Feri Lainšček je s tretjim v bistvu avtobiografskim romanom, čeprav je napisan v tretji osebi, Kurja fizika, zaključil pred leti napovedan nov pisateljski podvig, zasnovan kot trilogija o lastnem najzgodnejšem otroštvu; od rojstva do predšolske in prve šolske dobe ali prve ljubezenske simpatije. Trilogija Kurji pastir je več kot uspešno zaokrožena.
Feri Lainšček, foto Marijan Zlobec
Vse tri knjige so sklenjena celota, ki pa bi jo pisatelj, če bi želel, še nadaljeval in tako pisal in pisal, a je po svoje ali v drugačnih oblikah in vsebinah v svojem bogatem opusu to že storil. Pustimo se presenetiti, saj se je tretji roman Kurja fizika končal presenetljvo hitro in s še bolj presenetljivo vsebino, tako da ne izvemo, kako se je zgodba s hišo v gradnji in naselitvijo zgolj v kleti razpletla.
Naslovnica
Lainšček izhaja iz sebe, kar je pisateljsko največ. Tu bi se spomnil otroške perspektive nemškega romana Pločevinasti boben Günterja Grassa ali na avtobiografski roman Strici so mi povedali Miška Kranjca. Oba pisatelja sta ustvarila ogromen opus, na našem pisatelju pa je, ali se bo odločil za nadaljevanje avtobiografske teme in s tem nadaljevanje ter širjenje družbenega konteksta, verjetno politike in nove socialistične stvarnosti, s katero se je v zadnjem obdobju med pisatelji veliko ukvarjal Tone Partljič, če pomislim na njegovo komedijo Moj ata socialistični kulak in nekatere romane, seveda pa z onega konca Slovenije Drago Jančar.
Izhodiščni, to je lokalno obarvani ali določeni teritorialni okvir, ki je edina podlaga za doživljanje sveta tako rekoč vseh Lainščkovih literarnih junakov, je bil že doslej v celoti ali posamezno deležen vsesplošnega priznanja. Feri je v svoje pisateljevanje narojen.
S koncem trilogije Kurji pastir pa nekako (z)manjka višji intelektualni nivo, ki bi ga v pisateljevem opusu vsaj nekje pričakoval, tako pa bralec dobi vtis, da je najpametnejši otrok sam, ki se zna pogovarjati tako z živalmi kot z angeli ter v vsem sanjskem doživlja skrivnostno povezavo z nadrealnim, magičnim, pravljičnim, a vedno na meji možnega, pričakovanega, celo usodnega.
Lahko bi reki, da je zgodba v Kurji fiziki sorazmerno nadaljevanje cestarjeve biografske poti, ki naj bi jo okronala nova hiša s povsem obrnjeno, antiarhitekturno lego, po trmasti volji in prepričanju očeta, cestarja Pišteka. Njegov osebni konflikt izhaja iz temeljnega občutja za prav, kar pa ni kurja fizika, kot nekaj slabega, nestrokovnega, v nasprotju z vsemi pravili in zakoni. Kurja fizika je v bistvu zmerjalka, očitek bleferstva, v zidarstvu to pomeni tveganje projekta od začetka do konca. Ravno tu pa se Lainščkov roman pokaže skorajda kot nekakšen torzo. Kaj se zgodi s kurjo fiziko v zidarski praksi ne izvemo (dovolj). Ko bralec bere, pričakuje nakazani dramski konflikt (med zidanjem) z razrešitvijo problema: kdo bo zmagal. V bistvu zmaga pobegli maček Ciri, ki je svojega prijatelja Fêreka zapustil, se vrnil na stari dom in potem končal neznano kje – v svobodi.
Lainšček ima bujno fantazijo, ki jo postavlja v doživljajski, miselni in sanjski svet svojega Fêreka. Ta pa sega od realistično-komentatorskega doživljanja Titove štafete ter njene “problematizacije” na eni stani, do zgodbe o angelu, ki se bo učlovečil in rešil usodo samskosti lepe Nacike, kot jo Fêreku na samem in potiho pripoveduje njegova mama. Ta del romana velja posebej podčrtati tako stilno in motivno, še bolj pa kot nekakšen izpričan življenjski nazor, kot se skozi metaforično zgodbo izkristalizira v pojmovanje ljubezni kot najvišje doživljajske in izkustvene, elementarne moči in lepote, hkrati z zanikanjem vsakršnih materializmov. Zmaga altruizem proti egoizmu. Osebno dobro, združeno v elementarni ljubezni grofa in grofice, v ljubezenski zvestobi in odpovedi vsem dobrinam v korist revežem, do prevzemanja nase krivde, ki je ni, priznanje kriminalnega dejanja, ki ni bilo storjeno, v imenu reševanja številne družine s sedmimi otroki Cigana in njegove žene, od daleč sicer lahko razumemo celo v sodobnem kontekstu našega realnega sveta, (kakršnega ni, a bi bilo lepo, če bi tak bil).
