Koncert Duettissimo v Križevniški cerkvi na 72. Ljubljana Festivalu je takoj pokazal mednarodni festivalski koncertni nivo, kot si jih le želimo, a hkrati opažamo, da nekateri domači nastopajoči ne razumejo in jemljejo svoje priložnosti kot nastop na enem izmed najboljših festivalov v Evropi, kot ga je v primerjalni evropski festivalski anketi predstavil londonski BBC. Ne samo, da ne jemljejo, ampak tudi niso sposobni koncertirati na mednarodni ravni. Primerljivost koncertov v dnevnem zaporedju je velika izkušnja.
Duettissimo, vse fotografije Marijan Zlobec
Duettissimo sestavljata zakonca, čeprav iz njunih imen to ni razvidno; ena od najbolj uglednih litovskih violinistk Dalia Dėdinskaitė, dobitnica številnih nagrad (med drugim Mednarodnega tekmovanja Violine v Dresdnu) in asistentka na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju, ter litovski violončelist Gleb Pyšniak, učenec legendarne Natalije Gutman, ki nastopa v koncertnih dvoranah, kot so dunajski Musikverein, amsterdamski Concertgebouw in velika dvorana Moskovskega konservatorija.
Združitev violine in violončela se zdi nekoliko zapostavljena, vendar je ena izmed najbolj intimnih v glasbi. To sta pokazala oba solista, ki sta se v svojih nastopih in interpretaciji vseh del na programu tako ujemala, da smo ju lahko samo občudovali.
Program:
Anatolijus Šenderovas: Dialogi za violino in violončelo
Zoltán Kodály: Duo za violino in violončelo, op. 7
***
Pēteris Vasks: Castillo Interior
Maurice Ravel: Sonata za violino in violončelo
Duettissimo se je z izborom dveh del odločil za promocijo nacionalne glasbene kulture, kar se zdi ob gostovanjih edino pravilno.
Prva sodobna kompozicija na koncertu je pri nas bolj ali manj neznana; predstavljena je bila kot njima posvečeni Dialogi znamenitega litovskega skladatelja judovskega porekla Anatolijusa Šenderovasa (1945 – 2019).
V koncertnem programu so bili Dialogi predstavljeni kot intenziven dialog med posameznima intimnima komornima inštrumentama, ki ustvarjata različne teksture, spektralno ali sonoristično premikajoče se zvočne strukture ter ostre kontraste. (Jan Prepadnik).
Dialogi se občutijo kot posvetilna glasba za dva konkretna vrhunska glasbenika, njun intelektualni pristop do sočasne ustvarjalnosti, odprtost za moderni glasbeni jezik, a se takoj opazi nekakšen molitveni stil, ki je bil nekaj časa zelo opazen v litovski glasbi, in to pri več skladateljih. Lahko bi dodali, da gre v skladbi še za judovsko duhovno izročilo z veliko mirnih in spevnih mest, a tudi avantgardnosti, kot da bi se v skladbi soočila dva ustvarjalna principa. Občudovali smo popolno ujemanje obeh in seveda tehnično perfektnost v interpretaciji najzahtevnejših mest. Skladbo počasi začne violončelist, nanj se naveže violina, oba v modernem, lahko bi rekli kar refleksivnem jeziku, v temnejših barvah, ki se spreminjajo skorajda do rezkosti, hkrati pa nastaja omenjena duhovna podoba in se povečuje tehnična zahtevnost v prepletanju obeh solistov, kar opravičuje naslov dela. Skladba ne teži h kakšni tradicionalni lepoti, bi lahko sklenili. Prevzame nas sijaj same izvedbe.
Kdo je Anatolijus Šenderovas
Anatolijus Šenderovas (1945 – 2019) je študiral kompozicijo pri prof. Eduardasu Balsysu na Litovski akademiji za glasbo in diplomiral leta 1967, hkrati pa je nadaljeval študij kompozicije pri prof. Orestu Evlakhovu na Državnem konservatoriju Nikolaja Rimskega-Korsakova v Sankt Peterburgu. Leta 1990 je bil štipendist Izraelske glasbene akademije Samuela Rubina (Tel Aviv). Za svoje umetniške dosežke je Anatolijus Šenderovas leta 1996 prejel red velikega vojvode Litve Gediminasa (viteški križ) in leta 2006 red za zasluge za Litvo (oficirski križ) ter litovsko državno nagrado leta 1997. Skladatelj je nagrajenec več skladateljskih tekmovanj: leta 1993 je prejel 2. nagrado na mednarodnem skladateljskem tekmovanju v Pragi za skladbo »Der tiefe Brunnen…«; leta 1994 je prejel diplomo na mednarodnem skladateljskem tekmovanju Witolda Lutoslawskega v Kilu na Švedskem za “Skice MK Čiurlionisa”.
