Srečanje z romunskimi glasbeniki je na ljubljanskem poletnem festivalu redkejše, kot z nekaterimi drugimi, kar pa je odvisno od možnosti in priložnosti, posebej pa o odličnosti samih glasbenikov. Tokrat so na 73. Ljubljana Festival prišli člani komornega ansambla Traffic Strings, ki ga je ustanovil violist in skladatelj Lucian Moraru. Njegova ustvarjalna, povezovalna in vodstvena moč so v dvajsetih letih delovanja ansambel pripeljala do neslutenih rezultatov in koncertov po svetu. Koncerta se je udeležil tudi romunski veleposlanik v Sloveniji, njegova ekselenca Alexandru Grădinar.
Ansambel Traffic Strings z romunskim veleposlanikom in spremstvom po koncertu v Križevniški cerkvi, vse fotografije Darja Štravs Tisu
Na koncertu v polni Križevniški cerkvi so predstavili zelo pester program, večinoma priredb samega ustanovitelja ansambla ter violista, solista, skladatelja Luciana Moraruja, pa tudi nekaterih njegovih lastnih kompozicij. Njegovo umetniško vodenje pa ni avtoritarno, ampak na koncertu deluje enakopravno ali enakovredno z drugimi glasbeniki, saj imajo dovolj priložnosti, da se uveljavijo.
Traffic Strings na Peklenskem dvorišču
Morarujeva glasbena filozofija je povezovanje glasbenih izročil, s poudarkom na Romuniji, njeni ljudski pesmi in glasbi, a z vrhuncem na svetovno slavnem Georgeu Enescuju. Iz tuje glasbene zakladnice jemlje kar mu kot aranžerju ustreza, od Antonia Vivaldija do Erika Satieja, ali še bolj presenetljivih Geronima Gimeneza, Baden Powella, Waynea Shorterja, Freddia Hubbarda… do Chicka Coree. Njegov cilj je ustvariti bogat koncertni program, poln vsebin in kontrastov, spremenljivosti in atraktivnosti, izvedbene zahtevnosti in marsikje virtuoznosti. Posebnost je kombinacija godal z diskretno spremljavo klavirja in tolkalca, kot vrhunec pa samostojna solistična vloga izvajalca mnogih solov na trstenkah, kot prevajamo panovo piščal ali flavto. Solist Vasile Răducu je na odru imel dve: manjšo ali višje intonirano črno ter nižjo rumeno. Sedanji izvajalec je zamenjal poprejšnjega legendarnega Gheorghea Zamfirja.
Traffic Strings v peddverju Križank
Baročni solistični violinski koncerti v ciklu Štirje letni časi Antonia Vivaldija (1678–1741) so eden prvih primerov t. i. programske glasbe – glasbenega dela, ki je utemeljeno na zunajglasbeni vsebini. Vsak koncert ima namreč priložen sonet in glasba nazorno odslikava vsebino pesmi ter zvočno ponazarja določene pojave in prizore v naravi skozi leto, ob tem pa vzbuja različna čustvena razpoloženja. Tako je Presto, tretji stavek Koncerta v g-molu, imenovan Poletje, slikovit prikaz silovite poletne nevihte. Solistične fraze violine, ki se izmenjujejo z ansambelskimi ritornelli, je zamenjal poseben zvok panove piščali oziroma trstenk v priredbi Luciana Moraruja, avtorja vseh priredb na ljubljanskem sporedu.” (Iz programa Helene Filipčič Gardina).
Violinista Mircea Grigore Lazăr in George Preotu
Poslušanje samo stavka Presto je pokazalo Morarujev aranžerski princip, ki je zanikal violini enakovreden pomen ali zmožnosti igranja na trstenke z enako virtuoznostjo, tako da je šlo za kombinacijo sola prve violine Mircea Grigore Lazărja v dialogu z bolj dopolnilno vlogo trstenk. Če smo pričakovali zamenjavo violinskega sola s solom trstenk, tega v dobesednem prenosu ali aranžmaju ni bilo, zato je bil uvodni Vivaldi bolj ilustracija možnega, ne pa doseženega. Glasbeni eksperiment.
