Uprizoritev manj znane opere Igralec Sergeja Prokofjeva na Salzburških slavnostnih igrah je bil večkratni izziv. Najprej, ker gre za zavestno odločitev umetniškega vodje Markusa Hinterhäuserja za rusko opero, za izvedbo v ruščini, za ruskega dirigenta, nekatere ruske pevce, pa še enega najbolj cenjenih opernih režiserjev na svetu Petra Sellarsa.
Prizor iz opere Igralec Sergeja Prokofjeva na odru Skalne jahalne šole v Salzburgu, foto SF/Ruth Walz
Programski izziv je bil odlično sprejet, saj so bile vse predstave razprodane, pred vhodom oziroma na cesti pred dvorano pa so posamezniki nosili lističe z napisom Iščem vstopico. Slišati je bilo tudi rusko govorico.
Opero je v programu najprej predstavil dramaturg predstave Antonio Cuenca Ruiz.
“V kakšno veselje bi mi bilo, če bi mu vrgla ves ta prekleti denar v obraz.”
Samuel Stopford (prvi krupje), Sean Panikkar (Aleksej Ivanovič, vzgojitelj generalovih otrok), Koncertno združenje zbora Dunajske državne opere
Lahko stavimo, da nas bo režiser Peter Sellars, znan po svojem prodornem pristopu k malo znanim in pozabljenim mojstrovinam, povabil, da pokažemo enak pogum kot Dostojevski in Prokofjev – pogum, da se soočimo s svojimi temnimi platmi, pogum, da podvomimo o naši morali in njenih protislovjih, pogum, da si pogledamo v oči.
Antonio Cuenca Ruiz
Sean Panikkar (Aleksej Ivanovič, vzgojitelj generalovih otrok), Asmik Grigorian (Polina, pastorka generala)
Zgodovina uspešnosti
Opera je bila prvič uprizorjena šele leta 1929, potem ko je bila obsežno revidirana (leta 1927), v Théâtre Royal de la Monnaie v Bruslju. Prokofjev je leta 1931 na podlagi opere pripravil orkestralno suito. Bolšoj Teater je opero izvedel v Metropolitanski operi (MET) v New Yorku leta 1975, vendar je MET svojo prvo izvirno produkcijo postavil šele marca 2001. Prvotna različica opere je bila končno uprizorjena leta 2001 v Bolšoj Teatru v Moskvi pod vodstvom Genadija Roždestvenskega.
Vsebina opere Igralec
I. dejanje:
Na vrtu hotela Grand Aleksej Ivanovič, učitelj otrok generalove družine, sreča Polino, generalovo varovanko, ki je markizu dolžna. Aleksej ljubi Polino in ji pove, da je upošteval njena navodila, naj zastavi svoj nakit in igra z vsemi sredstvi, vendar je denar izgubil. General, že v pokoju, je zaljubljen v veliko mlajšo demimondko Blanche in vstopi z njo, markizom in gospodom Astleyjem, bogatim Angležem v igralnico. Na vprašanje o njegovih izgubah Aleksej pravi, da je izgubil lastne prihranke. Očitajo mu, da nekdo z njegovimi skromnimi dohodki ne bi smel igrati na srečo, vendar Aleksej zavrne zamisel o varčevanju denarja z jedko kritiko. Astley je navdušena in Alekseja povabi na čaj. General nato prejme telegram od »Babulenke« (dobesedno pomanjševalnica za ‘babica’; v resnici je generalova teta in Polinina babica) iz Moskve. General upa, da bo Babulenka kmalu umrla, da bo lahko podedoval njen denar in se poročil z Blanche. Polina je razočarana, ker ne more odplačati svojih dolgov do markiza. Medtem ko ji Aleksej še naprej zagotavlja, da jo ljubi, se ona sprašuje, ali ga zanima kaj drugega kot pohlep. General prekine njun pogovor. Polina izzove Alekseja, naj dokaže svojo ljubezen in preveri, ali bi zares naredil kaj zanjo, tako da se poda k nemški baronici, ki sedi v parku. Aleksej to stori na baronovo jezo. V nastalem hrupu baron in baronica odideta.
