Oratorij Splav Meduze Hansa Wernerja Henzeja, napisan proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, temelji na resnični zgodbi o tragičnem brodolomu ob obali Zahodne Afrike leta 1816. Izvedli so ga v okviru Duhovne uverture letošnjih Salzburških slavnostnih iger.
Ingo Metzmacher (dirigent) in Georg Nigl (Jean-Charles), foto SF/Jan Friese
Dirigent Ingo Metzmacher je skladatelja dobro poznal: dirigiral je svetovni premieri Henzejeve Devete simfonije in Rekviema ter z njim predelal njegovo Šesto simfonijo. Prvič je dirigiral Henzejevo delo v Kölnu leta 1994 – v skladateljevi prisotnosti. O glasbeni strukturi in vsebini Das Floß der Medusa (Splav Meduze) je Metzmacher dejal: »Uvodne besede pripovedovalca so zelo značilne – pravi: ‘Govorimo z dvema glasovoma’ – obstaja svet živih in svet mrtvih. Kot je navedeno v partituri, mrtvi pojejo z leve strani odra skupaj z godali, žive na desni strani pa uteleša dihanje pihal in trobil.« Metzmacher dodaja, da je v Felsenreitschule ta prostorski odnos še posebej dobro viden v primerjavi z večino običajnih koncertnih dvoran.
Ingo Metzmacher
Ko so Georga Nigla vprašali o monumentalni igralski zasedbi in naravi lika Jean-Charlesa, njegove vloge, je dejal: »Njegova naloga je biti priča zgodbi. Moja intenzivna študija dela me je globoko ganila; dejansko gre pri teh dvanajstih dneh na morju za golo preživetje in upam, da bodo ljudje, ki bodo poslušali in gledali to predstavo, s seboj odnesli del njenega sporočila.« To se mu zdi še posebej pomembno z vidika zgodovine: »Henze in njegov libretist sta osebno doživela grozote druge svetovne vojne. Bila sta priča času, ki se vse bolj izgublja v našem spominu. Zaradi tega je to delo še toliko bolj pomembno: katastrofa, o kateri pripoveduje, se je zgodila že leta 1816, a nas še vedno opozarja na naše človeške pomanjkljivosti.«
Po Henzejevem biografu Jensu Rostecku se Das Föss der Medusa nahaja nekje »med kantato, Bachovim pasijonom in sodobno, brezčasno prispodobo«, Metzmacher pa je njeno strukturo komentiral: »Na začetku živi pojejo na desni strani, ob zvokih godal, v nemščini. Takoj ko se liki premaknejo na levo, proti smrti, začnejo peti odlomke iz Dantejeve Božanske komedije v italijanščini. Vsakič, ko se to zgodi, postane glasba še posebej lepa. V drugem delu se postavitev spremeni; tam imamo velik zbor mrtvih, nekakšen komorni zbor umirajočih in zbor živih. Henze ne želi le dokumentirati grozote zgodbe, ampak tudi prikazati svet smrti, ki ga nihče od nas ne pozna in ki ga predstavlja solo sopran.«
Metzmacher je vlogo pripovedovalca v skladbi opisal takole: »Govori predvsem v prosti prozi, občasno pa tudi v ritmu, v povezavi s tolkali, kar ponuja instrumentalno karakterizacijo. Figuro Jean-Charlesa predstavljajo pihala in trobila, glas smrti pa godala.«
Théodor Géricault – Splav Meduze, 1819
Dogodek brodoloma je postal znan, je dejal Georg Nigl, predvsem zaradi slike Théodora Géricaulta iz leta 1819, ki je danes razstavljena v Louvru in je igrala pomembno vlogo pri njenem obeleževanju. Glede na vznemirjenje, ki ga je Das Föss der Medusa povzročil na svoji svetovni premieri, je Nigl poudaril, da meni, da provokacija ni glavni cilj glasbe. Raje se osredotoča na osrednjo vsebino, ki jo sporoča, in predvsem na to, da ljudi gane. Tudi Metzmacher je prepričan: »Trdno verjamem, da je bil Henzejev cilj s tem delom prebuditi ljudi in opozoriti na kritične okoliščine, kakršne obstajajo še danes: ko se stvari zapletejo, se tisti, ki se lahko rešijo, rešijo sami. Drugi so prepuščeni samim sebi.«
