Poročali smo že o včerajšnjem slavnostnem odprtju Salzburškega festivala, prvega izmed vseh festivalov na svetu, ki privabi v Mozartovo mesto vsako poletje okrog 260.000 obiskovalcev iz 80 držav, spremlja pa ga okrog 500 novinarjev in kritikov. Poročali smo tudi o propalestinskih protestih s samega odra oziroma iz kamnitih lož dvorane Skalne jahalne šole, kjer so protestniki izobesili plakate. Žal bodo odslej vsi obiskovalci lahko stopili na prireditve le z osebnim dokumentom s sliko in bodo lahko pred vstopom pregledani. Zelo bodo povečali tudi število varnostnikov na vseh prireditvah.
Ena izmed knjig letošnje slavnostne govornice
Zaradi velikega zanimanja tudi slovenske javnosti, kaj se v Salzburgu te dni dogaja, samostojno objavljamo govor letošnje slavnostne gostje in govornice Anne Applebaum.
Anne Applebaum, foto Wikipedija
Anne Applebaum, rojena leta 1964 v Washingtonu, je ameriško-poljska zgodovinarka in publicistka. Njen mož je sedanji poljski zunanji minister Radosław Sikorski. Napisala je več knjig o zgodovini vzhodne Evrope pod vplivom Sovjetskega zveze: “Gulag” (2003) je bila obsežen prikaz sovjetskega sistema taborišč. “Železna zavesa – Zdrobljenje vzhodne Evrope 1944–1956” (2012) se je ukvarjala z uvedbo sovjetske oblasti v vzhodni in srednji Evropi.
Leta 2017 je izšla knjiga “Rdeča lakota” o gladomoru v sovjetski Ukrajini v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki jo je Applebaum interpretirala kot genocid, ki ga je namerno načrtoval Stalin.
Leta 2004 je prejela Pulitzerjevo nagrado, leta 2024 pa nagrado za mir nemških založnikov.
Naslovnica svetovne uspešnice
Anne Applebaum je kot otvoritvena govornica na Salzburškem festivalu v soboto v Salzburgu imela svoj govor na temo »Demokracija in glasbeni festival«.
“Verjetno mislite, da veste, kaj je festival, sicer ne bi bili tukaj. Ste gledalec, organizator ali umetnik. Kupili ste vstopnice in se pripeljali ali prileteli sem. Veste, kaj lahko pričakujete. Če pa boste dlje razmislili o definiciji festivala, bo morda postala manj jasna.
Kot toliko stvari, ki jih ljudje počnemo, so tudi festivali kolektivno prizadevanje. Zahtevajo ljudi z vizijo, pa tudi ljudi, ki znajo pripeljati občinstvo, izbrati umetnike in režiserje, upravljati financiranje in modro uporabljati vire. Ti ljudje morajo biti ne le ambiciozni, ampak tudi motivirani. Festivali ne postanejo uspešni zato, ker jih odločajo močni ljudje. Uspešni postanejo, ker ljudi navdihujejo ideali, kot so umetniška odličnost, izobrazba ali lepota in harmonija, in ker sodelujejo po lastni svobodni volji, da bi te ideale uresničili.
Naslovnica
Ta festival ni izjema. Nihče ni naročil Hugu von Hofmannsthalu, Maxu Reinhardtu ali Richardu Straussu, da bi leta 1920, v letu stiske in lakote, tukaj ustvarili festival. Nihče jim ni naročil, naj izvedejo “Jedermann” ob ozadju katedrale ali naj z deskami iz nekdanjega taborišča za vojne ujetnike simbolično ustvarijo nov oder za novo dobo. To so storili, ker so želeli, da bi njihov festival zasedel mesto v javnosti – dobesedno in figurativno – in ker so želeli umetnost ponovno postaviti v središče javnega življenja, za vse.
V državi, ki jo je nasilje prve svetovne vojne in njenih posledic razdejalo, je Max Reinhardt zapisal, da umetnost »ne sme biti le razkošje za bogate in site, temveč sredstvo za preživetje tistih v stiski«. Imeli so tudi ambiciozne upe, »da bo mogoče, zlasti iz Avstrije, ponovno povezati raztrgane niti evropske kulturne skupnosti in to nikakor drugače kot z glasbo in gledališčem«, če ponovno citiram Reinhardta. Vendar je bil njihov projekt morda še pomembnejši, kot so mislili.
