Na letošnjih Salzburških slavnostnih igrah so uprizorili dve celovečerni operi v ruščini na prozne tekste slavnega Fjodorja Dostojevskega: Idiot in Igralec. Idiota je napisal v bistvu poljski skladatelj Mieczysław Weinberg (1919 – 1996), čeprav ga predstavljajo kot ruskega in judovskega, Igralca pa Sergej Prokofjev, ki je kot operni skladatelj še vedno najbolj znan po svoji operi Zaljubljen v tri oranže, ki pa se je ravno v Ljubljani spominjamo po zelo uspeli in odmevni predstavi Ljubljanske opere SNG v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma leta 2006, seveda pa je bila zgodovinsko legendarna predstava že v 20. letih v času umetniškega vodenja Ljubljanske opere skladatelja Mirka Poliča.
Prizor iz Idiota Mieczysława Weinberga v Salzburgu: Nastasja Filipovna in knez Miškin, vse fotografije SF/Bernd Uhlig
Takratna ljubljanska predstava – v sezoni 1927/1928 – je bila menda druga sploh v opernem svetu in zgodovini – le šest let po premieri v Chicagu. Podobno je bilo desetletje kasneje z Dmitrijem Šostakovičem in njegovo opero Lady Macbeth iz Mcenskega okraja. Ljubljana je takrat daleč prehitela tako Salzburg kot Dunaj. Svetovni uspeh s Prokofjevom pa je Ljubljanska opera dosegla leta 1956 z gostovanjem na Nizozemskem in v Parizu ter dve leti kasneje v Benetkah. In ne le to: posnetek z dirigentom Bogom Leskovicem je leta 1957 prejel Philipsov grand prix za najboljši posnetek leta.
Knez Miškin med ženskami
Šostakovičeva opera Lady Macbeth iz Mcenskega okraja je bila v Ljubljanski operi uprizorjeva že 12. februarja 1936 v slovenskem prevodu Nika Štritofa, seveda na predlog skladatelja in dirigenta Mirka Poliča, ki je bil tudi glasbeni vodja predstave.
Aglaja (desno) gleda sliko Nastasje Filipovne
Svetovna rariteta pa je dejstvo, da je Stalin opero v Moskvi videl 17. januarja 1936, manj kot mesec dni pred premiero v Ljubljani. Kakšne so bile informacije o tem, kaj se z opero in skladateljem ter javnimi reakcijami dogaja v Moskvi, pa v Ljubljani tedaj verjetno nihče ni vedel, a to bi vendarle bilo treba še raziskati. Napadalni članek na opero in Šostakoviča je v Pravdi namreč izšel 28. januarja 1936.
Ta nekoliko daljši vstavek je namenjen osvežitvi spomina in mednarodnim bralcem, saj je Kritik.si že presegel milijon ogledov v 121 državah, včeraj npr. celo na Madagaskarju.
Prizor iz Idiota, levo omizje Rogožin in knez Miškin
Mieczysław Weinberg (8. december 1919 [opomba 1] – 26. februar 1996) je bil poljski, sovjetski in ruski skladatelj in pianist. Rodil se je v Varšavi staršem, ki so delali v jidiškem gledališču na Poljskem, njegova zgodnja leta pa so bila obdana z glasbo. V mladosti se je sam naučil igrati klavir in sčasoma postal dovolj spreten, da je nadomestil svojega oče kot dirigenta v varšavskem Judovskem gledališču. V tem obdobju je začel komponirati. Pri 12 letih se je začel formalno učiti glasbe in se kmalu zatem vpisal na varšavski konservatorij. Klavir je študiral pri Józefu Turczyńskem, ki je njega in Witolda Małcużyńskega štel za enega svojih najboljših študenti. Leta 1938 je Weinberg igral za Josefa Hofmanna, ki mu je ponudil poučevanje na Glasbenem inštitutu Curtis v Filadelfiji. Weinberg je zavrnil, ker se je raje osredotočil na kompozicijo; invazija na Poljsko, ki je leta 1939 sprožila drugo svetovno vojno, mu je prav tako onemogočila sprejetje. Ko je Wehrmacht napredoval proti Varšavi, Weinberg zapustil starše in s sestro pobegnil proti sovjetski meji. Nelagodje je prisililo njegovo sestro, da se je sredi potovanja vrnila – nikoli več ni videl nje ali preostale družine. Med svojim edinim naslednjim obiskom Poljske leta 1966 je izvedel, da je bila njegova družina pomorjena v koncentracijskem taborišču Trawniki. Weinberg se je zatekel v Sovjetsko zvezo, kjer je uradno sprejel rusificirano različico svojega imena. Najprej se je naselil v Minsku, kjer je študiral kompozicijo pri Vasiliju Zolotarjovu, nato v Taškentu. V tem mestu je Weinberg spoznal in se poročil z Natalyo Mikhoels, hčerko igralca Solomona Mikhoelsa. Od tam je Weinberg prek posrednika Dmitriju Šostakoviču poslal kopijo svoje Simfonije št. 1, kar je povzročilo uradno povabilo Odbora za umetnost, da pride v Moskvo. Po prihodu v prestolnico se je Weinberg uspešno uveljavil kot skladatelj.
