Na Salzburških slavnostnih igrah bodo 8. avgusta v dvorani Skalne jahalne šole (Felsenreitschule) premierno uprizorili novo produkcijo Eötvösove opere Tri sestre, ki temelji na istoimenski igri Antona Pavloviča Čehova. Na vprašanje o odnosu med literarnim modelom in opero je režiser Jevgenij Titov, ki je leta 2019 v Salzburgu že režiral Poletne ljudi Maksima Gorkega, odgovoril: »Dobro poznam izvirnik: Igra Čehova ima jasno strukturo in jasno zaporedje dogodkov. Eötvösova različica pa temelji na načelih človeškega spomina. Gre za kalejdoskop prizorov, ki so kronološko premešani – kot drobci razbitega ogledala, ki so padli v mozaik, površino, ki zdaj odraža sanje, preteklost, prihodnost in pobožne želje. Poleg tega Eötvösova glasba odpira še povsem nove prostore.« Povedal je, da mu proces vaj prinaša veliko užitka in dobrodošlo priložnost za srečanje s čudovitimi kolegi umetniki.
Dirigent Maxime Pascal (levo) in režiser Jevgenij Titov (desno), foto SF/Jan Friese
Odkar je leta 2014 na Salzburškem festivalu osvojil nagrado za mlade dirigente, se je karierna pot Maxima Pascala strmo vzpenjala: poleg vodenja lastnega orkestra Le Balcon si je ustvaril ime tudi kot strokovnjak za repertoar 20. stoletja, med drugim je leta 2023 dirigiral Dunajski filharmoniji pri nagrajeni produkciji Martinůjevega Grškega pasijona v Felsenreitschule. Osebno je dobro poznal skladatelja Petra Eötvösa in je o svojem prvem srečanju z njim pripovedoval: »Prvič sem ga srečal leta 2013, ko sem v Parizu režiral njegovo opero Le Balcon. Takrat sem ga vprašal, ali bi ga morda obiskal na Madžarskem, in skupaj z našim korepetitorjem Alphonsom Ceminom sva odpotovala k njemu. Pred tem srečanjem sem bil nekoliko živčen, saj sem razmišljal o nekaterih spremembah zvoka, na primer o podvojitvi več glasov in vključitvi kontratenorja v kontralto vlogo. Pravzaprav se je izkazalo, da je bil za te ideje zelo odprt. Zanj je faktor improvizacije igral pomembno vlogo v procesu komponiranja.« Na vprašanje o zasedbi vseh vlog z moškimi glasovi, vključno s štirimi kontratenorji, v novi produkciji v Salzburgu je dejal: »Mislim, da je to odlična ideja. To daje vsakemu glasu posebej individualen profil, kar posledično upravičuje zelo različne like. Ko je Eötvös leta 1997 napisal to delo, je bilo še vedno zelo težko najti štiri kontratenorje za produkcijo – takrat so bili kontratenorji še vedno pionirji svojega kova. To se je bistveno spremenilo. Ne nazadnje je Eötvös v tem pogledu ustvaril popolno novost.«
Peter Eötvös (1944 – 2024)
Jevgenij Titov je temo opere opisal takole: »Glavna tema je vprašanje življenjskih težav in kako se spopadamo z bolečimi izkušnjami – hkrati pa je to vprašanje, na katerega ni mogoče nikoli popolnoma odgovoriti. Edino, kar nam lahko pomaga, so upanja, ki si jih vedno znova ustvarjamo. Skladba ustvarja podobo sveta, kakršen je.« Dodal je, da se sam v svojem delu vedno trudi ostati zvest glasbi in da njegove produkcije vodi učinek, ki ga skladba ima nanj. Podobe se mu pojavljajo podzavestno – v tem primeru so se asociacije začele pojavljati po zelo kratkem času.
Posebnost opere je uporaba dveh ločenih orkestrov, enega v orkestrski jami in drugega pod streho Felsenreitschule. Pascal je o tem povedal: »Eötvös je sprva začel pisati le za manjši ansambel in vokalne dele. Šele kasneje je dodal večji orkester. To sodelovanje, ki sta ga sinhronizirala dva dirigenta, je nato postalo nekaj podobnega filmski glasbi z različnimi akustičnimi nivoji, atmosfersko zvočno pokrajino. Drugi orkester na primer igra pomembno vlogo v tem, kar je Eötvös imenoval ‘ognjena glasba’.«
Glede na sedanjost Titov svet, ki ga je ustvaril v tem prostoru zvočne percepcije, opiše takole: »Zame je bila trenutna realnost kontekst, ki ga nisem hotel prezreti. Poskušam pokazati, kaj danes pomenita človeška bolečina in brutalno človeško vedenje. Pri tem življenje dojemam kot potovanje – premislek o poteh pobega, ki jih imajo liki iz svojega brezupnega položaja.«
Maxime Pascal je na tiskovni konferenci razpravljal o konkretnih povezavah med glasbo in karakterizacijo protagonistov: »Za občinstvo – pa tudi za glasbenike in pevce – se pojavi nekakšna instrumentalna in psihološka izkušnja: vsak lik ima ustrezen instrument. V Olginem primeru je to na primer flavta, v Irininem pa oboa. Ta vrsta psihologizirajočega skladanja je tudi razlog za trajen uspeh dela; že s svojo prvo opero je Eötvösu uspelo ustvariti nekaj povsem novega in edinstvenega.« Pascal je nato opisal nadaljnja dela, ki jih bo letos dirigiral na Salzburškem festivalu v okviru fokusa À Pierre v povezavi z Eötvösovo glasbo: »Peter Eötvös je Bouleza in Stockhausena dobro poznal in je z njima osebno sodeloval. Kljub njuni tesni povezanosti pa se njegov slog močno razlikuje od njune glasbe. Kljub vsej tragediji, ki je implicitno prisotna v zgodbi o treh sestrah, njegovo delo vedno izraža njegovo veselje in navdušenje nad glasbo. To je ena od stvari, zaradi katerih je njegov opus tako poseben.« Še ena stvar, ki jo je vsakič znova opisal kot nekaj zelo posebnega, je Salzburški festival: »Sproščeno in intimno umetniško vzdušje tukaj je edinstveno: med občinstvom in umetniki vlada poseben občutek povezanosti in skupnosti. Vsakič, ko imam srečo delati tukaj, sem zelo hvaležen.« (Po tiskovnem sporočilu).
Marijan Zlobec