Slovenska matica je najbolj aktivna organizatorka vsakršnih znanstvenih simpozijev, še posebej ob jubilejih in temah izrazito slovenskega narodnega značaja in pomena ter seveda v povezavi s slovensko kulturno in politično zgodovino. Tem je še veliko, še posebej, če jih želiš videti, obelodaniti ali osvetliti. SM ima morda to prednost, da ima možnost objave gradiva v posebnih knjigah, kar se redno dogaja zlasti v zadnjih letih.
Tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc, foto Marijan Zlobec
V zadnjem času je Slovenska matica pripravila kar nekaj simpozijev, kot ob stoletnicah rojstva dr. Bruna Hartmana in Alojza Rebule, o generalu Rudolfu Maistru ob 150-letnici njegovega rojstva in devetdesetletnici smrti, o dachavskih procesih, Slovenija – poimenovanja in pojmovanja skozi stoletja: ob 180-letnici prve javne rabe modernega imena Slovenija, mednarodni znanstveni simpozij o kiparju Lojzetu Dolinarju in arhitektu Momiru Korunoviću, še poprej ob 250-letnici Splošnega šolskega reda Marije Terezije… Spomnila se je še svoje častitljive 160. obletnice.
Andrej Jemec – Slike, monografija pri Slovenski matici
Novi simpozij pripravlja že prihodnji teden, ko bo počastila 90. letnico akademika, slikarja, grafika, profesorja na ALU, sedaj ALOU Andreja Jemca.
Slovenska matica vabi na simpozij Transformacije in konstante. Slikarski opus Andreja Jemca v dispozitivu časa.
Simpozij bo potekal v Dvorani Slovenske matice, Kongresni trg 8, Ljubljana, v četrtek, 28. novembra, od 10. ure dalje.
Rojstni dan ima Andrej Jemec 29. novembra, le dan po simpoziju.
Escalation towards Light,1974, Andrej Jemec v Tate Gallery v Londonu
“Letos mineva 90 let od rojstva akademika prof. Andreja Jemca. Akademik Jemec je slikar z izjemno slikarsko »kilometrino«. Na slovenski in mednarodni likovni sceni je aktivno prisoten že častitljivih sedem desetletij. In je, kot kažejo njegove zadnje razstave in njegova pred dvema letoma izdana obsežna monografija z lapidarnim naslovom Slike (Slovenska matica, 2022), še vedno v zavidanja vredni umetniški formi. Njegov opus je v teku desetletij preživel kar nekaj premišljenih transformacij ‒ enako, kot jih je preživel slikarjev čas. Kljub temu je mogoče reči, da imajo vse te slikarske menjave pri Jemcu tudi neki skupni imenovalec. Če ne drugega, slikarjevo težnjo, da v svojih delih vztrajno beleži globinski utrip svojega življenja in časa in da je stalno na njuni sledi. Zato smo za naslov simpozija, na katerem bomo celovito premišljevali o formalnih, konceptualnih in semantičnih horizontih Jemčevega ustvarjanja Transformacije in konstante.” (Iz predstavitve).
Program posveta:
10.00–10.05
Pozdravni nagovor
doc. dr. Ignacija Fridl Jarc
tajnica-urednica Slovenske matice
10.05–10.30
Slavnostni nagovori
akademik prof. dr. Peter Štih
predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti
Toshihiro Hamano
dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti
skladatelj, akademik Lojze Lebič
Lojze Peterle
predsednik prve Vlade Republike Slovenije
10.30–12.00
akademik prof. dr. Milček Komelj
Porajanje svetlobe v slikarstvu Andreja Jemca
prof. dr. Nadja Zgonik
Leta umetniškega formiranja Andreja Jemca in kulturna klima petdesetih let
12.00–13.15
dr. Robert Simonišek
Razstave in umetniška dela Andreja Jemca v Moderni galeriji
prof. Bernarda Stenovec
»Svoboda izraza, odprta v življenje«
13.15–14.30
dr. Andrej Medved
Jemčeva podoba kot enkratni umetniški dogodek in slika kot eksplozija barv
akademik prof. dr. Jožef Muhovič
Kontrapunkt življenja in likovnega jezika. O nekaterih oblikotvornih ospredjih in ozadjih Jemčevega slikarskega opusa
Razprava in zaključek
Posvet soorganizirata Slovenska matica in Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Slovenska matica je že leta 2022 izdala posebno likovno monografijo Andrej Jemec – Slike.