Množični prizor iz Idiota
Spremembe v sovjetski kulturni politiki v povojnem obdobju so povzročile povečano represijo proti manjšinskim skupinam, vključno z Judi. To je vodilo do umora Weinbergovega tasta [ru] po Stalinovem ukazu leta 1948. Čeprav so Weinbergovo glasbo hvalili kritiki in kolegi – vključno s Tikhonom Khrennikovom, generalnim sekretarjem Zveze sovjetskih skladateljev – in je bila še naprej igral, ga je MVD nadzorovala in nadlegovala. 6. februarja 1953 je Weinberg je bil aretiran; bil je zaprt v zaporu Lubyanka. Šostakovičevo posredovanje Lavrentiju Beriji in Stalinova smrt sta privedli do Weinbergove izpustitve 25. aprila. V naslednjih nekaj letih se je osredotočil na glasbo za film in oder. Konec petdesetih let se je ponovno posvetil koncertni glasbi. Največji poklicni uspeh je doživel v šestdesetih letih, ko so njegovo glasbo igrali glasbeniki, kot so Rudolf Barshai, Kvartet Borodin, Timofei Dokschitzer, Mikhail Fichtenholz, Leonid Kogan, Kirill Kondrashin in Mstislav Rostropovič, med drugim. Njegova glasba za risanko Fyodorja Khitruka Winnie the Pooh je bila takojšnja uspešnica; verzi, ki jih poje njen naslovni junak, so vstopili v ruski ljudski leksikon. Weinberg je kasneje dejal, da je njegova glasba največ prispevala k ohranitvi njegove zapuščine.
Knez Miškin med Adelaido Jepančino in gospo Jepančino (levo) ter Aglajo Ivanovno Jepančino in Ganjo pod portretom Nastasje Filipovne
Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je Weinberg začel zunajzakonsko afero z Olgo Rakhalskaya, hčerko psihiatra Yuliy Rakhalsky [ru], ki se je hitro razvila v romantično razmerje; poročila sta se leta 1972. Od tega obdobja se je njegovo osebno življenje stabiliziralo in v njem je prevladovalo predvsem delo. Njegovo koncertno glasbo so predvajali manj pogosto, saj je veliko njenih nekdanjih predstavnikov zapustilo Sovjetsko zvezo, prekinilo prijateljstvo z Weinbergom ali umrlo. Pridobil je nekaj novih zagovorniki, med njimi Maksim Šostakovič in Vladimir Fedosejev. Kljub temu, da je bil leta 1980 nagrajen z naslovom Ljudski umetnik RSFSR, so spremembe v glasbenem okusu in kronične zdravstvene težave povzročile, da so Weinbergovo glasbo zanemarili. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je še naprej plodno komponiral, toda Crohnova bolezen in razpad Sovjetske zveze sta imela takojšnje negativne posledice zanj in njegovo delo. Preprečena izguba državnega pokroviteljstva in zdravstva konec leta 1992 je bil zdravljen zaradi zlomljenega kolka, zaradi česar je bil priklenjen domov in na koncu priklenjen na posteljo. Pozno priznanje njegove glasbe zunaj Rusije se je začelo v devetdesetih letih 20. stoletja z zagovorništvom Tommyja Perssona, švedskega sodnika. Leta 1994 je Poljska Weinbergu podelila priznanje zaslužni kulturni delavec. Po posvetu z ženo konec leta 1995 se je nekaj tednov pred smrtjo 26. februarja 1996 spreobrnil v pravoslavno krščanstvo.
Nastasja Filipovna, Lukjan Timofejevič Lebedev in Rogožin
Kakšno skrivnost nosi ta človek? Kakšno intimno poznavanje sveta mu omogoča dostop do resnice tistih, ki jih sreča? Skrivnosti, ki jih skriva vsak od nas, skrivnosti, ki si jih nihče od nas ne upa razkriti, ta človek, ta princ, ta ‘idiot’ pozna vse. Njegova avra tako privlači kot tudi straši. Njegovega pogleda iščemo enako kot se bojimo njegove prisotnosti.
Bogdan Volkov kot knez Miškin, portret na steni predstavlja Nastasjo Filipovno
Srečanje z njim pusti trajni pečat. “Idiot” ima destabilizirajočo moč, ki je družba – s svojo brutalnostjo, vulgarnostjo, kompromisi, temnimi strastmi – ne more prenesti. ‘Idiot’ predstavlja inverzijo skupnih vrednot. Ena vrednota izstopa bolj kot katera koli druga: sočutje. Ko se soočimo z njim, ki izkazuje sočutje do mene, do tebe, do nas, se naša obramba sesuje. Sočutje razgali dušo. Razoroži.
Knez Miškin v družbi
Živimo v svetu, kjer si od 24. februarja 2022 Rusija Vladimirja Putina prizadeva zatrti ljudi in kulturo Ukrajine, v svetu, kjer od 7. oktobra 2023 sledi pošastno nasilje islamistov, ki mu sledi maščevanje izraelske države. so povzročili bolečino, kakršne nismo videli že desetletja.
Meščani
Sovraštvo se širi, človeštvo je zaničevano. Pokopan pod hrupom vojne, glas sočutja ni slišan. Torej, ko resnična oseba ali, kot v tem primeru, izmišljeni lik nastavi nežnost in usmiljenje proti breznom človeške duše – s svojimi besedami ali stališči, z resnico, ki jo govori, brez vseh preračunljivosti in vseh laži – smo prestrašeni. s škandalom ljubezni, ki ne pozna meja. Princ Miškin je ime tega škandaloznega božanja svetlobe. Božanje, ki presega vsako moralno presojo. Brezpogojna ljubezen je vrtoglavica, na katero nikoli nismo pripravljeni.