Ameriška tradicija “združenj”
Z ustvarjanjem nečesa novega skupaj in s tkanjem vezi med ljudmi Avstrije in vse Evrope niso le organizirali festivala, temveč so postavili tudi temelje za prihodnjo avstrijsko demokracijo. Da bi to podrobneje pojasnila, bi rada citirala še enega velikega Evropejca. Alexis de Tocqueville je na začetku 19. stoletja veliko potoval po Združenih državah Amerike, da bi razumel, zakaj tam demokracija deluje, medtem ko je v njegovi rodni Franciji propadla. Med drugim je odkril, kako pomembna so bila za Američane »združenja«. Kljub prostranosti države so se Američani združevali, skupaj sprejemali odločitve in izvajali projekte. Povsod so ustanavljali združenja – nešteto organizacij, ki jih je britanski filozof Edmund Burke imenoval »majhne ekipe« in ki jim danes pravimo »civilna družba«.
De Tocqueville je zapisal: »Američani prek svojih združenj organizirajo festivale, ustanavljajo univerze, gradijo gostilne, postavljajo cerkve, razdeljujejo knjige in pošiljajo misijonarje na konec sveta; tako gradijo bolnišnice, zapore in šole […] Če v Franciji novo podjetje vodi država, v Angliji pa lord, ste lahko prepričani, da gre v Združenih državah za združenje.« De Tocqueville je verjel, da uspeh demokracije v Ameriki ni posledica velikih idealov, izraženih na spomenikih ali v ustavi, temveč teh običajev in praks. Demokracija je v Ameriki delovala, ker so jo ljudje prakticirali in ker so vsak dan s svojimi someščani organizirali dogodke in projekte.
Salzburški festival je rezultat prav takšnih prizadevanj: samoodločen, družbeno usmerjen, pristen. De Tocqueville ni bil edini, ki je prepoznal moč neformalnih organizacij. Mnogo desetletij po objavi njegove znane knjige “O demokraciji v Ameriki” se je na drugi strani sveta za neodvisne organizacije zanimal tudi povsem drugačen mislec. Vladimir Lenin pa je te skupine opisal drugače. Imenoval jih je “separatisti” ali “kaste” in zahteval njihovo ukinitev, da bi naredili prostor za novo obliko vladavine. Lenin in komunisti so takšne neodvisne organizacije zavračali, tako kot so to kasneje storili Hitler in nacionalsocialisti, iz istih razlogov, zaradi katerih sta jih občudovala Burke in de Tocqueville: ker so ljudem dajale možnost, da sami odločajo o svojem življenju, ker so spodbujale neodvisno razmišljanje in delovanje ter ker so spodbujale družbeno sodelovanje in nove ideje.
Ogrožena civilna družba
Namesto tega so komunisti želeli vzpostaviti totalitarni režim, v katerem bi vladajoča stranka nadzorovala ne le politiko in gospodarstvo, temveč tudi kulturo, umetnost, izobraževanje in celo prostočasne dejavnosti. Civilna družba jim je stala na poti. Kot veste bolje kot jaz, je Adolf Hitler izvajal podobno politiko, ki se v nemščini seveda ni imenovala “sovjetizacija”, temveč “Gleichschaltung” (usklajevanje).
Po anšlusu je tudi Salzburški festival izgubil svojo neodvisnost. Max Reinhardt je odšel v izgnanstvo in umrl v Združenih državah Amerike. Za večino od vas se morda vse to sliši, kot da je bilo že zdavnaj. Druga svetovna vojna se je končala pred 80 leti. Sovjetska zveza je propadla pred več kot 30 leti. Evropa se je od takrat združila. Niti sovjetski komunisti niti nacionalsocialisti danes ne predstavljajo grožnje. Vendar bi trdila, da je civilna družba s svojimi svobodnimi združevanji, umetniško svobodo in svobodo, ki jo jemljemo za samoumevno, danes po vsem svetu znova v nevarnosti, bolj kot kadar koli v zadnjih dveh generacijah.
Na tej celini opažamo postopne spremembe; na oblast prihajajo politiki, ki združenja civilne družbe ponovno dojemajo kot grožnjo. Sedanji ruski predsednik Vladimir Putin se je od KGB naučil, da mora vse samoorganizirane dejavnosti obravnavati z nezaupanjem. V svojem paranoičnem nacionalizmu obravnava organizacije civilne družbe kot vohune. Novembra 2012 je ruski parlament sprejel zakon, ki od organizacij, ki prejemajo denar z Zahoda, zahteva, da se registrirajo kot “tuji agenti” – torej da se razglasijo za “vohune”. Kasnejši zakoni dajejo ruski državi pravico, da razpusti “nezaželene” organizacije, vključno s kulturnimi in dobrodelnimi ustanovami, tudi če so izrecno apolitične. Umetniki, igralci in pisatelji so od takrat podvrženi represiji. Inšpektorji domačih obveščevalnih služb so poslani v galerije in pregledajo razstave, preden se jim dovoli odprtje.
Vendar pa žrtve represije niso le posamezniki. Prizadeta so tudi nepolitična ali kulturna združenja. Med njimi so Memorial, nekoč najpomembnejše rusko zgodovinsko društvo, Saharov center in Moskovska šola za državljansko vzgojo. Napad na civilno družbo sega tudi preko meja Rusije. Belorusija, ki je pod neposrednim ruskim vplivom, je sprejela podobne ukrepe. Druge avtokracije, od Kitajske do Venezuele in Egipta, imajo zdaj zakone, ki so bili oblikovani po ruskem vzoru, za omejevanje civilnih organizacij. Ogrožene demokracije, kot sta Madžarska in Gruzija, so si pod ruskim vplivom prizadevale za podobne ukrepe. Morda bomo kmalu videli podobne poskuse v Združenih državah.
Rusija širi svoj sistem
Toda Rusija širi svoj sistem tudi z nasiljem. Ruski okupatorji, ki so v Ukrajino prvič prišli leta 2014 in nato ponovno leta 2022, terorizirajo ljudi s samovoljnim nasiljem, vzpostavljajo mučilnice in koncentracijska taborišča. Preoblikovali so kulturne ustanove, šole in univerze v skladu z nacionalistično in imperialistično ideologijo ruskega režima. Poseben pritisk izvajajo na civilno družbo: na zaposlene v dobrodelnih organizacijah ali organizacijah civilne družbe, torej na ljudi, ki spontano hitijo pomagati svojim someščanom. Pred časom so ukrajinski novinarji iz “Projekta obračuna”* intervjuvali moškega, ki je pobegnil iz še vedno rusko okupirane Hersonske pokrajine. Bil je član soseske straže, organizirane za prevzem dela policije po invaziji; delal je tudi v centru za razdeljevanje pomoči. Zaradi njegovih dejavnosti so ga aretirali in zasliševali ruski vojaki. Spraševali so ga o njegovih povezavah z ukrajinsko obveščevalno službo (ni jih imel) in CIA (še manj jih je imel) ter, absurdno, s fundacijo Georgea Sorosa. Tako kot so Sovjeti skavte in člane filozofskih krogov obravnavali kot zarotnike, so se Rusi neradi prepričali, da se nekdo prostovoljno javlja za druge. Njihova vprašanja so zvenela, kot da za kaj takega še nikoli niso slišali.
In ko jim ni mogel povedati ničesar o obsežni zaroti, so ga mučili z elektrošoki in ga pretepali s kladivom. Sčasoma mu je uspelo pobegniti iz okupirane Ukrajine. Njemu in mnogim drugim je bilo jasno, da se ruski okupatorji bojijo aktivistov, humanitarnih delavcev in prostovoljcev vseh vrst, ker jih niso razumeli in predvsem zato, ker jih niso mogli nadzorovati.