Ingo Metzmacher (dirigent), Angelika Möser (umetniška direktorica Simfoničnega orkestra radia ORF Dunaj), Georg Nigl (Jean-Charles)
Oba umetnika sta opozorila na glasbene izzive. Nigl je na primer vlogo Jean-Charlesa komentiral: »Razteza se čez dve oktavi in pol in jo je zelo težko peti. Njena priprava vzame veliko časa.« Hkrati se mu zdi enakovredna tako velikim delom 20. stoletja, kot sta Bergov Wozzeck in Il Prigioniero Luigija Dallapiccole. Metzmacher se je strinjal: »Delo ima zelo veliko igralsko zasedbo in je zahtevno – fizična partitura ima največje dimenzije od vseh, kar jih imam.« Prostorsko delitev obeh skupin glasov je težko izvedljiva, kot je poudaril – toda tukaj je prizorišče izvedbe zelo primerno za to nalogo: »V Salzburgu je navsezadnje vse mogoče.«
Na vprašanje o značaju svoje vloge je Nigl odgovoril: »Jean-Charles je portret močno travmatizirane osebe, ki na koncu odloča, kdo bo preživel in kdo ne. V tej konstelaciji zakoni ne veljajo več; v delu so mesta, ki postavljajo globoka filozofska vprašanja. Sledi skrajni meji naše psihološke združljivosti z družbo – to je eden od razlogov, zakaj je to mojstrovina.«
Georg Nigl (Jean-Charles)
Umetniški direktor festivala Markus Hinterhäuser vidi to prvo izvedbo dela v Salzburgu kot del kontinuitete novih prostorov za razmišljanje, ki jim je posvetil začetek Ouverture spirituelle, v iskanju odgovorov na vprašanje: “Kaj nam lahko glasba pove o tem, da smo ljudje in o geografiji našega obstoja?” (Po tiskovnem sporočilu).
Leto 1968: Študenti in aktivisti za državljanske pravice po vsem svetu so se zbrali na ulicah, Martin Luther King je bil umorjen, reformistični program Praške pomladi pa je bil zatrt z invazijo čet Varšavskega pakta – politično simbolično leto. Istega leta naj bi bil oratorij Hansa Wernerja Henzeja premierno uprizorjen v Hamburgu. Vendar so premiero prekinili protestniki in policijska intervencija v koncertni dvorani. Škandal je opero Das Floß der Medusa (Splav Meduze) čez noč proslavil. Libreto temelji na sramotni resnični zgodbi o brodolomu ob zahodni obali Afrike. Medtem ko so tisti, ki so odgovorni za nasedanje ladje, iskali rešitev v reševalnih čolnih, je bilo 154 članov posadke in potnikov prepuščenih na milost in nemilost oceanu na improviziranem splavu.
Splav Meduze
Oratorij za sopran, bariton, pripovedovalca, mešani zbor in orkester
Felsenreitschule
Kathrin Zukowski La Mort
Georg Nigl Jean-Charles
Udo Samel Charon
Zbor bavarskega radia
Max Hanft, zborovodja
Zbor živih
Nicolas Ries, Benedikt Weiß, Michael Mantaj, Ho Nam Gabriel Sin,
Anna-Maria Palii, Diana Fischer, Moon Yung Oh, Anna Molnár,
Mareike Braun, Veronika Sammer, Timo Janzen, Julia Price,
Andrew Lepri Meyer, Q-Won Han
Zbor radia WDR
Paul Krämer, zborovodja Alexander Lüken
Zbor mrtvih
Benita Borbonus, Insun Min, Inga Balzer-Wolf, Gun Young An, Aurélie Franck, Cordelia Weil, Dalila Djenić, Joachim Streckfuß, You Zuo, Kwon-Shik Lee, Thomas Jakobs, Johannes Hill, Clemens Joswig
Salzburger Festspiele in Theater Kinderchor
Wolfgang Götz, zborovodja Regina Sgier
Simfonični orkester radia ORF Dunaj
Ingo Metzmacher, dirigent
Marijan Zlobec