General Ivan Fjodorovič Jepančin (levo), za odpiralcem penine Afanasijem Ivanovičem Tockijem je Nastasja Filipovna
Sredi osemdesetih let 20. stoletja je na Poljskem rojeni sovjetski skladatelj Mieczysław Weinberg navdušujoč roman Fjodorja Dostojevskega Idiot (1869) spremenil v svojo sedmo in zadnjo opero, poleg Die Passagierin pa je njegovo drugo veliko delo za oder. Čeprav je Weinbergov Idiot dolgo ostal neprepoznan, je njegov pomen v zgodovini opere v drugi polovici 20. stoletja zdaj nesporen.
Nastasja Filipovna z ognjem
Dirigentu Thomasu Sanderlingu, ki je bil skladateljev tesen prijatelj, dolgujemo prvo izvedbo dela v celoti, izvedbo, ki je bila v Mannheimu leta 2013, 17 let po skladateljevi smrti. Tako kot violinist Gidon Kremer si je Sanderling v zadnjih letih neutrudno prizadeval približati Weinbergova dela – katerih lepota je zdaj v celoti cenjena – čim širšemu občinstvu.
Parfjon Semjonovič Rogožin z nožem
Dmitrij Šostakovič je imel pomembno vlogo v Weinbergovem življenju. Podpiral je mladega poljsko-judovskega skladatelja, ki je pobegnil iz Varšave, da bi pobegnil pred nemško vojsko – najprej je dosegel Minsk, preden je pobegnil v Taškent in se končno naselil v Moskvi leta 1943 – in do zadnjega diha branil Weinbergova dela pred sovjetskimi oblastmi, ki so poskušal zmanjšati pomen njegove glasbe. Weinberg je Idiota posvetil spominu na Šostakoviča.
Lukjan Timofejevič Lebedev
Novo salzburško uprizoritev opere dirigira litovska dirigentka Mirga Gražinytė-Tyla, ki je tudi že vrsto let navdušena nad tem izjemnim skladateljem. Po Henzejevih Basaridih, Straussovi Elektri in Verdijevem Macbethu se poljski režiser Krzysztof Warlikowski vrača na festival, da bi ponudil svoje videnje malo znane Weinbergove mojstrovine. Delo Dostojevskega je vir ambivalentnosti za skoraj vse poljske umetnike in intelektualce.
Knez Miškin se je zdravil v Švici
Čeprav se Warlikowski dobro zaveda izjemne globine romana, se prav tako zaveda odnosa Dostojevskega do ruske okupacije Poljske v letih, ko je pisal Idiota: njegove brezpogojne vere v veličino ruskega ljudstva in trdnega prepričanja, da lahko le Ruski imperij reši Evropo pred propadom.
Ležeči knez Miškin
Ideja Dostojevskega o Rusiji nenavadno odmeva v našem času. Vendar pa se Warlikowski skozi Weinbergovo osebno vizijo, skozi bogastvo, napetost in pametno konstrukcijo te opere približa mrakobnemu in nasilnemu Rogožinu, strastni in nesrečni lepotici Nastasji Filipovni, žrtvovani mladi ljubimki Aglaji in seveda nedoumljivi skrivnosti, ki jo predstavlja knez Miškin.
Christian Longchamp, dramaturg predstave
Nastasja Filipovna na kolenih pred knezom Miškinom
Na Weinbergerja, ki se je v osnovni identiteti vendarle čutil Poljaka in je odlično obvladal poljski jezik, so kot skladatelji vplivai Šostakovič, Prokofjev, Bartok, Hindemith, Mahler, Mjaskovski…, kar se vidi v operi Idiot, v kateri pa nekateri vidijo vrsto skladateljevih lastnih osebnostnih potez. O vsem tem obstajajo mnoga pričevanja in analize, na primer muzikologinje Ljudmile Nikitine. Med skladateljskimi vplivi na njegovo komorno glasbo pa bolj omenjajo Borodina, Rahmaninova, Rimskega Korsakova in Čajkovskega. Nan je vplivala tudi poljska, ruska in judovska ljudska glasba, kasneje ali proti koncu ustvarjanjapa že poljska in ruska avantgarda, ki je vplivala tudi na tedaj mlade slovenske skladatelje, kot sta bila Primož Ramovš in Ivo Petrić, z deli od 1963 – s koncertom Ansambla Slavko Osterc na Varšavski jeseni leta 1963, do prvega avantgatdnega vrhunca – Ramovševo Smfonijo 68 (1968). Težko je ugotoviti, koliko pa so naši skladatelji poznali prav Weinbergerja, a je zelo verjetno, saj so bili zelo zvedavi, Ivo Petrić pa je med drugim odlično govoril rusko. Zakaj pa so pri nas najprej izvajali Alfreda Schnittkeja, Sofio Gubaiduluno in Edisona Denisova, je verjetno povezano z njihovo uveljavitvijo v Nemčiji, saj so naši skladatelji dobro obvadali nemški jezik in bili informirami tudi o nemški in francoski ter italijanski avantatdi (Ramovš je študiral v Italiji, Vinko Globokar v Parizu in Nemčiji. Milan Stibilj v Nemčiji…).
