Slovenska matica in SAZU vabita na znanstveni posvet ob stoti obletnici rojstva akademika Alojza Rebule: Alojz Rebula: Slovenec med zgodovino in nadčasnim, ki bo potekal od ponedeljka, 21. oktobra, do torka, 22. oktobra 2024, ob 10. uri v Veliki dvorani SAZU (Novi trg 3, Ljubljana).
Alojz Rebula, foto JAK
Letos mineva sto let od rojstva slovenskega pisatelja, akademika Alojza Rebule (1924–2018). V počastitev te obletnice Slovenska akademija znanosti in umetnosti (razred za umetnosti) v sodelovanju s Slovensko matico prireja znanstveni posvet, načrtuje pa tudi izdajo zbornika predstavljenih prispevkov. Vodja posveta je dr. Brane Senegačnik.
Alojz Rebula je bil edinstven glas v slovenskem romanopisju 20. stoletja: suverena poteza besednega čopiča, živo bogastvo klasične kulture in predvsem globina etosa postavljajo njegov opus na posebno mesto v literarni zgodovini. Vse to odseva tudi v njegovem sicer ne obsežnem, a vrhunskem prevajalskem opusu. Intelektualna prodornost, strastno iskanje zgodovinske, družbene in duhovne resnice in nezgrešljivi slogovni lesk odlikujeta nepreštevne eseje, kolumne in dnevniške zapise, s katerimi je pomembno zaznamoval ne le slovensko literaturo, temveč tudi širše kulturno življenje. Globoke in trajne sledi pa je pustil še drugod: v zavesti in ustvarjalnosti zamejskih Slovencev, v številnih generacijah svojih dijakov, v svojih prijateljih in kolegih v Sloveniji in po svetu. Namen posveta je osvetliti posamezna področja Rebulovega delovanja z različnimi prispevki, ki se raztezajo v širokem loku od biografskih beležk in pričevanj, celovitih refleksij njegovega literarnega opusa in analitičnih branj posameznih del ter njihovih zgodovinskih virov preko predstavitve novo odkritih dnevniških zapisov in manj znanih žanrskih del (drame in radijske igre) do refleksije njegovega esejističnega opusa in teoloških razmišljanj. Prispevki so tematsko razdeljeni v več sklopov: pričevanjskim in spominskim prikazom pisateljeve osebnosti (Oseba) sledijo predstavitve notranje prelomnih let v času študija in izkušnje s socialističnim režimom (Oseba in družba); interpretacije različnih vidikov njegove literature (Pisatelj, dramatik, scenarist) in njenega historičnega zaledja (Antične in renesančne resonance) pa dopolnjujejo premisleki o religiozni razsežnosti umetniške besede (Pisatelj in teolog) in o smislu človeka in slovenstva v moderni dobi (Esejist in mislec slovenstva). Posvet bo sklenila predstavitev načrta za pisateljevo bibliografijo, ki bo že sama na sebi zgovoren dokument o dediščini, ki jo je zapustil slovenski kulturi.
