Lorenzo Viotti je bil zaradi hude bolezni prisiljen odpovedati svojo udeležbo na prvih dveh koncertih Dunajskih filharmonikov na Salzburških slavnostnih igrah. Zamenjal ga bo Esa-Pekka Salonen.
Propalestinski protesti na odprtju Salzburških slavnostnih iger
Salzburške slavnostne igre so uradno odprli včeraj. Tradicionalno se je otvoritev odvijala s slovesnostjo v Felsenreitschule (jahalni šoli), ki so se je udeležili številni dostojanstveniki, politiki in pomembni gostje.
Letos so slovesnost spremljali propalestinski protesti. Kljub prisotnosti policije so aktivisti uspeli priti na oder: Med govorom podkanclerja in ministra za kulturo Andreasa Bablerja (SPÖ) so vzklikali propalestinske slogane: “Ustavite genocid” in “Osvobodite Gazo zdaj” na razgrnjenih transparentih. Aktivistom je uspelo priti na oder, potem so se po njem s pazniki lovili, pa tudi vlegli na oder, od koder so jih morali varnostniki zvleči stran in zajeti. Aktiviste so pospremili iz dvorane. Policija je aretirala šest ljudi. Zdaj se uvajajo strožji ukrepi, poroča Die Presse.
Šest aktivistov je dostop dobilo z uporabo “ne slabo izdelanih” osebnih izkaznic za zaposlene, je poudaril direktor salzburške deželne policije Bernhard Rausch. Vendar pa ima trenutno te osebne izkaznice 6000 ljudi. “Vseh osebnih izkaznic ni mogoče podrobno pregledati,” je dodal komercialni direktor salzburškega festivala Lukas Crepaz. Za spremljanje razmer je odgovorna varnostna služba podjetja. Tudi tukaj so obljubili izboljšave in oceno ukrepov glede na sobotni debakel.
Rausch je izjavil, da šest ljudi, ki so bili aretirani, pripada “zadnji generaciji”. Od prej identificiranih povzročiteljev težav ima eden dvojno nemško-francosko državljanstvo, eden je Avstrijec z migrantskim ozadjem in ena je Avstrijka. Ostali trije protestniki so še vedno neznani; pri sebi niso imeli nobenih osebnih dokumentov. Vseh šest je trenutno v policijskem pridržanju. Obtožbe so vložene tudi proti aretiranim zaradi neprijavljenih demonstracij.
Crepaz je zanikal, da so varnostne sile posredovale prepočasi ali da varnostniki sami niso poznali stavbe. “Pot do galerije je zelo vijugasta,” je dejal. Zaposleni so se odzvali zelo hitro in zelo mirno.
Na protestu je spregovoril tudi zvezni predsednik Van der Bellen, ki je dejal, da je prijatelj Izraela, vendar to ne pomeni, da odobrava vsak ukrep, ki ga je sprejela izraelska vlada. “Razmere v Gazi so uničujoče in jih ni mogoče nikakor upravičiti s humanitarnimi razlogi. Prosim, ne pozabite oktobra 2023, najhujšega pogroma povojnega obdobja.” To ni opravičilo za to, kar se dogaja v Gazi, “ampak prosim, služi kot opomnik.” (Po Die Presse).
Uvodni govor je imel zvezni predsednik Alexander Van der Bellen. Letos je tradicionalni uvodni govor imela ameriško-poljska novinarka, zgodovinarka in kolumnistka Anne Applebaum. V svojem govoru je poudarila pomen demokracije. Dejala je, da trpi zaradi podob otrok, ki v Gazi umirajo od lakote: »Izrael mora spoštovati mednarodno humanitarno pravo.«
Med občinstvom na slovesnosti so bili zvezni kancler Christian Stocker (ÖVP), minister za kulturo Andreas Babler (SPÖ) in skupaj z guvernerko Karoline Edtstadler (ÖVP) tudi vodilne osebnosti regionalne politike. Edtstadler je nagovorila občinstvo v govoru, ki je trajal nekaj manj kot deset minut. Zveznega predsednika Alexandra Van der Bellena je na otvoritvi festivala spremljal državni gost: romunski predsednik Nicușor-Daniel Dan.