Rogožin in Anastasja Filipovna
Opero Idiot je z velikim uspehom izvedlo Marijino gledališče v Sankt Peterburgu leta 2016, svetovna premiera je bila 19. decembra 1991 v Moskovski komorni operi v skrajšani verziji, v celotni verziji pa šele 9. maja 2013 v Narodnem gledališču v Mannheimu. Omenjena premiera v Sankt Peterburgu. je tako kot prva afirmirala Weinberga kot izjemnega opernega skladatelja, kar pa so letos potrdile še Salzburške slavnostne igre s predstavo v dvorani Skalne jahalne šole.
Rogožin in knez Miškin
Idiot (1986) je zadnja Weinbergova opera. Štiri dele romana Dostojevskega je skladatelj preoblikoval v štiri ure glasbe z intenzivnim simfoničnim razvojem, privlačnimi melodijami in leitmotivično strukturo. Zgodba opere odraža skoraj vse preobrate v romanu, vendar je bolezen kneza Miškina ostala v preteklosti (prizori, ki prikazujejo njegove paroksizme, kot tudi finale, niso bili vključeni v libreto). Ker protagonist pridiga skladateljeve lastne ideale, so monologi kneza Miškina edini fragmenti libreta Aleksandra Medvedjeva, ki ne temeljijo na izvirnem besedilu Dostojevskega.
Knez Miškin, mrtva Nastasja in njen morilec Ragožin v operi Idiot
Vsebina opere Idiot Mieczysława Weinberga
I. dejanje
Scena 1
Srečanje na vlaku
Princ Lev Nikolajevič Miškin se po dolgotrajnem zdravljenju v Švici vrača v Sankt Peterburg. V svojem kupeju sreča Parfjona Rogožina in Lebedeva. Rogožin je pravkar prejel dediščino v višini dveh milijonov rubljev od pred kratkim umrlega očeta. Nedolgo pred tem je bil Parfjon prisiljen pobegniti od svojih besnih starše: zapravil je deset tisočakov za darilo za Nastasjo Filipovno, ki jo je spoznal in se vanjo takoj zaljubil. In zdaj se mu mudi, da jo spet vidi. V tem času Nastasja Filipovna nestrpno pričakuje večer v svoji sobi – danes je njen rojstni dan in mora sporočiti, ali se bo poročila z Ganjo Ivolginom. Afanasi Tocki, čigar ljubica je bila nekoč, močno podpira ta zakon. Ker je v Sankt Peterburgu, ga Nastasja Filipovna kompromitira in mu prepreči poroko. Torej bi ga njena poroka osvobodila.. Ganja Ivolgin jo prosi, naj pove, ali se je pripravljena poročiti z njim. Vendar bo svoj odgovor dala pozneje, ko pridejo gostje. Ganji podari svoj portret.
Rogožin in knez Miškin v pogovoru, na desni ju opazuje Lukjan Timofejevič Lebedev
Scena 2
Pri Jepančinih
General Jepančin in Afanasij Ivanovič Tocki v svoji delovni sobi razpravljata o usodi Nastasje Filipovne, oskrbovanke Tockega. Odločena sta, da jo bosta poročila z Gavrilom Ivolginom, za svojo poroko s »padlo« žensko bo Ganja velikodušno nagrajen – Tocki mu bo predal veliko vsoto denarja. Če se bo to zgodilo, se bo lahko poročil z Aglajo, Jepančinovo hčerko. Knez Miškin je prispel, da bi se srečal s svojimi edinimi sorodniki v Sankt Peterburgu, družino Jepančin. General je malo zadovoljen s svojim obiskovalcem, ki nima načrtov za prihodnost ali sredstev za življenje. Vstopi Ganja; pokaže jim portret Nastasje Filipovne, ki mu ga je dala. Princ je presenečen: “Lep in skrivnosten obraz, njena usoda pa je nenavadna.” General Jepančin zapusti svojega obiskovalca z ženo in hčerkami Aglajo, Aleksandro in Adelaido. Očarane so nad Miškinovimi zgodbami o življenju v Švici. Knez je opisal značaj vsakega od Jepančinov, ko pa gre za Aglajo, nekaj časa molči, preden reče: “Imate redko lepoto … Skoraj kot Nastasja Filipovna”. Ganja prosi kneza, naj da Aglaji pismo, v katerem potrjuje, da bo z eno njeno besedo prekinil zaroko. Namesto odgovora dekle prosi kneza, naj v njen album zapiše besedno zvezo – »Ne spuščam se v trgovanje« in mu vrne sporočilo. Ganja je besen. Medtem si Rogožin izposodi sto tisoč rubljev, da kupi Nastasjo Filipovno. V spremstvu množice oderuhov odide do Ganje.
Nastasja Filipovna s filmsko projekcijo svojega obraza
II. dejanje
Scena 3
Pri Ivolginovih
Ivolginovi se zberejo v dnevni sobi. Varja, Ganjina sestra, je zgrožena – on se namerava poročiti z razpuščeno žensko, ki je poleg tega ne ljubi. Pojavi se sama Nastasja Filipovna. Njeno srečanje s knezom, za katerega je sprva mislila, da je služabnik, jo preseneti. Pride pijana množica, ki jo vodi Rogožin – skuša prepričati Ganjo in nato Nastasjo Filipovno, da bi preprečila poroko. Dogovor je prekinjen sredi škandala – Ganja poskuša udariti Varjo, ki je jezna zaradi vsega, kar se je zgodilo, vendar ga knez ustavi.
