Riccardo Muti z Brucknerjevo Osmo glasbo poveličal

Slavni italijanski dirigent Riccardo Muti, ki je leta 2004 s Slovensko filharmonijo s koncertoma v Ljubljani in domači Ravenni počastil umrlega prijatelja, dirigenta Carlosa Kleiberja, se je v zadnjih deh letih in na Salzburških slavnostnih igrah s prvimi interpretacijami sploh dotaknil globokega glasbenega in duhovnega sporočila avstrijskega skladatelja Antona Brucknerja.

Koncert Riccarda Mutija, foto SF/Marco Borrelli

Lani je avgusta dirigiral njegovo Sedmo simfonijo, letos pa Osmo. Velike izbire nima, ostajata mu še Peta in Deveta, teoretično seveda še druge, a je glede na njegov rafiniran glasbeni okus možnosti malo. Bralci so me medtem obvestili, da je Deveto z Dunajskimi filharmoniki v Musikvereinu dirigiral 10. decembra 2017, in to sedaj popravljam.

Riccardo Muti je 28. julija praznoval 83. rojstni dan in priznati je treba, da na odru in zunaj njega deluje še zelo mladostno, sveže, vzneseno, stimulativno, odprto, komunikativno, do glasbenikov zelo spoštljivo in zahvalno, kar smo doživeli po koncu, ko je dvigoval posamezne vodilne glasbenike v sekcijah in so ti doživljali velike ovacije, npr. timpanist, ki se je izkazal še posebno v zadnjem stavku simfonije, pa naravnost huronske. Seveda je to za nastopajoče, četudi so Dunajski filharmoniki, s katerimi Muti okrog 15. avgusta vsako leto priredi tri koncerte, pa pravi osrečujoči balzam.

Muti je te najboljše termine na festivalu, združene sicer okrog katoliškega praznika Marijinega vnebovzetja, prevzel oziroma so mu jih dodelili po Karajanovi smrti leta 1989. S tem so ga označili kot najpomebnejšega dirigenta na festivalu.

Približevanje Riccarda Mutija glasbenemu in duhovnemu izročilu avstrijske, ne pa italijanske glasbene kulture, morda pomeni splošno ovrednotenje simfonizma ali zgodovine simfonij in najdenje Brucknerja med vsemi kot najglobljega, najveličastnejšega. S tem so nehote, res pa je da vede, poraženi neizbrani vsi drugi, še zlasti Gustav Mahler, ki ga je Muti dirigiral le nekajkrat ali skoraj nič.

Koncert Riccarda Mutija, vse fotografije Marijan Zlobec

Muti se zaveda, da glasbenik različno dojema in interpretra glasbo glede na svojo starost. Nekoč je menda dejal, da bo Brucknerja dirigiral po svojem osemdesetem letu. Izkušnje kažejo, da je to res, a do devetdesetih je še daleč, glede na njegovo izjemno, lahko bi rekel kar mladostno dirigentsko pojavnostjo.

Riccardo Muti seveda ve, kako so Brucknerja dirigirali Bruno Walter, Hans Knappertsbusch, George Szell, v novejšem času, se pravi po drugi svetovni vojni Sergiu Celibidache, Eugen Jochum, Herbert von Karajan, Karl Böhm, Lovro von Matačić in še kdo, kot Claudio Abbado v Luzernu, čeprav ravno Osme ni dirigiral, ampak nekatere druge, je pa tam bil Bernard Haitink. V zadnjem času vzbujajo veliko pozornost in navdušenje interpetacije Brucknerjevih simfonij priljubljenega Christiana Thielemanna, ki je z Berlinskimi filharmoniki najprej interpretiral in posnel Osmo, prav tako nadaljeval z Dunajskimi filharmoniki in bral sem napoved, da naj bi do konca jubilejnega leta 2024 posnel vse Brucknerjeve simfonije.

Biti enakovreden njim, pomeni doseči nadindividualne, najvišje cilje razumevanja in interpretacije Brucknerjeve glasbe v dialogu najprej s skladateljem samim, z njegovo skrivno dušo ali oltarjem duše, kot bi dejal pisatelj Ivan Cankar, ko je razmišljal o tabernaklju in skrivnosti njegove vsebine, pa ne zato, ker so v njem monštranca, kelihi in v njih svete hostije, ampak Bog sam.

