere La Boheme. Tokrat je dirigent in umetniški vodja George Pehlivanian izbral prav tako ambiciozen projekt: koncertno izvedbo Mozartove opere Don Giovanni.
Konec prvega dejanja, vse fotografije Marijan Zlobec
Slovenska filharmonija je manjši prostor kot je oder v Poletnem gledališču Križanke, zato je bilo pričakovanje, kako se da neko opero v SF spoh predstaviti, upravičeno. Pehlivanian je okoliščine SF odlično proučil, manjši orkester umaknil bolj v drugo polovico odra, tako da je bil ves prvi del namenjen nastopom vseh solistov, ki pa so lahko prihajali na oder skozi leva ali desna vrata, manjši operni zbor pa je bil čisto v ozadju na levi strani, tako da je bil stik z dirigentom omogočen. Težji je bil stik med dirigentom in pevci, ki so nastopili za njegovim hrbtom, a se je Pehlivanian pogosto obračal nazaj.
Oder je bil dovolj velik za nastope vseh solistov
Kot je bilo opazno med samo koncertno izvedbo Don Giovannija, se je z dirigentom Georgeom Pehlivanianom zamenjalo še nekaj mladih dirigentov, ki so del akademije, a v koncertnem programu niso bili omenjeni. Po koncertu je njihova imena povedal sam Pehlivanian. To so bili po vrstnem redu nastopanja Ben Lerman, Atay Bagci, Mitja Dragolić in Tilen Draksler. Žal je bil koncertni program pomanjkljiv, prav tako ni bil objavljen cel libreto. Izvedba se je končala pred običajnim finalom, z nastopom šestih solistov.
Masetto in Leporello
Programska zadrega je bila objava tudi vseh solistov po zaporedju njihovih nastopov v prvem in drugem dejanju opere. Kdo bo pel Masetta ni bilo objavljeno, kot da te vloge v operi sploh ni. Izkazalo pa se je, da je isti pevec pel dve vlogi. A ni bil Komandant, kot piše v programu, ampak Komtur in še Masetto. Na srečo ali brez poročevalske zadrege je bil en sam: odličen basist Temel Berke Tukenmez. Prav tako je bil en sam Leporello: basist Erdem Sakarya. Oba sta na festival prišla iz Turčije.
Don Giovanni in Zerlina
Lažja je bila identifikacija naslovne vloge Don Giovannija. Odlično jo je večinoma sam interpretiral turški basist Caner Akgün, ki je sicer umetniški vodja Nacionalne opere v Istanbulu in je bil na odru menda najstarejši solist. Pri identifikaciji drugega Don Giovannija ni bilo težav, ker je nastopil Lee Jiyoul. Tretji je bil slovenski baritonist Tilen Udovič, ki je na mandolino zaigral še znamenito podoknico. V programu napovedani Lovro Korošec ni nastopil.
Masetto in Leporello
Don Ottavio je bil v prvem dejanju Emre Parlar, v drugem Klemen Torkar.
Zerlina in Masetto
Več zadrege je bilo z ženskimi vlogami in njihovimi interpretkami. Kot Donna Anna so bile napovedane tri sopranistke: Dilruba Bilgi, Talita Sofija Komelj in Rebeka Pregelj, a naše Talite na odru nismo videli, ker je zbolela, tako je njena težko pričakovana predstavitev v Ljubljani odpadla.
Drugi Don Giovanni je bil Lee Jiyoul
Kot Donna Elvira je v prvem dejanju nastopila Marianna Martyrosian, v drugem Sara Barakat, medtem ko je napovedana Diana Galstyan pela kot Donna Anna.
Don Giovanni in Masetto
V vlogi Zerline so nastopile štiri pevke: Ashkhen Varzhapetyan, Bonnie Staude, Gaja Napast in Anastasia Kosmidou.
Leporello je bil le Erdem Sakarya
Dirigent in v bistvu še režiser koncertne izvedbe je bil nam zelo znani George Pehlivanian, ki je kar precej let bil šef dirigent Slovenske filharmonije. Zelo iznajdljivo je prepoznal strukturo Slovenske filharmonije, tako da je imel na voljo oder in dva vhoda ter izhoda nanj, pa še v ozadju, tako da ima oder sedaj kar štiri vrata, a je uporabil le dvoje bližjih občinstvu in večjih.
Don Giovanni posluša Komturja proti koncu opere
Ker je orkester, resda v manjši zasedbi godal: 2, 4, 3, 4, 6, vseh ostalih pa je bilo okrog 12, pomaknil v drugi del odra, je preostalo kar precej odra za samo operno dogajanje, igro, ples, spopade, duete, tercete, kvartete, umor, pretepe, sekstete. Vse je potekalo po vsem odru in je naredilo vtis dramskega dogajanja, kar je bistvo koncertne izvedbe.
Don Giovanni na kolenih pred Komturjem
Še bolj bistveno pa je, da morajo vsi nastopajoči znati svoje vloge na pamet. Ta pogoj je vse nastopajoče zelo sprostil, jih povlekel v dogajanje, v pravo Mozartovo in Da Pontejevo glasbeno in gledališko atmosfero.
Ob odkritju Komturjeve smrti
Ob odsotnosti scenografije in kostumografije, pa tudi lučnih ali video efektov, je toliko pomembneje, ali znajo sami pevci narediti operno koncertno izvedbo prepričljivo.
Diana Galstyan kot Donna Anna in Emre Parlar kot Don Ottavio
Izkazalo se je, da so bili vsi nastopajoči odlično pripravljeni, pokazali so več kot očitno željo po nastopu, prikazu svojih sposobnosti, ki so sicer rahlo nihale, a v večini bile zelo solidne in so pokazale že sedanjo operno zrelost, saj je Don Giovanni ena najboljših oper sploh in terja od vsakega solista na odru odlično pripravljenost.
Leporello in Don Giovanni
Občinstvo je z aplavzi nagrajevalo skoraj vsak solistični nastop posebej, zelo močno efektni solistični skupni nastop ob koncu prvega dejanja ter z ovacijami konec koncertne izvedbe. Kot rečeno, niso izvedli Epiloga s šestimi solisti, ki se vrnejo skupaj na oder, a je vseh osem solistov imelo že dotlej dovolj priložnosti za potrditev svoje kvalitete.
V Pehlivanianovi akademiji se je pokazala velika želja mladih opernih pevcev, ki so prišli večinoma iz Turčije, Armenije, Francije, Koreje, Albanije, Avstrije, štirje pa iz Slovenije. Želja po študiju, naštudiranju vlog, ki so vendarle v karieri slehernega pevca pomembne, nastopanje na kar devetih različnih lokacijah (prvi koncert je bil na Bledu, drugi v Vili Vipolže, tretji v Ljubljani…), sodelovanje, angažma in kontrola solističnih sposobnosti, kritični in analitični dialog, korekcije in dopolnjevanje, zorenje in samospoznanje vloge po svojem temeljnem izpovednem karakterju, nadzor samega glasu, barve, izraza, fraziranja, dihanja, testiranje nadarjenosti za čisto gledališko igro… so elementi šole.
Caner Akgün kot Don Giovanni
Pri navedbi nastopajočih v programskem listu ni bilo navedeno, kdo vse so bili pevski pedagogi, a je bil med njimi tudi naš sloviti tenorist, solist Janez Lotrič, ki je prišel v Ljubljano na koncert. Pevce je učil pravilnega dihanja in fraziranja, sam kot dramski tenorist lirske vloge Don Ottavia seveda ni pel.
Prostora za dramsko igro je bilo dovolj
Med moškimi solisti je bil najboljši basist Caner Akgün. Njegova odrska pojavnost je markantna, za to vlogo odlična, polna energije, samozavesti, malo izzivalna in predrzna, objestna, v izvedbi je manjkalo nekaj odlomkov, kot je njegov dialog z Leporellom o “pustitvi žensk” na začetku drugega dejanja. Glasovno je zelo primeren, poln izrazne širine, temnejše barve z zmožnostjo kombiniranja v odličen dramski izraz. Kot igralec je bil že povsem izdelani operni lik.
Priklon glavnih pevcev okrog dirigenta
Lee Jiyoul je bil soliden, a svojo vlogo še oblikuje, išče njeno celoto in odnos še z drugimi liki. Glasovno je primeren in bi kot Don Giovanni z lahkoto nastopil v kontekstu sebi primernih solistov, verjetno najbolj v azijskih operah.