Ganja, knez Miškin in general Ivan Fjodorovič Jepančin
Scena 4
Veh svetih dan
General Jepančin, Lebedev, Tocki in Ganja so na obisku pri Nastasji Filipovni. Nepričakovano za vse prisotne se pojavi knez Miškin. Nastasja ga vpraša, ali naj se poroči z Ganjo Ivolginom – in odvrne, da ne. “Tako bi moralo biti,” zaključi. Jasno ji je, da je Ganjo vodil le osebni interes. Nastasja pove, da je sedaj svobodna. Rogožin vstopi; prinesel je sto tisoč, ki jih je obljubil, a spozna, da ima konkurenta. Knez predlaga Nastasji Filipovni, da se poroči z njim, pri čemer trdi, da njenega življenja ni konec, da ni ničesar kriva in da je, ravno obratno, žrtev razmer. Pripravljena je prekiniti s svojo preteklostjo. Iz dokumenta, ki ga je Miškin prinesel na parti, se je izkazalo, da je knez podedoval veliko bogastvo. Nastasja Filipovna je vesela knezovega predloga: verjame, da je on edini, ki razume njeno naravo. Toda ona ne more pristati na poroko – zdi se ji, da bo vsaka taka zveza kneza uničila. Rogožinu vzame denar, ga vrže v ogenj in Ganji ukaže, naj ga vzame ven. Rogožin in Nastasja Filipovna odideta. Jepančin reče knezu, da je Nastasja izgubljena ženska, on pa mu odgovori, da jo je treba rešiti.
Aleksandra Ivanovna Jepančina (levo), knez Miškin in Aglaja Ivanovna Jepančina (desno)
III. dejanje
Scena 5
Pri Rogožinu
Šest mesecev kasneje. Knez je imel afero z Nastasjo Filipovno in se nato z njo razšel. Zdaj Nastasja živi z Rogožinom. Knez je prišel k Rogožinu. Parfjon je prepričan, da je Nastasja Filipovna, ki živi z njim, zaljubljena samo v kneza, vendar pa ga s poroko ne želi uničiti. Miškin ga prepriča, da ni njegov ljubezenski tekmec, ampak da ga vodi le usmiljenje. Knez in Rogožin se pobratita. Rogožin je prepičan, da mora Nastasja oditi s knezom, ker je taka usoda. Toda na cesti kneza dočaka epileptični napad.
Knez Miškin in Rogožin
Scena 6
“Ubogi vitez”
V podeželski hiši Lebedeva si knez opomore od napada. Jepančini ga pridejo obiskat. Aglaja zapoje balado o “Ubogem vitezu”, vendar jo ponudba, da bi se poročila s princem Miškinom, razjezi. Knez je prisiljen razložiti, da Aglaje Jepančine ni imel namena zaprositi za roko. Gospa Jepančina toži, kako težko je biti mati treh odraslih in neporočenih hčera!
Izzivalna Nastasja Filipovna
Scena 7
Dve srečanji
Aglaja je določila srečanje s knezom Miškinom v parku. Želi pobegniti od doma in ga prosi za pomoč. Vendar jo vznemirja vedenje, da je knez ves mesec živel z Nastasjo Filipovno, a ji knez zatrjuje, da Nastasje ne ljubi, ampak čuti do nje le usmiljenje. Aglaja mu pove, da ji ta neznana ženska piše pisma in jo prepričuje, naj se poroči s knezom. V zmedi Aglaja pobegne. Pojavi se Nastasja Filipovna. Vse je odločeno – poročila se bo z Rogožinom in samo želi vedeti, ali je knez Miškin srečen. Pride Rogožin in ga vpraša, zakaj Nastasji ni odgovoril, ali je srečen. Ni.
Prepir, Varja drži Rogožina pred udarcem Ganje
IV. dejanje
Scena 8
Izpoved Lebedeva
Jepančini so v razsulu: prejeli so novico, da je knez Aglajin zaročenec. Na njihovo prošnjo, naj dokončno odgovori, če jo je zaprosil za roko, knez vse potrdi, češ da je ona edina ženska, ki jo ljubi. Lebedev obvesti kneza, da se bo Aglaja srečala z Nastasjo Filipovno. »Zlo vlada svetu. In tudi zlato,« potrdi v odgovoru na knezova pretekla razmišljanja. Knez Miškin je prepričan, da svetu vlada usoda.
Prepir; Lukjan Timofejevič Lebedev drži Ganjo
Scena 9
Tekmeci
Knez in Aglaja sta z Nastasjo Filipovno pri Rogožinu v isti sobi. Ker je odločena zaščititi kneza pred Nastasjo Filipovno, jo Aglaja prosi, naj neha pisati pisma in se ne poskuša vmešavati v njuno življenje. ‘Ti si strahopetna! Ljubosumna si! Bojiš se me!« ji odgovori Nastasja Filipovna. Zdaj se mora knez odločiti – in knez Miškin, ki ne more premagati svojega trpljenja, ostane pri Nastasji Filipovni, Aglaja pa spozna, da s knezom ljubezen ni možna. Toda poroka Miškina in Nastasje se nikoli ni zares zgodila: nevesta pobegne s slovesnosti k Rogožinu in ga prosi, naj jo reši in odpelje kamor hoče.
