Sedmi december je v Milanu najslavnejši dan kulture. Na ta dan namreč odpira vrata v novo sezono milanska Scala. Letos so pod dirigentskim vodstvom Riccarda Chaillyja izvedli Verdievo opero Moč usode.
Italijanski mediji poročajo o dvanajstih minutah aplavzov za nastopajoče, a tudi o nekaj buuujih za Ano Netrebko v vlogi Leonore. Ali to že pomeni, da je slavna ruska sopranistka, ki se je razšla s tenoristom Yusifom Ejvazovom ter doživljala številne napade, češ da je Putinova umetnica, v počasnem zatonu ? Sama pa je po predstavi to pojasnila povsem drugače.
Pred dnevi jo je šokirala stavka orkestra in zbora Scale, ki nista prišla na oder ob nastopu nje in tenorista Jonasa Kaufmanna in so v zadnjih minutah rešili koncert tako, da sta arije solista izvedla s pomočjo klavirske spremljave, kar je bil za vodstvo Scale, pa tudi za občinstvo, ki je kupilo zelo drage vstopnice, velik šok.
Uspeh je bil za celotno Verdijevo Le Forza del Destino, ki je odprla sezono pod vodstvom glasbenega umetniškega direktorja Riccarda Chaillyja in režiserja Lea Muscata. Občinstvo je nastopajoče nagradilo s stoječimi ovacijami in cvetjem, ki je iz galerije letelo na oder za glavne protagoniste. Režiser Leo Muscato: “Upamo, da smo v srca in duše vsadili misel o miru.”
Ana Netrebko je bila ob koncu predstave čustvena: “Obožujem glasbo, obožujem to, kar počnem, in vanjo vlagam srce”. In na osamljene pritožbe, ki jih je prejela, ker je Rusinja, odgovarja: “Nihče ni vpil buu mojim melodijam.”
Prizor iz Moči usode, foto splet
Mediji najbolj poročajo o tem, kdo je prišel in kako je bil oblečen. Prevladovala je črno bela oprava, med osebnostmi iz sveta mode pa je dominiral Giorgio Armani, ki so ga predstavili kot kralja.
V kraljevi loži v sredini je sedela dosmrtna senatorka Liliana Segre namesto predsednika republike Sergia Mattarelle, ki je odšel v Pariz na slavje ob ponovnem odprtju bazilike Notre Dame. Z njo so bili nekateri najvišji uradniki države, vključno s predsednikom senata Ignaziom La Russo in ministrom za kulturo Alessandrom Giulijem.
Ob otvoritvi so se takoj po himni zaslišali vzkliki “Rešite Sant’Agato”, Verdijevo vilo v provinci Piacenza, ki je zaradi sporov med dediči naprodaj. (Republika Italija bi jo zlahka lahko odkupila in v njej v celoti uredila Verdijev muzej, ne pa le v nekaj stranskih sobah, kot je bil tam doslej, kar smo nekoč med obiskom videli).
Ana Netrebko kot Leonora
Verdi je imel zelo tragično usodo: kmalu sta mu umrla oba otroka in še žena, tako da je večino življenja kasneje z ženskami le še prijateljeval, potem pa so se našli dediči po liniji bratrancev in sestričen… In želeli vse zase, čeprav za Verdija niso naredili nič, medtem ko je Verdi sam zgradil dom za upokojene operne umetnike.
Na odru se je dogajala vojna, ki se je sicer začela že v 18. stoletju in sega vse do danes. »La Forza del Destino govori o vojni, o ideji maščevanja. Vedno mislimo, da človeštvo napreduje, a na koncu Verdijeva opera pripoveduje zgodbo vseh časov, tudi našega,« je za Sky Tg24 poudaril upravnik Teatra alla Scala Dominique Meyer. »Kako čudovito bi bilo, če bi lahko gledališče res prispevalo h končanju vojn, a te moči nimamo. Upamo, da smo vsaj v srca in misli ljudi vnesli misel na mir,” je ob koncu predstave povedal režiser Leo Muscato. In krik miru, ki ga v četrtem dejanju prikliče Ana Netrebko v vlogi Donne Leonore, je močan, ko med ruševinami poje »Pace mio Dio«, eno najlepših arij celotne opere.
Marija Zlobec