II. dejanje:
V preddverju hotela general Alekseju očita njegova dejanja. Aleksej se ne pokesa, nakar ga general odpusti kot družinskega učitelja. General nato skuša pridobiti markizovo pomoč, da bi preprečil kakršen koli videz škandala. Gospod Astley vstopi in Alekseju pojasni generalove skrbi. Blanche je barona prej prosila za posojilo, kar je baronico razburilo. Zaradi visokega družbenega statusa barona in baronice se general skuša izogniti kakršnemu koli občutku neprimernosti. Astley nadalje pojasnjuje, da general ne more zaprositi Blanche, dokler ne prejme svojega deleža dediščine od Babulenke. Aleksej začne razmišljati, da jo bo markiz poskušal pridobiti, ko bo Polina prejela svoj delež dediščine. Markiz se pojavi v generalovem imenu, da bi poskušal omiliti Aleksejevo vedenje. Aleksej je do markiza prezirljiv, dokler markiz ne pokaže pisma od Poline, ki Alekseja poziva, naj se neha obnašati kot šolar. Aleksej ga obtoži, da je Polino prisilil k pisanju pisma, in jezen odide. Markiz pove generalu in Blanche, da mu je uspelo ukrotiti Alekseja. General napove Babulenkino smrt še isti večer, a takoj zatem se zasliši njen glas, saj je zdrava prispela v hotel. Alekseja in Polino pozdravi z nekaj naklonjenosti, vendar takoj spregleda generala in druge. Pravi, da je bolezen premagala in načrtuje okrevanje in hazardiranje v zdravilišču.
III. dejanje:
V igralnici je Babulenka izgubljala svoj denar za mizami rulete in ignorirala vse prošnje, naj preneha. General je malodušen in vidi, da se njegove možnosti pri Blanche zmanjšujejo. Potem ko markiz pove, koliko je Babulenka izgubila, general predlaga, da bi poklicali policijo, vendar ga markiz odvrne. Prispe Aleksej, general in markiz pa ga prosita za pomoč, da bi zaustavila Babulenkine izgube pri igrah na srečo. Nato pride princ Nilsky, še en potencialni snubec Blanche, in nadalje našteje Babulenkine izgube. General se zgrudi, obupan, nato pa steče v igralnico. Blanche odide z Nilskyjem. Aleksej se sprašuje, kaj se bo zgodilo s Polinino družino po Babulenkinih finančnih izgubah. Babulenka, izčrpana in brez sredstev, želi domov v Moskvo. Babulenka prosi Polino, naj gre z njo, vendar odkloni. General objokuje Babulenkine izgube in lastno izgubo Blanche zaradi Nilskyja.
IV. dejanje:
V svoji hotelski sobi Aleksej najde Polino, ki ima pismo od markiza. Markiz pravi, da prodaja generalovo nepremičnino, ki je bila nanj pod hipoteko, vendar bo zaradi Poline odpustil petdeset tisočakov, nato pa bo njuno razmerje smatral za končano. Polina čuti to, da se ji izplača, kot žalitev in si želi, da bi imela petdeset tisoč, da bi jih Markizu vrgla v obraz. Aleksej je noro vesel, da se je Polina obrnila k njemu po pomoč.
Sean Panikkar (Aleksej Ivanovič, vzgojitelj generalovih otrok), Koncertno združenje zbora Dunajske državne opere
Aleksej, ki hiti v igralnico, ima veliko sreče, zmaga dvajsetkrat zapored. Po premoru drugi pokrovitelji še naprej govorijo o Aleksejevem podvigu. Aleksej se vrne v svojo sobo, vendar še naprej sliši glasove krupjejev in drugih hazarderjev. Nato se zave Poline, ki ga je čakala. Ponudi ji sredstva, da Markizu povrne denar. Ona zavrne in vpraša, ali jo res ljubi. Ko ji Aleksej da denar, mu ga vrže nazaj v obraz in steče ven. Opera se konča tako, da je Aleksej sam v sobi in se obsedeno spominja svojega uspeha za igralnimi mizami.