Šampanjec za vse, kot ga nataka Afanasij Ivanovič Tocki
Scena 10
Sprava
Nastasja Filipovna je mrtva, Rogozin jo je ubil. Knez, ki ga je prišel obiskat, da bi po dolgem času, odkar je pobegnila s poročne slovesnosti, videl Nastasjo, izve za umor.
Ta podrobnejša predstavitev, nastala po več tujih virih, a ne le po salzburškem gledališkem listu, se zdi nujna spričo dejstva, da sta tako skladatelj, še posebej pa njegova opera Idiot pri nas neznana.
Konec je v salzburški predstavi drugačen. Knez Miškin res obišče Rogožina in pride do njegovega doma. Nastasje ni videl, odkar je zapustila poročno slovesnost. Rogožin mu pove, da je Nastasja v hiši. Knez je razumel, kot da mu je Ragozin želel povedati, da jo je ubil. Knez spozna, da je Rpgožin uporabil isti nož, s katerim je želel ubiti njega, kneza Miškina. Rogožin in knez Miškin se odločita, da bosta preživela noč skupaj, ležeča vsak na svoji strani postelje ob mrtvi Nastasji, ki sedaj pripada obema. Režiser Krzysztof Warlikovski je to napravil zelo prepričljivo in efektno.
Izzivalna Nastasja Filipovna
Umetniški vodja Salzburških slavnostnih iger, skladatelj in pianist Markus Hinterhauser je nedvomno pokazal velik programski in človeški pogum, da je opero v ruščini postavil na oder prav v času ruske vojaške invazije na Ukrajino, ki traja že več kot dve leti. Seveda sama opera nima nobene zveze s tem, še manj bi v Idiotu lahko videli kakega Vladimirja Putina.
Brusilec nožev
Prav tako je razumljivo, da je k izvedbi povabil ruske operne pevce, samo režijo pa namenil slovitemu poljskemu režiserju Krzysztofu Warlikovskemu, kar se je pokazalo kot vrhunsko.
Epileptični napad kneza Miškina je izjemen igralski trenutek Bogdana Volkova
Režiser Krzysztof Warlikovski je težko, panoramsko, psihološko ali že kar psihoanalitsko, karakterno in vedenjsko – dogajalno zelo spremenljivo opero postavil v zelo široki Skalni jahalni šoli s pomočjo scenografke in kostumografke Małgorzata Szczęśniak, kot popolnoma ujemalne soavtorice predstave, sicer njegove dolgoletne sodelavke in žene.
Knez Miškin, Nastasja Filipovna in Lukjan Timofejevič Lebedev
Krzysztof Warlikovski je podrobno študiral sam tekst, ki nikakor ni dramski, gledališki ali operni, ampak je veliko bolj literarni, romaneskni, kjer je seveda možno brati in doživljati vse mnoge spremembe, preobrate, nihanja, različna čustvovanja, preobčutljivosti, kalkulacije, rivalstva.. na način pripovedne literature. Če se je že skladatelj Weinberg odločil za Dostojevskega, ga dojel in uglasbil, ga je Warlikovski le še operno režijsko nadgradil, tako da lahko govorimo o kongenialni režiji.
Aleksandra Ivanovna Jepančina
Krzysztof Warlikovski je že v uvodni sceni med potovanjem z vlakom s tekočim videom v kamnitih arkadah Skalne jahalne šole ustvaril realistični vtis dolgega potovanja iz Švice po vsej Evropi domov v Sankt Peterburg, kar naredi enkraten vtis, možen le v tem naravnem ambientu. Režiser se je zavedal pomena osebe kneza Miškina, med nekaterimi poimenovnega kot Idiot, a bi težko rekli, da je ta karakteristika pravilna. Idiot je zgolj prilastek, vzdevek, nadimek za nadvse empativno osebo, intelektualca, ki pa v čustvenem, ljubezenskem življenju ni stabilen, niti sam ne ve, kaj naj bi z ženskami počel, vsaj ne na dolgi rok ali kot poročen moški.
Anastasja Filipovna kot nevesta
V tem kontekstu režiser zelo jasno prikaže nestabilnost ruske družbe kot celote, z vsemi posamezniki, ne glede na meščansko poreklo, a z zelo različnimi profili in nenehno spremenljivimi vezmi in s tem odrskimi prizori. Režiser je vse to zelo poudaril in napravil pregledno, čeprav je bilo spremljanje petega besedila v ruščini s tekočimi prevodi v nemščino in agleščino in z majhnimi črkami na steni arkad tako daleč, da se ga ni dalo brati. To je dojemanju in spremljanju že itak komplicirane predstave škodilo. Spomnimo, da je npr. v milanski Scali možno spremljati besedilo na mini ekrančku na hrbtu sedeža pred vsakim gledalcem.
Knez Miškin in Anastasja Filipovna, na desni Tocki, general in Lebedev
Scenografka in kostumografka Małgorzata Szczęśniak je svojo nalogo opravila odlično. V scenografiji je poudarila ruski družbeni, meščanski ali celo plemski kontekst, pri knezu Miškinu njegovo domnevno znanstveno, matematično mentalno in profesionalno dimenzijo, pri Nastasji Filipovni njeno usodnost, fatalno dimenzijo ženske, ki jo je treba gledati celo kot projekcijo njene portretne fotografije. Znala je upodobiti tako interier kot eksterier, večplastnost diahrone razširjenosti dogajanja na kakih 50 ali 60 metrov širokem odru. Kot kostumografka je vsakega posebej stilno določila, najbolj Nastasjo, ker se pojavlja v različnih življenjskih podobah.
