Slovenska matica začenja novo sezono po poletnih počitnicah s predstavitvijo novih knjig, ki bo v četrtek, 12. septembra, ob 11. uri v dvorani Slovenske matice (Kongresni trg 8/I, Ljubljana).
Na novinarski konferenci bodo predstavili nove knjige Slovenske matice, in sicer dve leposlovni deli in znanstveno monografijo. Spregovorili bodo o izvirnem mladinskem avtobiografskem proznem prvencu Ksenije Majcen Pobeg brez meja iz Matičine zbirke Zabavna knjižnica ter o prevodu poezije Ezre Pounda Pizanski Cantos, izšel v zbirki Prevodi iz svetovne književnosti, ki ga je prevajalec dr. Miklavž Komelj opremil tudi z obsežnimi opombami in tehtno spremno besedo. V zbirki Odstiranja pa je izšla znanstvena monografija France Bučar med politiko in pravom.
Novinarsko konferenco, na kateri bodo sodelovali pisateljica Ksenija Majcen, prevajalec Miklavž Komelj, urednica obeh leposlovnih del Zarika Snoj Verbovšek, urednik zbornika o Bučarju dr. Jure Gašparič in urednik zbirke Odstiranja dr. Aleš Gabrič, bo vodila tajnica-urednica Slovenske matice doc. dr. Ignacija Fridl Jarc.
Zbirka Zabavna knjižnica
Ksenija Majcen: Pobeg brez meja
Ilustriral: Peter Škerl
Spremno besedo napisala: Ignacija Fridl Jarc
Avtobiografska zgodba v slovenskem prostoru doslej še neznane pisateljice Ksenije Majcen (roj. 1963 v Mariboru), ki je svoj prvenec izdala v nemščini leta 2017, z večplastnim naslovom Pobeg brez meja ni le pripoved o zamisli, nastali v glavi osemletne deklice Ksenije, ki se z družino zaradi očetove službe v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja preseli iz Ljubljane v Nemško demokratično republiko (NDR), kjer v hrepenenju po ljubljenem dedku otroško igrivo načrtuje, kako bosta z novo vzhodnonemško prijateljico Anyo kar sami odpotovali prek vseh meja železne zavese nazaj k njemu v Slovenijo. Ta bolj ali manj nedolžna otroška pustolovščina, opisana s poznejše zrelejše perspektive, ponuja še mnogo več kot lahkotno branje, saj obenem razpira pogled tudi na temačnejšo realnost življenja v komunistični Vzhodni Nemčiji in Vzhodnem Berlinu, kjer je sovjetski sektor od treh zahodnih sektorjev ločeval praktično neprehodni zloglasni Berlinski zid. Nevsiljivo namreč slika tako tedanje družbene in politične razmere kot tudi širše medčloveške odnose, ki jih s svojo vedrino in svetlobo zaznamujeta predvsem povezanost družine in prijateljstvo, ki ne pozna meja. Zgodba je tako namenjena vsem generacijam, tako tistim, ki se tedanjih časov še živo spominjajo, kot tudi tem, ki si jih danes ne morejo predstavljati, dokler se vanje ne potopijo v domišljijskem literarnem svetu.
Zbirka Prevodi iz svetovne književnosti
Ezra Pound: Pizanski Cantos
Prevedel, komentiral in spremno študijo napisal: Miklavž Komelj
Pizanski Cantos so del mogočne pesnitve Cantos Ezre Pounda (1885–1972), ameriškega pesnika, ki je večino življenja preživel v Evropi in bil eden najpomembnejših in najvplivnejših pesnikov mednarodnega modernizma. Pesnik jih je objavil kot samostojno knjigo in jo lahko beremo kot pesnitev v pesnitvi. Tu je Pound najintimneje spregovoril o samem sebi; to pesnitev je namreč pisal v mesecih težke osebne preizkušnje, ko se je ob koncu druge svetovne vojne zaradi svojih medvojnih radijskih oddaj na Radiu Rim znašel v kazenskem taborišču ameriške vojske v bližini Pise v Italiji. Nekaj časa je bil zaprt celo v jekleni kletki. Ta pesnitev je njegova pot skozi temno noč duše. V njej se mu na novo prikazuje vsa njegova osebna zgodovina, pa tudi zgodovina civilizacije, ki je zašla v katastrofo; obenem pa je vanjo vpisano vizijsko razodetje Boginje v različnih podobah in novo uzrtje narave; v procesu velikega ponotranjenja pesnik spozna, da je naša resnična dediščina samo tisto, kar resnično ljubimo: »Kar res ljubiš, ostane, drugo je žlindra, / kar res ljubiš, ti nikdar ne bo vzeto, / kar res ljubiš, je tvoja dediščina. / Čigav svet, njihov, moj ali od nikogar?«
Zbirka Odstiranja
France Bučar med politiko in pravom
Uredil: Jure Gašparič
Knjiga je znanstvena monografija, v kateri dvanajst avtorjev predstavlja eno osrednjih osebnosti slovenske opozicije v zadnjih letih Jugoslavije, v času slovenskega osamosvajanja in slovenske politike po osamosvojitvi, pravnika, politika in – kot to imenuje Aleš Gabrič – »svojeglavega«, neodvisnega intelektualca dr. Franceta Bučarja. (Iz strokovne recenzije prof. dr. Petra Vodopivca).
Knjiga France Bučar med politiko in pravom je razdeljena na tri vsebinske sklope. Ti prikazujejo posamezne dele življenja Franceta Bučarja, a na drugi strani predstavljajo celoto. /…/ V prispevkih tako sledimo Bučarju kot politiku od njegovih aktivnosti, ko je bil mlad komunist, do njegovega udejstvovanja v različnih političnih opcijah nastajajoče nove slovenske politične krajine tik pred in po osamosvojitvi. Splošna javnost se Franceta Bučarja spominja predvsem kot predsednika osamosvojitvene skupščine. Mnogo manj pa ji je znano delo Bučarja kot pravnika. /…/ Zanimivo branje je tudi bolj intimna pripoved o osebnosti Franceta Bučarja (Iz strokovne recenzije izr. prof. dr. Bojana Balkovca).
Knjiga je razdeljena na tri tematske sklope:
V političnih krogih, V pravnih krogih in V spominskih odmevih.
Med prispevki naj omenimo Spomenko Hribar in njen zapis o Bučarjevem pojmovanju narodne sprave in Tineta Hribarja o Bučarjevem stališču do arbitražnega sporazuma. O spominih na Bučarja pišeta Edvard Kovač in Boris A. Novak, o Vlogi Franceta Bučarja pri nastajanju slovenske ustave Miro Cerar…
Marijan Zlobec