Riccardo Muti v Brucknerjevi Osmi ni iskal Boga v glasbi, ampak duhovno globino, tisti izraz, ob katerem začutiš razliko med umetniško veličino, izbranostjo, na drugi strani pa povprečnostjo, s katero veliki dirigenti nimajo kaj početi. In tako ostajajo vedno bolj osamljeni in z vedno manjšim izborom del, ki si jih sploh želijo dirigirati. Pomeni to, da je postal Bruckner v Mutijevih očeh prvi simfonik v zgodovini ?

Brucknerjeva Osma simfonija je v Mutijevi interpretaciji trajala poldugo uro, a še vedno kakih deset minut manj, kot je simfonijo dirigiral Sergiu Celibidache. Slišal sem pripombo, da naj bi bil ravno on pri interpretaciji Brucknerja Mutijev vzornik. A to je brez realne osnove, saj je Muti sam dirigent že več kot šestdeset let in z interpretativno ali študijsko kilometrino nad sto tisoč ur. Res pa je, da lahko posluša različne posnetke, zakaj ne ? A pride čas, ko se odpoveduješ določeni glasbi in ti pride nasproti tista, ki si jo že dolgo poznal, si jo ogledoval, da bi jo končno nagovoril.

Mutijev nagovor Brucknerjevih simfonij je dogodek svetovnega opažanja; vsi trije koncerti so bili razprodani, a so na levi in desni strani dodali še kakih 150 sedežev, tako da je bilo v dvorani kakih 2350 ljudi, krat tri.

Riccardo Muti sodeluje z Dunajskimi filharmoniki menda okroglo triinpetdeset let, kar pomeni več, kot je starost velikega dela sedanjih glasbenikov v orkestru. Leta 1971 ga je v Salzburg povabil Herbert von Karajan…

Ganljivo je bilo, koliko časa je Riccardo Muti po izvedbi posvetil samim nastopajočim, jih dvigoval, tako da so dobivali ovacije; največje timpanist, da se je velika festivalska dvorana pokazala kot manifestacija množičnega navdušenja, kar si nastopajoči zapomnijo do smrti. Do nas v dvorani Muti ni imel kakšnega usmiljenja; ni pokazal kakšnega klanjanja, zahvaljevanja za topel sprejem, saj mi nismo nič delali; garali so glasbeniki. Publiki je v glavnem kazal hrbet, enkrat odšel in se vrnil na oder, potem pa pomahal v slovo, češ da je bilo aplavzov že dovolj. Občinstvo je ubogalo, včasih pa ploska še naprej…

Spomnimo se nekaj podatkov, povzetih iz tujih virov.

Simfonija št. 8 v c-molu, WAB 108, je zadnja simfonija, ki jo je skladatelj dokončal. Obstaja v dveh večjih različicah iz let 1887 in 1890. Premierno je bila izvedena pod dirigentskim vodstvom Hansa Richterja leta 1892 v Musikvereinu na Dunaju. Posvečena je bila avstrijskemu cesarju Francu Jožefu I. To simfonijo včasih poimenujejo Apokaliptična, vendar ji tega naziva ni dal Bruckner sam.

Bruckner je začel delati na Osmi simfoniji julija 1884. Ker je skladatelj ustvarjal predvsem med poletnimi počitnicami; zaradi svojih obveznosti na dunajski univerzi in tamkajšnjem konservatoriju, je do avgusta 1885 vse štiri stavke dokončal v obliki osnutka. Za orkestracijo dela je Bruckner potreboval čas do aprila 1887; med to fazo kompozicije je bil vrstni red notranjih stavkov obrnjen, tako da sta ostala Scherzo kot drugi in Adagio kot tretji stavek. Septembra 1887 je Bruckner partituro kopiral in poslal dirigentu Hermannu Leviju. Levi je bil eden najtesnejših Brucknerjevih sodelavcev, saj je v Münchnu izvedel Simfonijo št. 7, ki je bila “največja zmaga, ki jo je Bruckner doslej doživel”. Poskrbel je tudi, da je bila Brucknerjeva kariera podprta na druge načine, vključno s finančno pomočjo plemstva in častnim doktoratom Univerze na Dunaju. Vendar je dirigent Brucknerju odpisal, da se mu zdi, da je Osmo simfonijo nemogoče izvesti v sedanji obliki in da on tega enostavno ne more narediti. Simfoniji je priznaval veličastne in neposredne teme, a se mu je njihova obdelava zdela dvomljiva in orkestracija čisto nemogoča …

“Naj vam ne zmanjka poguma, poglejte si še enkrat svoje delo, pogovorite se s prijatelji, s Schalkom, morda s predelavo kaj dosežete.”

Do januarja 1888 se je Bruckner s Hermannom Levijem strinjal, da bo simfoniji koristilo nadaljnje delo. Zgodnje revizijsko delo je bilo opravljeno v prvem stavku in scherzu, izraženem kot zapisi s svinčnikom v partituri. Dermot Gault in Takanobu Kawasaki sta leta 2004 prav tako pridobila in uredila posebno različico Adagia – zdaj imenovano “vmesni Adagio” ali “Adagio iz leta 1888”. Nato se je Bruckner osredotočil na novi različici četrtega in tretjega stavka. Na končni različici Adagia (tretji stavek) je začel delati marca 1889 in novo različico simfonije dokončal marca 1890. Ko je bila končana, je skladatelj pisal cesarju Francu Jožefu I. za dovoljenje, da simfonijo posveti njemu. Cesar je sprejel Brucknerjevo prošnjo in ponudil pomoč pri plačilu izdaje dela. Bruckner je imel nekaj težav pri iskanju založnika za delo, vendar se je konec leta 1890 podjetje Haslinger-Schlesinger-Lienau strinjalo, da bo simfonijo izdalo. Brucknerjeva sodelavca Josef Schalk in Max von Oberleithner sta pomagala pri postopku objave: Schalk je pripravil notno besedilo za pošiljanje v tiskarno, medtem ko je Oberleithner popravljal korekture in zagotovil finančno podporo. Simfonija je bila nazadnje objavljena marca 1892. Bila je edina Brucknerjeva simfonija, ki je bila objavljena pred prvo izvedbo.

Ko je bila revizija leta 1890 končana, Levi ni več dirigiral koncertov v Münchnu. Zato je svojemu varovancu Felixu Weingartnerju, kapelniku iz Mannheima, priporočil, naj on dirigira prvo izvedbo simfonije. Premiera je bila dvakrat načrtovana pod vodstvom mladega dirigenta leta 1891, vendar je Weingartner Brucknerjevo simfonijo vsakič v zadnjem trenutku zamenjal z  drugim delom. Končno je dirigent povedal Brucknerju, da se ne more lotiti predstavitve njegove simfonije, ker bo kmalu prevzel novo mesto v Berlinski operi. Vendar je Weingartner v pismu Leviju priznal, da je bil pravi razlog, da ni mogel izvesti simfonije, ker je bilo delo pretežko in ni imel dovolj časa za vaje: zlasti Wagnerjevi tubisti v njegovem orkestru niso imeli dovolj izkušenj, da se spopadajo s svojimi nalogami. Potem ko je bil Levijev nastop v Münchnu odpovedan zaradi strahu pred izbruhom kolere, se je Bruckner osredotočil na to, da si zagotovi dunajsko premiero simfonije. Končno je Hans Richter, abonmajski dirigent Dunajskih filharmonikov, privolil v dirigiranje tega dela.

Prva izvedba je bila 18. decembra 1892. Čeprav so nekateri bolj konservativni poslušalci odšli ob koncu vsakega stavka, so bili prisotni tudi številni Brucknerjevi podporniki, vključno s Hugom Wolfom in Johannom Straussom. Po počasnem stavku je odšel znani kritik Eduard Hanslick. Njegova kritika je simfonijo opisala kot “zanimiva v podrobnostih, a kot celota nenavadna, pravzaprav odbojna. Posebnost tega dela je, na kratko, uvoz Wagnerjevega dramskega sloga v simfonijo.” (Benjamin Korstvedt poudarja, da je bilo to manj negativno kot Hanslickove ocene prejšnjih Brucknerjevih simfonij). Bilo je tudi veliko pozitivnih kritik Brucknerjevih oboževalcev. Neki anonimni pisec je simfonijo opisal kot “krono glasbe našega časa”. Hugo Wolf je prijatelju pisal, da je simfonija “delo velikana”, ki “prekaša druge mojstrove simfonije v intelektualnem obsegu, osupljivosti in veličini”. Simfonija je počasi vstopala v orkestrski repertoar. Le še dve izvedbi sta se zgodili v času Brucknerjevega življenja. Ameriška premiera je bila šele leta 1909, medtem ko je morala simfonija na prvo izvedbo v Londonu čakati do leta 1929.

Ali je Vaclav Talich, dirigent Slovenske filharmonije, že dirigiral Brucknerjevo Osmo, ali jo je morda Fritz Reiner, ki je tudi deloval v Ljubljani, bi bilo treba pogledati v arhive. Prav tako bi bilo potrebno pregledati arhive koncertov nemške Filharmonične družbe v Ljubljani in članke v Laibacher Zeitung. O Brucknerjevih simfonijah je v svoji knjigi Od Bacha do Šostakoviča analitično pisal skladatelj Lucijan Marija Škerjanc. Neposredni Brucknerjevi učenci so bila Viktor Parma, Matej Hubad in Josip Mantuani, po delih so ga poznali tudi drugi slovenski “Dunajčani”, kot Anton Lajovic, Marij Kogoj, Anton Krisper, vsi Ipavci, Gojmir Krek, kasneje Vilko Ukmar, Anton Dolinar in še kdo.

Menda je Osmo v Ljubljani s Simfoniki RTV Slovenija zadnji dirigiral Lior Šambadal.

Lovro von Matačić je Osmo dirigiral na pamet.

Morda je bilo premalo opaženo ali poudarjeno, da letos obhajamo 200. obletnico Brucknerjevega rojstva.

Mutijeva interpretacija Osme je uravnotežena, umirjena, poglobljena, brez odvečne gestikulacije, raje ime obrat proti nizkim godalam ali visokim, z nekaj poudarki z glavo, ko se še skloni, manj je aktiven z rokami, ker zadošča pogled, kontakt z očmi, ostaja miren, stabilen. Ves čas imaš občutek, da se zaveda dolžine simfonije in potrebo po porazdelitvi energije, da ostaja koncentracija ves čas vrhunska.

V prvem stavku Allegro moderato je v svoji interpretaciji uvodno širok, nakaže in poudari teme, močan orkestrov zvok, še posebej v večjem številu trobil: skupaj jih je bilo sedemnajst, med njimi devet rogov oziroma so štirje igrali še Wagnerjeve tube. Trobente so bile štiri, pozavne tri in še tuba. Pihalci so polno zasedeni: tri flavte, tri oboe, trije klarineti, trije fagoti, pri čemer tretji igra še kontrafagot, v zasedbo sta dve harfi, zanimivo je, da smo opazili igro dveh tolkalcev hkrati na pavke, glavni tolkalec pa je briljiral v četrtem stavku, ko so se monumentalno oglasile še činele, na kar smo čakali vso simfonijo.

Riccardo Muti je pokazal, katera dinamika mu je pri interpetaciji Osme najljubša; med piano in mezzoforte, z lepoto in barvno diferenciranimi godali, s čimer je dosegel posebne brucknerjanske efekte, z zamolki, hipnimi pavzami, ki znajo kar trajati, accelerandi in ritardandi, pa hitrimi crescendi in diminuendi, za kar je Muti specialist. Solističnih inštrumentov je malo, a se nenehno ponavljajo; oboa, flavta, klarinet. S forte je Muti oplementil trobila, najraje v skupni igri, pa s solo trobento… Prvi stavek vzpostavi monumentalno formo in zvočnost, s katero Bruckner lahko dialogizira le z Wagnerjem, kot ga je spoznal in mu poslal Drugo in Tretjo simfonijo s posvetilom, v upanju, da bo Wagner katero sam dirigiral v Bayreuthu, kot mu je bil obljubil. Bruckner je v Bayreuth prišel tudi na zadnje vaje za premiero Parsifala…

Ekspozicijski prvi stavek tako traja okrog devetnajst minut.

