Feri Lainšček s Petelinjim jajcem odlično nadaljuje trilogijo


Pisatelj Feri Lainšček je pred leti napovedal prav posebno trilogijo večinoma bi lahko ugotovili po dveh knjigah avtobiografskega značaja, vsebine, časa, pokrajine, dogajanja, ljudi, politike, družbe… Že s prvim romanom Kurji pastir je bil uvrščen med pet finalistov Delove nagrade kresnik, kar mu je še povečalo bralski odziv in topel sprejem. Z drugim romanom Petelinje jajce, oba sta izšla pri Beletrini, odlično nadaljuje svoj zahteven pisateljski projekt, ki bi ga lahko primerjali z Güntherjem Grassom in njegovim Pločevinastim bobnom.

Feri Lainšček, foto Wikipedija

Feri Lainšček ima veliko dobrih posateljskih lastnosti, ki jih je sicer med sodobnimi slovenskimi literati še kar precej, a pri njem se vse zdi tako naravno, tekoče, logično, smiselno, prepričljivo, doživeto, skatka resnično.

Pisatelj v Petelinjem jajcu ohranja ali še nadgrajuje tisto pisateljsko optiko, ki združuje vse prvine nekega konkretnega družinskega, poklicnega, vaškega ali celo širšega, pokrajinskega družbenega okolja v prepoznavnem povojnem času.

Pisatelj

Trojka oče, mati, sin, kot jo spozavamo v romanu,  je morda za oni čas celo tipična. Oče Pištek je cestar in kot tak mora skrbeti, da bodo ljudje lahko vozili po urejeni domači makadamski cesti ali celo prišli na pogreb od daleč, ko za kapjo umre župnik. Da je nekako proti Cerkvi in državi, je Lainšček poudaril tako v dialogih, samogovorih kot samem dogajanju, z nekaterimi močnimi primerki, kot je zavrnitev zvito grozečega snubljenja oznovca, da bi postal ovaduh.

Naslovnica

Mama Trejzka je tipičen primer vaške bogaboječe ženske, kot so jih ustvarile družbene razmere in največji totalitarizem v zadnjih dva tisoč letih; želja po popolni oblasi Cerkve nad ljudmi in njihovo intimo, ki gre vsakokrat in pri vsakomur tako daleč, da se moraš nenehno izpovedovati. Brez dvoma gre v romanu za družinski idejni razkol, katerega najboljši produkt pa je mali Ferek, ki kot predšolski otrok lahko miselno in brez strahu telovadi med božjim stvarstvom in najhujšimi ali najbolj tveganimi vprašanji o nastanku sveta, stvarjenju človeka, narave, o resnici, pravici.

Še bolj lahko sanjari, sanja, se prebuja iz nočnih sanjskih zgodb, ki jih potem prenaša v svoje enkratne dogodivščine, kar je veliko huje in močneje kot v Solzicah Prežihovega Voranca.

Naslovnica

Ferek je junak svojega časa in okolja, po svoje prezrel, prevelik zakajevski in kakojevski filozof s svojo logiko in hitro razvijajočem se razumom, ki na posameznih mestih postaja že avtorefleksiven in s tem otroškim možganom dodaja elemente zrelosti ali spoznanj, ki take možgane presegajo. To pa je Lainščkova sijajna domislica, saj njegov Ferek lahlo reagira na več ravneh; po željah in pričakovanih matere in očeta, po svojih lastnih spoznanjih, prikazovanjih v sanjah, v domišljiji, v samospraševanjih, ko gleda na svet in življenje, okolje in bolj malo ljudi, s katerimi ima opravka. Ferek je po svoje prezrel otrok. Reagira kot že kakšen pubertetnik, ki se začne spraševati o tisoč stvareh.

Lainščkova perspektiva je izjemna, ker je z eno besedo očarljiva. Vsi romaneskni junaki so kot resnični, kar najbrž tudi so, in to v celoti, a vendarle beremo literaturo, to ni Wagnerjeva Avtobiografija. Pisatelj zna vse, česar se pripovedno loti, izpeljati v pravi meri in zelo prepričljvo hkrati. Ve, kakšna je narava stvari.

Koliko je tu posameznih zgodb in prigod, tu ne bi našteval, če pomislim na belo kačo s krono, pa celotno zgodbo o kurah in še posebej o kuri, ki jo med valjenjem jajc zadavi dihur, potem pa naj  bi njeno materinsko nalogo opravil kar petelin… Sijajno se je izmislil končo sceno, ko se Ferek z mlekom, ki ga nese beli kači v kačjem kraljestvu v gozdu, tam izgubi in ga potem išče vsa vas in še širša okolica, na koncu pa ga zmagoslavno na konju, sedečega pred sabo pripelje domov vodnik Jovo Uzelac. Kot kakšen Atila. Ampak Fereka je rešila nenadna ženska prikazen v gozdu in ga vodečega za roko odvedla na svetlo, potem pa čudežno izginila. Je bila to gozdna vila ? Ali pa JLA, ki na meji z Madžarsko na otroka ni streljala ?

Poseben družbeni, gospodarski, pokrajinski problem ali tema v romanu Petelinje jajce je projekt izgradnje nove hiše in posledično nenadni odhod matere na delo v Avstrijo, kjer pa doživi neslutena poniževanja, celo s pretepanjem žensk gospodarjevega mladoletnega sina. Avstrija je v romanu prikazana kot država s potrebo po slovenski delovni sili, hkrati pa kot gospodovalno primitivna. Lainšček tu ne odpira vprašanja, kakšni pa so bili avstrijski nacisti med samo okupacijo in koliko zločinskih dejanj so pri nas storili. O tem ne razmišlja niti Pištek, ki sicer ve marsikaj. Pisatelj zariše posebno dramatično skico, ko med materinim pripovedovanjem o otroškem pretepanju nje z bičem od daleč prisluškuje in opazuje sam Ferek in spozna resnico o Avstriji in delu svoje mame tam.

Feri Lainšček ima poseben bolj situacijski in asociativni humor, ki stilno roman še obogati.

Druga knjiga se konča srečno, tako kot se je končala prva Kurji pastir, a še bolj v pričakovanju nadaljevanja; do kje se bo razvil mali Ferek; upajmo, da na koncu ne bo starejši od prvošolčka. Že tu je razvil in “problematiziral” toliko tem, da bo moral biti za iznajdbo novih še bolj mojstrski, kot se je dokazal že doslej.

Pisateljski čut, kot ga v vsem svojem opusu kaže in ubeseduje Feri Lainšček, je predvsem izvirajoč iz sebe samega in skrivnosti ustvarjanja. Ta ne pojenja in pisatelja že več desetletij postavlja med najbolj cenjene mojstre slovenske besede, četudi je tu dodanih še precej prekmurskih lokalizmov, ki jih objavlja na koncu knjige v posebnem slovarčku. Žal pa v njem manjka kakih pet, šest besed iz teksta, ki sem jih v razlagi pogrešal in ne vem kaj pomenijo.

Marijan Zlobec

,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja