Mednarodni znanstveni simpozij o Lojzetu Dolinarju in Momiru Korunoviću


Letošnji mednarodni znanstveni simpozij o Lojzetu Dolinarju in Momiru Korunoviću, ki ga pripravljata Slovenska matica in Vukova zadužbina v Ljubljani, bo potekal v petek, 11. oktobra, od 9. do 13. ure v dvorani Slovenske matice (Kongresni trg 8/I, Ljubljana).

Posvečen je slovenskemu umetniku, kiparju in pedagogu Lojzetu Dolinarju (18931970) ter srbskemu arhitektu in kiparju Momiru Korunoviću (18831969). Pozdravnim govorom bosta sledila prispevka dveh gostujočih referentov iz Srbske akademije znanosti in umetnosti, akad. prof. dr. Aleksandra Kadijevića ter akad. kiparja in prof. Mrđana Bajića, sledila bosta prispevka dveh članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, akad. izr. prof. dr. Milčka Komelja ter akad. kiparja in prof. Mirka Bratuše, simpozij pa bo zaključil prispevek prof. dr. Petra Krečiča o arhitekturi in kiparstvu.

Lojze Dolinar

Program:

9.00­ –9.15

Otvoritvena nagovora:
Predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič
Predsednik Vukove zadužbina v Ljubljani ing. Živorad Andrejić


Lojze Dolinar v Gorenjskem muzeju v Kranju

9.15–11.00

Predavatelja:
akad. prof. dr. Aleksandar Kadijević, SANU
akad. kipar in prof. Mrđan Bajić, SANU

11.15–13.00

Predavatelji:
akad. izr. prof. dr. Milček Komelj, SAZU
akad. kipar in prof. Mirko Bratuša, SAZU
prof. dr. Peter Krečič

Lojze Dolinar se je šolal na akademijah na Dunaju in v Münchnu, med 1. svetovno vojno je bil v Judenburgu, po njej v New Yorku, večkrat v Parizu in Italiji. Leta 1932 se je preseli v Beograd, kjer je leta 1946 na tamkajšnji akademiji postal redni profesor za kiparstvo. Po letu 1959 je živel in delal v Kranju. Leta 1953 je postal dopisni, tik pred smrtjo (1970) pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Leta 1969 je dobil Prešernovo nagrado.

Sodi med kiparje srednje generacije, ki so svoj ustvarjalni zenit dosegli v času med obema vojnama. Njegov prvi učitelj na umetnoobrtni šoli je bil Alojzij Repič.

Dolinarjev spomenik kralja Petra pred Magistratom

Dolinar je že v svojih zgodnjih delih, kot sta Slepi in Portret Riharda Jakopiča, nakazal izrazito drzne izrazne možnosti, s katerimi prestopa v področje ekspresivnega modeliranja. Imel je izjemen občutek za monumentalne figure, s katerimi se je izkazal v širšem jugoslovanskem prostoru in v Sloveniji. Ustvaril je dinastična spomenika (Peter I, Aleksander I. Zedinitelj) jugoslovanskih kraljev v Ljubljani. Oba so podrli Italijani ob okupaciji Ljubljane. Bil je eden od priljubljenih sodelavcev Jožeta Plečnika, ko sta oblikovala spomenike slovenskim skladateljem (deset portretnih glav), Ilirski steber in druge spomenike. Izjemna je postavitev Dolinarjevega bronastega Mojzesa nad stranski vhod NUK. Med poznimi deli je spomenik NOB v Kranju.

Odkritje spomenika kralju Aleksandru na Kongresnem trgu, danes lokacija spomenika Sidro

Dolinarjeva zapuščina je od leta 1966 predstavljena v posebni muzejski zbirki v Kranju, kjer je Dolinar oblikoval tudi enega svojih zadnjih NOB spomenikov na glavnem trgu. Dolinar je pokopan na Žalah v Ljubljani.

Momir Korunović

Momir Korunović je bil srbski arhitekt, najbolj znan po svojih projektih, zgrajenih v srbsko-bizantinskem obnovljenem stilu. Včasih so ga imenovali srbski Gaudi. Čeprav je zasnoval nekaj najlepših zgradb v Beogradu in bil vodilni arhitekt sakralnih objektov v Jugoslaviji med obema vojnama, je danes širši javnosti premalo poznan. Veliko njegovih del je bilo med drugo svetovno vojno in v obdobju komunistične diktature uničenih ali bistveno spremenjenih.

Sokolski dom v Obrenovcu

Momir Korunović se je rodil 17. aprila 1883 v Jagodini. Veliko časa je preživel v vasi Glogovac, kjer je služboval njegov oče Prota Petar Korunović. Korunovićev oče je bil duhovnik in je odraščal v patriarhalni srbski hiši v podeželskem okolju. Korunović je končal visokošolsko izobraževanje v Beogradu in nadaljeval podiplomski študij na Češki tehnični univerzi v Pragi, potem ko je prejel štipendijo Ministrstva za šolstvo Srbije. Že med študijem si je izoblikoval značilen osebni slog, ki ga je razvijal skozi celotno kariero.

Pravoslavna cerkev sv. Cirila in Metoda v Ljubljani
Po izbruhu prve balkanske vojne je bil mobiliziran in je sodeloval v bojih proti Turkom, za kar je prejel zlato medaljo za hrabrost. Izkušnje iz vojne so vplivale na to, da je Korunović zavzel pristno srbsko stališče do arhitekture. Med prvo svetovno vojno je sodeloval v vrsti bitk in se s kraljevo srbsko vojsko in ljudstvom umikal skozi Albanijo. Med vojno je še naprej delal skice in načrte za naslednje projekte.
Stara beograjska pošta v snegu
Poleg dela v državni upravi kot vladni uradnik v Ministrstvu za gradbeništvo je bil Korunović tudi viden član vseslovanske organizacije Sokol, načelnik beograjskega Sokolskega društva “Matica” in odgovoren za gradnjo približno trideset objektov sokolskega gibanja v Srbiji.
Korunovićeva družinska hiša
Leta 1926 je bil najmlajši član komisije za gradnjo cerkve svetega Save. Sodeloval je na razstavi »Salon arhitekture« leta 1929. Med številnimi odličnimi arhitekti tiste dobe, večinoma arhitekti moderne, je bil predstavnik tradicionalne arhitekture in romantike.
Zgradba beograjskega Sokola
V času okupacije Kraljevine Jugoslavije je nadaljeval z delom v ministrstvu. Upokojil se je leta 1942. Po vojni je v novi državi upokojenske dni preživljal v svoji hiši na Vračarju, kjer je večinoma pisal svoje spomine in ilustriral prejšnje publikacije. Je arhitekt, čigar dela so bila med okupacijo Jugoslavije in v socialistični Jugoslaviji najbolj uničena. Umrl je 17. aprila 1969 v Beogradu. Pokopan je v vasi Bogava.

Nerealiziran projekt 1912 – 1914

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja