Pisatelj Vid Simoniti ni znan na slovenski literarni sceni, zato bolj kot ne preseneča, da je pri svojih širidesetih izdal in predstavil svoj romaneskni prvenec Optimisti. Prav tako je bilo zamolčano, da je njegov oče nekdanji kulturni minister dr. Vasko Simoniti, mama pa Alenka Zor Simoniti. Staršev na pogovoru s sinom in pisateljem z moderatorko in pisateljevo prijateljico Ano Mario Mitić v Knjigarni Konzorcij ni bilo. Knjigo je izdala Cankarjeva založba, uredil jo je dr. Andrej Blatnik.
Vid Simoniti, foto Marijan Zlobec
Vid Simoniti je pisatelj, filozof in umetnostni zgodovinar, rojen v Ljubljani, a zadnji dve desetletji živi v Veliki Britaniji. Doktoriral je na Univerzi v Oxfordu, podoktorski študij opravil na Univerzi v Cambridgeu, danes pa kot izredni profesor filozofije umetnosti predava na Univerzi v Liverpoolu. Je avtor odmevne študije Artists Remake the World (Yale University Press), Optimisti pa so kot rečeno njegov prvi roman. Z njim bo na jesenskem Slovenskem knjižnem sejmu lahko kandidiral za nagrado najboljši literarni prvenec, pa še za kakšno nagrado, bolj v 2027, ker je za kresnika in Cankarjevo nagrado 2026 že prepozno.
Simoniti je bil pri pisanju svojega kar obsežnega prvenca (477 strani) zelo vztrajen; snoval ga je pet let, skiciral in pisal dobri dve leti in na koncu izdal šele sedmo njegovo varianto, kot je povedal. Zanimivo, da pisatelji na svojih predstavitvah romanov praktično nikoli ne povedo, koliko verzij in s tem izboljšav je nastajalo, predno so bili s svojim tekstom zadovoljni in ga dali v tisk.
Ta klic literature se kaže kot druga plat ustvarjalne podobe Vida Simonitija, ki v Angliji seveda živi med angleškimi študenti in okolju. Nekateri so ga spraševali, kako da piše roman v slovenščini, v tako majhnem jeziku, ko pa bi isto lahko počel v angleščini ? Slovenščina je prav gotovo potrditev osebnostne in umetniške identitete, priznanje rodovnih in intelektualnih korenin, vezi z domovino, generacijo, mestom Ljubljano, v katerem se zgodba v veliki meri, ne pa vsa (Berlin) dogaja. Je pa seveda možnost, da sam svoj roman prevede v angleščino in ga izda npr. kar v Liverpoolu.
V pogovoru je bilo veliko besed o sami zgodbi, označeni kot triler, farsa in romanca s tremi glavnimi junaki iz časa okrog leta 2004 ali milenijskega preobrata in optimizma.
“Začetek 21. stoletja se zdi perfekten čas za mladost v Ljubljani. Povsod so zabave in nove možnosti, gospodarstvo raste, napočil je čas nove Evrope. Tu se znajdeta dvajsetletni Valentin, rojen v Nemčiji, ki pride v domovino svojih staršev študirat književnost, in Diana, plesalka sredi tridesetih, ki želi svoji karieri dati še zadnjo priložnost. Njuna mimobežna ljubezenska zgodba ju potegne v preplet strasti, ambicij in zavisti prebivalcev mesta – med pesnike, tihotapce, podjetnike, učitelje, študente in aktiviste.”
Če sta Diana in Valentin glavni osebi v romanu, je bolj skrivnosten petdesetletni naravoslovni raziskovalec v rastlinjaku, profesor Rupnik, razočaran nad življenjem, a se zdi, da se skrivaj ukvarja z organiziranim kriminalom in predajanjem pošiljk s prepovedanimi snovmi. Tu je omenjeni trilerski segment v romanu.
Odločitev pri štiridesetih za romaneskni prvenec se zdi kot kakšna samougotovitev; če ga ne napišem, bo konec z mano in mojo rojstno slovenščino. Torej angleščina s svojo vsemogočnostjo vendarle ni nekaj več vrednega ?
Pogovor se je dotaknil optimističnega dogajalnega časa, ki se glede na dogajanja v zadnjem obdobju res kaže kot bolj perspektiven, Ljubljana je začela postajati odprto mesto, lokali so bili znani in si se iz tujine vanje lahko vračal, potem ko si mesto pri devetnajstih, dvajsetih letih zapustil in odšel v svet. Vse je še bilo pred tabo, sedaj pa ni več. Nastopila so krizna štirideseta ?
Začetek 21. stoletja se je zdel kot konec zgodovine in odprt liberalni demokraciji, razvoju EU in njenega ali vsakršnega pluralizma Zgodba je vendarle nekoliko drugačna, ni avtobiografska, Valentin je sicer sin slovenskih staršev, rojen v Nemčiji, a pride v Ljubljano, da bi študiral slovenščino in ob njej spoznaval slovensko literarno sceno konec 19. stoletja (Josip Murn, pesmi in pisma, Cukrarna), slovensko ustvarjalno in nadvse privlačno romantiko. Valentin se zaljubi v Diano, ki jo je bil spoznal že v Nemčiji. Deluje kot plesalka v Berlinu in se zaveda problematičnosti svoje plesne kariere. Diana v Ljubljani opazuje mestne značilnosti. K nam pravzaprav pride po koncu zveze s prejšnjim partnerjem Florianom…
Atmosfera mesta Ljubljane se je spreminjala, ko je pisatelj odšel v Anglijo in sprva ,islil, da bo tam povsem drugalče, a se izkaže kot povsem vsakdanje bivanje, dolgočasno, medtem ko se Ljubljana kot metropola razvija, širi in postaja lepša.
In milenijski optimizem še obstaja, čeprav objektivnega pogleda na tedanji čas danes ni. Spominjanje poteka skozi rožnati filter, kot je menil sam pisatelj Vid Simoniti. Danse je več pesimizma…
Knjiga ima seveda še veliko več literarnih likov, ki se zdijo in izpadejo zelo resnični. Posebnost je, o čemer ni bilo govora na predstavitvi, Valentinov svetovni nazor, življenjska filozofija, odnos do celostne pojavnosti sveta. Posebej so izpostavljene Avguštinove Izpovedi in v njih dilema o celibatu.
“Cilj Izpovedi, Avguštinov slavospev celibatu, je bil popolnoma zanikan s celostno formo Avguštinove misli. Ta forma ne oznanja zmage Duha nad Telesom. Ta forma oznanja, da sta Duh in Telo, Bog in Zemlja eno in isto. Bog je že tu, v tem življenju.”
Marijan Zlobec