Rogožin in knez Miškin
K uspešnosti, modernosti predstave so svoje prispevali še Felice Ross kot avtorica luči, Kamil Polak z zahtevnim prispevkom z videom ter Claude Bardouil s koreografijo. Tu so se vsi trije zelo dopolnjevali in ujeli s celotno scensko – režijsko podobo predstave. Dramaturg predstave je bil zgoraj citirani Christian Longchamp.
Knez Miškin
Opera Idiot ima celo panoramo solistov, kar trinajst glavnih, tako da se ni lahko znajti, kdo vse je kdo, kakšno ima preteklost, kam spada, komu pripada, v kakšnih zvezah je s kom ali bi želel biti, pa spet ne biti… Med predstavo se izluščijo glavne podobe, med katerimi najbolj izstopajo knez Miškin, Nastasja Filipovna Baraškova in Parfjon Semjonovič Rogožin, na koncu predstave združeni v prizoru, kot ga Dostojevski nima, a se izkaže kot skoraj nadrealističen, po svoje verjeten. Nastasja je mrtva, rivala pa ležeča na postelji vsak na svoji strani njenega trupla pomirjena, saj ju ne bo več vznemirjala.
Sklepni aplavz za vse
Celotni solistični pevski izbor je bil sijajen, ker je določal individualnosti in razlike ter naredil predstavo aktualno življenjsko ter naravno.
Izjemen je bil ukrajinski tenorist Bogdan Volkov, čeprav ga v gledališkem listu kot Ukrajinca ne predstavljajo, ampak samo povedo, da je študiral na Glierjevem Kijevskem glasbenem inštitutu…, med tekmovanji pa omenjajo drugo mesto na Domingovi Operaliji leta 2016 in prvo nagrado občinstva na Pariškem opernem tekmovanju leta 2015. Bil je solist moskovskega Bolšoj teatra, v letih 2022 in 2023 pa član Berlinske državne opere, kjer pa je debitiral že leta 2019.
Bogdan Volkov je bil v svoji interpretaciji rojen knez Miškin, tako po pevski in izrazni plati, dojemanju zapletenega lika, notranje protislovnega, kar je izviralo ne le iz njegovega socialnega položaja, ampak verjetno še bolj iz bolezenskega stanja, ki ga je z epileptičnimi napadi, za katerimi se je zdravil v Švici, a ne ozdravil, močno prizadelo. Težko pa je reči, ali je epilepsija vplivala na njegov odnos do žensk, zlasti elementarni, torej spolni ravni, ko epileptik čuti podzavestni strah. Epileptični napad na odru je odigral izjemno. Glasovno je bil prav tako odličen, zelo naraven, kot je od njega želel doseči režiser.
Glavni solisti
Litovska sopranistka Ausrine Stundyte je bila kot Nastasja Filipovna prav tako izredna, večplastna, navzven nestabilna, v očeh javnosti kot kakšna prostitutka ali preračunljivka, ki se ne zna ali ne zmore odločiti, komu bi pripadala ali se mu vdala z vso zanesljivostjo in seveda pripadnostjo. Je izzivalna, drzna, a pričakuje razumevanje in sprejemanje njene drugačnosti, posebnosti, elementarnosti, ljubezenske nestabilnosti. Knez Miškin je prepričan, da še najbolj pričakuje razumevajoče sočutje, ne pa elementarno moč povsem drugačnega Rogožina. V celoti je bila odlična in je ustvarila prav tako vrhunsko vlogo kot Volkov.
Solisti
Tretji kontrastno dopolnjujoči solist je bil beloruski baritonist Vladislav Sulimski kot Parfjon Semjonovič Rogožin. Spet še eden odličnež, ki jo svojo komplicirano, kontroverzno naravo, brez pravega nadzora uma, ampak določeno s situacijskim ravnanjem, raznim naklepanjem, ljubosumjem, povezanim z muhastim ravnanjem Nastasje sproščal na različne načine, do končnega umora v bistvu ljubljene ženske, ki pa ji nikoli ni zaupal, kot tudi vsi drugi ne. Tudi on je bil glasovno in igralsko prepričljiv.
Dirigentka Mirga Gražinyte – Tyla, režiser Krzysztof Warlikowski in Bogdan Volkov, v operi kot knez Lev Nikolajevič Miškin
Kot rečeno je imela predstava še celo panoramo drugih solistov, ki so pokazali vpletenost na individualni ali družinski ravni, s pričakovanji, kalkulacijami, skrbmi, vplivi, družbenim položajem.
Najbolj razsežna je družina Jepančina, z generalom Ivanom Fjodorovičem Jepančinom, ki ga je interpretiral osiveli angleški basist Clive Bayley, prav tako z zgledno odrsko prezenco, potem njegova žena Jelisaveta Prokofjevna Jepančina v interpretaciji ruske mezzosopranistke Margarite Nekrasove, njuna hčerka Aglaja, ki ima pomembno ljubezensko peripetijsko vlogo, v interpretaciji avstralske mezzosopranistke Xenie Puskarz Thomas, ali še ena hčerka, Aleksandra Ivanovna Jepančina, ki jo je upodobila ameriška sopranistka Jessica Niles. Tretja hčerka matere v skrbeh je bila Jutta Bayer kot Adelaida Ivanovna Jepančina.