Zbor
Kostumografka Camille Assaf je ustvarila kontrastne kostume, najbolj preproste in vsakdanje za Alekseja in Polino, s čimer je želela poudarita njuno naravnost, skromnost, v bistvu pa revnost. V množičnih prizorih pa se vendarle pokaže slikovit kostumski kontrast, individualiziran, po svoje ekscentričen, a ne meščanski. Svetlo modra obleka s svileno ruto okrog vratu Babulenke pokaže več plemenitosti
Violeta Urmana (Antonida Vasiljevna Tarasevicheva, imenovana Babulenka), Joseph Parrish (Potapytsch, Babulenkin oskrbnik), Sean Panikkar (Aleksej Ivanovič, vzgojitelj generalovih otrok),
Mojster svetlobe in luči je bil James F. Ingalls. Predvsem je nadziral celotni ambient, saj ga gledalec ves čas spremlja, neodvisno od samega miniaturnega dogajanja. V najbolj dramatičnih trenutkih, ob ruletah, je poudaril razne svetlobne efekte, kot domnevno vladajo v igralnicah, a bolj v njihovih razvedrilnih delih, ne pa ob samih igralnih mizah. Znal je biti tudi svetlobno umirjen, mil, naraven, temnejši, skrivnostnejši. V nekaj prizorih v igralniškem ambientu pa je bil z oranžno svetlobo že skoraj mističen.
Samuel Stopford (prvi krupje), Sean Panikkar (Aleksej Ivanovič, vzgojitelj generalovih otrok), Asmik Grigorian (Polina, pastorka generala), ansambel
Predstava Igralca je imela bogato in zelo različno pevsko zasedbo. Ameriški tenorist šrilanškega porekla, sicer že rojen v ZDA, Sean Panikkar je bil Aleksej Ivanovič, vzgojitelj generalovih otrok in seveda igralec. Kot temnopolti morda ni bil najbolj tipičen Rus, čeprav je bil dovolj razgiban in igralsko prezenten, a mu je manjkala tista pristna ruska dimenzija, ki ga naredi bolj avtentičnega, ognjevitega, izzvanega, ekscentričnega. Seveda je Salzburgu v teh političnih okoliščinah bilo težko najti kakega ruskega tenorista iz Moskve ali Sankt Peterburga.
Koncertno združenje zbora dunajske Državne opere, statisti salzburškega festivala
Litovska sopranistka Asmik Grigorian, ki je sicer po očetu armenskega porekla, je bila Polina, generalova pastorka, največja zvezda opernega večera. V sebi je združevala vsa navzkrižja, ki jo naredijo emotivno odprto, a hkrati polno skrivnosti, povezanih z negotovo usodo. Njena čistost je v bistvu afektirana, kar pomeni, da je veliko pretrpela. Glasovno in igralsko je zelo skladna z vlogo, naravna, a jo žal zaključi z v bistvu nepotrebno in s tem usodno potezo, s katero še najbolj obračuna sama s sabo. Njena povezava z rusko operno kulturo jo je že doslej promovirala (Pikova dama, Jevgenij Onjegin, Čarodejka), v Igralcu pa je sicer že nastopila v Sankt Peterburgu in Vilniusu. Gostuje povsod po svetu, tudi v Moskvi in Sankt Peterburgu. V Bayreuthu je bila Senta v Letečem Holandcu in v Salzburgu Straussova Elektra.
Asmik Grigorian (Polina, pastorka generala), Sean Panikkar (Aleksej Ivanovič, vzgojitelj generalovih otrok)
Prav tako litovska mezzosopranistka Violeta Urmana je bila Antonida Vasiljevna Tarasevičeva, imenovana Babulenka. Kot vidimo sta dve pevki iz sosednje Litve rešili osrednji ruski vlogi v Igralcu in s tem pokazali, da se da premagati mnoge politične ali situacijske razmere.
Urmana je precej starejša in kot taka idealna za svojo vlogo na odru. Njena interpretacija je bila kompleksna in kompletna, prava, veličastna, prepričljiva po svoji spremenljivosti in nepričakovanih spremembah, ki so izničile moška pričakovanja ali celo informacije o njeni bližajoči se smrti. Je naravno žensko zavezniška, a na usodo vendarle nima vpliva.