Leta 2002 je Šenderovas prejel evropsko skladateljsko nagrado na festivalu ‘young.euro.classic’ v Berlinu za Koncert za violončelo in orkester “Concerto in Do”. Leta 2005 je prejel nagrado za najboljše odrsko delo (balet »Desdemona«) na tekmovanju skladateljev, ki ga organizira Zveza skladateljev Litve, leta 2012 pa še eno nagrado za Koncert za violončelo in simfonični orkester št. 3 na istem tekmovanju. Leta 2008 je skladatelj prejel nagrado Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO).
Njegova glasba se redno izvaja na različnih festivalih v Litvi in tujini: VI Musik-Biennale v Berlinu (1977), Cello-Festival v Kronbergu (1977, 2002, 2006, Nemčija), Varšavska jesen (1978, Poljska), Mednarodni festival Echternach ( 1978, Luxembourg), Glasbeni festival Edinburgh (1987, Velika Britanija), Schleswig-Holstein Festival (1992, 2006, Nemčija), Musica Iudaica (1993, Praga), II. mednarodni festival judovske glasbe (1993, Ukrajina), Norrtelje Kammarmusikfestival (1995, Švedska), Baltische Woche v Boswilu (1996, Švica), ArtGenda (1996, Danska), Kogojevi dnevi (1996, Slovenija), Baltic Arts (1996, Velika Britanija), Music of Our Age (1996, Madžarska), Svetovni dnevi nove glasbe (2000, Luksemburg), Europäischer Musik Sommer v Berlinu (2000), Festival dialoga med štirimi kulturami v Lodžu (2004, Poljska), Naša Evropa v Edinburgu (2004) itd.
Leta 2004 je bil Šenderovas rezidenčni skladatelj pri Glasbenem festivalu Osnabrück (Nemčija); istega leta je bil kot častni gost povabljen tudi na Europäischer Musik Sommer v Berlin. Leta 2005 je bil gostujoči skladatelj na 54. festivalu Pablo Casals v Pradesu (Francija) in Mednarodnem kongresu violončelistov v Kobeju (Japonska); leta 2006 gostujoči skladatelj na Internationales Gitarren Festival v Münstru (Nemčija). Šenderovasova dela so bila predstavljena na treh portretnih koncertih njegove simfonične glasbe v Litovski nacionalni filharmoniji (1995, 1998, 2005), osmih portretnih koncertih njegove komorne glasbe v Litvi, Izraelu, Nemčiji, Kanadi in Veliki Britaniji. Njegova glasba je bila izvajana tudi na koncertih v številnih evropskih državah, ZDA, Novi Zelandiji, Južni Afriki in drugod. Njegova dela so del repertoarja številnih uglednih izvajalcev, med njimi so David Geringas, Geir Draugsvoll, Mircea Ardeleanu, Elsbeth Moser, Jeff Moore, Cecile Peryol, Mark Drobinsky, Misha Machtin, Tamami Honma, Reinbert Evers, Emperor Quartet, Edinburški komorni orkester ter številni litovski izvajalci.
Izrazno prodorna glasba Anatolijusa Šenderovasa prikazuje bogato paleto tonov, dinamike in teksture. Močan dramatični element se združuje z ekspanzivnim občutkom za čas. Skladatelj ni bil vezan na eno samo skladateljsko metodo. Njegova glasba, za katero je v bistvu značilen zmerni moderni idiom, uporablja različne sodobne skladateljske tehnike.
Glasba Anatolijusa Šenderovasa ima izrazito prepoznaven zvok in ji ne manjka čarobnosti zaradi specifične modalne barve, improvizacijskega značaja, razvoja skladbe iz enega samega tematskega gesla, čustvenosti, močnega dramskega izraza in energije. Njegova glasba vključuje elemente tako arhaične orientalske glasbe kot bolj abstraktnega atonalnega stila. Skladatelj se ni držal ene same kompozicijske metode, temveč je za vsako novo skladbo izbral posebno najprimernejšo skladateljsko tehniko. Anatolijus Šenderovas je posvečal veliko pozornosti svetim temam z uporabo zgodb in besedil iz Stare in Nove zaveze v hebrejščini in latinščini. Njegova glasba se odlično prilega evropskemu novemu glasbenemu kontekstu in jo pogosto izvajajo tako litovski glasbeniki kot izvajalci z drugih celin.