Sledi omenjeni preobrnjeni ali zamenjani drugi stavek Scherzo Allegro moderato Trio. Langsam, izjemna mojstrovina, ki se začne s solo rogom, celotnim orkestrom, ponavljajočo se temo s pravim zvočnim ekrazitom trobilcev. Bruckner je tako rekoč neštetokrat variiral osnovno melodijo, napravil variacije, uvedel sole pihal, poudaril violine v njihovi dinamiki in plastenju zvoka, da bi dobil močan, svečan uvod, na katerega na sredini nadaljuje z melodično meditacijo in novo izraznostjo veličine, ne glede na to, kaj ali koga je Bruckner imel v mislih. Tretji del je še bolj umirjen, harmonski, tih, a s soli pihal, poudarki godal, vodilno melodijo prvih violin, na katero odgovarja solo oboa in za njo trobila v manifestativno zvočno držo, med katero smo premalo izrazito slišali solo obeh harf. Potem se celoten uvod stavka ponovi. Kot da bi filharmoniki utrjevali vsebino, kot se šolsko reče, a Bruckner je hotel podaljšati vtis in pri tem verjetno mislil na Wagnerja, od katerega je bil eno dobro generacijo mlajši in s tem “bogaboječ”. Drugi stavek je prav tako trajal okrog devetnajst minut.

Tretji stavek Adagio Feierlich langsam, doch nicht schleppend ima oznako, kot je ne bi pričakovali, ker je rahlo kontradiktorna. Stavek odpre v bistvu žalostinka v godalih, ki jo trobila v nadaljevanju dvignejo v ves zvočni sijaj, pa spet vrnejo k godalom, da jo spiritualizirajo z močno podporo obeh harf. Tu je Bruckner wagnerjansko izrazitejši kot v Sedmi. Tam je jokal, tu pa globoko trpi in se zaveda minljivosti tudi največjih duhov. V tem stavku je veliko molitve, kar je Riccardo Muti poudaril, Dunajski filharmoniki pa to že sami skozi zgodovino obvladajo. Ta stavek je bil dolg okrog 28 minut. Slišali smo eno samo, kontinuirano veličino glasbenega razdajanja, s končnim vznesenim poveličanjem in zelo počasno spravno pomiritvijo v pianu. Pravzaprav nastopi trenutek, ko pomisliš, da se simfonija lahko tu konča, ker je v njej povedano že vse, a gre še naprej.

Četrti stavek Finale Feierlich nicht schnell z močnim nastopom trobilcev daje manifestativen slavnostni, praznovalni značaj, v drugem delu že skoraj zvočno vojaško napadalen, ki pa se umiri ali pomiri, kot da bi pričakovali zaključni blagoslov, ki ga naznanjajo blaga pihala, trobila pa nadaljujejo kot odmev, a prevzamejo vodilno vlogo spevna godala, s poudarki, ki v posameznih taktih nihajo v razpoloženjih. Konec je svečan, a se Buckner nenehno umika in izmika, kot da ne bi želel izpasti manifestativen, efekten, afekten, ampak nadaljuje s fortissimo in spet nazaj, pa spet nadaljuje do totalne končne vznesenosti. Hoče biti (pre)dolg in dokončno največji simfonik 19. stoletja ?

Četrti stavek je trajal osemnajst minut, celotna izvedba pa devetdeset.

Če bi rekel, da si je Riccardo Muti z Brucknerjevo Osmo postavil piko na i, bi to lahko pominilo marsikaj.

A Muti ve, da če je Bruckner največji simfonik 19. stoletja, je Gustav Mahler največji na prehodu 19. in 20. stoletja ter Dmitrij Šostakovič 20. stoletja, smo pa že v 21. stoletju. In tako velikih simfonij še ni.

Omenjeni trije simfoniki so uživali odmeve na svoje izvedbe ves čas svojega življenja, tvegali kariero, skorajda življenje. Danes se skladatelji vedejo drugače, izolirano, zunaj aktualnega družbenega dogajanja. Sami so si krivi, če se svet zanje ne zanima.

Marijan Zlobec