Solist s trstenkami, foto Marijan Zlobec
V 19. stoletju se je v Španiji razmahnila zarzuela, tip španskega glasbeno-gledališkega žanra, ki ima začetke že v 17. stoletju. Poroka Luisa Alonsa je zarzuela Gerónima Giméneza (1854–1923) o prigodah na poročni dan plesalca Luisa Alonsa, ki je bila prvič uprizorjena leta 1897. Njena najbolj znana točka je bržkone živahni Intermezzo, ki prinese preplet več značilnih španskih plesov in blesteče učinkuje s privlačno melodiko, polnokrvno ritmiko v hitrem tempu in živopisnim vzdušjem španskega pečata. (Iz programa).
Traffic Strings so takoj nadaljevali z melosom ene najbolj privlačnih glasbenih kultur na svetu – špansko. Tu se je voditelj ansambla, violist in aranžer Lucian Moraru pokazal v vsej svoji spretnosti, ki pa temelji na velikem zanju, občutku za pravi izbor, stil, za njegovo pestrost ter angažma vseh svojih glasbenikov. Poudarek je bil na španskem ritmu, melosu, plesu, s solo trstenkami v podajanju vodilne in najbolj znane melodije. Takoj se je, po Vivaldiju, pokazalo, da bo ves večer na moč privlačen in za občinstvo nenavaden.
Violinista Mircea Grigore Lazăr
Program se je nadaljeval z razgibano južnoameriško glasbo. Slišali smo afro-brazilsko ritmično zapleteno skladbo Consolação, ki med pestro ritmiko prinaša evokativno melodiko. Delo je poznano v najrazličnejših zasedbah, izvirno za kitaro pa jo je napisal virtuozni brazilski kitarist in ustvarjalec Baden Powell (de Aquino) (1937–2000), ki je s svojim prepoznavnim slogom navduševal občinstvo po svetu. Iz Urugvaja pa prihaja eden najbolj poznanih tangov La cumparsita, ki obstaja v mnogoterih aranžmajih. Je ena prvih skladb Gerarda Matosa Rodrígueza (1897–1948); napisal jo je za klavir še v študentskih letih (študij arhitekture je sicer kmalu opustil) in jo predstavil Robertu Firpu, vodji orkestra v očetovem kabaretu v Montevideu. Ta je delu dodal še nekaj svojih taktov in ga krstil ter prvi posnel. (Iz programa).
Selitev iz Španije v Brazilijo in povsem drugačen Urugvaj je takoj pokazal bogato izraznost obeh kompozicij. Consolação bi lahko prevedli kot Tolažba. Veliko je različnih solov, najbolj jokajoče trstenke, diskretnega klavirja in tolkal, solo prve violine, solo viole, precej občutenih pizzicatov, v celoti bogate izraznosti, jazza… V nekaj taktih slišiš morda celo Gershwina in njegov Summertime ? Občudovali smo sposobnost stilne glasbene adaptacije nastopajočih.
La cumparsita je pokazala tango kot osnovno melodijo in plesni ritem, kar takoj pomeni vso nujno energičnost izvedbe, s solo trstenkami, prehajanjem sola z violine na violo, potem violončela na kontrabas, spet trstenke in viola v jazzovskem stilu. V celotnem zvočnem ambientu se ne moreš izogniti vtisu, da gre celo za neko kavarniško, seveda žlahtno glasbo.
Violončelist Bogdan Eugen Popa
Koncertni spored predstavlja tudi nekaj izvirnih del pobudnika zasedbe Traffic Strings Luciana Moraruja (1963), ki je tudi njen violist. Glasbeno se je izobraževal v domači Romuniji in se izpopolnjeval v komorni glasbi še na Nizozemskem in v Angliji, pozneje je doštudiral iz prava. Bil je član Filharmoničnega orkestra Georgeja Enescuja v Bukarešti ter nastopal solistično in v raznih komornih sestavih. Poleg koncertiranja je vpet v komponiranje in aranžiranje, studijsko glasbeno produkcijo ter produkcijo raznovrstnih glasbenih dogodkov in televizijskih oddaj.
Najprej je zazvenela Morarujeva suita Borșa, ki se navdihuje v ljudski tradiciji dežele Maramures na skrajnem severu Romunije. Po začetnem prebujanju s spevno melodijo se glasbena tvarina razživi v različne živahne plesne ritme.
Kontrabasist Ionuț Cristea
Skladbo Faculty of Law je Moraru napisal ob 160-letnici Pravne fakultete Univerze v Bukarešti. Skladatelj želi prenesti vzdušje v ustanovi, svoje občutke in izkušnje ob sprehajanju po eni najstarejših fakultet v domači deželi (kjer je tudi sam diplomiral). Zvočnost skladbe niha med slovesnim, skrivnostnim, nemirnim in ob citiranju pesmi Gaudeamus zmagoslavnim razpoloženjem. Moraru je ustvaril tudi Venček, v katerem z zanimivimi prehodi ali v večplastnem spajanju združuje raznovrstna poznana dela, kot so jazzovski standard Paula Desmonda Take Five, romunska tožeča pesem Cine iubește și lasă, naslovna skladba filmov Misija: Nemogoče.
Zadnje izvirno delo Luciana Moraruja na nocojšnjem programu je jazzovsko obarvana Improvizacija na temo Erika Satieja, pri kateri si je skladatelj za osnovo izposodil Satiejevo klavirsko skladbo Gnossienne št. 1, ki jo preveva melanholični melos v eksperimentiranju z ritmom in harmonijo. (Iz programa).
Lucian Moraru je v vseh omenjenih kompozicijah pokazal svoj izvirni skladateljski temperament – pri napovedi Pravne fakultete nismo pričakovali jubilejne skladbe – vpogled v polpretekli in sodobni glasbeni svet, iz katerega pa noče črpati najbolj všečnih tujih melodij, ker bi seveda takoj naletel na avtorske pravice. Črpa lahko le omenjene motive, ki pa so za poslušalce privlačni, same izvajalce pa postavlja na mednarodno glasbeno sceno kot kozmopolite.
Pianistka Anamaria Biaciu-Popa
Izvirno ritmično bogata in harmonsko kompleksna sta jazzovska standarda improvizacijske narave, ki ju je Moraru prelevil v različici za zasedbo Traffic Strings. Avtor skladbe Footprints je večkrat nagrajeni izjemni ameriški jazzovski saksofonist, improvizator in skladatelj Wayne Shorter (1933–2023). V letih 1964–1970 je sodeloval v kvintetu Milesa Daviesa, zatem soustanovil skupino Weather Report, kariero pa ustvarjal tudi solistično, kot vodja zasedb in v sodelovanju s številnimi glasbeniki, kot je Carlos Santana. Skladbo Mala sončnica pa je ustvaril ameriški jazzovski trobentač Freddie Hubbard (1938– 2008), ki je med drugim nekaj let sodeloval s Shorterjem, sicer pa še z mnogimi priznanimi glasbeniki in skupinami kot tudi v več svojih jazzovskih zasedbah.
Spet smo bili priče izjemni pripravljenosti na koncert na 73. Ljubljana Festivalu, kot smo to doživeli npr. s Korejci, pa Münchenčani v dobrem tednu, manj z Italijani. Neverjetno, kako se poznajo razlike, če spremljaš festival in doživljaš glasbeno identiteto vseh nastopajočih. Reči je treba, da smo v teh dneh – presenetljivo – na odru videli vsaj dva izjemna romunska glasbenika – violinista Lorenza Nasturico – Herschchowicija in violista Luciana Moraruja.
Vasile Răducu s trstenkami
S priredbo Romunske rapsodije št. 1, op. 11, so se nastopajoči poklonili domovini in najpomembnejšemu romunskemu glasbeniku Georgeju Enescuju (1881–1955). Izjemno glasbeno nadarjen je pri komaj dopolnjenih sedmih letih že postal najmlajši študent Dunajskega konservatorija, izobraževal pa se je še na Pariškem konservatoriju. Uveljavil se je kot virtuozni violinist, dirigent (zlasti po ZDA in večkrat vodil Newyorške filharmonike), cenjen profesor violine (med njegovimi učenci so tudi Yehudi Menuhin, Ivry Gitlis, Uto Ughi), deloval je tudi kot pianist in skladatelj. (Iz programa).
Violist, aranžer, skladatelj in ustanovitelj ansambla Traffic Strings Lucian Moraru
Romunsko rapsodijo št. 1 v A-duru je Enescu napisal za simfonični orkester komaj devetnajstleten in jo skupaj z Romunsko rapsodijo št. 2 v D-duru izdal v opusu št. 11 leta 1901. Bolj poznana Prva rapsodija se začne nežno in spevno s povzemanjem motivov poznane romunske ljudske pesmi; tudi dalje v kompoziciji skladatelj citira nekaj melodij iz romunske ljudske zakladnice. Skladba, ki prekipeva v ognjevitem plesnem naboju, postopoma virtuozno stopnjuje svoj tempo in zvočno gostoto vse do gromke kulminacije, ki ji sledi le kratka pomiritev pred silovitim zaključkom. (Iz programa).
Enescuja takoj prepoznaš kot velemojstra. V aranžmaju Romunske rapsodije je Moraru dal priložnost vsem svojim godalcem, še posebej v prepletanju vseh med seboj, svojimi soli in dueti, žlahtnim prepletom, ki se je izkazal kot pravo valovanje. Čeprav so melodije ljudske, brez velikega skladatelja prave podobe ni. Čutimo vrhunskost, ciganskost, etno melodije, vedno hitrejši tempo, a tudi dolgost skladbe, ki se na koncu umiri in zvočno energično na hitro konča.
Tolkalec Marian Micu
Koncertni program je zaokrožilaa priredba jazzovskega standarda Španija znamenitega jazzovskega pianista in domiselnega ustvarjalca Chicka Coree (1941–2021), s pravim imenom Armando Anthony Corea. Že od mladih nog je bil obkrožen z jazzom, svojo uspešno glasbeno kariero pa je dodobra začel v 60. letih 20. stoletja in skupno prejel 27 nagrad grammy ter več kot 70 nominacij za to nagrado. Skladbo Španija je Corea napisal leta 1971, posnel jo je v več različicah. Uvodna tema je vzeta iz začetnih taktov stavka Adagio slovitega koncerta za kitaro in orkester Aranjueški koncert španskega skladatelja Joaquína Rodriga; v nadaljevanju se skladba bujnih ritmov živobarvno razvname v improvizacijski maniri poigravanja s prepoznavnimi motivi. (Iz programa).
Tu smo doživljali pravo špansko vzdušje, obogateno še z jazzom, solom s trstenkami, uvodnim solom viole, dopolnjevanjem znane melodije še z drugimi godali, vse vedno bolj razkošno in končno še bolj poudarjeno špansko melodijo z veliko sinkopirane in plesne glasbe.
Vino in cvetje za vsakega nastopajočega, foto Marijan Zlobec
Navdušenemu občinstvu so se zahvalili z izredno atraktivno skladbo Romanian Caprice Luciana Moraruja, v kateri so vsi pokazali svojo virtuoznost, še posebej violist in skladatelj Moraru ter na trstenkah Vasile Răducu, ki sta se križala in dopolnjevala kot solista, pri čemer so trstenke zazvenele kot kakšna kukavica in slavček. Dočakali smo pravo eksplozijo bogate, lahko rečemo izjemne romunske glasbene identitete.
Zahvala in slovo, foto Marijan Zlobec
Marijan Zlobec