Minister za kulturo Andreas Babler se je na prisilno prekinitev govora odzval s ponudbo odprtega pogovora. »Umetnost kot pristna razprava, festivali kot prostor za pristne razprave – in to bi nas moralo združiti, da bi se medsebojno kritično pogovarjali in hkrati v ustreznem okolju obravnavali legitimno kritiko.«
»Ljudje na odgovornih položajih v tej državi bodo na preizkušnji,« je dejal Van der Bellen. »Odgovorno ravnanje zahteva moralno jasnost, torej vedeti, za kaj se zavzemamo in zakaj se zavzemamo. Pogum je potreben, da smo nepriljubljeni, če je treba. Nehajmo se igrati taktike,« je dejal zvezni predsednik. »Razmišljati moramo o večjem skupnem dobrem in storiti tisto, kar je prav: Za to gre. Čas je, da delamo za večje skupno dobro in ne za individualne interese, pa naj bodo še tako legitimni.«
Anne Applebaum
Umetnike je pozval, naj ohranijo svoj odpor. »Nasprotovati tam, kjer drugi molčijo. Spraševati se tam, kjer se oblast utrjuje« – to je mandat zveznega predsednika za kulturo. Svobodna družba potrebuje umetnost, ki ni konformistična, temveč obrambna.
Predvsem pa je tu naloga, da se »ponovno izpostavimo bistvenemu«. Kajti, kot je v svojem apelu vsem zapisal Alexander Van der Bellen: »Nismo odgovorni le za to, kar si želimo, ampak tudi za to, kar iz tega izhaja.«
Govor Anne Applebaum
“Verjetno mislite, da veste, kaj je festival, sicer ne bi bili tukaj. Ste gledalec, organizator ali umetnik. Kupili ste vstopnice in se pripeljali ali prileteli sem. Veste, kaj lahko pričakujete. Če pa boste dlje razmislili o definiciji festivala, bo morda postala manj jasna.
Kot toliko stvari, ki jih ljudje počnemo, so tudi festivali kolektivno prizadevanje. Zahtevajo ljudi z vizijo, pa tudi ljudi, ki znajo pripeljati občinstvo, izbrati umetnike in režiserje, upravljati financiranje in modro uporabljati vire. Ti ljudje morajo biti ne le ambiciozni, ampak tudi motivirani. Festivali ne postanejo uspešni zato, ker jih odločajo močni ljudje. Uspešni postanejo, ker ljudi navdihujejo ideali, kot so umetniška odličnost, izobrazba ali lepota in harmonija, in ker sodelujejo po lastni svobodni volji, da bi te ideale uresničili.
Ta festival ni izjema. Nihče ni naročil Hugu von Hofmannsthalu, Maxu Reinhardtu ali Richardu Straussu, da bi leta 1920, v letu stiske in lakote, tukaj ustvarili festival. Nihče jim ni naročil, naj izvedejo “Jedermann” ob ozadju katedrale ali naj z deskami iz nekdanjega taborišča za vojne ujetnike simbolično ustvarijo nov oder za novo dobo. To so storili, ker so želeli, da bi njihov festival zasedel mesto v javnosti – dobesedno in figurativno – in ker so želeli umetnost ponovno postaviti v središče javnega življenja, za vse.
V državi, ki jo je nasilje prve svetovne vojne in njenih posledic razdejalo, je Max Reinhardt zapisal, da umetnost »ne sme biti le razkošje za bogate in site, temveč sredstvo za preživetje tistih v stiski«. Imeli so tudi ambiciozne upe, »da bo mogoče, zlasti iz Avstrije, ponovno povezati raztrgane niti evropske kulturne skupnosti in to nikakor drugače kot z glasbo in gledališčem«, če ponovno citiram Reinhardta. Vendar je bil njihov projekt morda še pomembnejši, kot so mislili.
Z ustvarjanjem nečesa novega skupaj in s tleskanjem vezi med ljudmi Avstrije in vse Evrope niso le organizirali festivala, temveč so postavili tudi temelje za prihodnjo avstrijsko demokracijo. Da bi to podrobneje pojasnila, bi rada citirala še enega velikega Evropejca. Alexis de Tocqueville je na začetku 19. stoletja veliko potoval po Združenih državah Amerike, da bi razumel, zakaj tam demokracija deluje, medtem ko je v njegovi rodni Franciji propadla. Med drugim je odkril, kako pomembna so bila za Američane »združenja«. Kljub prostranosti države so se Američani združevali, skupaj sprejemali odločitve in izvajali projekte. Povsod so ustanavljali združenja – nešteto organizacij, ki jih je britanski filozof Edmund Burke imenoval »majhne ekipe« in ki jim danes pravimo »civilna družba«.