Vendar diktatorji in avtokrati niso edine grožnje organizacijam in združenjem, ki že dolgo temeljijo na našem političnem sistemu. Spreminjajoče se tehnologije in vedenje po vsem demokratičnem svetu prav tako prispevajo k eroziji civilne družbe. Pred petindvajsetimi leti je politolog Robert Putnam opisal izgubo socialnega kapitala v Združenih državah: upad klubov in odborov, skupnosti in solidarnosti. V dobi, ki ponuja toliko drugih oblik zabave, imajo mnogi Američani in Evropejci malo izkušenj z združenji, kot jih opisuje de Tocqueville. Ko nam internetne platforme danes svet prikazujejo skozi samotno, personalizirano ječo, ta problem postopoma postaja grozeč.
Internetna drhal
Namesto da bi se vključili v organizacije civilne družbe, ki nam dajejo občutek skupnosti in praktične izkušnje s toleranco in gradnjo soglasja, mnogi od nas sledimo internetni drhali, se potopimo v logiko množic, kliknemo »Všeč mi je« in gremo naprej. Namesto da bi sodelovali v resničnem javnem prostoru, kot je ta, anonimno tavamo po digitalnih prostorih, kjer lahko napadamo tiste, ki mislijo drugače, ne da bi pokazali svoje obraze. Ne organiziramo se, ne načrtujemo in ne sodelujemo z drugimi. Ne prakticiramo demokracije. Namesto državljanske angažiranosti novi spletni svet spodbuja cinizem, nihilizem in apatijo. Namesto reševanja problemov ali razprav najdemo le banalnosti, sarkazem in posmeh. Ko od jutra do večera brskamo mimo stotin besedil in slik, nimamo več časa za organiziranje, sodelovanje in osredotočanje na vprašanja, ki oblikujejo naš svet.
V dobi samotnega brskanja po spletu in spletne kulture, v dobi diktatorjev, ki poskušajo preprečiti svojim državljanom organiziranje, umetniški festival, še posebej ta festival, nasprotuje trendu preprosto z ustvarjanjem mrež prijateljstva in sodelovanja, s svojimi nastopi v živo za fizično prisotno občinstvo kot forumom za razpravo in debato. Le na ta način si državljani pridobijo navade demokracije s skupnim delom za doseganje skupnih ciljev. Salzburški festival kljubuje tudi vplivu avtokratskega nacionalizma, saj pozdravlja umetnike in obiskovalce iz več kot 70 držav, kar dokazuje, da je dogodek lahko tako zelo avstrijske kot zelo globalne narave. Zavajajoče delitve na lokalno, nacionalno in mednarodno se razblinijo v prostoru, kjer se ljudje iz mnogih kultur zberejo po lastni volji, da bi razpravljali o vprašanjih, ki vplivajo na vse nas. Festivali nam ponujajo prostor za razmislek ne le o dnevnih političnih razpravah, ki nam jih predstavljajo personalizirane novice družbenih medijev, temveč tudi o dejanskih silah, ki so vedno premikale svet. Kaj je moč? Zakaj jo zlorabljamo? Zakaj se ljudje vojskujemo? Zakaj uporabljamo nasilje? Kako vojno lahko končamo? Soočanje z umetniškimi deli iz preteklosti nam pomaga bolje razumeti sedanjost.
Havlov vodnik po protislovjih
Leta 1978, v enem najtemnejših let totalitarne vladavine, je češki pisatelj Václav Havel napisal svoj esej »Poskus življenja v resnici«, enega najbolj znanih vodnikov po nestrinjanju. Havel je opisal, kako si je komunistična partija prizadevala monopolizirati vsa področja življenja in kako je apatijo uporabljala kot sredstvo prevlade. Zapisal je, da se državljani za boj proti temu sistemu ne smejo umakniti, temveč se morajo obnašati, kot da živijo v svobodi, da bi ohranili »neodvisno življenje družbe«. S tem je razumel vse »od neodvisnega premišljevanja in refleksije sveta do svobodnega kulturnega ustvarjanja in izražanja ter najrazličnejših svobodnih državljanskih stališč, vključno z neodvisno družbeno samoorganizacijo«. Domišljija in ustvarjalnost lahko premagata strah in nadzor, je zapisal Havel. Državljanska angažiranost lahko premaga apatijo in strah. »Neodvisno življenje družbe«, ki ga je opisal Havel, se ohranja s takimi državljanskimi dogodki.
Marijan Zlobec