Duo za violino in violončelo, op. 7, iz leta 1914, madžarskega skladatelja Zoltána Kodálya, je nadaljeval koncert. V programu je duo predstavljen kot da imamo občutek, da poslušamo dva pevska glasova v nenehnem dialogu. Ljudski vplivi se še posebej kažejo v rabi pentatonike in cerkvenih modusov, nenadnih spremembah razpoloženja, ekstravagantnem okraševanju ter dolgih rapsodičnih odlomkih, v katerih se nam zdi, kot da bi inštrumenta pripovedovala zgodbo ali recitirala pesem. (Iz programa).
Duo za violino in violončelo, op. 7, je razdeljen na tri stavke: I. Allegro serioso, non troppo, II. Adagio – Andante, III. Maestoso e largamente, ma non troppo lento – Presto. Spet smo občudovali plemenito, vzvišeno ujemanje dveh solistov, ki se prepletata do najmanjših podrobnosti, tako v mirnih, bolj pesemskih kot dramatičnih mestih. Njuno izvajanje je bilo kot dialog in monolog, poudarjanje pesemskega sola violine in moderne, na videz nelogične spremljave violončela. Violina ima na posameznih mestih prav tako modernejši izraz, (pizzicato), ki pa se nenehno spreminja, tako kot pri violončelu, da lahko še sam povzame in izrazi svojo melodičnost. Ta dialog se tako hitro in nenehno spreminja, da je vsa skladba preizkus maksimalnih izvajalskih sposobnosti dveh solistov.
V drugem stavku se pojavi več refleksije, modernosti, še posebej če se spomnimo leta nastanka skladbe in nizke številke opusa. Velka zahtevnost kliče po popolnem ujemanju obeh, v nenehnem nihanju dinamike, tempa, karakterja, spreminjanja vsega, razen napetosti in intenzivnosti izvedbe v žlahtnem prehajanju enega inštrumenta na drugega, tu še posebej ženske na moškega in obratno. Ker pa sta oba zakonca, starša in ju je približno petletni sin med koncertom čakal v Viteški dvorani Križank, ne moremo mimo vrhunskega izraza ljubezni skozi glasbo ali z njo.
Od blizu smo opazili, da sta solista nastopila popolnoma bosa, brez čevljev in nogavic. Menda je šlo za njeno poškobo prsta na nogi, on pa je bil z ženo solidaren.
Dalia Dėdinskaitė razlaga Vasksa
Kot tretjo skladbo sta zaigrala »glasbeno molitev« Castillo Interior iz leta 2013 mednarodno uveljavljenega latvijskega skladatelja Pēterisa Vasksa.
Duettissimo skladbo sam predstavja kot delo, ki zveni kot molitev. Nastala je po predlogu argentinske violončelistke rusko – francoskega rodu Sol Gabette v spomin na špansko karmeličanko, mistikinjo in svetnico Terezijo Avilsko, ki je živela v 16.stoletju in velja za eno najvplivnejših protireformatork in teologinj.
Skladba, ki jo je sicer napovedala sama violinistka, v širšem smislu predstavlja iskaje svoje notranjosti, duhovnosti. Prvi del je počasen, kot v iskanju stika med obema solistoma, hkrati pa skupnega ali ujemajočega se izraza, zvočnega potovanja k sebi, da se najprej slišiš in zvočno konstituiraš. Drugi del je izredno tehnično zahteven, zelo ritmičen in dramatičen, potem se skladba izrazno spet umiri in nadaljuje dialog, potem pa se tako nadaljuje v kontrastih, pa tudi ponavljanju motivov iz prvega dela, a z dodanimi novimi okraski.
Izvedba je bila izjemna, ker sta oba glasbenika dihala kot ena duša.
Kdo je Peteris Vasks
Peteris Vasks (1946) se je rodil v Aizputeju v Latviji v družini baptističnega pastorja. Šolal se je kot violinist na latvijski glasbeni akademiji Jazepsa Vitolsa, kot kontrabasist pri Vitautasu Sereikaanu na latvijski akademiji za glasbo in gledališče ter igral v več latvijskih orkestrih, preden je vstopil na Državni konservatorij v Vilni v sosednji Litvi, da bi študiral kompozicije pri Valentinu Utkinu, saj mu je bilo to v Latviji onemogočeno zaradi sovjetske represivne politike do baptistov. Zunaj Latvije je začel postajati znan v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je violinist Gidon Kremer začel zagovarjati njegova dela in je zdaj eden najvplivnejših in hvaljenih evropskih sodobnih skladateljev.