Panoramo dopolnjujeta Lukjan Timofejevič Lebedev v interpretaciji ukrajinskega baritonista Jurija Samoilova in njegova žena z Anno Kletzmayr.
Krzysztof Warlikowski, foto SF/Leopold Neumayr
Naslednji solistični sklop bi predstavljali Gavril (Ganja) Ardalionovič Ivolgin z interpretom slovaškim tenoristom Pavolom Breslikom in Varvara (Varja) Ardalionova Ivolgina z rusko sopranistko Dario Strulio.
Posebno funkcijo mešanja ali urejanja vezi in prizorov je imel Afanasij Ivanovič Tocki v interpretaciji poljskega basista Jerzyja Butryna, medtem ko je kratka vloga brusilca noža pripadala ukrajinskemu tenoristu Alexandru Kravetsu. V manjših vlogah nastopa še več statistov, ki v glavnem predstavljajo sorodnike odrskih oseb.
Kot zbor nastopajo moški iz Koncertnega združenja zbora dunajske Državne opere, kot jih je pripravil Pawel Markowicz. Na nekaj mestih nastopa izjemno dramatično, napadalno, usodnostno, skratka naredi močan glasovni vtis.
Zelo težko opero so v študij in izvedbo sprejeli Dunajski filharmoniki kot najbolj izkušeni operni orkester na svetu, ki pa ravno v Salzburgu rad sodelje na najzahtevnejši ravni, to je pri izvedbi del, ki jih še nikoli niso izvajali in je nujen zelo natančen in dolg študij.
Weinbergova glasba ni enostranska, enostilna, ni ne modernistična in še manj avantgardistična, ampak mora upoštevati mnogoterost podob in scen, zato je v njej množica slikovitosti, izpovedi, presenetljivosti, dramatičnosti, pripovedi, v orkestrskem zvoku izjemna, ker se sicer zgleduje po preteklosti, a ne s ponavljanjem vzorcev ali prepoznavanjem določenih skladateljskih imen nekaj desetletij starejših, torej onih, ki jih sicer najbolj poznamo, a jih tu ne bi mogel imenovati, ker jih po logiki prepoznavnih vplivov ni. Weinberg je samosvoj in si opera Idiot šele utira pot v širši glasbeni svet, a je prezahtevna, da bi postala repertoarna. Iz podatkov v programu ni razvidno, da bi predstava nastala v koprodukciji s kom zunaj Salzburga, kar se je neredko dogajalo pred leti.
Mirga Gražinyte – Tyla, foto SF/Leopold Neumayr
Dirigentka Mirga Gražinyte – Tyla iz Litve je mojstrsko vodila težko in dolgo predstavo. Izkazala se je z neverjetno suverenostjo, natančnostjo in dovzetnostjo za celovitost odrskega dogajanja. Njena sugestivnost je bila naravnost očarljiva.
Izvirajoča iz glasbene družine v Vilni je že dosegla mednarodno kariero. Dirigiranje je začela študirati v Gradcu, kjer je bil nekoč zelo uspešni profesor Milan Horvat, potem v Bologni, Leipzigu in Zürichu. Z Weinbergom se študijsko in izvedbeno ukvarja zadnjih pet let. Sedaj je šefinja dirigentka slavnega Mestnega simfoničnega orkestra v Birminghamu, ki ga je pred njo vodil Andris Nelsons, še prej pa sir Simon Rattle. Orkester igra v eni arhitekturno najlepših koncertnih dvoran na svetu in seveda najlepši v Angliji. Nekoč je v njej z dirigentom Makom Letonjo gostovala Slovenska filharmonija.
Opero so video snemali, tako da bo posnetek dosegljiv v okviru Dokumentov Salzburških slavnostnih iger, kjer so pravkar izšli štirje DVDji. Serijo je ustanovil Gerard Mortier že pred dvaintridesetimi leti in je doslej prinesla nekaj sto zgodovinskih izdaj posnetkov, kot so nastajali za radijske in televizijske prenose in snemanja za arhiv ORF. Zadnji katalog izdaj iz leta 2022 obsega kar 212 strani. Med njimi je kar 160 posnetkov celotnih oper, od tega devet svetovnih praizvedb, 145 koncertov, 100 solo koncertov in recitalov, 28 gledaliških predstav… Najstarejši posnetki segajo v leto 1931.
Umetiški vodja Markus Hinterhauser je sodeloval s svojim predhodnikom Mortierom in pozna programe v živo vsaj za zadnjih trideset let. Njegova uravnotežena programska podoba sega tako k premalo opaženim operam iz polpretekle zgodovine kot k novitetam. Morda bo kdaj prostor za Marija Kogoja in njegove Črne maske, ki bi v dvorani Skalne jahalne šole dočakale idealen ambient, lahko pa bi jih izvedli v nemščini, saj sedaj obstaja natis tudi z nemškim prevodom libreta. Med mladimi skladatelji sta na vidiku Vito Žuraj in Nina Šenk. Kdo ve ?
Marijan Zlobec