De Tocqueville je zapisal: »Američani prek svojih združenj organizirajo festivale, ustanavljajo univerze, gradijo gostilne, postavljajo cerkve, razdeljujejo knjige in pošiljajo misijonarje na konec sveta; tako gradijo bolnišnice, zapore in šole […] Če v Franciji novo podjetje vodi država, v Angliji pa lord, ste lahko prepričani, da gre v Združenih državah za združenje.« De Tocqueville je verjel, da uspeh demokracije v Ameriki ni posledica velikih idealov, izraženih na spomenikih ali v ustavi, temveč teh običajev in praks. Demokracija je v Ameriki delovala, ker so jo ljudje prakticirali in ker so vsak dan s svojimi someščani organizirali dogodke in projekte.
Salzburški festival je rezultat prav takšnih prizadevanj: samoodločen, družbeno usmerjen, pristen. De Tocqueville ni bil edini, ki je prepoznal moč neformalnih organizacij. Mnogo desetletij po objavi njegove znane knjige “O demokraciji v Ameriki” se je na drugi strani sveta za neodvisne organizacije zanimal tudi povsem drugačen mislec. Vladimir Lenin pa je te skupine opisal drugače. Imenoval jih je “separatisti” ali “kaste” in zahteval njihovo ukinitev, da bi naredili prostor za novo obliko vladavine. Lenin in komunisti so takšne neodvisne organizacije zavračali, tako kot so to kasneje storili Hitler in nacionalsocialisti, iz istih razlogov, zaradi katerih sta jih občudovala Burke in de Tocqueville: ker so ljudem dajale možnost, da sami odločajo o svojem življenju, ker so spodbujale neodvisno razmišljanje in delovanje ter ker so spodbujale družbeno sodelovanje in nove ideje.
Namesto tega so komunisti želeli vzpostaviti totalitarni režim, v katerem bi vladajoča stranka nadzorovala ne le politiko in gospodarstvo, temveč tudi kulturo, umetnost, izobraževanje in celo prostočasne dejavnosti. Civilna družba jim je stala na poti. Kot veste bolje kot jaz, je Adolf Hitler izvajal podobno politiko, ki se v nemščini seveda ni imenovala “sovjetizacija”, temveč “Gleichschaltung” (usklajevanje).
Po anšlusu je tudi Salzburški festival izgubil svojo neodvisnost. Max Reinhardt je odšel v izgnanstvo in umrl v Združenih državah Amerike. Za večino od vas se morda vse to sliši, kot da je bilo že zdavnaj. Druga svetovna vojna se je končala pred 80 leti. Sovjetska zveza je propadla pred več kot 30 leti. Evropa se je od takrat združila. Niti sovjetski komunisti niti nacionalsocialisti danes ne predstavljajo grožnje. Vendar bi trdila, da je civilna družba s svojimi svobodnimi združevanji, umetniško svobodo in svobodo, ki jo jemljemo za samoumevno, danes po vsem svetu znova v nevarnosti, bolj kot kadar koli v zadnjih dveh generacijah.
Na tej celini opažamo postopne spremembe; na oblast prihajajo politiki, ki združenja civilne družbe ponovno dojemajo kot grožnjo. Sedanji ruski predsednik Vladimir Putin se je od KGB naučil, da mora vse samoorganizirane dejavnosti obravnavati z nezaupanjem. V svojem paranoičnem nacionalizmu obravnava organizacije civilne družbe kot vohune. Novembra 2012 je ruski parlament sprejel zakon, ki od organizacij, ki prejemajo denar z Zahoda, zahteva, da se registrirajo kot “tuji agenti” – torej da se razglasijo za “vohune”. Kasnejši zakoni dajejo ruski državi pravico, da razpusti “nezaželene” organizacije, vključno s kulturnimi in dobrodelnimi ustanovami, tudi če so izrecno apolitične. Umetniki, igralci in pisatelji so od takrat podvrženi represiji. Inšpektorji domačih obveščevalnih služb so poslani v galerije in pregledajo razstave, preden se jim dovoli odprtje.
Vendar pa žrtve represije niso le posamezniki. Prizadeta so tudi nepolitična ali kulturna združenja. Med njimi so Memorial, nekoč najpomembnejše rusko zgodovinsko društvo, Saharov center in Moskovska šola za državljansko vzgojo. Napad na civilno družbo sega tudi preko meja Rusije. Belorusija, ki je pod neposrednim ruskim vplivom, je sprejela podobne ukrepe. Druge avtokracije, od Kitajske do Venezuele in Egipta, imajo zdaj zakone, ki so bili oblikovani po ruskem vzoru, za omejevanje civilnih organizacij. Ogrožene demokracije, kot sta Madžarska in Gruzija, so si pod ruskim vplivom prizadevale za podobne ukrepe. Morda bomo kmalu videli podobne poskuse v Združenih državah.
Toda Rusija širi svoj sistem tudi z nasiljem. Ruski okupatorji, ki so v Ukrajino prvič prišli leta 2014 in nato ponovno leta 2022, terorizirajo ljudi s samovoljnim nasiljem, vzpostavljajo mučilnice in koncentracijska taborišča. Preoblikovali so kulturne ustanove, šole in univerze v skladu z nacionalistično in imperialistično ideologijo ruskega režima. Poseben pritisk izvajajo na civilno družbo: na zaposlene v dobrodelnih organizacijah ali organizacijah civilne družbe, torej na ljudi, ki spontano hitijo pomagati svojim someščanom. Pred časom so ukrajinski novinarji iz “Projekta obračuna”* intervjuvali moškega, ki je pobegnil iz še vedno rusko okupirane Hersonske pokrajine. Bil je član soseske straže, organizirane za prevzem dela policije po invaziji; delal je tudi v centru za razdeljevanje pomoči. Zaradi njegovih dejavnosti so ga aretirali in zasliševali ruski vojaki. Spraševali so ga o njegovih povezavah z ukrajinsko obveščevalno službo (ni jih imel) in CIA (še manj jih je imel) ter, absurdno, s fundacijo Georgea Sorosa. Tako kot so Sovjeti skavte in člane filozofskih krogov obravnavali kot zarotnike, so se Rusi neradi prepričali, da se nekdo prostovoljno javlja z drugimi. Njihova vprašanja so zvenela, kot da za kaj takega še nikoli niso slišali.
In ko jim ni mogel povedati ničesar o obsežni zaroti, so ga mučili z elektrošoki in ga pretepali s kladivom. Sčasoma mu je uspelo pobegniti iz okupirane Ukrajine. Njemu in mnogim drugim je bilo jasno, da se ruski okupatorji bojijo aktivistov, humanitarnih delavcev in prostovoljcev vseh vrst, ker jih niso razumeli in predvsem zato, ker jih niso mogli nadzorovati.
Vendar diktatorji in avtokrati niso edine grožnje organizacijam in združenjem, ki že dolgo temeljijo na našem političnem sistemu. Spreminjajoče se tehnologije in vedenje po vsem demokratičnem svetu prav tako prispevajo k eroziji civilne družbe. Pred petindvajsetimi leti je politolog Robert Putnam opisal izgubo socialnega kapitala v Združenih državah: upad klubov in odborov, skupnosti in solidarnosti. V dobi, ki ponuja toliko drugih oblik zabave, imajo mnogi Američani in Evropejci malo izkušenj z združenji, kot jih opisuje de Tocqueville. Ko nam internetne platforme danes svet prikazujejo skozi samotno, personalizirano lečo, ta problem postopoma postaja grozeč.
Namesto da bi se vključili v organizacije civilne družbe, ki nam dajejo občutek skupnosti in praktične izkušnje s toleranco in gradnjo soglasja, mnogi od nas sledimo internetni drhali, se potopimo v logiko množic, kliknemo »Všeč mi je« in gremo naprej. Namesto da bi sodelovali v resničnem javnem prostoru, kot je ta, anonimno tavamo po digitalnih prostorih, kjer lahko napadamo tiste, ki mislijo drugače, ne da bi pokazali svoje obraze. Ne organiziramo se, ne načrtujemo in ne sodelujemo z drugimi. Ne prakticiramo demokracije. Namesto državljanske angažiranosti novi spletni svet spodbuja cinizem, nihilizem in apatijo. Namesto reševanja problemov ali razprav najdemo le banalnosti, sarkazem in posmeh. Ko od jutra do večera brskamo mimo stotin besedil in slik, nimamo več časa za organiziranje, sodelovanje in osredotočanje na vprašanja, ki oblikujejo naš svet.
V dobi samotnega brskanja po spletu in spletne kulture, v dobi diktatorjev, ki poskušajo preprečiti svojim državljanom organiziranje, umetniški festival, še posebej ta festival, nasprotuje trendu preprosto z ustvarjanjem mrež prijateljstva in sodelovanja, s svojimi nastopi v živo za fizično prisotno občinstvo kot forumom za razpravo in debato. Le na ta način si državljani pridobijo navade demokracije s skupnim delom za doseganje skupnih ciljev. Salzburški festival kljubuje tudi vplivu avtokratskega nacionalizma, saj pozdravlja umetnike in obiskovalce iz več kot 70 držav, kar dokazuje, da je dogodek lahko tako zelo avstrijske kot zelo globalne narave. Zavajajoče delitve na lokalno, nacionalno in mednarodno se razblinijo v prostoru, kjer se ljudje iz mnogih kultur zberejo po lastni volji, da bi razpravljali o vprašanjih, ki vplivajo na vse nas. Festivali nam ponujajo prostor za razmislek ne le o dnevnih političnih razpravah, ki nam jih predstavljajo personalizirane novice družbenih medijev, temveč tudi o dejanskih silah, ki so vedno premikale svet. Kaj je moč? Zakaj jo zlorabljamo? Zakaj ljudje vojskujemo? Zakaj uporabljamo nasilje? Kako ga lahko končamo? Soočanje z umetniškimi deli iz preteklosti nam pomaga bolje razumeti sedanjost.
Leta 1978, v enem najtemnejših let totalitarne vladavine, je češki pisatelj Václav Havel napisal svoj esej »Poskus življenja v resnici«, enega najbolj znanih vodnikov po nestrinjanju. Havel je opisal, kako si je komunistična partija prizadevala monopolizirati vsa področja življenja in kako je apatijo uporabljala kot sredstvo prevlade. Zapisal je, da se državljani za boj proti temu sistemu ne smejo umakniti, temveč se morajo obnašati, kot da živijo v svobodi, da bi ohranili »neodvisno življenje družbe«. S tem je razumel vse »od neodvisnega premišljevanja in refleksije sveta do svobodnega kulturnega ustvarjanja in izražanja ter najrazličnejših svobodnih državljanskih stališč, vključno z neodvisno družbeno samoorganizacijo«. Domišljija in ustvarjalnost lahko premagata strah in nadzor, je zapisal Havel. Državljanska angažiranost lahko premaga apatijo in strah. »Neodvisno življenje družbe«, ki ga je opisal Havel, se ohranja s takimi državljanskimi dogodki.”
Za glasbeno spremljavo na ptvoritveni slovesnosti je poskrbel orkester Mozarteum iz Salzburga.
Alexander Van der Bellen
»Salzburški festival ne sme postati kraj represije,« so aktivisti zapisali v izjavi. »Pogosto citirano zapuščino svojih ustanoviteljev morajo jemati resno – in se zavzeti za takojšnjo prekinitev ognja in konec genocida. Zato danes na slovesnosti Salzburškega festivala postavljamo precedens za Palestino.« (APA)
Salzburški festival se zahvaljuje Esi-Pekki Salonenu, da je v kratkem času priskočil na pomoč in dirigiral koncerte z nekoliko spremenjenim programom.
V prvi polovici programa bo, kot je bilo že napovedano, izvedena opera-oratorij Igorja Stravinskega Kralj Ojdip . V drugi polovici koncertov bo Esa-Pekka Salonen namesto Simfonije št. 4 v f-molu, op. 36, dirigiral Berliozovo Fantastično simfonijo, op. 14.
Igor Stravinski (1882—1971)
Kralj Ojdip
Opera-oratorij v dveh dejanjih
Libreto Igorja Stravinskega in Jeana Cocteauja (1889–1963) po Sofokleju,
Latinski prevod Jeana Daniélouja
V nemščini in latinščini
Prevod pripovedovalčevih besedil iz francoščine, ki ga je napisala Margret Millischer
Delo je nastalo v letih 1926/27; svetovna premiera (na koncertu) 30. maja 1927 v Parizu; prva uprizoritev 23. februarja 1928 na Dunaju.
Prolog
Prvo dejanje
Drugo dejanje
Hektor Berlioz (1803—1869)
Fantastična simfonija op. 14 — Épisode de la vie d’un artiste en cinq partys
Napisana leta 1830; prvič izvedena 5. decembra 1830 v Parizu.
I. Rêveries — Passions: Largo – Allegro agitato e appassionato assai – Religiosamente
II. Un Bal: Valse – Allegro non troppo
III. Scène aux champs – Adagio
IV. Marche au supplice – Allegretto non troppo
V. Songe d’une nuit du sabbat: Larghetto – Allegro
Pripovedovalec Christoph Waltz
Allan Clayton Ojdip
Marina Viotti Iocasta
Michael Volle Creon / Messenger
Albert Dohmen Tirezias
Antonin Rondepierre Shepherd
Dunajski pevski zbor
Johannes Prinz, zborovodja
Dunajska filharmonija
Dirigent Esa-Pekka Salonen
(ned. 27. julija, ob 11.00 – z radijskim prenosom na ORF, pon. 28. julij, 21.00)
Velika festivalska dvorana
Marijan Zlobec