Andrej Jemec v ateljeju, foto iz YouTube
Monografija prinaša celovit pregled bogatega slikarskega opusa akademskega slikarja Andreja Jemca. Ob uvodnih besedilih preminulega akademika dr. Tonka Maroevića, akademika dr. Milčka Komelja in akademika Nika Grafenauerja v njej najdemo več kot dvesto dvajset barvnih reprodukcij del, ki so nastala med letoma 1951 in 2019.
Andrej Jemec – Mediteranski cikel rožnato – rdeče, 2018, akril na platnu, 100 x 80 cm
Zaradi načrta, da se v monografijo vključijo tudi težko dostopna avtorjeva slikarska dela različnih lastnikov doma in po svetu, sta zbiranje gradiva in priprava knjige trajali zelo dolgo.
Akademik Andrej Jemec, foto SAZU
Poseben razdelek je namenjen obširni biografski in bibliografski dokumentaciji, objavljen je seznam vseh predstavljenih del, spremljajoči izbor črno-belih fotografij ter pregled samostojnih in skupinskih razstav. Prav tako so navedene pomembnejše nagrade in priznanja.
Andrej Jemec – Absolutno je v potezi, 2019, akril na platno, 200 x 220 cm
V besedilih so poleg avtorjevih slikarskih del omenjeni tudi risbe, akvareli, grafike, tapiserije, ambientalna dela in objekti; ta dela so med besedili vključena kot vinjete in zaznamujejo predahe med njimi.
Andrej Jemec
Andrej Jemec se je rodil 29. novembra 1934 v Ljubljani. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani je študiral slikarstvo med letoma 1953 in 1958 pri profesorjih Mariju Preglju in Gabrijelu Stupici, grafiko pa pri profesorjih Riku Debenjaku in Božidarju Jakcu. Diplomiral je leta 1958 pri profesorju Gabrijelu Stupici.
S štipendijo Prešernovega sklada se je med letoma 1963 in 1964 študijsko izpopolnjeval v ateljeju J. Friedlaenderja v Parizu in Londonu. V letih 1958 in 1961 je učil na osnovni šoli v Šentvidu pri Ljubljani. Od leta 1962 do leta 1973 je delal kot svobodni umetnik. Istega leta je pridobil docenturo in začel poučevati na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, na kateri je bil od leta 1984 do upokojitve leta 1999 redni profesor za risanje in slikanje na dodiplomskem in podiplomskem študiju.
V obdobju 1977–1981 je bil dvakrat izvoljen za dekana Akademije za likovno umetnost v Ljubljani.
Leta 1995 je bil izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani kot izredni, leta 2001 pa kot redni član.
Ukvarja se s slikarstvom, z grafiko, risbo, s tapiserijo, skulpturo in z grafičnim oblikovanjem. Sodeluje pri vprašanjih barvnega skladja v arhitekturi, občasno tudi s publicistiko.
Od leta 1978 je dejavno sodeloval kot vodja pri ustanavljanju in oblikovanju študijskega programa Oddelka za oblikovanje na ALU v Ljubljani, kjer je bil tudi prvi predstojnik. Sodeloval je pri prenovi likovne vzgoje v slovenskih šolah.
Bil je član Grupe 69 in je sodeloval na vseh njenih razstavah od leta 1969 do leta 1980.
Imel je številne samostojne, skupinske in mednarodne razstave doma in po svetu.
Njegova dela lahko zasledimo v uglednih galerijskih zbirkah, kot so: londonska Tate Gallery, dunajska Albertina, tokijski Nacionalni muzej, Muzej sodobne umetnosti v Helsinkih …
Za svoje ustvarjanje je prejel veliko priznanj in nagrad, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1994.
Živi in dela v Zabreznici na Gorenjskem. (Petra Bizilj Silva, kustosinja AS Galerije).
