Založba Družina je izdala knjigo blogovskih kolumen dr. Žige Turka s prav posebnim naslovom Krivomisleki Trajni in nadležni. Knjiga ni imela širše publicitete, verjetno zaradi dejstva, da so se nanjo obesili in jo promovirali zgolj krogi blizu politične desnice, s čimer je knjiga, ne glede na svojo vsebino, obveljala kor desničarska, morda celo pro sdsovska ali projanšistična. Turk izrecno pove, da knjiga nima imenskega kazala in bi v njej zaman iskal neke konkretne dnevnopolitične komentarje, ki jih množično najdemo pri kakih dvajsetih ali še več političnih dnevnih novinarskih komentatorjih. Turk želi preživeti bolj splošno razvojno, širše družbeno analitično, bolj znanstveno kot trenutno pričakovano všečno. A je že tako, da je bil nekoč minister, ki je dočakal celo bojkot obiska Prešernove proslave in bil s strani protestnikov izžvižgan, ko se je bil pojavil pred vhodom v Cankarjev dom v spodnjem podhodu. Turk kot politik danes ni več aktualen, kar morda pomeni, da ni zadostni “fundamentalist” ali v novi Janševi vladi “koristen” ?
Kaj so »krivomisleki«? Dr. Žiga Turk pojasnjuje. “Beseda v slovenščini do zdaj ni obstajala. Je pa dober prevod angleške besede wrongthink. Ta v Orwellovem romanu 1984 označuje temeljni koncept totalitarnega nadzora nad človekovo notranjostjo: to je greh v mislih, ne v besedah ali dejanju, odklon od dovoljenega mentalnega okvira, greh proti ortodoksiji Partije. Vredno pisati se mi je zdelo o zadevah, ki niso usklajene z dominantno ideološko linijo, ki povedo nekaj drugega, kot so nas učili v šoli ali kot v Sloveniji velja za samoumevno. Je pa utemeljeno, logično, resnično, celo nedolžno. In zato toliko nevarnejše…”
Komu je to nedolžno pisanje lahko nevarno ? Turk se precenjuje oziroma še ne ve, da so v politiki in pisanju o njej, četudi ne čisto eksplicite, pisci zgolj trenutne figure.
Med komentarji, ki so pospremili predstavitev knjige, lahko preberemo: “Lažejo, tudi sami vedo, da lažejo, vedo tudi, da mi dobro vemo, da lažejo, vedo, da vedo, da vemo, da lažejo pa vendar še naprej lažejo…kako dolgo boste še lagaIi lastnemu narodu ?”
Problem laganja v politiki je večplasten in mnogoobrazen, še posebej, če komentiraš dogajanja dolgo obdobje, v tej knjigi od leta 2007 do 2025, kar je obdobje več kot štirih vlad.
Kaj pove dr. Žiga Turk o svoji knjigi kar sam ? “Nikoli nisem pisal o ljudeh, zato ta knjiga imenskega kazala niti nima. In nisem pisal o dogodkih. Bili so iztočnica za neki razmislek, ki je bil širši, splošnejši, pomembnejši od dogodka samega.”
V skoraj dvajsetih letih objavljanja na svojem blogu je zabeležil okrog tisoč komentarjev; za knjigo jih je izbral le sto. Kriterij je bil en sam: “ali nosijo misel, ki je večja od dogodka, ki je razmislek sprožil. Ali vsebujejo distanco, ki je presega takratni politični cirkus. Ali obravnavajo problem, ki bo aktualen še čez deset, dvajset, domišljam si da tudi petdeset let. Knjiga je poskus izreči nekaj trajnejšega v času, ki je zasičen s trenutnim in pokvarljivim. Opozarja, da ni vsebinskega napredka brez konceptualne kontinuitete…”
Turk opozarja na razvoj, ki mu je pri pisanje predočil spremembe v političnem, kulturnem in tehnološkem okolju, tako da mirno prizna, da je svoje zadnje kolumne že pisal ob pojavu umetne inteligence, ki zna napisatai že skoraj vse. Svojo knjigo predstavlja kot eno zadnjih, ki jih še pišejo ljudje sami, ne da bi si pomagali z umetno inteligenco. Ne da bi osnutke pisala umetna inteligenca. Ne da bi cela poglavja pisala umetna inteligenca… A prizna, da je ob zadnjih objavah imel odprt tudi ChatGPT. Ali potemtakem ni bil več tako globoko prepričan vase kot poprej ?
Turk po svoje zavaja, ko trdi, da ne piše o ljudeh in dogodkih, sicer ne bi mogel prebrati lahko rečemo kar sodb: “Pahorjeva vlada se je ukvarjala z vsem drugim, samo s sistemskim reševanjem krize ne…” In tako naprej v še kako konkretna imena in dogajanja.
“Drnovškova, Ropova in Janševa vlada so zaostanek za EU zmanjševale, Pahorjeva ga povečuje. Janševa je na lestvicah prijaznosti gospodarskega okolja napredovala, Pahorjeva je v prostem padu… ” (SP Dela, 14. 5. 2011).
No, spomnimo se leta 2012, ko je dr. Žiga Turk doživel največji protest, omenjene demonstracije in javni poraz. Bodoči minister za izobraževanje, kulturo, znanost in šport, ki so ga pred vhodom v Cankarjev dom, v katerem je potekala slovesnost ob podelitvi Prešernovih nagrad, pričakali protestniki, se očitno ni zavedal, da je kot prvi in edini sprejemal ministrski “četvorček”, za katerega bi se bil moral Janezu Janši zahvaliti in reči ne. Popadek želje po oblasti je bil očitno premočan. Knjiga seveda o tem povsem molči. In ostaja neverodostojna. Pojem svobode, o kateri sicer govori in pove, kaj zanj je, je odpovedal. Turk ni svoboden ali se boji, bi se ob tem dalo sklepati.
Dr. Žiga Turk ob prihajanju na Prešernovo proslavo 7. februarja 2012, foto POP TV
V knjigi izrazito kronološkega in komentatorskega značaja je treba poiskati sam konec, da vidimo, ali je avtor usmeril smisel svoje knjige kot celote v prihodnost. Kaj pravi ?
” Slovenski razvojni mehanizem se je nekako za silo, počasi in nejevoljno pod Drnovškom obračal v pravo smer, da smo se lahko včlanili v EU in NATO. Od volitev 2008 se spet vrti v napačno in državo potiska nazaj. Ker kolesca drugo drugo podpirajo, so šle zadeve na slabše najprej počasi (Pahor, Bratušek, Cerar). potem pa čedalje hitreje (Šarec, Golob). Intermezza dveh šibkih Janševih vlad sta lahko proces začasno zavrla, nista pa mogla obrniti smeri.
Kaj so recepti za obogatitev neke družbe, je znano že dolgo. Potrebne so prave elite, prave institucije in prave vrednote. Ko je vse to na mestu, mehanizem teče sam od sebe bolj ali manj v pravo smer. Ko ni, gredo zadeve same od sebe v napačno.
Uspešen obrat so zmogli samo izjemni politiki v izjemnih okoliščinah z izjemnimi ukrepi. Vse troje se mora poklopiti.
Lahko pa upamo tudi na čudež.”
To je seveda izredno naivna končna ugotovitev v knjigi, ker zanika sleherni graditeljski optimizem od samega začetka pisanja leta 2007. Danes nimamo s četrto Janševo vlado nič od tega ali zgoraj pričakovanega ali celo zahtevanega. Hipoteza bi bila, da je Janša “izjemen politik”, ki je nastopil z nov vladno ekipo v “izjemnih okoliščinah” in sedaj lahko pričakujemo le še “izjemne ukrepe.” To bi hkrati pomenilo, da je sedanja vlada močnejša od čudeža in da sama vanj ne verjame.
Branje knjige nazaj bi zlahka pripeljalo do ugotovitve, da sedanje razmere (še) nisi take, da bi pripeljale do revolucije, ker so le-te redke in zahtevajo izjemne zgodovinske okoliščine, ki jih v Sloveniji trenutno ni.
Turk žal ne sega nazaj, na primer v čas predsednika vlade SRS Staneta Kavčiča, ki se je dobro zavedal, da je treba sistem samoupravnega socializma odpreti vrednotam svobodnega tržnega gospodarstva, ki bi delavcem zagotavljalo participacijo na dobičku in s tem boljše delo, uspeh in razvoj celotne družbe.
Turk je na koncu knjige premalo vizionarski in konkreten, skratka bolj suvereno analitičen. S tem pa priznava svoj politični umik in ne nazadnje poraz.
Marijan Zlobec