Program znanstvenega posveta
Ponedeljek, 21. oktobra:
Uvodni nagovori
10.00–10.30
Marko Snoj
podpredsednik SAZU
Ignacija Fridl Jarc
tajnica-urednica Slovenske matice
Brane Senegačnik
vodja posveta
Oseba
10.30–11.30
Vinko Ošlak
Moje peripatetične steze z Alojzem Rebulom
Sergij Pahor
Alojz Rebula kot soutemeljitelj in usmerjevalec Drage
Janko Kos
Desetletja ob Alojzu Rebuli
12.00–13.00
Tomaž Simčič
Alojz Rebula kot pedagog in mentor
Erika Jazbar
Sejati iz sejalskega imperativa
Mojca Petaros
Iz zakladnice spominov: pričevanja Marija Maverja o Alojzu Rebuli
Oseba in družba
15.00–16.00
Ignacija Fridl Jarc
Alojz Rebula in Slovenska matica
Milček Komelj
Rebulovi najzgodnejši dnevniki 1948‒1954
David Movrin
Ira, Reb, cave, notum: sprejemljiva in prepovedana klasična filologija v študentskem dnevniku Alojza Rebule
Pisatelj, dramatik, scenarist
16.30–18.00
Vilma Purič
Jezik kot vprašanje smisla v delih Alojza Rebule
Tatjana Rojc
Resnici zvesto iskanje Smisla
Martina Ožbot
Nekaj značilnosti Rebulove slovenščine
Irena Avsenik Nabergoj
Veličastne možnosti metaforičnega« v prikazih ženskih in moških likov v Rebulovem romanu Jutri čez Jordan
18.30–19.15
Matej Venier
Alojz Rebula: tri dramska dela
Maja Lapornik
Radijski medij kot priložnost potrjevanja slovenske besede in kraj svobodnega ustvarjanja: Rebulove radijske igre
Torek, 22. oktobra:
10.00–11.00
David Bandelj
Od literature do oznanila
Jože Faganel
Biografski roman kot svetovnonazorska avtorefleksija
Andrej Lokar
Dnevnik kot jazenje: poskus personalistične interpretacije dnevnikov Alojza Rebule
Antične in renesančne resonance
11.30–12.50
Jadranka Cergol
»V grško-rimski antiki vidim previdnostno pripravo na edinstveni Prihod«: preplet klasičnih antičnih in krščanskih korenin Evrope
Marko Marinčič
Livijin vinograd in Rebulova težavna ljubezen do rimstva
Anja Božič in br. Jan Dominik Bogataj
Rebulov roman Zeleno izgnanstvo ter viri za upodobitev humanista in tržaškega škofa Piccolominija
Brane Senegačnik
Gledališče besed
Pisatelj in teolog
15.00–15.45
Marija Stanonik
Alojz Rebula med (krščansko) duhovnostjo in slovenstvom
p. Edvard Kovač
Rebulov spopad z ničem ali njegov krščanski eksistencializem
Esejist in mislec slovenstva
16.00–17.30
Aleš Maver
Alojz Rebula in janezopavlovski kompromis
Igor Škamperle
Eshatološka vizija v delih Alojza Rebule: Smer Nova zemlja
Jernej Šček
Med cesarji in kozolci.
17.30–18.00
Martin Grum
Bibliografjia Alojza Rebule 1946–2018
Simpozij soorganizirata Slovenska matica ter Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Iz programa simpozija je razvidno marsikaj, a hkrati ni neopazno, da manjka vrsta tem. Najbolj bode v oči odsotnost analize ali vsaj predstavitve Rebulovega najboljšega romana V Sibilinem vetru, o katerem je bil nekoč pisal dr. Aleksander Skaza. Prav tako manjka tema sodelovanja z Borisom Pahorjem pri nastajanju knjižice o Edvardu Kocbeku – Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. Pri Dragi manjka celotna predstavitev in analiza njegovih nastopov. Pri dnevnikih prav tako manjka celostna predstavitev, opis in analiza vseh, še posebej obdobja sodelovanja s Pahorjem in Kocbekom. Manjka tema Udba in Alojz Rebula, pa tema Rebula in fašizem. Tema soustvarjanja Alojza Rebule in Zore Tavčar, pa Rebulova potovanja in odnos do čezoceanskega slovenstva, pa Rebulov politični nazor (Italija, Jugoslavija, Slovenija in samostojna Slovenija, EU), pa Alojz Rebula in usoda slovenstva v matici, zamejstvu in zdomstvu. Iz tem simpozija ni razviden prikaz in ocena literarnega opusa kot celote, še manj odprtih vprašanj v raziskavah. Ni teme kritična ali kritiška recepcija Rebulovih del.
Opazno je pojavljanje vedno istih oseb ali imen, brez raziskovalne in znanstvene svežine, da ne rečem mladosti, iz česar bi se dalo marsikaj sklepati.
Za primer ponatiskujem odmevni zapis Jožeta Horvata ob izidu Rebulovega romana V Sibilinem vetru iz Sodobnosti.
ALOJZ REBULA
V SIBILINEM VETRU
Roman Alojza Rebule V SIBILINEM VETRU temelji na miselni možnosti sodobnega proznega snovanja; to je možnost, ki jo marsikdo spregleda zato, ker preprosto ne zna misliti niti tistega, kar so premislili že drugi.
Rebula se je odločil ravno za ta intelektualni prostor, čeprav pri njem seveda ne gre za nikakršnega filozofa, ampak za kritično zavest, ki si je za merilo postavila naslednjo maksimo: »Kar velja, je edinole um, ki more reči Jaz« (256). Iz takšne opredelitve pa je izključen sleherni nihilizem, ki je tako pogost spremni pojav sodobne literature. V nasprotju od nje je bravec v tem romanu nenehno soočen z velikim angažmajem, ki v človeku skuša najti njegovo zasebno, notranjo resnico in prav takšen etos. Včasih nastaja vtis, da bi Rebulova izkušnja utegnila izhajati iz prastarega konflikta med Dobrim in Zlim, to morda tem bolj, ker je snov vsaj na zunaj zgodovinska, saj je zajeta iz časa rimskih cesarjev Antonina Pija in Marka Avrela, miselno pa vsa prepojena z idejami vse bolj aktivnega krščanstva — toda izkaže se, da je svet v romanu veliko bolj kompliciran, predvsem pa sodoben. Njegovi aktualnosti daje vrednost lastnost, ki smo jo prisiljeni imenovati zdaj že z nekoliko nenavadnim izrazom — umetniška moč. Avtorjeva velika oblikovalna sposobnost je očitno nad miselno, kajti v knjigi ni ekstravagantne vsebine ne frapantnega novatorstva. Osebni podatki glavnega junaka Nemeziana nam npr. ne zvenijo preveč tuje: po narodnosti je Jacig, Rimljani ga izza Danuvija odpeljejo v Rim, zavoljo nadarjenosti postane iz sužnja osvobojenec, študira v Atenah, se nato vojskuje na Vzhodu proti Partom, kot kaznjenec dela v puščavi na Sinaju, od koder pobegne ter se razočaran skuša vrniti v svojo Jacigijo: kar pa se mu ne posreči, zato se z ženo umakne za meje imperija, kjer piše svoje »srčne anale«, življenjepis.
Vsa pripoved bi lahko temeljila na teh dejstvih, iz česar bi nastalo še eno pričevanje o slovenski »bolečini«, nemožnosti nacionalnega uresničevanja in obstoja. Pri Rebuli je taka tematika le okvir ali pomembna črta v portretu glavnega junaka. Za Nemeziana bi namreč moglo biti le naključje, da je nekoč bil barbar: sredi civiliziranega Rima bi tudi tako lahko dosegel velike uspehe, zato se njegov boj z usodo ne odvija na tej ravni; v svet sta ga gnali »iskanje srca in blodnje mesa« (431), ne pa morda želja, da bi našel svojo potopljeno Atlantido — Jacigijo. To pa tudi pomeni, da spopada ne smemo iskati med njim in družbo, pač pa v njem samem; kajti res si je mladi učenec prisvojil grško in rimsko učenost, postal izobraženec, toda vendar ne more ostati zgolj estet in se zadovoljiti s tem, kar je rimska civilizacija dala recimo njegovemu znancu Triumfalisu: »Kontenplativno brezdelje, življenje za nekoristno, veselje za absurd, otium« (95). Še preden je dobil osebno svobodo, je razumel misel starega Talileja, po kateri je človek, predvsem seveda njegovo telo, »crkovina, torišče nevidnega spopada .. . Dobrega in Zla« (38). Takšno prepričanje izvira iz krščanstva; Nemezian se je tej etiki približal že spočetka, iskal je le še praktičen odgovor na vprašanje o načinu delovanja, odgovor, ki bi zagotavljal tudi nekakšno uspešnost; dalo mu ga je grštvo, in se glasi: metron protipola, ki ju je grški duh združeval, saj sta mu bila vodilo bivanja in ustvarjanja. Tako bi v praksi opustiti grštvo za Nemeziana pomenilo npr. »v umetnosti zavreči kriterij, po katerem umetnik usklajuje osebnostno vizijo z nadosebnim etosom« (123).
