Salzburške slavnostne igre so na odru svoje Velike festivalske dvorane scensko pripravile dve operni predstavi. O Mozartovem Don Giovanniju sem tu že pisal, druga opera pa so bile prav tako slavne Offenbachove Hoffmannove pripovedke.
Benjamin Bernheim kot Hoffmann, vse fotografije SF/Monika Rittershaus
Če smo pri Mozartu gledali ves velikanski oder in prostor, je bila tokrat narejena pravcata bariera iz sestavljenih kulis ali zgradb, ki so vse dogajanje potisnile na kakih deset, morda največ petnajst mestrov v globino, pod umetne kulise ali zidove ter interiere.
Benjamin Bernheim (Hoffmann) in Kathryn Lewek (Olimpija) na filmskem snemanju
Umetniški vodja Salzburških slavnostnih iger Markus Hinterhäuser je zaupal novo uprizoritev Hoffmannovih pripovedk (Les Contes d’Hoffmann) Jacquesa Offenbacha francoski režiserki Mariame Clément, dirigiranje pa stalnemu gostu Marcu Minkowskemu, ki je vodil Dunajske filharmonike, orkestrsko zvezdo stalnico Salzburškega festivala.
Prizor s Stello pred filmsko kamero
Režiserko Mariame Clément, ki prihaja iz Pariza, je prav ta opera neustavljivo privlačila že kot petletnico. Pri tej – kot ji pravi – »magični umetniški obliki« jo še danes navdušuje to, da je izumetničena in stilizirana, a se nas hkrati dotakne povsem izvirno, konkretno in neposredno.
Kathryn Lewek kot Stella
V Salzburgu je debitirala z opero, ki je ni bilo na programu festivala od leta 2003. Spominjam se te predstave, ki je bila veliko lepša in v celoti bolj prepričljiva kot je sedanja; bila je bolj magična, ne pa klošarska. Problem sedanje predstave je ravno v njeni grdoti in dodanih elementih ali prizorih raznoraznih snemalno filmskih scen, kot da bi operno dogajanje snemali za operni film. In so potem na odru drug drugemu nenehno napoti ter odveč.
Géraldine Chauvet (glas matere), Benjamin Bernheim (Hoffmann), Christian Van Horn (Dr. Miracle), Jérôme Varnier (Crespel)
Offenbach v svoji zadnji, nedokončani operi na oder postavi zgodovinsko osebnost: nemškega romantičnega pesnika E.T.A. Hoffmanna. Kdo je Hoffmann, ki ga srečamo v tej »fantastični operi«?
Hoffmann je na odru klošar in filmski režiser
V intervjuju je režiserka že med pripravo festivalske predstave povedala, da se v njej sprašuje, kdo pravzaprav je Hoffmann ? Pomembno je razumeti glavnega junaka in kaj nam lahko posreduje. Vsekakor je Hoffmann – tako kot njegov model iz resničnega življenja – umetnik in je seveda avtor zgodb, ki jih doživljamo v treh srednjih dejanjih. Nenavadno je, da Hoffmann v teh zgodbah nastopa tudi kot aktivni lik. Delo tako posreduje idejo, da vsak umetnik v svojih delih govori o sebi.
Kate Lindsey (Nicklausse), Benjamin Bernheim (Hoffmann), Christian Van Horn (Dr. Miracle), Kathryn Lewek (Stella)
“V svoji produkciji sem raziskovala, kako se na tem konkretnem primeru prepletata umetnost in življenje. Tri zgodbe sem povezala s posameznimi etapami Hoffmannove biografije kot umetnika. Vse zgodbe so nesrečne ljubezenske zgodbe, v katerih se Hoffmann prikazuje kot »žrtev« posameznih protagonistov …
Benjamin Bernheim (Hoffmann), Kate Lindsey (Muza / Nicklausse), Kathryn Lewek (Stella)
Podoba žensk, ki se odraža v Olimpiji, Antoniji in Giulietti, z današnje perspektive ni brez težav: imamo lutko, umetnico, ki se ne sme izražati, in kurtizano – z drugimi besedami, kurbo.
Dirigent Marc Minkowski in režiserka Mariame Clément, foto SF/Jan Friese
Kot Hoffmann pove svojim poslušalcem, so vse tri ženske v zgodbah vsebovane v »pravi« ženski v zgodbi iz ozadja, torej v Stelli, v katero je Hoffmann kljub njuni ločitvi verjetno še vedno zaljubljen.
Režiserka razlaga svojo predstavo
Strukturno so Olimpija, Antonija in Giulietta čiste Hoffmannove projekcije, avtorjeva fantazija. Kljub temu se mi zdi pomembno, da tem ženskam – ali tej eni ženski – omogočim neodvisno življenje in jih ne prikazujem samo kot projekcije.
Kathryn Lewek (Giulietta)
Zamisel, da so Olimpija, Antonija in Giulietta vidiki Stelle, se izraža tudi v dejstvu, da mora vse te vloge utelešati en sam pevec – zahteva, ki ji Salzburški festival sledi v nasprotju s številnimi drugimi produkcijami.
Hoffmann je klošar in filmski režiser
Druga velika štirikratna vloga v operi je Lindorf s svojimi dvojniki v treh zgodbah. Kdo so ti tako imenovani “zlobneži”?
Imam vtis, da se pri nas pogosto prehitro in na splošno govori o »zlobnežih«, torej v bistvu utelešenjih hudiča. Ti liki so bili izhodišče v mojih razmišljanjih o produkciji, ker sem opazila, da so njihove funkcije v treh zgodbah zelo različne. Coppéliusa v dejanju Olimpije in doktorja Miracla v Antonijinem dejanju pravzaprav ne deluje neposredno proti Hoffmannu, temveč proti Olimpijinemu »izumitelju« Spalanzaniju oziroma proti Antoniji in njenem očetu Crespelu. Hoffmann je nekaj kolateralne škode; trpi, a »zlo« ni uperjeno proti njemu – kar se mi zdi zelo pomembno. V dejanju Giulietta pa imamo faustovski pakt med Giulietto in Dapertuttom, katerega cilj je oropati Hoffmanna njegove zrcalne podobe, torej njegove duše. Situacija je povsem drugačna kot v prejšnjih dveh dejanjih in Hoffmannovo doživetje se zdi kot paranoično pretiravanje. Ne nazadnje mi je prav natančno preučevanje vlog, ki jih v zgodbah igrajo tako imenovani »zlobneži«, pokazalo, kako je mogoče posamezna dejanja uprizoritveno različno uprizoriti.”
Benjamin Bernheim (Hoffmann), Kathryn Lewek (Giulietta / Stella)
Pri režiserki Mariame Clément bi se dalo pomisliti, da gre najprej za njeno biografsko doživljanje opere v najrosnejši mladosti. Ob njej je odraščala in kot Francozinja že kot otrok pela Klein-Zackovo pesem!
Očitna klošarska dimenzija in zavezništvo
“Mislim, da je pri tej operi vznemirljivo in hkrati težko to, da je glasba tako raznolika, celo heterogena; to velja tako glasbeno kot dramaturško. Po eni strani ima glasba, kot vedno pri Offenbachu, to neverjetno lahkotnost v najboljšem smislu. Postavila sem že nekaj Offenbachovih skladb in obožujem njegovo glasbo, še posebej dejstvo, da je humor vgrajen v samo glasbo: je glasbeno smešna opera, ne samo dramaturško. Hoffmannove pripovedke so posebne tudi zato, ker je njihova dramatična intenzivnost veliko močnejša od znanih Offenbachovih operet. Imamo torej ogromno raznolikost glasbe: smešno in lahkotno, a tudi zelo globoko, ganljivo in zelo dramatično. Eden od izzivov izvajanja te opere je prav to, kako poudariti te številne vidike.”
Sanje, iluzija, prehod v resničnost ?
V tej predstavitvi je režiserka zamolčala marsikaj, od postavitve v klošarsko okolje in nekakšne ljudske kuhinje za reveže in brezdomce do dodanih prizorih filmskega snemanja prizorov z vsem nujnim snemalnim aparatom, nekaj podobnega kot smo lani spremljali Verdijevo opero Falstaff. Režiserka govori o eni plati svojega razumevanja opere, ne pa o vizualni plati, kot jo vidi gledalec in pri kateri sodelujejo še drugi avtorji, kot scenograf, kostumograf, mojster luči in videa, dramaturg.
Če sanjaš, se okrog tebe lahko marsikaj dogaja
Tu smo pri bolj konkretnih vprašanjih vsesplošne igralske in gneče statistov na odru, dodanih vsebinskih funkcij in poudarjanja najnižjega socialnega sloja, saj je Hoffmann evidentni revež, ki vozi naokrog odsluženi ali ukradeni nakupovalni voziček in na njem razno kramo, spi pa seveda na tleh ob zidu.
