Na SAZU je bila odmevna predstavitev zgodovinske knjige Na obeh straneh Alp Slovensko – avstrijska zgodovina, ki sta jo nekaj let pripravljali Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Avstrijska akademija znanosti, izdali pa sta jo v slovenščini im nemšlini Cankarjeva založba in SAZU. Teksti, ki so bili napisani v nemščini ali angleščini, so bili prevedeni v slovenščino. V Ljubljani smo na predstavitvi videli slovensko knjigo.
Izjemno knjigo o slovensko-avstrijski zgodovini so predstavili njeni uredniki: Peter Štih, predsednik in redni član SAZU, prof. za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Univerzi v Ljubljani, Arnold Suppan, redni član Avstrijske akademije znanosti, zasl. prof. za zgodovino vzhodne Evrope na Univerzi na Dunaju, Peter Vodopivec, redni član SAZU, zasl. prof. za zgodovino 18. in 19. stol. na Univerzi v Ljubljani, in Oliver Jens Schmitt, redni član Avstrijske akademije znanosti, prof. za zgodovino jugovzhodne Evrope na Univerzi na Dunaju.
Predstavitev knjige na SAZU: Oliver Jens Schmitt, Arnold Suppan, Peter Štih in Peter Vodopivec, foto Marijan Zlobec
Kot smo tu že objavili, knjiga Na obeh straneh Alp: slovensko-avstrijska zgodovina obravnava poldrugo tisočletje zgodovine slovenskih in nemško govorečih ljudi – današnjih Slovencev in Avstrijcev – ki so v vzhodnoalpskem prostoru stoletja živeli skupaj in oblikovali svojevrstno jezikovno in kulturno pokrajino. V tem času so si delili zgodovino ter od časov Karla Velikega živeli v isti državi s skupnim ekonomskim, socialnim in pravnim sistemom. Življenja pod skupno streho je bilo konec leta 1918, in Slovenci ter Avstrijci od tedaj živijo v dveh ločenih, sosedskih državah.
Knjiga kaže, da so bili odnosi med pripadniki obeh jezikovnih in narodnih skupnosti kompleksnejši, kot bi lahko sklepali na podlagi predstav, ki so začele nastajati z oblikovanjem modernih narodov. To je bilo povezano z narodno diferenciacijo, sprva duhovno in nato fizično razmejitvijo ter z mednacionalnimi konflikti, ki so zaznamovali zlasti 20. stoletje in tako tragičen ter za slovensko-avstrijske (nemške) odnose uničujoč vrhunec dosegli med drugo svetovno vojno.
Oliver Jens Schmitt in Arnold Suppan
Zato ne preseneča, da vidijo Slovenci v zgodovinski perspektivi v severnih sosedih največjo nevarnost svojemu narodnemu obstoju, čeprav takšnih delitev in nasprotij v predmodernih in prednacionalnih obdobjih ni bilo. Medsebojna razmerja za ta zgodnejši čas veliko bolje opisujeta pojma dobrososedstvo in solidarnost, ki povezuje Slovence in Avstrijo tudi danes v Evropski uniji.
Dr. Peter Štih
O zgodovini nastajanja knjige ter sodelovanju avstrijskih in slovenskih zgodovinarjev je že uvodoma največ povedal predsednik SAZU dr. Peter Štih, še posebej ko je govoril o najstarejših obdobjih in vse od Karantanije dalje, o kronologiji petdesetletnega sodelovanja med Slovenijo in Avstrij ter objavljanja zbornikov in knjig ter prirejanja znanstvenih simpozijev ter konferenc pa dr. Peter Vodopivec. Tega je bilo veliko, a je skorajda kot kakšna geografska hudomušnica izpadla ugotovitev, da so se simpoziji le počasi bolj pomikali proti nam in prišli do Celovca.
Morda je bila nepričakovana ugotovitev, da smo Avstrijci in Slovenci od leta 2004 spet v isti državi – Evropski uniji.
Posebnosti knjige je kar precej; najprej v velikem številu avtorjev, pa ne z obeh strani Alp, ker je to precej ponesrečen naslov, saj smo se že v osnovni šoli učili, da so domobranci bežali čez Karavanke, ne pa čez Alpe. Pridobiti toliko ljudi, ki imajo mnoge druge svoje strokovne obveznosti, kot mo slišali iz avstrijskih ugotovitev na predstavitvi, ni bilo lahko in je terjalo potrpljenje, še posebej na slovenski strani, ki je bila nekako hitrejša.
Druga ugotovitev je, da je šlo pri vseh razpravah za dvojno (enkrat trojno) avtorstvo, kar pomeni, da sta vedno podpisana po dva zgodovinarja: slovenski in avstrijski. O tem, kako sta sodelovala, skupaj pisala in na koncu sprejela odločitev in verzijo za objavo, nismo slišali.
Tretja ugotovitev je povezana s samo slikovno in dokumenarno obogatitvijo, dopolnilom ali opremo. In to za vsa obravnavana obdobja, tudi za medvojni čas, čeprav se da še marsikaj dodati ali bolj obsežno in celovito, kot nacistični zločini v celjskem Starem piskru, obe domobranski prisegi nacističnim okupatorjem 1944 in 1945, zborovanje domobrancev in nacistov na Kongresnem trgu, skupna avstrijsko domobranska komemoracija za umrlim Hitlerjem v Ljubljanski operi 2. maja 1945 …, je pa precej fotografij npr. o Adolfu Hitlerju v Mariboru in seveda sami Avstriji.
Oliver Jens Schmitt in Arnold Suppan
Premalo pa je starih razglednic s Soške fronte, zlasti propagandnih z obeh strani, npr. slavnega slikarja Piera Marusigga ali pa smešnih karikatur na Franca Jožefa z italijanske strani, pa tudi z nacističnimi oznakami krajev zlasti na Štajerskem, kar imajo naši kartofili v tisočih primerkov.
Uvodni nastop dr. Petra Štiha
So pa objavljene Gasparijeve razglednice o koroškem plebiscitu. Objava razglednic iz prve svetovne vojne z obeh vojskujočih se strani bi zlahka pokazala, da je ves čas bila aktivna propagandna vojna, ki po svoje v vseh močno razširjenih oblikah traja vse do danes.
Zanimivo je, da je uvod v knjigo napisalo kar pet zgodovinarjev, poleg omenjenih štirih še dr. Andrej Rahten, ki pa je bil pred leti en mandat slovenski veleposlanik na Dunaju.
Razpravo Naravni prostor in prometne poti je napisala Katharina Winckler.
Prvo obsežno poglavje je Zgodnjesrednjeveški začetki Slovani in Bavarci v skupnem prostoru. Avtorja sta Peter Štih in Katharina Winckler.
Sledi kronološko poglavje Visoki in pozni srednji vek Oblikovanje enotnega gospodarskega prostora med Alpami in Jadranom. Napisala sta ga Marija Wakounig in Matjaž Bizjak.
Tretje obsežno poglavje je Od poznega srednjega veka do zgodnjega novega veka V vrtincu osmanskih vdorov, kmečkih uporov in verskih sporov. Napisala sta ga Marija Wakounig in Luka Vidmar.
Četrto poglavje prinaša vpogled v Absolutizem in razsvetljenstvo v 17. in 18. stoletju. Napisala sta ga Marko Štuhec in Harold Heppner,
Posebej zanimivo je poglavje Od francoske revolucije do leta 1848, ki sta ga napisala Werner Drobesch in Peter Vodopivec.
Sledi zelo obsežna in seveda še kako pomembna tema Od revolucionarnega leta 1848 do 1914 Obdobje cesarja Franca Jožefa. Napisala sta ga Ernst Bruckmüller in Jernej Kosi.
Pred atentatom v Sarajevu, iz knjige
Kot veste je zelo občutljiva naslednja tema Nacionalna ločitev v prvi svetovni vojni (1914 – 1918). Obravnavala sta jo Arnold Suppan in Gregor Antoličič.
Časovno sledi ravno tako pomembno poglavje Ustanovitev države in razmejtev Avstije in Slovenije 1918 – 1920, spet dveh avtorjev: Andreja Rahtena in Arnolda Suppana.
Že po naslovu je posebno poglavje Nevoščljivi sosedi Republika Avstrija – Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev/Jugoslavija, 1920 – 1938. Avtorja sta Andrej Rahten in Arnold Suppan.
Domobranska prisega, slike ni v knjigi
Izjemno pomembno, pa tudi obsežno in občutljivo je poglavje Avstrijske in slovenske dežele pod nacistično vladavino 1938 – 1945. Avtorja sta Arnold Suppan in Bojan Godeša.
Zadnja poglavja so že povojna. To obdobje začenja pregled Med vzhodom in zahodom Avstrija in Jugoslavija v času hladne vojne. To obdobje sta predstavila Mateja Režek in Ulfried Burz.
Predzadnje poglavje je Od osamosvojitve Slovenije do skupnega članstva v Evropski uniji. Tu so avtorji kar trije: Kornelija Ajlec, Maximilian Graf in Boštjan Udovič.