Toda izkušnja glavnega junaka uči, da bi še tako brezhibno izdelana teorija dajala kaj malo samozadoščenja, v življenju pa bi dosegla kaj pičle rezultate, če bi jo hoteli realizirati, se pravi, se po njej ravnati: otopela bi do mehaničnega kalupa, brezkrvne sheme, ki v sebi ne bi imela ničesar človeškega. Takemu pravilu bi še vedno manjkalo nekaj bistvenega, kar pa je hkrati bistveno tudi za krščanstvo, namreč Ljubezen. Šele razmerje do sveta, ki ne bi izključevalo niti ljubezni do svojih sovražnikov, očitno rodi v knjižničarju Endimianu spoznanje, da moramo svetu iti »naproti v polni odrešenjski razpoložljivosti, pripravljeni, da se polno vključimo v vse njegovo snovanje« (86).
Vse te misli, na katerih se glavni junak nenehno opredeljuje in ki jih njegovi protiigravci sicer ne zanikajo, vendar jih tudi ne sprejemajo, so veliko zgodovinsko ozadje, pred katerim Nemezian išče svojo izvirno obliko bivanja. Predstavljajo novi, šele porajajoči se svet, ki je preraščal že tisoč let starega, za katerega se je včasih dozdevalo, da bosta z njegovim propadom za stoletja nazadovali kultura in civilizacija, če že z njim vred ne tudi izumrli. Razumljivo je, da je tak čas na moč podoben današnjemu; spričo rastoče nevarnosti je tudi tedanja doba osmukala ljudi slehernih vrednot, jih pehala v nihilizem, ohranjala pa se z nasiljem in terorjem. Najmanj se je seveda zmenila za posameznika, mislečega intelektualca in osveščenega upornika zoper brezobzirni tok zgodovine.
Tu kajpak ne gre toliko za morebitno fizično kljubovanje kakor za miselno opredeljevanje in osamosvajanje. Pri Rebuli je to početje tragično, zakaj njegov junak se nikoli ne more znebiti idealov; enkrat ga »razočara« ljubezen, potem ga »izda« prijateljstvo, tretjič se sam zlaže in se s tem »omadežuje«.
Vsaj spočetka je ves drugačen njegov prijatelj Lateran, ki se vsemu le cinično posmehuje, vse njegovo delovanje pa je naravnano v uživanje — materializem, ki je za Nemeziana kvečjemu slepilo. V takih trenutkih mu usoda kratkomalo postaja neznosna, Herodotova zgodba o Kleobisu in Bitonu doživi svojo potrditev: človeško življenje se mu prikazuje kot večno romanje k Bogu, ki človeka na koncu lahko nagradi tako, da mu »da najboljše, kar mu more dati« — smrt. Tako premišljuje Nemezian tudi kasneje na begu iz puščave s svojim prijateljem Profutorom: »Katera je bila tista mati, ki sva jo, nova Kleobis in Biton, vozila proti prividnemu svetišču, ki se je imelo zdaj zdaj prikazati tam na gori iz rumenih vrtincev? .. . Tam gori bi naposled izpregla in legla vznak. Mati bi morala nekaj odmoliti in spanju ne bi bilo več konca, to bi bila sladkost brez konca…« (489/490). — Toda kaj je potem s konkretno zgodovinsko oziroma družbeno situacijo, kakšno vlogo ima v posameznikovem življenju?
Kaj mu pomenijo revolucije in prevrati, ki skušajo nasprotja sublimirati, ublažiti, popeljati človeka k višji stopnji svobode in kulture, razviti njegove sposobnosti ali jih vsaj upoštevati? Ali se ni moči vključiti vanje in prek njih vplivati, da bi se absolutno Dobro ali absolutna Pravica primaknili bliže k zemlji, ter tako doseči samouresničenje? — Nemezianov odgovor je negativen; mnenja je, da vsako revolucijo sproži »sla po nesmrtnosti«, da pa je ta sla na samem družbenem vrhu »enaka volji po oblasti« (506). To pa pomeni, da do »nesmrtnosti« ni mogoče nikoli dospeti, konkretneje, ni je mogoče bivati v obliki nezavezujoče svobode, zakaj iz nje vodi pot samo v anarhijo; izkaže se za iluzijo, ki jo pisec z učinkovito ironijo podre: do poveljnika vzhodnih legij Avidija Kasija je pridrla novica, da je cesar Mark Avrel, ki ga je Kasij hotel vreči s prestola, končno umrl: ljudstvo je navdušeno nad Uranovim koncem, toda že naslednji novi dan je samo »stari svet, podaljšan za en dan« (517), nazadnje pa se še izve, da je vest o cesarjevi smrti bila lažna, nato pa Avidija Kasija zabode štabni častnik. To pa le potrjuje Nemezianovo spoznanje, ki je v njem dozorelo že poprej, da je namreč »ljudi že prevzemal občutek, da ni bilo kaj pričakovati. Da se nič ni bližalo, ampak je vse že bilo, od vekomaj« (519).