Vasksov zgodnji slog se je veliko zgledoval po aleatoričnih poskusih ter delih Witolda Lutoslawskega, Krzysztofa Pendereckega in Georgea Crumba. Kasnejša dela so vključevala elemente latvijske ljudske glasbe, kot je njegov nežni in pastoralni koncert cor anglais (1989). Njegova dela so na splošno izjemno jasna in komunikativna, s trdnim čutom za harmonijo. Liričnim odlomkom lahko sledijo vznemirljive in presenetljive disonance ali pa jih prekinjajo mračni odseki z občutkom, podobnim koračnici.
Vasks močno razmišlja o okoljskih vprašanjih, občutek neokrnjene in uničene narave pa lahko najdemo v mnogih njegovih delih, kot je Godalni kvartet št. 2 (1984). Druga pomembna dela vključujejo Cantabile (1979) in Musica dolorosa (1984) ter “Bass Trip” (2003) za solo kontrabas. Napisal je šest godalnih kvartetov, od katerih sta bila četrti (1999) in peti (2004) napisana za slavni Kronos kvartet.
Vasks je napisal tri simfonije, mnoga orkestralna dela, koncerte za soliste in orkester (violina, viola, violončelo, flavta, oboa, angleški rog…), številna komorna dela, solistične skladbe…Zelo je znan po svojih zborih a cappella ter zborih z različno spremljavo, kot so maše, kantate.
Vasks je prejel mnoga mednarodna priznanja, državna odlikovanja in nagrade, med njimi Herderjevo na Dunaju že leta 1997, kasneje je prejel prestižno Cannes Classical Award…
Dalia Dėdinskaitė in Gleb Pyšniak na koncertu
Zadnje delo je bila Sonata za violino in violončelo francoskega skladatelja Maurica Ravela. Struktura je štiristavčna: I. Allegro, II. Zelo živahno, III. Počasi, IV. Živahno, z navdušenjem.
Spet smo poslušali toliko fines v zvočnem dialogu, interpretaciji, ujemanju, ritmični razgibanosti, melodičnosti, samosvojem stilu in karakterni diferenciranosti, da se je postavljalo vprašanje, kako sta vzdržala ves večer v takšni zlitosti.
A to še ni bilo dovolj. V dodatku sta izvedla izjemno Händlovo Passacaglio v Halvorsenovi priredbi.
Zares izjemen večer.
Kdo je Dalia Dėdinskaitė
Dalia Dėdinskaitė, rojena v Vilniusu v Litvi, je ena najvidnejših violinistk svoje generacije v baltskih državah. Po zmagi na prestižnem mednarodnem violinskem tekmovanju “Violine in Dresden 2010′′ v Nemčiji je bila mlada umetnica povabljena, da izvede Violinski koncert Ludwiga van Beethovna na festivalu “Dresdner Festspiele 2012”. Od takrat je violinistka nastopala kot solistka in kot umetnica komorne glasbe v številnih evropskih državah, ZDA in Novi Zelandiji v številnih prestižnih koncertnih dvoranah, kot so med drugim dunajski Musikverein, Elbphilharmonie Hamburg, The Juilliard School Paul Hall v New Yorku, Kulturni center v Chicagu, Helsinški Musiikkitalo, Dvorana Vatroslava Lisinskega v Zagrebu, Odd Fellow Palæet Kopenhagen, Dvorana Litovske nacionalne filharmonije, Veliki salon invalidov v Parizu, Veliki ceh mesta Riga, Muzej umetnosti Tel Aviv, Accademia Filarmonica Romana.
Bosa
Daliin glasbeni talent je opazila njena prva učiteljica Elena Lašaitė, kasneje se je Dalia učila pri prof. Jurgisu Dvarionasu. Najvidnejšo sled v njeni glasbeni karieri sta pustila študij pri avstrijskem violinistu, profesorju Christianu Altenburgerju in pouk komorne glasbe pri profesorju Johannesu Meisslu na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost, kjer je Dalia z odliko in rektorjevo nagrado diplomirala in magistrirala z odliko cum laude. Od leta 2016 se je Dalia nastanila v Litvi, medtem ko redno obiskuje Avstrijo, kjer je bila imenovana za asistentko prof. Christiana Altenburgerja na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Od leta 2016 je bila Dalia prva koncertna mojstrica Klaipėdskega komornega orkestra, leta 2020 pa je postala glavna koncertna mojstrica Litovskega nacionalnega simfoničnega orkestra.
Kot solistka je Dalia Dedinskaite nastopila z Litovskim državnim simfoničnim orkestrom (Saulius Sondeckis), Litovskim nacionalnim simfoničnim orkestrom (Georg Mark, Juozas Domarkas), »Dresdner Kappelsolisten« (Helmuth Branny), Simfoničnim orkestrom akademije Carl Maria von Weber v Dresdnu…
Poleg solo dejavnosti je violinistka navdušena komorna glasbenica – Dalia je nastopila na številnih mednarodnih festivalih komorne glasbe, kot so “The 10th Annual Chamber Fest” v New Yorku, “Schwäbischer Frühling” v Nemčiji, “The International Holland Music Sessions” , “Loisiarte”, “Attergauer Kultursommer”, “Festival St. Gallen” in “International Rattenberg Festival” v Avstriji, “Grieg v Bergnu” in “International Bergen Festival” na Norveškem, “Nafplion Festival” v Grčiji, “Fundación Monteleon” v Španiji itd., kjer je delila sceno z glasbeniki, kot so Christian Altenburger, Franz Bartolomey, Patrick Demenga, Lukas Geniušas, Josef Gilgenreiner, Pavel Giunter, Ole Christian Haagenrud, Cornelia Hermann, Reinhard Latzko, Christoph Schiller, Thomas Selditz, Mihaela Ursuleasa , Quirine Viersen.
Sodobna glasba in sodelovanje s sodobnimi skladatelji igra v violinistkinem življenju zelo pomembno vlogo. Leta 2014 je izvedla debitantske recitale skupaj z violončelistom Glebom Pyšniakom na svetovni litvanski premieri skladbe »Duettissimo« Vytautasa Barkauskasa v dvorani Musikverein na Dunaju. Skladatelj je delo posvetil duetu Dalia in Gleb. Istega leta je Dalia skupaj z Vilos triom po naročilu avstrijske založbe Capriccio posnela celotne klavirske trie avstrijske sodobne skladateljice Johanne Doderer. Zgoščenka je bila izdana na Dunaju in predstavljena v Avstrijski nacionalni knjižnici na snemanju za ORF …
Od leta 2015 je Dalia skupaj z violončelistom Glebom Pyšniakom prevzela vodstvo pri različnih projektih, pomembnih za litovsko glasbeno in kulturno življenje – nacionalni forum »Ars Lituanica«, mladinski izobraževalni projekt »Artistico«, katerega glavni namen je podpirati litovske mlade talente klasična glasba. Posebej uspešen projekt litovske glasbe na pobudo Dalie in Gleba “Okno v Litvo” – CD z več kot stoletno zbirko draguljev litovske glasbene zgodovine. Album je bil predstavljen poslušalcem v več kot ducat evropskih državah in ZDA, s čimer obeležuje 25. obletnico obnovitve neodvisnosti Republike Litve. Koncert je posnel in posnel LRT (Litovska nacionalna radio in televizija) v Vilni. Nič manj pozornosti je prejel »Aerogram«, še en projekt kompaktne plošče skladateljev Litvak (litovskega judovskega porekla), ki vključuje skladatelje, kot so A. Copland, G. Gershwin, B. Goodman, J. Achron, L. Godovsky. Med predstavitvami albumov v Evropi in ZDA je Litvakova kultura predstavljena kot pomemben del litovske kulture. Koncert v Vilniusu je posnela LRT (Litovska nacionalna radiotelevizija).
Dalia je zmagovalka številnih mednarodnih in državnih tekmovanj: “Violine in Dresden 2010” v Nemčiji, “International IV Alexander Glazunov” v Parizu, Balio Dvariono tekmovanje za pianiste in godala, tekmovanje Raimundas Katilius Violin, 6. mednarodno tekmovanje komorne glasbe Stasys Vainiūnas in druga.
Leta 2012 je Dalia med festivalskim mojstrskim tečajem »ISA Praga-Dunaj-Budimpešta« skupaj z violončelistom Glebom Pyšniakom prejela »Nagrado Kodály« za izjemno izvedbo Dua za violino in violončelo, op. 7 Zoltána Kodályja op.7, (ki ga bomo slišali na koncertu v Ljubljani).
Dalia se je udeležila mojstrskih tečajev pri Shmuelu Ashkenasiju, Ivryju Gitlisu, Natalii Gutman, Marii Kliegel, Tulsu Mørku, Miklósu Perényiju, Dmitriju Sitkovetskiju, Richardu Stoltzmanu in drugih.
Dalia Dedinskaite je skupaj s svojim možem Glebom Pyšniakom, znanim tudi kot ansambel violine in violončela »Duettissimo«, umetniški vodji glasbenega festivala Kintai ter soustanovitelja glasbenega festivala Joseph Achron in festivala »Božič v Vilni« (»Kalėdinis Vilnius«) v Litvi.
Marijan Zlobec