KRITIK.si

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo 20. in 21. februarja ob 18. uri zazvenelo eno najmočnejših glasbenih del 20. stoletja – Vojni rekviem Benjamina Brittna. V koprodukciji Festivala Ljubljana, Cankarjevega doma in Slovenske filharmonije se bodo združili vrhunski glasbeniki, tako kot je bil Brittnov prvotni namen – povezati umetnike različnih narodnosti in kultur v univerzalnem sporočilu miru. Pesniki nas skozi zgodovino opozarjajo na resnice sveta – na bolečino, izgubo, a tudi na upanje. Enako moč ima glasba, ki presega meje in združuje ljudi v razmisleku in čustvenem doživetju. Prav to združevanje umetnosti je Britten uresničil v svojem Vojnem rekviemu, kjer je latinsko mašo za umrle prepletel s pretresljivo poezijo Wilfreda Owna, padlega vojnega pesnika. Rezultat je mojstrovina, ki ni le umetniški presežek, temveč tudi močan opomin – opomin, ki ga svet še vedno potrebuje.

Charles Dutoit v Gallusovi dvorani, foto Festival Ljubljana

Glasbena struktura in sporočilnost Rekviema

Glasbeni jezik Vojnega rekviema Benjamina Brittna je razmeroma preprost. Skladatelj se je vendarle obračal na široko občinstvo, a se hkrati izogiba zgolj vsakdanjemu ali banalnemu. Glasbena struktura je hkrati ekonomična in prefinjena, s prepoznavnimi motivi in neposredno orkestracijo. V nasprotju z latinsko mašo so uglasbitve pesmi Wilfreda Owna glasbeno enako sofisticirane kot katerikoli del Brittnovih orkestrskih samospevov ali komornih oper in jih lahko razumemo kot samospevni cikel, vstavljen v obred maše. Nedvomno je šlo za navdihnjeno in globoko osebno zamisel.

Charles Dutoit s Slovensko filharmonijo

V Vojnem rekviemu ostaja zanimiva ironija, da je ideja počitka spremljana s tritonom (C–Fis), ki ga na začetku Requiem aeternam (»Večni počitek, podari jim, Gospod«) slišimo v zvonovih. Ta glasbeni interval je že od srednjega veka poznan kot diabolus in musica (»hudič v glasbi«). Britten skozi celotno delo izkorišča tako njegove zunajglasbene asociacije kot njegovo edinstveno motečo tonsko dvoumnost. Edini trenutek, ko se napetost tega intervala popolnoma razreši, je ob koncu srhljivo lepega Agnus Dei (»Jagnje Božje«).

Koncert v Gallusovi dvorani, foto FL/Darja Štravs Tisu

To je trenutek resnice v celotnem delu. Owenova pesem At a Calvary near the Ancre in latinski tekst Agnus Dei tečeta vzporedno in se zaključita z naraščajočo frazo tenorja, ki izreče najbolj odkrito prošnjo za mir v celotnem delu: »Dona nobis pacem« (»Podari nam mir«).

Zbor Dunajskih dečkov

Ob koncu Vojnega rekviema morda občutimo nelagodje zaradi ponovnega pojavljanja votlega tritona, ki ga znova intonirajo zvonovi. Kot je pripomnil Peter Pears, Brittnov življenjski sopotnik in vodilni interpret njegove glasbe: »To ni konec, nismo pobegnili, še vedno moramo razmišljati o tem, ne smemo se prepustiti mirnim sanjam.«

Charles Dutoit s Slovensko filharmonijo, foto Festival Ljubljana

Trezen in vznemirjajoč opomin, da svet še vedno potrebuje svoj Vojni rekviem in svoje pesnike, ki nas opozarjajo na posledice vojn in nujnost miru. To močno sporočilo bo v Ljubljani oživelo pod vodstvom Charlesa Dutoita, enega najuglednejših dirigentov našega časa.

Ian Bostridge, foto Marco Borggreve

Zasedbo sestavljajo Orkester in Zbor Slovenske filharmonije, Državni zbor iz Kaunasa ter Zbor Dunajskih dečkov, ki bodo s svojo mogočnostjo in izraznostjo poustvarili Brittnovo vizijo. Solistične vloge bodo prevzeli Nadežda Pavlova (sopran), Ian Bostridge (tenor) in

Matthias Goerne (bariton), ki s svojo interpretacijo zagotavljajo globoko doživetje tega nepozabnega dela.

Charles Dutoit s Slovensko filharmonijo

Vojni rekviem je neposredna glasbena preslikava Brittnovega pacifizma, ki mu je avtor sledil vse življenje; v tej skladbi ni želel poveličevati zgolj angleških vojakov, ki so umrli za svojo domovino, temveč je skladbo posvetil vsem vojnim žrtvam
na prvi izvedbi je namenoma izbral soliste različnih držav, to so bili nemški baritonist Dietrich Fischer Dieskau, ruska sopranistka Galina Višnevska in britanski tenorist Peter Pears; s tem je želel v prizadevanjih za mir še bolj povezati države, ki so se še pred nekaj desetletji v največji vojni moriji borile druga proti drugi
na Zimskem festivalu v Ljubljani bomo prav tako slišali izvedbo Vojnega rekviema v zasedbi, kot si jo je zamislil Britten, in sicer na željo dirigenta Charlesa Dutoita
združuje besedilo latinske maše za umrlimi in srce parajoče pesmi o nesmislu vojne angleškega pesnika Wilfreda Owna, ki je kot vojak doživljal grozote 1. svetovne vojne in bil pri 25. letih ubit v bitki zgolj teden dni pred podpisom premirja 11. novembra 1918