Ob Jemčevi razstavi Vse, kar je… Slike 2018 – 19 v Galeriji Generali v Ljubljani je obsežen tekst in otvoritveni govor prispeval dr. Milček Komelj in med drugim zapisal:
“Razstava akademika Andreja Jemca zajema izbor umetnikovih akrilnih slik iz let 2018 in 2019, torej iz najnovejših dni, ko slikar že lep čas radostno doživlja izrazit in sklenjen ustvarjalni razmah. Vehementni zamah njegove slikarske poteze vedno znova odločno kroji in usmerja v likovna prostranstva utripanje njegovih intenzivnih barv; sožitje obojega – barve in poteze – pa v energično vzpostavljenih razmerjih, ki jih vodi nezmotljiv kompozicijski instinkt, ustvarja poetične ali bolj dramatične likovne učinke, kot najbolj avtentičen izraz umetnikovih čustvenih stanj, a tudi razmišljanj in spoznanj.
Barvo kot nosilko takih Jemčevih čustvenih razponov na razstavi doživljamo v vseh diapazonih in kot taka utripa celo v nekaterih naslovih njegovih slik. V njih sta najpogosteje zajeti sinjina in sončna luč Mediterana, prepolna razigranosti in doživljanja življenjskega veselja, najbolj vitalistično zgoščenega v slikarjevi Odi radosti – do kraja radoživi podobi Vrtovi sreče; navzoča pa je tudi skrivnostnost kozmičnih daljav, v katerih je svetloba sij oddaljenih planetov in energije s poti neznanih zvezd.
Ognjevita rdeča na Jemčevih slikah žari kot požar strasti in se spet v bolj zamolklih harmonijah utrne v spomin na barvitost srednjeveških fresk, v svojih prelivih in odtenkih pa barve žive tudi kot prostranstva zračne atmosfere ali pretakanja vodnih globin, kot kompaktne prevodnice energij ali kot prosojne opne, v katerih umetnikove geste vnašajo življenje, ki ga usmerja slikarjeva duhovna energičnost, zanos ali meditacija. Razmah takih vzgibov se na njegovih slikah razkriva kot kompozicijsko eminentna poteza, kot splet širokih arhitekturnih fragmentov, ki so hkrati celovita zgradba monumentalnih kompozicijskih nosilcev, ali kot krhek preblisk slikovitih in nežnejših tresljajev, ki se razpršijo po platnu kot sled dirigentsko sproščenega zamaha ali kot polet sončnega ali cvetnega prahu in migetanje travnih bilk. Vse na takih slikah je v svoji ubranosti vzpostavljeno kot za bežno minljiv hip, a je vendar trajno in živo utripa tudi v svoji nepremičnosti. Gledalčev pogled sledi potezam kot poletavanju metulja – umetnik nam z naslovom kakšnega izmed takih del prišepne, da je skrivnost slike v sami potezi – in si odpočije v celovitem učinku, v sinergiji vseh elementov na sliki, ki zajame bistvo tega, kar ustvarjalec občuti in dojame: na
primer sijaj sončnega dne, globino nebesne modrine ali zeleno-moder zračni piš.
Kot likovni filozof, ki je nekoč kot oblikovne triade preverjal temeljne geometrijske oblike – kvadrat, krog in trikotnik –, si je slikar tokrat zamislil tudi triade barv, kompozicije treh zanj najznačilnejših barvnih sklopov, med katerimi prevladuje zdaj modra in spet drugič rdeča in rumena; vse pa mu oživlja svetloba, ki slikarja navdaja z vedno novim optimizmom. Le zavest o skrivnosti neznanega nam kozmosa se mu potaplja v črnino, vendar pa umetnik v njem občuti in s prameni bele luči zasleduje tudi nenehen kozmični direndaj; v svoji odprtosti za življenje in za vse na svetu pa bi v slike najraje zajel kar vse, kar je, in to vse lahko v naslovu slike izenači tudi s svojo domovino, ki jo sicer simbolizira valovita slovenska zelenina, a kot domovanje človeštva tudi migetanje stvarstva v kozmosu…”
Marijan Zlobec