Od romanesknega dojenčka do Prešernove nagrade

Feri Lainšček je po štiridesetih letih literarnega ustvarjanja dočakal dan, ki si ga na tihem želijo vsi slovenski umetniki: veliko Prešernovo nagrado za literarni opus ali za življenjsko delo, čeprav to vsekakor še ni zaključeno, še več: ob prvi knjigi svojega novega bigrafskega romana Kurji pastir je napovedal še dve nadaljevanji. Poglejmo najprej, kako najnovejšo, že razprodano knjigo Kurji pastir, ki pa je medtem že izšla v ponatisu in je spet med bralci in kupci, predstavlja sama založba Beletrina.

Naslovnica prve knjige biografske trilogije

“Feri Lainšček z romanom Kurji pastir odstira dolgo potlačene spomine in doživeto piše o dogodkih, ki jim je bil priča na neki nedoumljivi način, kot je na primer odločanje staršev o tem, kako ga bosta poimenovala, pa o tem, kako je potekalo njegovo rojstvo ali kakšne težave je imela mama pri začetnem dojenju.”

“Prepričan sem, da v zgodnjem otroštvu dobimo nekakšna nevidna očala, ki nam potem celo življenje barvajo pogled na svet. V tem oziru je morda veliko tistega, kar sem doslej ustvaril, že zaznamovano z mojimi izkušnjami v daljni preteklosti. A Kurji pastir je ob vsem tem gotovo knjiga, ki jo pisatelj piše le enkrat v življenju. V tem romanu sem se namreč namenoma vračal v svoje zgodnje otroštvo. Zanimalo me je, kaj vse se mi je takrat res dogajalo, kako je morda vplivalo name in kakšna so torej lahko ta nevidna očala, ki sem jih takrat dobil,” pojasnjuje avtor, ki se je uveljavil z deli, kot so Petelinji zajtrk, Ločil bom peno od valov, Ki jo je megla prinesla in Muriša, tokrat pa se podpisuje pod presenetljivo knjigo, ki jo je ustvaril s prav posebno tehniko.

“Pomagal sem si z metodo aktivne imaginacije, ki jo je C. G. Jung sicer razvijal v psihoterapevtske namene, sam pa sem jo sčasoma preoblikoval v svoj ustvarjalni postopek. To mi je omogočilo, da sem med snovanjem tega romana v sanjah veliko časa preživel z očetom in mamo, ki sta seveda že pokojna. Pa tudi z mnogimi drugimi protagonisti sem se pravzaprav družil na tak način. Znašel sem se na nekakšnih sprehajališčih za vračanje, kjer se mi je postopoma razkrivalo tudi veliko tistega, česar se doslej nisem spominjal ali pa sem morda potlačil. Tudi zato je roman Kurji pastir dobil podnaslov Prva knjiga, saj nameravam napisati še Drugo in Tretjo.”

“Roman Kurji pastir tako ni spominska proza, ampak proza spomina, tistega najglobljega, ki se nam podi po podzavesti in ga je težko zbezati na plano, kaj šele s takim občutkom, kot to počne Feri Lainšček, ujeti na papir. Z značilno avtorsko govorico, ki je tokrat še posebej zaznamovana z lastno izkušnjo, ustvari vzdušje bivanja in odraščanja v hiši iz ilovice in pokrite s slamo, ki je imela “le tri bivalne prostore, s spodnje strani pa se je nanjo naslanjal še lesen napušč z drvarnico, svinjakom in kurnikom.” Način, kako se vživi v mater in očeta, ki rojstvo otroka doživljata vsak po svoje, je neverjeten, in priča o globoki povezavi s preteklostjo, ki bo zdaj za vedno ostala živa med platnicami Kurjega pastirja.”

Feri Lainšček, foto Wikipedija

Feri Lainšček je v tej knjigi brez dvoma pisateljski velemojster. Piše še predno se je rodil, konča pa že potem, ko ga vaščani v procesiji v zimi in globokem snegu peš nosijo, izmenjaje iz rok v roke, k doktorju v Križevce in tam, po njegovem skrbnem pregledu dojenčka, ugotovijo, da je fantek zdrav.

To je rariteta v svetovni literaturi; kako podrobno lahko pišeš o sebi, še predno si se rodil, potem pa zaključiš prvo knjigo na 300 straneh podrobne pripovedi, ko so te starši komaj krstili. To je epopeja sveta, ki si ga lahko upodobi samo pisatelj z neverjetno elementarno močjo, imaginacijo, iskanjem svoje predeksistence in seveda prve “vrženosti v svet”, kot bi rekli nekdaj eksistencialisti. Feri seveda ni filozofski eksistencialist, je pa pisateljski, in to močnejši od Sartra in Camusa. Pri njem zmaga tisti elementarni optimizem, sla po življenju, kolektivno upanje, povezano z vaško vseodgovornostjo do vsakogar, še posebno onega, ki se je komajda rodil in je ob koncu ronana “tri dni v mrtvo ležal”, potem ko je zdravnik v Križevcih po hitrem pregledu dojenčka ugotovil, da je fantek zdrav, pa odrešilno začel kričati in ga je mama Trejzka spet lahko podojila.

Feri Lainšček izhaja iz sebe, svojega rodu, okolja, jezika, pokrajine, vasi, načina življenja, ki pa je z očetom cestarjem Pištekom vendarle vsaj deloma družinsko preskrbljen, kot vesten delavec oskrbovalec lokalnih makadamskih cest pa garant odprtosti, poti v svet, ki jo le enkrat in v romanu skoraj usodno, lahko zaznamuje le izredno visok sneg, proti kateremu ne more ovir odpraviti niti tovornjak Ernija Mešiča, kot simbol moči in vsegazmožnega, a dobi Pištek odgovor: “Tudi če bi imela tank, zdaj ne bi šlo.” Od tanka je močnejša zgolj procesija ljudi, izza katere se od časa do časa pojavi simbolna podoba ženske v belem, v kateri starša malega Ferija vidita varuhinjo in napoved srečnega razpleta.

Pisatelj je neverjetno sugestiven, spreten, minidramatik, tako kot že v marsikaterem svojem romanu doslej. Ima pisateljsko urejen smisel za resničnost, ne pa pisateljsko umetelnost, izmišljijo, konstrukcijo zgodb po nekih literarnih ali literarnoteoretskih pravilih. Pisateljski credo nastaja iz elementarnosti življenja samega; njegovega opazovanja, beleženja, stopnjevanja in širjenja eruptivne pisateljske moči, ki mu iz sorazmerno ozke teme, kot je rojstvo otroka, ki bi ga običajno pisatelj morda opisal na le nekaj straneh, narašča in narašča na sto, dvesto, tristo strani.

Feri Lainšček – V ravnici, foto Wikimedija

Lainšček piše tako, kot da bi mu starša iz onostranstva diktirala, kako je bilo, ko se je on spočenjal in rojeval, pa kako sta doživljala krst, oče še sveto spoved in pokoro z desetkratnim obhodom po kolenih okrog domačega cerkvenega oltarja, medtem ko mu za molitev zmanjka časa, a se ne sekira, saj župnik tega ne bo izvedel. V romanu je opazna volja do življenja in slehernega živega bitja, ki prinaša radost in vstopa v svet kot novo upanje, za preživetje v boljšem svetu.

Pisatelj s pomočjo omizja v gostilni ali kje drugje le malo politizita, nekaj je namigov v smislu: ali si za Titeka ali nisi, čisto malo nastopa Goli otok, pa kolektivizacija in obvezna oddaja, nekaj je zgodovinskih reminiscenc, a vse to je bolj daleč od našega malega človeka Pišteka in njegove žene Trejzke. Življenje ni politika, ampak zgolj vsakdan, delo, odgovornost, poklic, mesečna plača, majhna, a zanesljiva. Neke “revolucionarnosti” tu ni, zato tudi ne širših traktatov programsko-idejne narave, družbene kritike, ki bi seveda temeljila na aktualni analizi širšega, rekli bi nadvaškega dogajanja. Mali prekmurski vaški človek je sprejel novo stvarnost na bolj elementarni način, kot se je to morda odražalo kje v večjih krajih, kot je bila vas Dolanci in so bili Križevci z zdravnikom že mesto, kaj šele Murska Sobota in se bodo prvič z vlakom do Ljubljane morda odpeljali šele čez deset let.

Pisatelj nove trilogije, foto Beletrina

Feri Lainšček v svojem pisanju združuje minuciozni opis z dramatičnimi prizori, ne sicer epohalnimi, ampak miniaturnimi, ki jih pogojuje življenjska situacija, iz nje pa izhaja psihologizacija, najbolj seveda namenjena Pišteku in Trejzki, pa župniku s svojo cerkveno in božjo oblastjo, posameznim vaščanom, zbranim ob šanku v gostilni, kjer bo Pištek moral častiti po rojstvu sina in zapraviti več kot pol plače, pa ciganki, ki bo “ozdravila” bolnega novorojenca, da mu ne bi bilo treba na snežno pot v Križevce. Novorojenec na vasi je “čudo božje”, za katerega so po svoje ali na svoj način odgovorni vsi. To pa poimensko predstavi pisatelj, ko citira, kdo bi bil pripravljen novorojenca osebno in v sprevodu nesti k zdravniku in skupaj gaziti sneg do pasu. Ko so se zvonovi v cerkvi Svetega Mihaela opoldan oglasili, so bili nosači zbrani; več kot dvajset konkretnih ljudi z imenom in priimkom. In morda jih bomo srečali še v drugi in tretji knjigi Ferijeve biografske trilogije. Bojim pa se, da bodo tri knjige premalo, če bo šlo starostno tako počasi, ker bi mali Feri v drugi knjigi lahko imel le eno leto, v tretji pa dve. Zdaj pa računajte: do Prešernove nagrade leta 2021 še 60 novih vsebinsko biografskih knjig. Do Pahorjeve starosti je to vsekakor možno (napisati).

Od Kurjega pastirja do Prešernove nagrade, foto Vestnik

Feri Lainšček je knjigi dal posrečeno ime ali naslov, povezan s posebno prigodo v gostilni v Šalovcih, kjer so ob nazdravljanju Pištekovi prijatelji “ugotavljali”, kaj bo postal novorojeni sin in si “ta gostilna mora zapomniti dan, ko je dolénski cestar dobil sina,” pa čeprav bodo pili na pórgo. “Boste že videli, pa mi boste takrat dali prav,” pravi Pištek. “Inženirji, projektanti, arhitekti, to so ljudje, ki znajo kaj napraviti, take res potrebujejo, takim se vsi klanjajo…” Namesto tega Pišteku ob šanku določijo, da je njegov novorojenec lahko le kurji pastir. “Še kaj več bo kot le navaden inženir,” dokončno ugotovi Pištek. Da pa bo postal pisatelj, ne pomisli (še) nihče.

Pisatelj Feri Lainšček ima, kot rečeno, sijajen smisel za minidramo, za prizore, polne ognjevitosti, medsebojnega draženja, špikanja, nadigravanja, obračunavanja, in to v besedah, mislih in dejanjih. To je poseben tip družabnosti, ki se le od časa do časa in ne preveč jasno, kaj šele drzno, dotika “družbenih tem”. Tu še ni prostora za kritikastrstvo, po drugi strani pa še ni na obzorju nekega duhovno prerojenega, socialističnega časa in njegove uzaveščenosti.

Je pa nujno v romanu razčistiti vse govorice, med drugim namige, da bi bil sin lahko Pišteku podtaknjen in bi ga v resnici zaplodil cigan Kouči, strokovno pa bo to ugotovil in dokazal, da to nikakor ne more biti res, prvi cigan v Malih Šalovcih Manzi tako, da si bo Kouči pred pričami slekel hlače in pokazal, kaj ima med nogami.

V ciganskem naselju je še posebna živalska prigoda o sračji kraji zlatih prstanov, kot metaforični dokaz, da cigani v resnici ne kradejo toliko, kot se jim pripisuje, srake pa itak nimajo “moralnih zadržkov”, ker jih izziva svetloba zlata, ne pa njegova vrednost.

Lainšček piše precej v lokalno obarvanem jeziku, polnem besed iz prleškega narečja, tako da je na koncu knjige dodan slovarček, žal pa ne čisto vseh besed, ki jih bralci ne razumejo.

Kurji pastir je odličen začetek napovedane trilogije; zaenkrat.

Marijan Zlobec