Če je Lainščkov življenjski nazor ljubezen in dobrota, je njegov svetovni nazor v smislu ideologije morda nekoliko bolj zapleten. Pokaže se v prizorih, kjer Fêrek problematizira Cerkev, na primer v opisu doživljanja svete spovedi kot odpuščanja grehov, medtem ko se svojih dobrih del ne izpovemo (in zanje kaj dobimo), ali pa opazovanje Božjega očesa, kaj vse vidi in kako bo povratno reagiral v nebesih. Fêrek je na poti kritične refleksije v smislu osebnega izkustva in predvsem očetovega komentatorstva ob raznih vsakodnevnih situacijah, kot je v knjigi npr. vsemogočnost občinske birokracije, ki jo mora cestar na vsak način ukaniti, tako da bo nova hiša postavljena samo po njegovem, čeprav glede lege narobe in s tem slabo.
Fêrek se uči individualizma iz lastnih, lahko bi rekli podedovnih izkušenj, ne iz šole, čeprav pokaže na hudo napako ob doživljanju prve zaljubljenosti in s pisanjem svojega prvega ljubezenskega pisma oziroma ljubezenske razglednice ljubljeni Ivanki, ki pa jo v šoli pomotoma vtakne v torbo njene sestre Ilonke, dvojčice in s tem vzbudi splošo radovednost vse šole in kraja, ko informacijo užaljena dvojčica obelodani.
Lainšček ima sijajno pisateljsko držo, lahko bi ji rekli pripovedna napetost, čeprav se ne zgodi kaj pomembnega zunaj družinskega kroga, ki ga zaznamuje še problem ženskega dela v sosednji Avstriji, želja po boljšem življenju, v družinskem primeru pa nepričakovana nosečnost v Linzu zaposlene Pištekove hčerke, Male Trejzke, Fêrekove sestre…
Linearnost pripovedovanja je obogatena z magrittovsko slikarsko vsebinsko in kompozicijsko gradnjo, kjer je vedno poudarek na kombinaciji realnega in nadrealnega sveta, tako kot je v bistvu sestavljen že preprost človekov dan, kaj šele širše časovno obdobje.
Trilogija Kurji pastir je končana, foto Beletrina
K tej slikarski metafiziki prav gotovo spada izjemna romaneskna epizoda o prvih človeških korakih na Luni, kar Fêrek spremlja po televiziji pri Mešičevih in vse po svoje komentira in si zastavlja logično pravilna vprašanja o Armstrongu in Oldrinu ter njuni vesoljski ladji Apollo 11, a si odgovarja v skladu s svojim razumevanjem vesolja, kot da bo v dajsetih dneh kot prvi človek lahko stopil na Venero, “luninske korake”, kot jih je videl pri kozmonavtih, pa je začel vaditi kar na domačem travniku.
Feri Lainšček, foto Vestnik
Podobno metafizično je zasnovan prizor z belo žensko ali vilo in srečo; sto dinarskim kovancem, ki ga oče v pogovoru s fantičem, ki želi kovanec vreči v studenec za srečo, zniža na najmanjšega, za pet dinarjev, a ga otrok izgubi in ne najde. Reši ga vila z opombo, da za srečo zadostuje srčna želja.
Pisatelj zna iz vsega narediti zgodbo. Tu pa nastopajo nianse humorja, izhajajočega iz naivnosti otrokovih vprašanj, najraje očetu ali kar sebi kot razmišljajočemu bitju.
Lainšček vztraja pri lokalizmih v jeziku, kar je prav, malo presenečajo nekateri vulgarizmi, ki jih tu ne bi citiral, vsekakor pa presegajo otroško izpovednost ali celo razumevanje.
Fêrek je simpatičen lik v vseh treh knjigah in kar škoda ali celo žalostno se je od njega posloviti. Pa ne da bivajo v kleti še sedaj ?!
Feri Lainšček s Petelinjim jajcem odlično nadaljuje trilogijo
Drugi del
Prvi del
Marijan Zlobec