Violeta Urmana (Antonida Vasiljevna Tarasevičeva, imenovana Babulenka), Joseph Parrish (Potapič, Babulenkin oskrbnik), Sean Panikkar (Aleksej Ivanovič, vzgojitelj generalovih otrok),
Upokojeni general je bil basist Peixin Chen, rojen sicer že v Ameriki, a je mati burmanskega porekla, oče pa Kitajec, ki se je po izbruhu kitajske državljanske vojne umaknil na Tajvan.
Sklepni aplavz
Demimondka Blanche je bila ukrajinska mezzosopranistka Nicole Chirka. Prava izbira za tako v bistvu preračunljivo in spogledljivo žensko, pahnjeno v razmerje z generalom, od katerega bolj pričakuje tisto, kar diši po denarju. V ruskih operah je že pela (Jevgenij Onjegin, Carska nevesta, Iolanta, Pikova dama).
Gospoda Astleya, bogatega Angleža, je interpretiral Michael Arivony. Tudi on je bil na moč suveren in dominanten, glasovno in igralsko prepričljiv.
Princ Nilski je bil Zhengyi Bai, baron Wurmehre Ilja Kazakov, Potapič, Babulenkin strežnik Joseph Parrish, direktor je bil Armand Rabot, prvi krupje Samuel Stopford, drugi krupje Michael Dimovski, debeli Anglež Jasurbek Khaydarov, visoki Anglež Vladyslav Buialskyi, načičkana gospa Elizaveta Kulagina, bleda gospa Lilit Davtyan, tako – tako gospa Seray Pinar, spoštovana gospa Cassandra Doyle, dvomljiva stara gospa Zoie Reams, strastni igralec Santiago Sanchez, bolni igralec Tae Hwan Yun, grbasti igralec Aaron – Casey Gould, neuspešni igralec Navasard Hakobyan, stari igralec Amin Ahangara, šest igralcev: Slaven Abazovic, Konrad Huber, Juraj Kuchar, Jaroslav Pehal, Wataru Sano in Oleg Zalytskiy.
Vse to kaže na ogromen solistični ansambel, ki je za uspešno izvedbo opere Igralec nujen ali predpogoj. Enaintrideset solistov je sicer ogromno, a je glavnih v bistvu le sedem.
Dirigent
V Igralcu je nastopilo Koncertno združenje zbora dunajske Državne opere, to je v bistvu festivalski operni zbor z Dunaja, ki ga na festivalu sestavijo po potrebi. Pripravil ga je zborovodja in dirigent Pawel Markowicz.
Z režiserjem Petrom Sellarsom
Opero Igralec Sergeja Prokofjeva je naštudiral prvi orkester na svetu – Dunajski filharmoniki in s tem dali končno priznanje omenjeni zgodovini, ki bi ga lahko na matičnem dunajskem odru lahko že bistveno prej. Tu takoj pomislim na Kogojeve Črne maske, ki bi jih ob stoletnici ljubljanske premiere leta 1929 lahko uprizorili tudi v Salzburgu in na Dunaju, vsaj do leta 2029. Partitura je sedaj natisnjena in vsebuje tudi nemški prevod besedila.
Občudovali smo nekakšno interpretativno zagrizenost orkestrske igre, vživetost v ambient posebnega igralskega okolja, polnega različnih ali raznovrstnih strasti. Iz obdobja ruske gledališke, likovne, fotografske, plesno baletne avantgarde, ne brez intenzivnih mednarodnih izkušenj, bi tedaj pričakoval več uprizoritvenega poguma, kot ga je imel v Ljubljani z uprizarjanjem oper Sergeja Prokofjeva (Zaljubljen v tri oranže), Dmitrija Šostakoviča (Lady Macbeth iz Mcenskega okrožja), Ernesta Kreneka Jonny svira…direktor Ljubljanske opere (med letoma 1925 in 1939) Mirko Polič.
Dirigent predstave je bil zelo nadarjeni ruski glasbenik Timur Zangiev. Iz njegove biografije izhajajo napovedi, da ga čakajo nova produkcija Jevgenija Onjegina v Teatro alla Scala, Verdijevega Otella v Semperoper Dresden, Gounodovega Romea in Julije v Opernhaus Zürich, Pikove dame v Wiener Staatsoper, debut v Metropolitanski operi, Staatsoper Hamburg, Grand Théâtre de Genève, na Verdijevem festivalu v Parmi, v Festspielhaus Baden-Baden in večkratna vrnitev v dunajsko Državno opero. Timur Zangiev je prav tako aktiven na koncertnem odru, njegova sodelovanja vključujejo Filarmonico della Scala, Orchestra del Maggio Musicale Fiorentino, Danski kraljevi orkester, Orkester La Monnaie, Orkester Teatro Regio Torino, Orkester Bavarske državne opere, Simfonični orkester Svetlanov, Simfonični orkester Čajkovskega, Sankt Peterburg filharmonični orkester…
Dirigiral je že nad petdeset oper. A kako naj verjamem, da ima šele trideset let ? V sebi ima elemenarno energijo, ki jo interpretacija Igralca zahteva in od dirigenta pričakuje hkrati intelktualni angažma, popoln nadzor nad drzno in komplicirano partituro, ki sta se je bila ustrašila sicer zgodovinsko tako pogumna umetnika kot sta bila Djagilev in Meyerhold. Zangiev bere partituro sodobno, se pravi aktualno, kot vidi operno dogajanje v sodobnosti ali sočasnosti, ne pa iz stoletne distance. Glasba Prokofjeva je težja kot v operi Zaljubljen v tri oranže s podobno komplicirano usodo, prav tako s prvo uprizoritvijo na tujem. Operni svet v onem času je motilo marsikaj, ne le politične premene. Je pa sto let prava distanca, čeprav se zgodovina, kot vidimo, rada ponavlja. Stalin – Putin ? Ne, vse je odvisno od drugih ljudi, v Salzburgu od pogumnega Markusa Hinterhäuserja, ki je pogumnejši od poprejšnjih treh intendantov (Jürgen Flimm, Peter Ruzicka in Alexander Pereira).
Častni umetnik Republike Severne Osetije-Alanije Timur Zangiev se je rodil leta 1994. Glasbe se je začel učiti pri treh letih, pri sedmih pa je prvič dirigiral Simfoničnemu orkestru Vladikavkaške filharmonije. Leta 2011 se je vpisal na Moskovski državni konservatorij Čajkovski (razred Genadija Roždestvenskega), kjer je že imel izkušnje z nastopi z vodilnimi ruskimi orkestri, med katerimi so Orkester Mariinega gledališča, Državni akademski komorni orkester Rusije, Moskovski virtuozi in ansambel Novaya Rossiya. Kot študent prvega letnika konservatorija se je udeležil mednarodnega glasbenega festivala Eliso Virsaladze v Telaviju, festivalov Debussy in njegov čas v Moskvi in Dnevov visoke glasbe v Samari ter začel sodelovati z Akademskim gledališčem Stanislavski in Nemirovič-Dančenko v Moskvi.
Leta 2017 je diplomiral na Moskovskem državnem konservatoriju in začel delati kot gostujoči dirigent v Filharmoniji Togliatti. Zatem je postal dirigent omenjenega moskovskega glasbenega gledališča. Njegov repertoar, kot rečeno, obsega več kot petdeset opernih in baletnih produkcij poleg številnih simfoničnih opusov.
Imeti v celoti tak ansambel na festivalskem opernem odru v Salzburgu vodi k sklepni ugotovitvi, da je za vse izjemno ali vsaj vrhunsko potreben ali nujen razvojni čas. In pravi ljudje.
Tako smo poleg Idiota Mieczysława Weinberga z Igralcem Sergeja Prokofjeva leta 2024 v Salzburgu dočakali operno poveličanje pisatelja Dostojevskega.
Pa ne boste rekli, da ni res, da so “čudna pota Gospodova.”
Ali pa če bi šel k igralni mizi in bi mi rekli, naj na listek napišem imena dveh oper, ki ju bom videl na festivalu nekoč v prihodnosti skupaj, bi izgubil vse premoženje. Ne bi uganil. Nikoli.
Marijan Zlobec