Zadnje poglavje je Podoba drugega ali sosed v ogledalu soseda z avtorjema Danijelom Grafenauerjem in Marijo Wakounig.
Sledi Za zaključek avtorjev Olivera Jensa Schmitta in Petra Štiha.
Na koncu knjige ali zbornka so še krajevno kazalo, imensko kazalo, seznam slikovnega gradiva z viri, seznam zemljevidov, seznam tabel ter seznam avtoric in avtorjev.
Pri slednjem se lahko vsakdo hitro prepriča, kdo je omenjen v knjigi, še prej pa opazi, če nekoga ni. Uporabljena literatura je omenjena ob koncu vsakega poglavja posebej, tako da je na koncu knjige ni. Ko pa pogledaš literaturo po poglavjih, je je presenetljivo malo.
Koliko zgodovinarjev sploh ni omenjenih, je stvar podrobnega branja in opažanja izbora ali selekcije.
Dr. Peter Vodopivec
Glede na kritike je najbolj občutljiv predsednik SAZU dr. Peter Štih.
Na moje novinarsko vprašanje o identifikaciji avstrijskih nacističnih okupatorskih enot na Gorenjskem in Štajerskem, – s strani avstrijskega zgodovinopisja -, takojšnjih na stotine zločinov, največ nad predstavniki slovenske Cerkve (duhovnikov in redovnikov ter redovnic in seveda brutalno skrunjenje cerkva) in učiteljev ter drugih v vseh slovenskih šolah, vrtcih, knjižnicah, izgon 61.000 prebivalcev v živinskih vagonih na Hrvaško in Srbijo, o čemer je že leta 1941 zbral ogromno dokumentov in poročil samih duhovnikov po farah pater frančiškan Kazimir Zakrajšek, ki je bil prišel domov v Slovenijo kot ameriški državljan pred začetkom vojne, kar vse objavlja v knjigi Ko smo šli v morje bridkosti, izdani v Washingtonu že leta 1942 – v slovenščini, je dr. Peter Štih dejal, da je vse to v knjigi in da je moje vprašanje deplasirano, kot je dobesedno dejal. V knjigi seveda Zakrajška ni. Za Slovence glede na nacionalno identiteto nacističnih okupatorjev – naših sosedov – in njihovih zločinov nad nami vprašanje o krivdi nikoli ne bo deplasirano (1585 oseb ustreljenih ali obešenih samo na Štajerskem, da ne spomnim na množično streljanje talcev v celjskem Starem piskru ali 99 obešenih na drevesa ob cesti v Frankolovem, kar je sicer omenjeno, le da je v knjigi 100 obešenih, a je bil eden ustreljen)… Teheranska konferenca s sklepom 1. decembra 1943 je sicer omenjena, a ne da je v bistvu določila smrtno kazen za vse vojaške formacije v sklopu ali kot podpornike nacizma – po vsem svetu, o čemer je razpravljalo vodstvo SLS v Ljubljani, a se je očitno v sodelovanju z veliko Nemčijo čutilo varno. Verjetno pa je to zelo ali celo najbolj zapleteno poglavje; izredno zgoščeno in je v njem težko predstaviti vse. Nedvoumno pa lahko preberemo, da je bila marca 1945 obnovljena jugoslovanska država diktatura pod vodstvom KPJ in njenega predsednika Josipa Broza Tita.
Vseh avtorjev v knjigi je 22, med njimi slovenskih 13. Avstrijcev je glede na število avstrijskih zgodovinarjev, fakultet, inštitutov… premalo. Najbolj je opazno sodelovanje enega – Arnolda Suppana, ki je na predstavitvi knjige najbolj podrobno predstavil njeno tematsko vsebino.
Knjiga je zelo obsežna in večjega, A 4 formata.
Avstrijsko – slovenska zgodovina, kot ima knjiga podnaslov, je najobsežnejša, najbolj celovita in najpomembnejša dosej. Glede na predstavljeno členjenje po časovnih poglavjih, bo zanimiva in aktualna za vsakega bralca in bo lahko bral katerokoli poglavje kot samostojno celoto. Opazna je izločitev bolj ekstremnih ali pristranskih zgodovinarjev in s tem željo po objektivnosti za vseh kakih 1500 obravnavanih let.
Ni pa bilo informacije, ali je knjiga v nemščini že izšla; na videu ali sliki je bila prisotna. Kasneje sem izvedel, da je knjiga izšla v nemščini še pred slovensko.
Marijan Zlobec