O Olimpiji kot lutki, ki jo je treba za nadaljevanje petja s hrbtne strani ponovno naviti, v tej predstavi ni ne duha ne sluha… Glas matere je kar sredi odra, barkarola je brez vsega vodnega vzdušja…
Benjamin Bernheim
Marc Minkowski se je kot dirigent Dunajskih filharmonikov zelo trudil, da bi naredil predstavo ob njeni odrski nasičenosti vsaj glasbeno čisto, a je bil na več mestih orkester premalo festivalsko plemenit, enkraten, namenjen izbranemu občinstvu, ki prihaja v Salzburg iz skoraj 80 držav, torej iz vsega sveta.
Kathryn Lewek (Antonia) in Christian Van Horn (Dr. Miracle)
Julia Hansen je kot avtorica scenografije in kostumov bila malo plemenita, saj v taki režijski postavitvi niti ni mogla biti. Bolj se je opredelila za sociani status, a ne ravno brez elementov meščanstva, a njegove prave plemenitosti vendarle ni kaj dosti. Problem je vsiljena filmska ekipa, ki vse samo zbega, prispeva pa ne nič.
Hoffmann
Paule Constable je bil mojster luči, Étienne Guiol pa videa. Nekih izrazitejših ali modernejših, fascinantnih pristopov ni bilo. Morda je bilo bolj poudarjenih nekaj celostenskih portretov žensk. Kot avtorja sta podpisana še Gail Skrela, koreografija, in
Christian Arseni, dramaturgija.
Christian Arseni, dramaturgija.
Benjamin Bernheim
Francoski tenorist Benjamin Bernheim kot Hoffmann je imel celo več igralske kot čisto pevske funkcije. Nenehno je v nekakšni akciji, intervenira kot klošat, sanjač, nekakšen klošarski vodja ali smerjevalec, pa spet kot preskok flmski režiser… S svojo kostumsko opremo v kavbojkah in rjavi športni jakni ne naredi vtisa nečesa osrednjega v operi. Glasovno je bil korekten, a ne vzor nekega interpreta tako zahtevne vloge.
Scensko – režijska in kostumska postavitev Hoffmanna ima nekaj dinamike
Ameriška sopranistka Kathryn Lewek je bila Stella, Olimpija, Antonia in Giulietta. Zanjo, ki niti ni bog ve kako atraktivna, je bil nastop v kar štirih vlogah očitno preveč in ne more skakati iz ene osebe v drugo, da bi s tem lahko bila zelo prepričljiva.
Michael Laurenz kot Spalanzani in Kathryn Lewek kot Olimpija
Vedno je morala paziti in se nadzirati, kakšna je, kako izgleda, koga in kako prepriča, kakšna je kot karakter v svojih različicah, tako da je vse pomešano in ne pristno, ker je že Olimpija kot rečeno režijsko zgrešena, čeprav ne bi mogel reči, da ni imela višin, a sem slišal v Milanu, na Dunaju, pa tudi v samem Salzburgu še boljše.
Kathryn Lewek kot Antonia
Ameriški basbaritonist Christian Van Horn je bil Lindorf, Coppélius, Doktor Mirakel in Dapertutto. Bil je najbolj markanten, glas temen, žameten, po potrebi ga je dramatiziral, odrsko efekten in različen, a privlačen.
Kate Lindsey in Benjamin Bernheim
Ameriška mezzosopranistka Kate Lindsey je bila Muza in Nikolaj (Nicklausse), delovala je precej mladeniško, zaupljivo, skoraj svetovalno.
Benjamin Bernheim in Kate Lindsey
Francoski tenorist Marc Mauillon je bil Andrès, Cochenille, Franz in Pitichinaccio, mezzosopranistka Géraldine Chauvet glas matere, režijsko slabo postavljena, s hrbtom proti odru.
Nemški tenorist Michael Laurenz je bil Spalanzani, precej karikiran, skorajda nor.
Basist Jérôme Varnier je bil Krespel in Luther, baritonist Philippe-Nicolas Martin Hermann in Peter Schlémil, Paco Garcia Nathanaël…
Zbor je bil Koncertnega združenja dunajske Državne opre pod vodstvom zborovodje
Jörna Hinnerka Andresena.
Jörna Hinnerka Andresena.
Kathryn Lewek in Benjamin Bernheim
Preobremenjenost različnih vlog z istimi pevci ostaja razvidna, po svoje za nastopajoče stresna in preobsežna. Če pogledam objavljeno zasedbo za Hoffmannove pripovedke v SNG Opera in balet Ljubljana 2018, potem je v vseh zasedbah in alternacijah bilo kar dvaindvajset pevk in pevcev, v Salzburgu pa jih je bilo pol manj.
Kathryn Lewek, Benjamin Bernheim in Kate Lindsey
Filmska preobremenitev se je izkazala kot na prvi pogled sodobnejša, a dogajanje preveč samovoljno razširi.
Marijan Zlobec