Nemezian se iz deziluzionista skuša rešiti v svojo nekoliko idilično Jacigijo. Ko mu ta poskus spodleti, išče zatočišče v območju preprostega, na videz nezgodovinskega prostora, v katerem je pravzaprav nekoč že bil našel zgodovino; tu se mu le-ta seveda ni razkrivala v obliki razrednih nasprotij, ampak v preprostih stvareh, ki so človeku dane v last kot dar, s katerim lahko svobodno ukrepa, zakaj stvari so mu pokorne in mu služijo — »samo to je mogel biti edini smiselni tok skozi čas, ta pohod ponižnih in nedolžnih, svetih reči, v katerih ni bilo zavratnosti…« (220). Najbrž ni naključje, da pozneje, ko so za njim že leta preizkušnje s Sinajsko puščavo, najde odgovor na svoje vprašanje v podobnem okolju: v domači, prijateljski Internuncijevi družbi na kmetih se mu je dokončno izkristalizirala resnica nesmiselnega iskanja in temu nasprotnega, majhnega, izvirnega in preprostega sveta, v katerem živi Internuncij: vse drugo je izničeno in nečloveško, iz česar se zgodovina dviga in pada v brezup — Nemezian v pogovoru s prijateljem ve: »Zdaj sem imel odgovor: takšenle preprost človeški hip je mogel biti nov« (545). To pa je sožitje s povsem novo resničnostjo, ki včasih zadobiva skoraj numinozni značaj; označujejo jo izrazi kot vesnost puščave« (419) ipd. Verjetno se v tem kaže mysterion, ki je navduševal Nemeziana še kot študenta. Naposled pa se takšno razpoloženje zrcali tudi v tejle njegovi misli — ko definira kriterij za epohalnega duha, pravi, da ga označuje »pobožnost pred pojavnostjo življenja«. Ta nadresničnost je torej edini resnični protipol razuma, ki se sam sebe zaveda in se imenuje Jaz.
Taka bi utegnila biti idejna podoba, ki jo je avtor zarisal v pričujoči knjigi. Seveda bi šele natančnejša analiza mogla razložiti vsa vprašanja, ki se v delu pojavljajo; vsekakor se da reči, da govorijo o sodobnem človeku kompleksno, svet pa predstavljajo v očarljivi totalnosti. Tako je Rebula, ki strastno zagovarja človeka in njegovo osebnost, ustvaril nekaj izrednih značajev, kot so Furij Apulej, njegov sin Lateran, Profutor, Medea in glavni junak sam. Kot romanopisec se zlahka giblje v protislovnih miselnih zapletih, ume postreči s presenetljivo izkušnjo, pri določanju usod svojim osebam je mojstrski. Kakšna živa, pisana panorama ljudi! Očitki, da Rebula piše še dokaj »klasično«, »tradicionalno«, bi se ob vsem tem komaj mogli uveljaviti. Tako obširne, strastne in zaresne intelektualne proze pri nas verjetno še ni bilo; včasih se ob branju zbudi primera z nemškim Bildungsromanom, vendar bi verjetno bilo nesmiselno iskati morebitnih vplivov ali sorodnosti, zakaj ta tekst je tipično slovenski.
Razumljivo je, da ta kratek zapisek ne more povzeti vsega, kar to besedilo vsebuje, v njem pa tudi ne dodati misli, ki jih izziva. Vsekakor bi bilo treba preiskati tudi odnos tega romana do Rebulovih prejšnjih del — toda zapišimo le še konec umišljenega razmišljanja: če ta roman beremo vzporedno s tistimi, ki jim pravimo slovenski, potem je to — končno — veliko delo.
Jože Horvat
No, Horvat na simpoziju ne nastopa.
Marijan Zlobec