Tenorist Emre Parlar kot Don Ottavio
Tilen Udovič je najprej pel Don Giovannija, v nadaljevanju pa imel posebno nalogo igranja na mandolino z arijo Deh, vieni alla finestra, ki pa jo je že pel prvi solist. Tu bi se dalo pripomniti, da je za podoknico treba peti bolj občutljivo, s pravo ljubezensko prošnjo.
Oder za vse nastopajoče je bil na koncu premajhen
Leporello je bil Erdem Sakarya. Ves čas je imel razgibane položaje in naloge, ob zamenjavi drugih solistov je ostajal sam, suveren, položajno, dialoško, dramsko dovolj kontrasten, spremenljiv, prilagodljiv sleherni situaciji, ki je resda služabniška, a ima tudi svoje močne poudarke. Najslavnejša je njegova arija o katalogu Don Giovannovih žensk Madamina, il catalogo è questo, ki ga je pevec razvil na kar dolgem plakatu in izročil Donni Elviri, da se sama prepriča o razuzdanosti njenega moškega.
Izdajalski katalog
Močni so bili še nekateri drugi prizori, npr. podoknica v vlogi Don Giovannija, pa seveda ob koncu kot Don Giovannijev strežnik in prvi opazovalec pojave z glavo kimajočega Komturja, ki tapa z nogami, kar so zelo iznajdljivo in efektno uprizorili člani opernega zbora v kotu dvorane, tako da so z nogami udarjali na votel del dvignjenega, dodanega odra in je bil efekt odličen.
Komtur in Don Giovanni
Komtur je bil hkrati še Masetto. Basist Temel Berke Tukenmez je bil v obeh vlogah s svojo visoko postavo dovolj markanten, a seveda tudi kontrasten, ker obe vlogi nista enaki. Morda bi v sklepnem Komturju bilo bolje, če bi bolj jasno kimal z glavo, ko o tem poje Leporello, v samem nastopu in odgovoru Don Giovanniju (Don Giovanni a cenar teco m’invitasti e son venuto!) pa bil še bolj energičen, dramatičen, usodnosten. To je vendarle vstajenje mrtveca. Pred tem je bil iz opere izločen odlomek o napisu na grobu kot za koncertno izvedbo opere nepotreben ali nenujen.
Don Giovanni in Donna Anna
Bolj problematična je bila interpretacija zelo zahtevne tenorske lirske vloge Don Ottavia. V prvem dejanju jo je pel Emre Parlar, v drugem Klemen Torkar. Oba sta jo pela premočno in brez tiste elegance, ki se pritiče njeni duhovni podobi. To pa pomeni celovitost, ujemanje lirske melodičnosti in kombinacija s posebnim moškim, a bolj aristokratskim pogumom, kot priznanje lepote ljubezni (Il mio tesoro intanto). Manjkala je občutljivejša drža in seveda daljše, emotivnejše fraziranje, ki pa poudarja hkrati zelo zahtevno pevsko tehniko (Klemen Torkar).
Don Giovanni je bil na začetku opere zamaskiran, da bi ga Donna Anna ne prepoznala
V ženskih vlogah je bila pestrost še večja in nastopi bolj zapleteni.
Don Giovanni in Donna Anna
Donna Elvira je bila v prvem dejanju Marianna Martirosyan; njen glas je zelo močan, nastop odločen, skoraj pokroviteljski, glasovno zelo prodoren, do neke mere Don Giovannija že dolgo pozna, kakšen je v resnici, a očitno boljšega nima in bi se mu ne odrekla, ker mesli, da ga lahko spremeni. Na posameznih mestih preveč kriči in bi morala svoj glas bolj nadzirati.
Postane Don Giovanni kriminalka ?
Donna Anna je bila najprej sopranistka Diana Galstyan, odrsko zelo privlačna, energična, glasovno topla, izenačena, dvomi, a ni takoj prepričana o Don Giovannijevi krivdi za smrt njenega očeta. V nadaljevanju ga spozna ali prepozna po glasu.
Zerline so bile štiri; najprej je nastopila Ashkhen Varzhapetyan, zatem Bonnie Staude, tretja je bila Gaja Napast, pa še Anastasia Kasmidou.
Janez Lotrič
Don Giovannijeva predrznost in ponos med Donno Elviro, Donno Anno in Don Ottaviom
Donna Elvira in Zerlina
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec